SI
Dr. Ivan Janez Štuhec: Zgodovinske poneverbe brez primere
Ob 100 letnici osvoboditve Prekmurja in 30 letnici osvoboditve Slovenije
V Fokusu
Novice

Nedelja, 11. avgust 2019 ob 23:17

Odpri galerijo

Letos in prihodnje leto bomo praznovali trideset letnice vseh najpomembnejših dogodkov, ki so tlakovali pot samostojni slovenski državi, s tem pa k samostojnemu upravljanju z vsem, kar predstavlja domovino neke skupnosti, ki živi na bolj ali manj točno opredeljenem ozemlju. Naj na začetku jasno povemo, da v času od naselitve Slovanov na teh prostorih v 6. stoletju in vse do konca dvajsetega stoletja, Slovenci nismo imeli lastne državne tvorbe, s katero bi lahko tako suvereno upravljali, kakor upravljamo s svojo državo zadnjih trideset let. Za to bi vse tisto, kar je oviralo nastanek samostojne slovenske države moralo biti v javnosti in kulturi zavrnjeno in zavrženo. Vse tisto, kar pa je k temu prispevalo in odločalo na poti samostojnosti in suverenosti slovenskega ljudstva, kakor je to opredelila Majniška deklaracija 1989, pa bi moralo predstavljati našo skrinjo zaveze, naše svetišče državotvornosti in samobitnosti.

         Na žalost pa smo priče retrogradnim procesom, ki nas vračajo v čas pred osamosvojitvijo, v čas revolucionarne kulture, miselnosti, delovanja in razslojevanja. Nekdanji mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej se je leta 1997, v Zborniku posvečenemu dr. Matiji Slaviču, ključni osebnosti, ki je prispevala k priključitvi Prekmurja k matični domovini vprašal: »Ali je v Soboti, Ljutomeru in Gornji Radgoni imenovana katera ulica po dr. Matiju Slaviču«?

          In mi se lahko danes vprašamo, ali je v vseh večjih slovenskih mestih karkoli poimenovano po dr. Jožetu Pučniku, po Rudiju Šeligi, Tonetu Pavčku, Francetu Tomšiču, nedavno umrlem Andreju Capudru in Alojzu Rebuli in vsemi, ki jim bodo sledili. Odgovor je, NE! Še vedno pa imamo množico poimenovanih ulic po raznih tako imenovanih herojih, ki za slovensko stvar nikoli in nikdar niso nič naredili in nič žrtvovali. Ta simbolika nam pove vse, o našem značaju in naši kolektivni zavesti.

         Slovenska mesta in kraje si predstavljam tako, da je v njihovem središču vedno simbolni spomin na Karantanijo, kneza Pribina in Koclja, brata Cirila in Metoda, srednjeveške grofe in plemiče, brižinske spomenike, samostane, škofije in župnije, na začetke slovenske pismenosti s Trubarjem na čelu in v nadaljevanju s katoliško obnovo, barokom ter vsemi krajevno ali nacionalno pomembnimi osebnostmi, ki so pripravljali kulturne temelje za začetek oblikovanja nacionalne zavesti, sredi devetnajstega stoletja. Od tam naprej pa se krog širi na vse tiste, ki so s slovensko besedo, znanostjo, kulturo in vzgojo ter izobrazbo prispevali k zgodovinskim letom, mesecem in uram, ko smo dobili svojo državo.

         Če bi sledili tej logiki naše slovenske samobitnosti, bi danes sredi Murske Sobote moral stati spomenik dr. Matiji Slaviču, ne pa spomenik zmage, ki ga spletna stran občine Murska Sobota tako predstavlja:  »Spomenik zmage je bil zgrajen po načrtih ruskega arhitekta Arončika iz belega cararskega marmorja v čast in slavo zmagovalcev 2. svetovne vojne: sovjetskih vojakov in jugoslovanskih partizanov. Svečano so ga odkrili ob prisotnosti predstavnikov zavezniških sil 12. avgusta 1945. Zasnovan je kot grobnica, ki simbolizira obzidje Kremlja, pred katero stoji častna straža, nad njo pa se dviga mogočni obelisk z Leninovo podobo na bronasti medalji. Tu naj bi bili pokopani sovjetski vojaki, ki so padli v Pomurju, vendar so bili njihovi ostanki preneseni v skupne grobove na soboškem pokopališču. Avtorja plastik dveh vojakov sta brata Zdenko in Boris Kalin. Topova na obeh stranskih ploščadih sta del takratne vojne opreme. Ob zlomu komunizma, ko je padlo mnogo podobnih spomenikov, se je ta ohranil kot svojevrsten simbol Murske Sobote in njene zgodovine, obenem pa ohranja spomin na žrtve, ki jih je terjala vojna«.

            A ker je dr. Matija Slavič bil katoliški duhovnik in profesor svetega pisma na Teološki fakulteti, Univerze v Ljubljani, ter tudi njen rektor, ker je bil za revolucionarje sovjetskega tipa razredni sovražnik, nekdo, ki je zagovarjal in širil vero, ki je po Marksu opij za ljudstvo, bo preteklo še nešteto kubikov reke Mure, predno bodo Sobočani podrli sredi svojega mesta simbol ruske boljševiške revolucije in postavili na to mesto simbol demokratičnih, miroljubnih, argumentiranih pogajanj v Parizu, po prvi svetovni vojni, ko je po zaslugi dr. Slaviča, in ne jugoslovanske delegaciji, ki ji ni bilo veliko mar za Prekmurje, uspelo iztrgati najbolj vzhodni del slovenskega življa, izpod madžarske in takrat boljševiške hegemonije.

         Lahko si predstavljamo, kaj so predstavniki velikih sil vedeli o neki pedi zemlje, stisnjene med Avstrijo in Madžarsko. Japonskemu predstavniku se Prekmurje niti v sanjah ni moglo prikazati. Še včerajšnji sovražniki Italijani in Avstrijci, so družno pripisovali vse, kar je vzhodno od Mure, Madžarom. Še huje, prekmurski rojak Aleksander Mikola je skupaj z Janosom Melichom dokazoval, kako Slavičevi pogledi na Prekmurje ne ustrezajo zgodovinskim, kulturnim in jezikovnim dejstvom.

         Sporni promadžarski avtor dr. Tibor Zsiga, je leta 1996, izdal knjigo Od Prekmurja do Trianona, ki so jo kritično ocenili med drugim Vilko Novak in Jožef Smej. V tej knjigi nedvoumno pove, da je bil Slavič odločilna osebnost, kar zadeva priključitve Prekmurja k Sloveniji, posebej na pariški mirovni konferenci. Slavičeva zasluga je, da je mirovno konferenco prepričal o resnici na strani Slovencev. To je bil odločilen korak (str.154).

				dr Matija Slavič			dr Matija Slavič

         To kar Slaviču priznajo poraženci na mirovni konferenci mu ne prizna lasten narod.

         V eni od zadnjih uradnih Zgodovin Slovencev, ki je izšla leta 1979 pri Cankarjevi založbi, je Prekmurju posvečenih borih 28 vrstic. Ime Slavič zaman iščete v tem stolpiču ali v imenskem kazalu. Lahko pa berete: »Ko je 22. 3. 1919 svet ljudskih komisarjev Madžarsko  oklical za sovjetsko republiko, so v Ljubljani zaklicali  mirovni konferenci v Parizu: ’Rdeča nevarnost ni izmišljena! Ne odbijajte sigurnih zaveznikov Slovencev, Hrvatov in Srbov zato, da si ohranite nesigurne! Pri nas so dane garancije za mir in zvestobo'! Jugoslovanska delegacija je imela kljub temu  že februarja 1919 pripravljen predlog za mejo…To je mirovna konferenca upoštevala in je že 26.5. 1919 soglašala s tem, da dobi Jugoslavija Prekmurje, ki pa mora biti prej osvobojeno »boljševiške nevarnosti«. Tako je Jugoslavija v sklopu atantnih intervencionalističnih sil na Madžarskem v začetku avgusta 1919 začela zasedati Prekmurje. Ni pa svet četverice dovolil zasesti Porabja« (str.619).

         Avtor tega dela zgodovine je Metod Mikuž, ki je svojega nekdanjega profesorja na Teološki fakulteti gladko zamolčal. In da je parodija še večja, so komunisti sredi Murske sobote po drugi svetovni vojni postavili spomenik tisti armadi, ki je Madžarsko in z njo Prekmurje, vsaj za kratek čas, že imela pod boljševiško oblastjo po prvi svetovni vojni. Sovjetski komunistični imperij bi tako že od leta 1919 naprej segal vse do reke Mure. Kar ni uspelo takrat, je uspelo po drugi svetovni vojni. In očitno uspeva še danes, sto let po tem, ko je zadnji predsednik slovenskih komunistov glavni organizator obletnice, pred katero bi se boljševiki in komunisti, ali morali skriti v mišjo luknjo, ali pa pred narodom zmoliti kesanje za vse laži, prevare in zamolčanja zgodovinskih dejstev.

         Dokler bodo Sobočani  sredi svojega mesta gledali in tolerirali spomenik rdeči armadi, tako dolgo Prekmurje in z njim Slovenija, živimo v popolni duhovni kontaminaciji, zgodovinskih laži in zamolčanosti, v duhovni kontaminaciji boljševistično-komunističnega pogleda na svet, ki v svoji postkomunistični, tranzicijsko libertarni verziji prepričuje narod, kako zgodovina ni pomembna, za to da jo lahko naprej neovirano potvarjajo. To počnejo z zgodovino izpred stotih in izpred tridesetih let.

         Ko danes premišljam o prekmurskem človeku, mi prihaja na misel Cankarjeva črtica, »O domovina ti si kakor zdravje«. Cankarjev Gjuro bi lahko bil prekmurski Pišta, ki je v teh zadnjih stotih letih že štirikrat odšel po svetu. Najprej v začetku dvajsetega stoletja, za tem takoj po drugi svetovni vojni, tretjič v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in četrtič v zadnjih dvajsetih letih. Tako kot Gjuro tudi Pišta, ko se vrača v svojo pokrajino ob Muri začuti, da »komaj se je dotaknila noga rodne zemlje, je vzkipelo v njem in zaigralo, kakor mlado življenje…Pozdravljeno, ti polje neizmerno, blagodišče…pozdravljena, ponosna šuma, do neba pojoča…in od src pozdravljen, moj rodni kraj, ki se beliš na zelenem brdu!... Blagoslovljena, zahvaljena, majka domovina…ti rodnica, usmiljena preporodnica!« A komaj Gjuro/Pišta sreča svojega prvega soseda, ga ta ne pozna več in za njim drugi in tretji tudi ne. Vsi ga pošiljajo tja, kjer je izgubil mladost in moč. Ubogemu Gjuri/Pišti se je zdelo da nosi kamen na hrbtu. »Pobral je s poti grudo prsti in jo je pobožal z dlanjo, kakor lice otroku. 'Zemljica, majka'!...

Solza je padla na grudo…Dolgo je počival Gjuro/Pišta, in ko je vzdignil glavo, so stali sosedje pred njim.

'Tako je, Gjuro/Pišta: ne bomo ti kratili gorke slame, tudi kruha ne; in tudi ti ne bomo očitali, Gjuro/Pišta, da ne žanješ, kjer si sejal…Pozdravljen nam!'

Gjuro/Pišta je vstal.

'Ljudje božji, bratje, domovino sem imel in zdravje; ko sem oboje izgubil, so izpregledale moje oči in so videle, da sem imel zdravje in domovino…Pokažite mi, bratje, kje je jama, zame izkopana!'

Truden je bil in je legel v hlev na gorko slamo in je zaspal in se ni več predramil…«

Ja, žal se je mnogim Prekmurcem tako zgodilo, ko so umrli daleč od svoje zemljice ali pa se vrnili domov in doma srečali tujce po miselnosti in šegi.

         Ob 20-letnici osvoboditve Prekmurja je bil tabor v Črenšovcih, na katerem je bilo navzočih 20.000 ljudi. Govorila sta dr. Korošec in dr. Natlačen. Slavič pa je povedal samo to: »Veselim se, da vidim v tolikem številu srečne in zadovoljne Prekmurce, zbrane ob 20-letnici osvoboditve. To mi je dokaz, da se Ivanocziji in Kuharji niso zaman trudili s svojim delom za sedanjo mejo in so opravili za narod koristno delo. Tedaj so nam v Parizu ugovarjali, da meja ne bo strategično dobra in pravilna, mi pa smo vedeli, da je ljubezen in zvestoba ljudstva  najboljše poroštvo za trdnost meja. Naše prekmurske meje varujejo vaša zvesta srca« ( Zbornik, Matija Slavič, str.36).

         Naj prekmurska zvesta srca premagajo Pištovo bolečino in smrt!

Dr.Ivan Janez Štuhec

Izvirno objavljeno v reviji ZVON

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 23. Oct 2019 at 13:31

0 ogledov

Romana Tomc: Jean Cloude Juncker ostal velik dolžnik pri iskanju rešitev za migrantsko krizo
Z izzivi in nedokončanimi projekti na področju migrantske krize se bo morala soočiti nova Evropska komisija pod vodstvom Ursule von der Leyen.Predsednik Evropske komisije v odhajanju, Jean Claude Juncker, je imel včeraj poslovilni govor na plenarnem zasedanju v Strasbourgu. To je bil hkrati pregled dela v njegovem mandatu. Evropskim poslancem se je zahvalil za sodelovanje in za vse razprave, ki jih je bil deležen v Evropskem parlamentu. Zahvalil se je tudi komisarjem, ki so njegov načrt izvajali. Ob nastopu mandata je bila Evropa v gospodarski krizi, po njegovih besedah je bila ta Komisija zadnja priložnost za Evropo. Evropska poslanka Romana Tomc je povedala: »Strinjam se z oceno Jean Clauda Junckerja, da je bila Evropska unija pred petimi leti gospodarsko šibka. Pestila nas je visoka brezposelnost, veliko nezaupanje državljanov v institucije. Juncker je glede tega opravil dobro delo, ne on sam, celotna ekipa. V času njegove komisije je prišla v ospredje socialna agenda, imamo najnižjo brezposelnost po letu 2000, zaupanje v Evropsko unijo je na zgodovinsko visoki ravni. Njegov strateški naložbeni načrt za krepitev gospodarske rasti in zaposlenosti je bil dobra poteza. V tem smislu smo lahko zadovoljni.« Juncker je spomnil tudi na številne zakone, ki so jih sprejeli ali posodobili. Bilo pa je tudi nekaj neuresničenih. Romana Tomc opozarja: »Na področju zaščite vrednot, enakih meril, krepitve EU v svetu, varnosti, bi lahko naredili več. Bančna unija ostaja nedokončan projekt, prav tako tudi nekaj drugih projektov na področju mobilnosti.« Evropska komisija pod vodstvom Jeana Clauda Junckerja ni bila sposobna odgovoriti na migrantsko krizo. »Evropska unija je zelo raznolika, pri iskanju rešitev migrantske krize bi se morali te raznolikosti bolj zavedati. Kakršnokoli vsiljevanje idej, ki so po godu le enemu delu držav, drugemu pa ne, kot na primer obvezne kvote, ne pride v poštev. Migrantsko krizo je treba reševati pri izvoru in dosledno ločevati med problematiko beguncev in migrantov. Še posebej pa preprečiti delovanje kriminalnih združb in ilegalne migracije. S temi izzivi in nedokončanimi projekti se bo morala soočiti nova Komisija pod vodstvom Ursule von der Leyen,« je zaključila Romana Tomc.

Wed, 23. Oct 2019 at 12:42

0 ogledov

Žan Mahnič po pričanju Franca Kangerja "šokiran": "Če je vse to res, razumem, zakaj želi pravosodje blokirati naše delo
Včeraj se je na 3. nujni seji sestala preiskovalna komisija za ugotavljanje zlorab v zadevi Franc Kangler in drugi. Seja je bila zaprta za javnost, v izjavi za medije po seji pa je predsednik komisije Žan Mahnič pojasnil, da so sprejeli seznam prič in določili dodatno dokumentacijo, ki jo bo komisija zahtevala od pristojnih orngaov. »Kar se tiče pripravljalnih preiskovalnih dejanj, bomo v komisiji od Policijske uprave Maribor zahtevali dokumentacijo v zvezi z operativno obdelavo v zadevi 'Kras', vključno s spisovnim seznamom in od informacijskega pooblaščenca vso dokumentacijo v zvezi z zaključki in ugotovitvami inšpekcijskih nadzorov od leta 2013. Prav tako bomo od Komisije za preprečevanje korupcije zahtevali dokumentacijo, ki se nanaša na Franca Kanglerja in njegove ožje družinske člane, od Urada za preprečevanje pranja denarja pa vso dokumentacijo, ki se nanaša na Franca Kanglerja,« je povedal Mahnič in dodal, da bo komisija tudi na podlagi vseh prejetih dokumentov nadaljevala svoje delo. Po besedah Mahniča bo preiskovalna komisija vpogledala tudi v gradivo, ki ga je na ponedeljkovi seji dostavil Franc Kangler. Predsednik preiskovalne komisije je pojasnil, da so člani in članice komisije določili tudi širši seznam prič, med njimi so: Zoran Šarič, avtor knjige Županov boj, ter pravniki: dr. Marko Bošnjak, Ciril Gerlovič, dr. Ciril Ribičič, Andrej Verlič in Peter Žnidaršič. Priča bo tudi nekdanji podžupan mariborske občine Željko Vogrin, komisija pa namerava zaslišati tudi nekatere nekdanje poslance, ki so bili članki KNOVS, in sicer Rudolfa Mogeta, Jožeta Jerovška in Franca Pukšiča. Na preiskovalno komisijo bodo vabljeni tudi nekateri ožji sodelavci Franca Kanglerja, »ki so bili s strani kriminalistov deležni pritiskov, da morajo povedati kaj obremenilnega proti Francu Kanglerju.«  Predsednik preiskovalne komisije Žan Mahnič je še povedal, da bo komisija zaslišala tudi nekdanjo ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal, nekdanjega premierja, danes ministra za zunanje zadeve Mira Cerarja, nekdanjega predsednika KPK in njegovega namestnika mag. Gorana Klemenčiča in Darka Stareta ter Aleksandra Geršovnika, Marjana Fanka in Zlatka Krajnca s policije. Kot je povedal Mahnič bo komisija z novimi zaslišanji nadaljevala v  ponedeljek, seznam prič pa nameravajo še dopolniti. Prav tako je Mahnič izpostavil včerajšnje zaslišanje Franca Kanglerja, po katerem je ostal »šokiran«. »Če je vse to res, kar je bilo povedano včeraj, mi je jasno, zakaj želi pravosodje ustaviti delo te preiskovalne komisije, kajti tisti, ki si želijo naše delo ustaviti, vključno s koalicijskimi poslanci, to želijo storiti, ker so v zadevo vpleteni, ali pa jim takšno stanje ustreza,« je bil jasen Mahnič, ki je napovedal intenzivno delo komisije tudi v tem tednu. Ustavno sodišče bo sicer ravno v četrtek na seji obravnavalo zahtevo Sodnega sveta za oceno ustavnosti zakona o parlamentarni preiskavi in poslovnika o parlamentarni preiskavi. Prav tako bodo ustavni sodniki preučili pobudo vrhovnega državnega tožilstva za oceno ustavnosti zakona o parlamentarni preiskavi ter pobudo in ustavno pritožbo zoper akt o odreditvi parlamentarne preiskave v zadevi Kangler. Vir: sds.si

Wed, 23. Oct 2019 at 11:24

0 ogledov

Vane K. Tegov: Strasbourg: »Hrvaški pozitivna ocena Evropske komisije za Schengen, ne pa za takojšen vstop vanj «
Hrvaška izpolnjuje pogoje za vstop v schengensko območje, je v danes sprejeti oceni o izpolnjevanju schengenskih pravil in standardov sporočila Evropska komisija. S poudarkom na, sporočili so. Od tod naprej  je pot, ki traja in je predvsem dolga. Dikcija, da izpolnjuje tehnične pogoje  za vstop v schengensko območje pomeni, da lahko nekaj izvaja ampak, da ni še politično zrela in stabilna ter da ni sto odstotno zanesljiva. Za to rabi mentalno zrelost  ali po domače evropsko kilometrino na področju zanesljivosti. Politična in kilometrska zrelost njihovega  premierja Andreja Plenkovića glede Evrope  je premalo.  Lobistični del posla, ki se mu reče vključitev v schengensko območje,  so opravili dokaj dobro. Plenković posebej vedoč, da je služboval v  Bruslju in da pozna dobršen del bruseljskih struktur. Zato je obenem Hrvaška pozvana  k nadaljnim prizadevanjem za izvajanje vseh ukrepov, zlasti na področju upravljanju zunanje meje.  To pa je najtežji del te poti oziroma dela k približevanju nečemu, kar lahko rečemo vstop v Schengen. Mnogo  je tega praktičnega, sprotnega, dnevno podvrženega preizkusu dejanske zmožnosti izvajanja, polnovrednega  izpolnjevanja nalog s področja nadzora zunanje meje. Tu se bo Hrvaška še dolgo, dolgo srečevala  s težavo, problemom, večkrat  hudim problemom. Poleg prisotnosti organov, ki so zadolženi  za izvajanje nadzora, morali bodo imeti enake vatle do vseh, s katerimi se bodo srečevali, tako problemi in ljudmi. Tukaj pa imajo vse razen Madžarske, nerešeno, nedorečeno, neurejeno, slabo ali nezadostno stanje urejenosti. Z državo BIH imajo dolgo mejo, različno propustno. Propustno glede migracij na eni strani, na drugi strani pa glede Hrvatov iz BIH, ki so obenem vsi dvojni državljani. Ti bi iz neshengenske BIH imeli tako rekoč  status stalnih prehajanj in sprehajanj iz ene v drugo državo, ki pa zna sproducirati mehek, mnogokrat tudi nezakonit način ali vsaj možnost pogoste  potencialne zlorabe tega statusa. Od potencialnega do stvarnega je včasih  pot zelo kratka in se zgodi v hipu. Takšni hipi in hipne razlage in morebitne zlorabe pa so ena resnih cokel sami Hrvaški. Druga  resnična cokla je meja z Srbijo. Tam je več nerešenega kot rešenega. Večji del njene težave  izhaja iz odnosa do Slovenije in njenega, vsaj do sedaj, odnosa  do odprtih vprašanj, ki se mu reče z figo v žepu ali politična neiskrenost. Vsaj takšnega videza  pušča za seboj ali ga daje mnogokrat. S praktičnega vidika pomik Schengenske meje bi olajšalo življenje Slovenije glede migracijskih pritiskov.  Sicer pa prav Hrvaška mora  definirati in fizično določiti svoje meje. To je še čaka. Še do konca izpolniti t.i. tehnične pogoje.   Izpolnjevanje tehničnih pogojev za članstvo v Schengnu sicer še ne pomeni dejanske uvedbe schengenske meje. Dokončna odločitev o vstopu Hrvaške v Schengen je v rokah Sveta EU, za kar je potrebna soglasna podpora vseh članic. V podobni situaciji sta se znašli tudi Bolgarija in Romunija, ki sta sicer vse tehnične pogoje izpolnila že pred devetimi leti, a še vedno nista znotraj meja območja. Hrvaška sama pa v naslednjih, vsaj nekaj let ne bo zadevo premaknila nikamor predvsem  tudi zaradi sosledja dogodkov, ki prihajajo kot je recimo njeno predsedovanje Evropski uniji  kjer same predsedujoče države ne smejo favorizirati svoj položaj, kar  predsedovanje  EU zagotovo je.  Pa tudi v kasnejši fazi so možne situacije zadržanosti pri akceptiranju Hrvaške  kot bodoče članice schengenskega območja. Glede Hrvaške pripravljenosti naj bi bilo poleg Slovenije skeptičnih več članic, med njimi Nizozemska, Nemčija in Francija. Zato bi temu rekli,  da  bo postopek vključitve najprej stal, zajel sapo, in stekel zelo počasi. Upajmo na počasno  in resnično zorenje Hrvaške, za katero pa sedaj to z neko močno gotovostjo ne moremo trditi. Obenem pa tudi na naši strani kakšna oblastna in diplomatska sprememba, ki bo znala odločneje, bolj vsebinsko, suvereno  in  bolj samozavestno opravičevala slovenske interese tudi  v primeru vstopa Hrvaške v schengenski prostor. Hrvaški, ne prelahka, ne preveč trnova pot, ampak pot,  ki je realna in ob upoštevanju sosede Slovenije. Vane K. Tegov

Tue, 22. Oct 2019 at 22:37

79 ogledov

Bogovič: Brexit kot naravna nesreča. EU pripravljena pomagati najbolj prizadetim državam
Strasbourg, 22. oktober 2019 - Člani odbora Evropskega parlamenta za regionalni razvoj (REGI), član katerega je tudi evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP), so na včerajšnji izredni seji sprejeli poročilo o predlogu Uredbe o uporabi evropskega solidarnostnega sklada tudi za primer brexita brez dogovora. Pri oblikovanju poročila je kot pogajalec politične skupine EPP aktivno sodeloval tudi Bogovič, ki je bil z izidom glasovanja zadovoljen. »Nejasnostim glede brexita, kljub nedavno sprejetemu dogovoru med vlado Združenega kraljestva in Evropskim Svetom, še ni videti konca. Ker torej še vedno ne vemo, ali bo prišlo do brexita z dogovorom ali do brexita brez dogovora, moramo biti v EU pripravljeni na vse scenarije. Zato je Evropska komisija že v septembru predlagala spremembo Uredbe o evropskem solidarnostnem skladu, ki predvideva aktivacijo tega sklada in črpanje sredstev v primeru t.i. trdega brexita (brexit brez dogovora), in sicer za pomoč tistim državam članicam EU, ki bi bile v primeru tega scenarija najbolj prizadete,« uvodoma pojasnjuje Bogovič, ki poudarja, da je brexit v vseh pogledih katastrofa, ki bo za sabo pustila veliko gospodarsko in politično škodo. »Stroški za nacionalno administracijo držav članic se bodo v nekaterih državah namreč znatno povišali, še višja bo neposredna škoda za gospodarstvo, predvsem transport, turizem, zaposlovanje, prost pretok storitev in blaga, itd. Zato mora biti EU  ustrezno pripravljena in zmožna najbolj prizadetim državam članicam pomagati takoj, ko bodo te države potrebne nujne pomoči. Sam menim, da je prav, da Evropa pokaže ustrezno mero solidarnosti in najbolj prizadetim državam članicam, pod sicer jasno določenimi pogoji, omogoči črpanje sredstev iz solidarnostnega sklada tudi v primeru takšnih katastrof kot je brexit. Kot pogajalec politične skupine EPP sem v okviru pogajalskega procesa slednje izpostavil in aktivno sodeloval pri oblikovanju kompromisnih amandmajev oziroma predlogov za izboljšave predloga Komisije, in sicer tako v določbah glede opredelitve kritičnega obdobja v okviru katerega se bo ugotavljala celotna nastala škoda; spodnje meje nastale in ugotovljene škode na državni ravni, ki bo posamezne države opravičevala do finančne pomoči; višine deleža povrnite sredstev, do katerega bodo posamezne države upravičene, itd.,« zaključuje Bogovič, ki na četrtkovem glasovanju o omenjenem predlogu na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta ne pričakuje težav.

Tue, 22. Oct 2019 at 12:47

316 ogledov

Kriza Ustavnega sodišča in poziv trem ustavnim sodnikom k odstopu!
Ko moralno in intelektualno identiteto in avtoriteto izgubi najvišja sodna oblast v državi, to je Ustavno sodišče, je znak za alarm najvišje stopnje. Predsednik države, kot najvišji varuh demokratične ureditve je dolžan intervenirati. Zato ga pozivam, da se opredeli in zavzame svoje stališče. Gre za odnos sodnikov do problema nepristranskosti, ki je temeljni pogoj za pošteno sojenje in odločanje. Na Ustavno sodišče zato vlagam poziv k odstopu 3 sodnikov, ki so okrnili ugled Ustavnega sodišča. Edini način, da se ohrani avtoriteta najvišje sodne ustanove v državi je odstop 3 dokazano kontaminiranih ustavnih sodnikov. To so sodniki iz kvote nekdanje poslanke SMC Jasne Murgel, ko je ta leta 2017 pred vso slovensko javnostjo v Državnem zboru grozila z napovedjo takšne zasedbe Ustavnega sodišča, ki bo po meri oblastne večine. Ker se zdaj dogaja prav to, zahtevamo odstop kontaminiranih in nezakonito postavljenih sodnikov: 1. Dr. Mateja Acceta 2. dr. Špelce Mežnar 3. dr. Rajka Kneza, katerih moralna in poklicna avtoriteta je tako okrnjena, da ruši ugled Ustavnega sodišča. Uvedba tako imenovanega REZULTATSKEGA ODLOČANJA pri zakonu o migrantih pa pomeni konec razumsko kompetentnega in moralno poštenega odločanja, ki je bilo izpostavljeno nedopustnim pritiskom. V zvezi z Referendumom 2017 in 2018 pa bom proti trem navedenim ustavnim sodnikom vložil tudi odškodninsko tožbo zaradi zlorabe ustavno sodne oblasti ter njihovemu nevestnemu delu v službi, kar je privedlo do namernega materialnega oškodovanja davkoplačevalcev in deformiranja demokratične volje državljanov in volivcev in sicer zaradi: 1. Povsem nepotrebne 2 x po 3 milijone izgubljenega davkoplačevalskega denarja, ko sem dvakrat predlagal samo izločitev dr. Acceta zaradi sodelovanja s stranko SMC in zahteval združitev datuma referenduma z dnem predsedniških in parlamentarnih volitev in je tako 2 krat prišlo do oškodovanja državnega proračuna ter do načrtne - s strani večine ustavnih sodnikov namerno povzročene, nizke referendumske udeležbe. To je v pogojih zavrnitvenega kvoruma in gostoti 5 glasovanj (predsedniških, evropskih, lokalnih in 2 referendumskih, v razdobju 1 leta) imelo za posledico navedeno škodo, zraven pa je povzročilo mojo javno stigmatizacijo kot povzročitelja izgube 6 milijonov eur (dokaz: večkratna javna TV diskreditacija s strani Alenka Bratušek – infrastrukturne ministrice) 2. V zvezi z lokalnimi volitvami mi isti trije sodniki odrekajo pravni interes pritožnika na izid lokalnih volitev za mesto ljubljanskega župana Zorana Jankovića, kar je tudi predmet moje aktualne pritožbe na EU institucije in predmet sodnega spora na UPRAVNEM SODIŠČU RS. Moj namen je en sam: prispevati da se na Ustavno sodišče spet povrne pogum za uporabo razuma in da zdrava pamet ne poklekne pred uslužnostjo politični oblasti ter da se razum ne ukloni neumnosti, nepristranskost pa spet dobi domovinsko pravico na Ustavnem sodišču. Vili Kovačič, državljan K.   Prilagam dokumentacijo o zakonskih kršitvah opravljanja sodniške funkcije dr. Špelce Mežnar, ki nedvoumno terja takojšnje prenehanje izvrševanja njene sodniške funkcije ! Kopijo poziva k odstopu pošiljam tudi predsedniku države, z namenom da se opredeli in reagira v dobro spoštovanja ustavnega reda in zakonitosti v RS ! 

Tue, 22. Oct 2019 at 08:00

304 ogledov

Še vemo zakaj smo se osamosvojili?
Slovenija na vseh področjih tone. Svojim državljanom, zlasti starim in nemočnim, je vse bolj tuja. Njeni politiki radi vpijejo, da morajo omogočiti naglo bogatenje mladim, da ne bodo odhajali v tujino. Da stari ne morejo biti doma, da odhajajo v domove za starejše na Hrvaško in celo v Srbijo, jih ne briga. Oni za njih očitno niso ljudje. Ali ni to tudi kršenje ustave? Ob dogajanju v Španiji g. Kučan razglaša, da predsednik slovenske države o Kataloniji molči, da predsednik vlade molči… pozabil je povedati, da tudi on molči o Jankovićevih lumparijah. Pa ga nikoli ne bi bilo v politiki, če ga ne bi on tja postavil. Moralno in politično je odgovoren za njegova dejanja, se tega zaveda? Tat ni samo tisti, ki krade, ampak tudi oni, ki drži vrečo. Kučan mu ne samo moralno in politično pomaga pri njegovih nečednih dejanjih, ampak ga tudi ščiti pred kazensko odgovornostjo. Očitno nismo pred zakoni vsi enaki? Ali ni to kršenje ustave? »Predsednik vlade Marjan Šarec je v Puconcih na slovesnosti v spomin na padle borce NOB in druge zgodovinske dogodke v Prekmurju poudarjal, da moramo biti ponosni na narodnoosvobodilni boj, saj brez njega Slovenci ne bi obstali, ker nas okupator ni cenil. Pozval je tudi k ohranjanju zgodovinskega spomina in k enotnosti naroda.« Sedanji predsednik vlade se bo nedvomno zapisal kot človek, ki je izjemno ljubil nastopanje na partizanskih proslavah. Pri tem ni samo pokazal popolno nesposobnost videti zgodovinske resnice, ampak je tudi njen največji ponarejevalec. Ljudje, ki se borijo za svobodo naroda so resnično vredni iskrenega in globokega spomina. Samo ta boj ne sme biti boj za to, da eno okupacijo zamenjamo z drugo. Boj proti okupatorju ima smisel, če je povezan z demokracijo! Okupator, zaveznik in občudovalec Stalina, ne samo, da nas ni cenil, ampak nas je nameraval zbrisati s sveta. Zakaj je to predsednik zamolčal? Zato, da bi prikril dejstvo, da okupator ni zgubil vojne zaradi Titovih partizanov? Zakaj slovenski politiki tako radi zmanjšujejo zasluge SZ in zahodnih zaveznikov? Kje ima vsaj minimalni dokaz, da smo zaradi partizanov obstali? So z prikritimi poboji Slovence zamenjali za krompir, da bi se tako pomnožili. Menda ja ne misli kot nekdanji polkovnik JLA, ki rad razglaša, da bi bili še vedno pod italijanskimi in nemškimi okupatorji, če ne bi bilo partizanov? Postaja Slovenija zgodovinska norišnica? Predsednik vlade je tudi nekaj delil nauke Madžarom. Jim je očital, da so bili med okupatorji? Nisem slišal te besede. Nisem slišal, da bi se posebej zavzel za porabske Slovence, ki jim grozi izumrtje. Nisem slišal, da bi načel vprašanje madžarskih reparacij! Nisem slišal, da bi obsodil sovjete, ki so grozili s tanki, če bomo uresničili njihovo združitev z ostalimi rojaki. Združena Slovenija za g. Šarca ni vrednota. Zanj se začne in konča vsa zgodovina z partizanščino in OF, ki je bila vse kaj drugega kot tisto, za kar se je razglašala. N podlagi laži in zgodovinskih potvorb zahteva enotnost Slovencev! Smo mafija, ki jih druži kraja in vsesplošno nasilje? Čeprav slovenska osamosvojitev ni bila nikoli osebna opcija Milana Kučana, zahteva za Katalonce pravico do osamosvojitve. Ima popolnoma prav! Četudi je Kučan! Trditev, da sedanja Španija ni primerljiva z takratno Jugoslavijo je točna. Dokazuje pa prav to, da slovenska osamosvojitev ni zrasla iz nezadovoljstva z jugoslovansko demokracijo, ampak iz naravne, prvinske pravice naroda do lastne države. Ali mislijo gospodje, da bi bili še vedno bili pod Beogradom, če bi bila tamkajšnja oblast demokratična?? Če bi imeli oblast slavilci 60 let TO gotovo, toda k sreči so naši sosedje Hrvatje, ki take zgodovinske sreče ne bi nikoli pustili neizrabljene! Jugoslavija ni bila nobena naravna, ne zgodovinska tvorba, bila je tragična posledica razmer v Avstro-Ogrski in dejstva, da je bila Kraljevina Srbija na zmagoviti strani. Slovenija je glede demokracije in perspektiv napredka prišla v Jugoslaviji izpod dežja pod kap! Zakaj se je Slovaška osamosvojila? Narodi se očitno lahko osamosvajajo v izjemnih svetovnih razmerah, kot sta bila zlom komunizma in sovjetskega bloka in v demokraciji. Če ni demokracije, mora biti vojna. Zato smo imeli Vojno za Slovenijo. Kmalu bo trideset let slovenske osamosvojitve. Njeni voditelji, vsa čast predsedniku države, ki si je glede tega na jasnem, več ne vedo, zakaj smo se osamosvojili! Partizanstvo in 60 let TO sta jim omračila um. Zgodovinskega spomina, občutka za zgodovinsko resnico nikoli niso imeli. Oni imajo druge skrbi in načrte. Zato so obsodili Šiška. Ideal jim je država, kjer je tajna policija vse. Zato se hoče otresti parlamentarnega nadzora. Šiško je najmanj dokazal da ve, da je država zaradi njenih državljanov, ki imajo pravico do osebne in državljanske sreče. Ali ni čaščenje totalitarizma v nasprotju s slovensko ustavo? Dr. Stane Granda
Teme
dr Ivan Janez Štuhec pred 100 letnico zdruižitve Prekmurja z matiuco Zgodovinske poneverbe brez primere

Zadnji komentarji

Miha Skumarc

2019-08-11 23:34:36


Da, groza.
APMMB2

2019-07-28 06:13:29


Milan Kučan je poosebljeno zlo. Kjerkoli se pojavi in karkoli naredi, naredi škodo. Če se spomnimo samo začetka njegove politične kariere, ko je odnesel Staneta Kavčiča. Kavčič je bil sicer komunist, a vseeno je njegova partijska odstavitev pomenila zastoj v Sloveniji. Potem se je povzpel do generalnega sekretarja CK ZK in pod njegovim vodstvom je Slovenija bankrotirala. Bankrot Jugolavije in tudi Slovenije je povzročilo komunistično vodstvo. Se pravi je za Slovenijo pri bankrotu bil prav Kučan eden glavnih. Nasprotoval je osamosvojitvi, pa je k sreči bil poražen. Potem je nasprotoval demokratizaciji in vladavini DEMOSa. Zmagal je, saj je DEMOS razpadel in začelo se je obdobje kučanizma oziroma Murgljevanje. To vlada še danes. Kar ukaže mali mož, se nemudoma uresniči. Vmes, med padcem Demosa in današnjega dne je dolgo obdobje Murgljvanja, kjer so vidne sledi Milana Kučana. Skoraj vsa kadrovska politika je obremenjena s Kučanom. Skorajda nobenega visokega položaja v Sloveniji ne zasedejo, brez pritrditve Kučana. Kam pa je to Slovenijo pripelajlo vidimo po tem, da smo začeli zaostajati za državami vzhodnega bloka, ki so bile daleč za nami. Ugled Slovenije je v svetvni areni znatno upadel. Nihče se več ne zanima za Slovenijo. Tujih investicij je vse manj. BDP stagnira. Vlada nezadovoljstvo, ki se odraža pred vsem z zapuščanjem države. Slovenci se izseljujejo,prihajajo pa tujci in Kučan dobiva nove in nove volivce. Kučan je ustanovitelj Foruma 21. To je organizacije, ki uničuje slovensko gospodarstvo. Med člani Foruma je največ kriminalcev in največ direktorjev, ki so zavozili svoja podarjena podjetja. Na čelu teh je MIlan Kučan. Pa tega Slovenci ne smejo videti. Šopiril se bo pred Prekmurci s proslavo. Ali bodo Prekmurci požrili to žalitev? Prav Kučan jim je uničil Muro, Pomurko in druga podjetja. Mnoge je nagnal v tujino za golo preživetje. Podaril jim je Polaniča, ki je edini, ki je v Prekmurju profitiral V času največje prekmurske krize, si ni upal obskati Prekmurja. Sedaj pa si misli, da so Prekmurci pozabili njegovo kvarno delovanje. Žal, ni uničil le Prekmurja, uničil je Slovenijo.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Dr. Ivan Janez Štuhec: Zgodovinske poneverbe brez primere