Ampak morali bi vedeti. Morali bi vedeti, ker dobro, še predobro poznamo Marjanovega političnega krstnega botra. Morali bi vedeti že takrat, ko je slovenska tranzicijska levica, ki jo sponzorirajo, podpirajo in promovirajo centri moči globoke države, našega Marjana ob vstopu v nacionalno politiko sprejela kot odrešenika. Kot rečeno, že njegov krstni politični boter je bil pravi, da bolj ne bi mogel biti. Nihče drug kot Zoran Janković osebno. Ljubljanski Capo di tutti capi. Prva Marjanova politična funkcija je bila namreč šef kamniškega odbora Pozitivne Slovenije. Ja, naš Zoki je že tedaj vedel, da bo naš Marjan nekoč še daleč prilezel. In ko to berete, vam je tudi popolnoma jasno, da v politiki nobena usluga ni zastonj in da je veliki boss Janković prišel izterjat svoj dolg. Ampak o tem nekoliko kasneje. Stripovski liki, kot so Bandelli, Prešiček, Poklukar ali Poznič, ne bi nikoli smeli postati ministri v nobeni napol resni evropski državi. Pa so. Po Marjanovi zaslugi. Šarec  fasada države. Bo torej vlada našega Marjana upihnila svojo prvo svečko. In hkrati tudi zadnjo. Ja, vladavina našega Marjana, ta fasada države, ta privid, ta dramska igra, se je v resnici de facto že končala. Mogoče volitev ne bo še tri leta, ampak njegovega vladanja v pravem pomenu besede je konec. S popuščanjem Alenki in njenim botrom, z javnim branjenjem sramotnih poslovnih rabot Jankovićevega klana in ne nazadnje s še bolj sramotnim aktivnim sodelovanjem pri voždovi ekskurziji v Moskvo si je naš Marjan izkopal politični grob. Podoba vladavine Marjana Šarca je fotografija iz Moskve.       Promiskuitetna levica.. Občasna politična putana NSI… Putanizacija v vseh ozirih.. klecanje pred kapitalom in cosa vostra Murgleana….in šefa Milan Capogrande… 03.05.2001 16:36 - odprtje Mercator centra v Novi Gorici - mrtev delavec izvajalcev zjutraj ob 4. uri,  kljub temu otvoritev ob 13. uri. In tako imamo komika s kmečkih veselic za premiera, seks kolumnista za ministra za okolje, zgodovinarja kot glavnega okoljskega inšpektorja, novinarko pa za nadzornico javne agencije za zdravila...

S sobotno proslavo se je sklenil niz dogajanj ob 13. občinskem prazniku občine Apače. Tokratno praznovanje je bilo še posebej svečano, saj so ga povezali tudi s 100 letnico dodelitve Apaškega polja slovenskemu ozemlju oziroma takratni državi SHS. "Slovenija v malem," so poimenovali osrednjo slovesnost, na kateri je bil častni gost in osrednji govornik predsednik RS Borut Pahor. Dvorana apaškega Kulturnega doma je bila pretesna za vse, ki so si želeli ogledati osrednjo svečanostob 13. občinskem prazniku apač. Zakaj enačaj Apaškega polja s pojmom Slovenija v malem. Ozadja je v svojem pozdravnem nagovoru pojasnil župan občine Apače dr. Andrej Steyer, ko je spomnil na 100 letnico podpisa pariške mirovne konference, ki je mejo postavila na reko Muro in Apaško polje, kjer so zvečine živeli Nemci, je postalo de slovenskega ozemja. Tragičen eksodus nemškega življa, ko so jih takratne revolucionarne oblasti 1947. leta izgnale, priselile pa slovenski živelj od Prekmurja, preko Koroške, do Primorske, je Apaškemu polju prislovnično nadel ime Slovenija v malem. Tudi svečani govorec, predsednik Republike Borut Pahor je spomnil na tragične dogodke leta 1947, ko so takratne komunistične oblasti izgnale apaške Nemce. Med povabljenci na svečanosti ob 13. občinskem prazniku Apač je bil tudi državnozborski poslanec SDS Franc Breznik.  Prireditev so s kulturnim programom popestrili Pihalni orkester Apače, Kvartet trobil Pihalnega orkestra Apače, Akademska folklorna skupina Študent, Kulturno folklorno društvo Vrisk Apače in Otroci iz Vrtca Apače. Občina Apače se je ob sklepnem dogajanju ob občinskem prazniku uradno pridružila projektu GLAMUR, ki ga v okviru sodelovanja lokalnih akcijskih skupin izvajajo LAS Ovtar Slovenskih goric, LAS Prlekija, LAG Vulkanland iz Avstrije in društvo Genuss am Fluss. "GlaMUR - Užitek ob reki" je tudi blagovna znamka na območju 28 sosednjih občin Slovenije in Avstrije.

Včeraj  potekal 12. tradicionalni Pučnikov pohod na Boč. Organizirata  ga vsako leto Občinski odbor Rogaška Slatina in Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Letos je v pomoč priskočil tudi dr. Milan Zver, poslanec v Evropskem parlamentu iz Slovenije in za časa  življenja  dr. Pučnika njegov najbližji sodelavec. Pohod je potekal sproščeno, prijetno in ob lepem vremenu. Pred samim prihodom  v  planinskega doma  kjer  stoji cerkev sv. Miklavža,  je v spomin na očeta slovenske državnosti dr. Jožeta Pučnika potekala sveta maša. Mašo je daroval Kostrivniški župnik, gospod Viktor Vratarič. Ob planinskem domu  na  Boču je potekala manjša slovesnost z osrednjim govorcem, dr. Milanom Zverom. Kot njegov dolgoletni sodelavec je orisal njegovo pot, ki nikakor ni bila ne ravna in ne lahka, celo težka in na trenutke nevzdržna. Njegova močna volja in želja, da se nekoč vrne v Slovenijo vedoč, da so ga nekdanje oblasti izgnale ali pognale v exil, ga je ohranilo pri življenju in kasneje kot glavnega pobudnika vseh procesov, ki so pripeljali do samostojne Slovenije.  Po besedah dr. Zvera, « Dr. Jože Pučnik je bil ključna oseba slovenske demokratizacije in osamosvajanja. Boril se je za svobodo misli in izražanja. S pohodom kot je ta, na posebno plemenit način ohranjamo spomin na očeta slovenske državnosti.« Da je  dr. Pučnik veliko ime ne samo v domačih okvirjih ampak, da njegovo delo, znanje in prispevek demokratizaciji v evropskih prostorih, priča tudi to, da se ena od konferenčnih dvoran  v Evropskem parlamentu imenuje po dr. Jožetu Pučniku. Obiskovalci in pohodniki so bili iz vseh koncev  Slovenije. Prisotne sta pozdravila tudi poslanca SDS Boris Doblekar in Jožef Lenart, oba  prvič poslanca v tem parlamentarnem sklicu . "Rad grem na ta pohod, daleč od mojih krajev, saj čutim dolžnost in spoštovanje do dr. Jožeta Pučnika. Pučnik je zaslužen, da je SDS najbolj domoljubna stranka v Sloveniji in da sploh imamo svojo državo," je bil mnenja Doblekar. Jožef Lenart je vse prisotne spomnil, da moramo biti ponosni na slovensko pesem, na slovensko kulturo in da moramo biti ponosni na delo dr. Jožeta Pučnika. Dr. Andreja Valič Zver, tudi med prisotnimi , skrbi in bdi nad  dediščino v pisani in drugače dokumentirani obliki ter obenem dela na tem da se generacije ki prihajajo za nami imajo vpogled in pravilno sliko od delu ter njegovem prispevku v vseh možnih oblikah za to današnjo, našo samostojno Slovenijo. Slovesnost v spomin na dr. Jožeta Pučnika je spremljal pester kulturni program, ki ga je povezoval Mitja Grmovšek.  Vane K. Tegov

Včeraj je v prostorih Muzeja VSO potekala okrogla miza z naslovom Spremembe pokojninske zakonodaje, ki so jo organizirale seniorske organizacije Slovenske demokratske stranke, Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke. Pogovor je povezoval Branko Šumenjak, predsednik kluba seniork in seniorjev SDS, ki je na samem začetku dal besedo generalnemu direktorju Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Marijanu Papežu, da je predstavil spremembe pokojninske zakonodaje. Glavna novost je tako zvišanje odmernega odstotka na 63,5 % za zavarovance obeh spolov, ki dopolnilo 40 let pokojninske dobe. Celoten predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju najdete TUKAJ. Član strokovnega sveta pri SLS dr. Andrej Umek je reformo označil za všečno, a ne dovolj korenito, saj ta ne zadeva bistvenega problema: »Demografska slika se je v zadnjih letih močno spremenila. Ko je bila uvedena 40 letna delovna doba, je bila predvidena življenjska doba okoli 60 let.« Opozoril je, da se naša podjetja ne prilagajajo delavcem glede na njihovo starost. »Tako kot so na delovnem mestu normalna izobraževanja, bi morale biti tudi premestitve na različna delovna mesta nekaj povsem običajnega, da bi vsak lahko opravljal svojim letom primerno delo,« meni dr. Umek. Na koncu je še dodal, da bi mladi morali imeti zagotovljen gladek prehod iz šolanja v delo, a za to moramo poseči v šolski sistem in izobraževati mlade za tiste poklice, ki jih potrebujemo. Nadaljevala je evropska poslanka Romana Tomc, članica Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve v EP in predsednica Strokovnega sveta za delo, družino in socialne zadeve pri SDS. Na samem začetku je slovenske pokojnine označila za nedostojne: »Slovenska povprečna pokojnina bo dostojna takrat, ko bo slovenski upokojenec po 40 letih delovne dobe lahko brez težav odšel na dopust v sosednjo Avstrijo. Avstrijski upokojenci si lahko privoščijo oddih v Sloveniji, slovenski pa ne, zakaj ne bi smelo biti še obratno?« Tomčeva je nadaljevala, da je »pokojninski sistem vzdržen takrat, ko lahko s prispevki izplačamo vse pokojnine za tekoče leto, nam pa zmanjka približno milijarda letno«. Opozarja, da vsak poseg v pokojninski sistem takoj pomeni več milijonov evrov denarja, enako je v primeru dviga odmernega odstotka:  Dvig odmernega odstotka ni odgovorna rešitev. Danes ministrstvo sprejema populistične ukrepe na področju pokojninske zakonodaje, a nekoga bo čez 5 let zaradi tega močno bolela glava. Če takrat ne bo gospodarska rast znašala vsaj 6 %, bodo današnje spremembe v pokojninskem sistemu za Slovenijo pomenile velike težave.Evropska poslanka pravi, da si vsi želimo višjih pokojnin, a moramo s pokojninsko zakonodajo ravnati odgovorno. »To, kar v pokojninskem sistemu naredimo danes, bo imelo posledice na prihodnost in tega ne bomo mogli popravljati,« je dodala Tomčeva. Odmerni odstotek se bi po njenem mnenju lahko povišal le s »popolno reformo pokojninske zakonodaje, saj je bila slednja deležna že toliko popravkov, da med pokojninami ni več pravih razmerij, v njej pa najdemo tudi ogromno krivic in anomalij, npr. neupravičene dodatke, ki nimajo tam kaj iskati«. Poslanka je spomnila tudi na slovenski demografski sklad, ki smo ga pripravili v Slovenski demokratski stranki in bi lahko pripomogel k reševanju pokojninske problematike, a je Vlada RS očitno nanj pozabila. Predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije Janez Sušnik je nadaljeval, da bi minimalna pokojnina za 40 let delovne dobe morala biti nad pragom revščine, ljudje pa se je ne bi smeli sramovati. Opozoril je tudi na dejstvo, »da že tako nizke plače, vseeno rastejo hitreje kakor pokojnine. Razmerje med povprečno plačo in pokojnino pa je vse večje.« Dodaja, da bi zaradi populističnih potez vlade v kombinaciji z novo gospodarsko krizo lahko zopet prišlo do ZUJF-a. »Upokojenci se pogosto znajdejo v veliki stiski. Dokler sta v gospodinjstvu dva upokojenca, je situacija vzdržna, težava nastane, ko človek ostane sam. Z minimalno pokojnino in brez pomoči sorodnikov težko preživi,« je opozoril Sušnik. Zaključil je, da »če smo gospodarsko uspešni, ne bi smeli imeti brezdomcev, Rdeči križ in Karitas ne bi smela imeti toliko dela. To ni častno za državo, kot je Slovenija!« V zaključku pogovora je evropska poslanka Romana Tomc še povedala, da mora biti osnovno vodilo pokojninskega sistema večja povezanost med vplačanimi prispevki in pokojninami. Dodala je, da je »tiste spremembe, zaradi katerih je blagajna bolj stabilna in pokojnine ne padajo, leta 2012 uvedla vlada Janeza Janše. Vlado smo imeli eno leto. V tem enem letu smo sprejeli 5 težkih zakonov. Torej se da,« je prepričana Tomčeva. Poslanka dvomi, da bi sedanja vlada lahko izpeljala pokojninsko reformo, ob koncu pa je spomnila še na dolgo obljubljen Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bi prav tako lahko izboljšal položaj upokojencev. Vir: sds.si

Poslanska skupina SDS je danes v parlamentarni postopek ponovno vložila predlog zakona o spremembi zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), s katerim želijo izboljšati položaj socialno najbolj ogroženih invalidskih upokojencev. Predlog zakona s podobno poglavitno rešitvijo so v parlamentarni postopek vložili že spomladi, a je Šarčeva koalicija takrat glasovala proti. Skozi zakonodajni postopek se bo pokazalo, ali je večina v Državnem zboru RS pripravljena izboljšati položaj najbolj ogroženih invalidskih upokojencev. V predlogu zakona je predlagan osnovni znesek minimalnega osebnega dohodka kot najnižje izhodišče. V primeru, da bo v Državnem zboru RS zadostna politična večina, pa se ta znesek lahko tudi poviša. Naj spomnimo, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ2) kot sistemska rešitev sprejet v letu 2012 in je začel veljati v letu 2013. Sprejem ZPIZ-2 je glede na takratne okoliščine predstavljal nujno sistemsko rešitev zaradi javno finančnega položaja Republike Slovenije in je bil usklajen z vsemi socialnimi partnerji ter tudi poslanskimi skupinami v Državnem zboru RS. V vmesnem času se je ZPIZ-2 še spreminjal in dopolnjeval, nekatere rešitve pa so bile odložene z drugimi zakoni, npr. z zakoni o izvrševanju proračunov. S spremembami in dopolnitvami ZPIZ-2 se je vedno izboljšal položaj le za določen del upokojencev (npr. prostovoljnim zavarovancem, zavarovancem in upokojencem s polno delovno dobo brez dokupa,…), kar je seveda bolje, kot če se položaj ne bi izboljšal nobeni izmed teh skupin. Vendar pa se je ves čas opozarjalo tudi na najbolj ranljivo skupino upokojencev in to so invalidski upokojenci, tako tisti, ki so invalidsko upokojeni zaradi poškodbe ali bolezni zaradi dela ali pa izven dela. V letu 2017 je bil prag tveganja revščine za samsko osebo v višini mesečnega prihodka okoli 635 evrov, kar je ravno toliko, kot je povprečna pokojnina v Republiki Sloveniji. Povprečna invalidska pokojnina je celo bistveno manjša in sicer 495 evrov, kar pomeni, da je relativni delež tistih, ki prejemajo invalidsko pokojnino pod 392,75 eur, kot znaša osnovni znesek minimalnega osebnega dohodka, bistveno višji pri invalidskih upokojencih kot pa pri ostalih upokojencih. Za invalidske upokojence se v zadnjih letih ni sprejela nobena sprememba, ki bi pomenila izboljšanje njihovega položaja ali pa bi se vsaj zagotovilo minimalni znesek pokojnine tj. v višini, ki ga prejemajo prejemniki denarne socialne pomoči, kar po mnenju koalicijskih strank predstavlja mesečni znesek, pod katerim posameznik ne more preživeti. Slednje velja tudi za invalidske upokojence in v skladu z načelom, da je potrebno najprej poskrbeti za socialno najbolj ogrožene, se s predlogom zakona predlaga, da se najnižja invalidska pokojnina zviša vsaj na nivo tega osebnega dohodka. Položaj invalidskih upokojencev je še toliko bolj občutljiv, saj si tudi tisti z delno zmožnostjo za delo zaradi delne invalidnosti zelo težko pridobijo zaposlitev in imajo hkrati zaradi delne zmožnosti za delo tudi nižjo invalidsko pokojnino. Po podatkih iz medijev je invalidskih upokojencev, ki imajo invalidsko pokojnino nižjo od 392 evrov, kot znaša osnovni znesek minimalnega osebnega dohodka, okoli 10.000. Večina tistih, ki so delno zmožni za delo, pa si ustrezne zaposlitve ne morejo najti, saj so težko zaposljiv kader. Dvig minimalne možne invalidske pokojnine, kot se predlaga s spremembo zakona bi pomenil spodnjo mejo, ki ni odvisna od drugih določb ZPIZ-2 (na njih tudi ne vpliva) ali drugih zakonov, pod katero se invalidska pokojnina ne more odmeriti.     S predlogom zakona v poslanski skupini SDS predlagajo določitev najnižje možne pokojnine za invalidsko upokojene v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka kot je določen z zakonom o socialnih prejemkih. Predlog se nanaša le na invalidske pokojnine, in sicer na vse invalidske pokojnine, ne glede na kategorijo invalidnosti in razloge za invalidnost, ki so kot pogoj za invalidsko upokojitev določeni po veljavnem ZPIZ-2. Glede na to, da je osnovni znesek minimalnega osebnega dohodka tisti znesek, ki je določen kot minimum za preživetje ene osebe, menimo, da bi morala biti tudi pokojnina določena najmanj v tej višini, še posebej v primerih, ko gre za invalidske upokojitve, saj gre za osebe, ki si ne morejo preskrbeti drugega vira dohodkov oziroma so z delno zmožnostjo za delo zelo težko zaposljive. V primeru, da gre za osebe s preostalo zmožnostjo za delo, se takšna minimalna pokojnina zagotovi le v primeru, da je oseba prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve in ne dobi ustrezne zaposlitve brez svoje krivde. Ravno zato, ker so osebe nezaposljive oziroma so težje zaposljive, je mogoče določitev najnižjih pokojnin za invalidsko upokojene določiti drugače od drugih upokojencev, saj gre za različne položaje skupin upokojencev, ki jih je mogoče tudi obravnavati različno iz stvarno utemeljenega razloga nezmožnosti zaposlovanja.  V poslanski skupini SDS še menijo, da bi se morala invalidskim upokojencem zagotoviti vsaj približno sprejemljiva pokojnina, ne da bi morali izpolnjevati pogoje za varstveni dodatek in ga potem delno vračati iz svoje dediščine.

Kot fotograf je deloval v različnih krajih Slovenije, dokler se ni leta 1920 ustalil v Celju, kjer je ostal do smrti leta 1977. V tem času je obveljal za mestnega fotografskega kronista. Znane se tudi njegove portretne fotografije, ustvarjene v steklenem fotografskem ateljeju  iz konca 19. stoletja, ki je danes urejen v muzej. V njem je razstavljena fotografova originalna oprema, njegove steklene plošče in fotografije. Prav včeraj so njem na čast v spomin in zahvalo,  v kletnih prostorih, njegove nekdanje Pelikanove hiše na Razlagovi ulici 5 v Celju odprli novo občasno razstavo, naslovljeno Fotohiša Pelikan 1899-1919-2019. Letos namreč mineva 120 let, odkar je celjski fotograf Johann Martin Lenz dal zgraditi stanovanjsko hišo s prizidkom – fotografskim ateljejem oz. steklenim salonom (leta 1899). Po njegovi smrti je stavba prišla v last fotografa Josipa Pelikana, ki je pred okroglim stoletjem prišel v Celje (leta 1919) ter tukaj ostal in delal skoraj šest desetletij.   Obnovljeni stekleni atelje, edinstven v Sloveniji in eden redkih v Evropi, je kot Fotoatelje in galerija Pelikan že več kot dve desetletji sestavni del Muzeja novejše zgodovine Celje. Ta ima pri ohranjanju izjemne Pelikanove zapuščine nove načrte – ureditev celovitega muzejsko-kulturnega kompleksa, utemeljenega na celjski, Pelikanovi fotografski dediščini in njeni povezavi s sodobno fotografsko produkcijo in dejavnostjo, ki bi obiskovalcu omogočal sprehod skozi zgodovino fotografije od konca 19. stoletja do danes v povsem avtentičnem okolju. Pričujoča razstava, postavljena v kletnih prostorih Pelikanove hiše na Razlagovi ulici 5, zato ne prinaša zgolj orisa njene preteklosti, temveč predstavlja tudi simbolni začetek njene preobrazbe v Fotohišo Pelikan in je le začetek pred veliko prenovo hiše. Kletni prostori Fotohiše Pelikan dobivajo podobo galerije za sodobno fotografijo, z načrtovanimi sprehodi skozi stanovanje pa želijo predstaviti bivalno kulturo celjskega meščana 20. stoletja. Obiskovalci se bodo lahko sprehodili skozi Pelikanove delovne prostore, temnice, skladiščne prostore in razvijalnice. Fotografi, poznavalci  fotografije, navdušenci in zainteresirani vsi, enkratna priložnost spoznati in občudovati delo Josipa Pelikana ter vse kar je povezano z njim. Imel sem čast poznati njegovo sestro Boženo Pelikan, ki je, koliko je bilo v njenih močeh, ohranjala ime ter avtentične bivalne prostore iz Pelikanovih časov. Sem bil in ponovno si bom ogledal vse kar bo oko zaznalo in čutila dovoljevala, to svetujem tudi vam da si vzamete čas, brez naglice,  si ogledate razstavo in vse kar je za seboj pustil najdlje časa trajajoči celjski mestni kronist. Razstava bo na ogled do 8. februarja 2020. V.K.T.