SI
Janez Janša: To so bili dnevi v juniju in juliju 1991, ko je bilo vse na kocki! Vstali smo in obstali!
Tekst uvodnika osamosvojitelja Janeza Janše v Zborniku Vojna za Slovenijo, izšel pri Založbi Nova obzorja 2014, bi moral postati del učnega gradiva pri urah zgodovine v šolah!
V Fokusu
Novice

Torek, 25. junij 2019 ob 12:07

Odpri galerijo

Vojna za Slovenijo je vsak dan odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu. Fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Svoje delo so odlično opravili. Po zmagi so odšli na svoje domove. Država jih je pozabila, domovina jih ne bo nikoli. Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.

Evropa in še posebej Evropska unija je danes v veliki meri prostor miru in vsaj relativnega napredka, pa si nekateri narodi, ki brez lastne države živijo v njenem osrčju, kljub temu prizadevajo, da bi postali nacija in samostojen subjekt v mednarodni skupnosti. Katalonci bi radi na referendumu odločali, ali se odcepijo od demokratične Španije, Škoti pa o tem, ali še naprej ostanejo del Združenega kraljestva ali ne. Tudi širše na planetu Zemlja danes obstaja veliko narodov, ki so veliko večji od slovenskega, pa nimajo lastne države, čeprav si jo z nekaj izjemami praviloma vsi želijo. Slovenci smo si pravico do lastne države izbojevali pred kratkim.


V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja točno določen čas, ki je omogočil, da je nek narod postal suveren, sam svoj gospodar. Takšen čas, običajno vezan na dogodke, ki so omogočili osamosvojitev in postavitev na svetovni zemljevid oziroma mednarodno priznanje, narodi častijo kot nekaj »svetega«, mu posvečajo državne praznike, po njem in dogodkih iz njega poimenujejo mesta, trge, ulice ali odlikovanja. Takšen čas veže nase pozitiven odnos večine državljanov oziroma pripadnikov naroda. Takšen čas predstavlja vrednostno središče naroda. Za nas Slovence je to čas osamosvojitve.

							Znotraj tega časa, ki se v svoji zgodovinski končnici razteza od leta 1987 do leta 1992, posebej izstopajo dnevi Vojne za Slovenijo. To so bili dnevi in ure med 25. junijem in 5. julijem 1991, ko je bilo vse na kocki. Samostojna in evropska prihodnost Slovencev, demokratična ureditev, naša vera in postave, blaginja in naša življenja. To so bili dnevi, ko se je maja 1990 razoroženi narod spet postavil za svoje pravice, razglasil samostojno Slovenijo in se uprl agresiji JLA.
V tistih dneh je manj kot 2% Slovencev, ki je prijelo za vsako razpoložljivo orožje in se skupaj s civilno obrambo zoperstavilo na papirju 5. najmočnejši vojski v Evropi, s svojim pogumom doseglo nemogoče in izpisalo končno dejanje prehoda slovenskega naroda v nacijo. Pogum Slovencev je takrat občudoval ves svet. Predstavniki najmočnejših držav na svetu, ki so še nekaj tednov pred vojno trdili, da nas ne bodo nikoli priznali, so zaradi našega poguma spremenili svoje stališče. Svetovni tisk je v nekaj dneh spremenil odnos do Slovenije in prestopil na našo stran. Ameriška visoko nakladna revija People je svojemu zapisu o vojni za Slovenijo dala naslov: »Miš, ki je zarjovela«. Slovenci po svetu so kot eden stopili na ulice metropol, zasuli vlade s pismi in pozivi ter podprli boj svoje domovine proti Goljatu. Kljub nasprotovanjem osamosvojitvi v delu politike je bil narod enoten. Enoten kot še nikoli prej in zelo pogumen. To so bile »the finest hours«, svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.

Svoje povedo tudi številke
Tega neizpodbitnega zgodovinskega dejstva ni mogoče ne spremeniti ne potvoriti. Tudi pozabiti in prekriti ne, čeprav se to od takrat naprej nenehoma poskuša. »Ali smo v Sloveniji sploh imeli vojno?«, so nekateri posmehljivo spraševali sami sebe, a seveda šele potem, ko je zadnji agresorski vojak oktobra 1991 zapustil Slovenijo. Medtem ko so trditve nasprotnikov slovenske osamosvojitve, češ da v Sloveniji sploh ni bilo prave vojne, postajale s časovnim odmikom agresije JLA na Slovenijo vse bolj glasne in medijsko podprte, pa, paradoksalno, pri zgodovinarjih v Srbiji o tem ni nobenega dvoma. Knjiga dveh srbskih zgodovinarjev (Kosta Nikolić, Vladimir Petrović: Rat u Sloveniji (junij – julij 1991, Dokumenti predsedstva SFRJ, Institut za suvremenu istoriju, Beograd 2012) celo nosi nedvoumen naslov: Vojna v Sloveniji.
Generali JLA in politiki SFRJ, ki so poslali tanke in vojaštvo nad nas, sicer trdijo, da so branili Jugoslavijo in njene mednarodno priznane meje, vendar vojne ne zanikajo. Ne zanikajo niti tega, da so bili v Sloveniji poraženi. Častniki JLA 5. vojaškega območja, ki so operativno vodili agresijo na Slovenijo, v svojih spominih natančno opisujejo, kako so doživljali tiste junijske in julijske dni leta 1991 in kako je na njih »težko padla grenkoba poraza v Sloveniji«. Poveljnika 5. Vojaškega območja generala Konrada Kolška so zaradi poraza prvega vala agresije zamenjali z do takratnim poveljnikom 3. vojaškega območja generalom Žikom Avramovićem. Vendar je Avramović praktično takoj doživel enako usodo.
Svoje povedo tudi številke. JLA je agresijo na Slovenijo 26.6.1991 začela z enotami, ki so skupaj štele 22.000 vojakov, častnikov in podčastnikov. V tej knjigi objavljene analize kažejo, da je imela JLA v Vojni za Slovenijo 48 mrtvih in 116 ranjenih, enote TO so v spopadih zajele 2663 njenih pripadnikov, medtem ko jih je prostovoljno na slovensko stran prebegnilo 3090.
Od 22.000 pripadnikov jih je JLA v dobrih 7 dneh spopadov izgubila najmanj 5917 ali več kot četrtino, med njimi nesorazmerno velik del, najmanj 534 aktivnih častnikov in podčastnikov.


Za prvo primerjavo: TO RS je (ob upoštevanju izgub zaradi nesreč) imel 9 mrtvih in 44 ranjenih, policija pa 4 mrtve. JLA je zajela zgolj enega častnika TO. Iz TO v JLA ni prestopil nihče.
Za drugo primerjavo (ker omalovažujoče in pikre besede o ne-vojni leta 1991 prihajajo predvsem od članov ZZB): Med 6. aprilom 1941 in 9. majem 1945 so partizanske enote ob lastnih velikih izgubah nevtralizirale bistveno manj pripadnikov okupatorskih italijanskih in nemških sil, kot jih je TO in policiji uspelo v desetih dneh vojne za Slovenijo. In to kljub dejstvu, da sta oba okupatorja med drugo svetovno vojno v Slovenijo napotila predvsem drugorazredne vojaške formacije.
Ker so bile okrepitve, ki sta jih generala Kolšek in Avramović pošiljala v Slovenijo, večinoma zaustavljene že na vstopu, so bili preostanki enot JLA v Sloveniji v času pred Brionskim sporazumom strateško v vseh pogledih v popolnoma podrejenem položaju. JLA je 26. junija začela vojno ne samo tehnično, ampak tudi številčno neprimerno močnejša. Slovenija ni bila sposobna vpoklicati pod orožje niti toliko pripadnikov TO, kolikor jih je JLA imela neposredno na našem ozemlju. Razlog je bil seveda pomanjkanje oborožitve. Slabih 10 dni kasneje se je položaj popolnoma obrnil. Ne samo da je Slovenija zaradi zaplenjenega orožja lahko že 5. julija oborožila 35.300 svojih vojakov (brez pripadnikov policije), ampak je s pomočjo pridobljene težke oborožitve, predvsem protioklepnih in protiletalskih sredstev, lahko računala na uspešno zoperstavljanje katerikoli sili, ki bi jo bila JLA sposobna poslati nad mlado slovensko državo.

Spodnji graf št. 1 po dnevih prikazuje število vseh pripadnikov Teritorialne obrambe, aktiviranih od 26. junija do 15. julija 1991. Skupaj je bilo v tem času oblikovanih kar 473 enot TO.

         

Graf št. 2 ponazarja število zajetih pripadnikov JLA po posameznih pokrajinah in je dober pokazatelj intenzivnosti bojnih dejstev, sposobnosti koordinacijskih podskupin, poveljstev in enot TO ter pogajalskih spretnosti pristojnih poveljnikov in institucij. Skupaj je bilo v akcijah zajetih 2663 pripadnikov JLA, od tega 253 častnikov in podčastnikov. Brigada Moris, takrat uradno poimenovana še kot 30. razvojna skupina TO, v statistiki tega in naslednjih prikazov nastopa zaradi njene neposredne podrejenosti Republiškemu štabu in Koordinacijski skupini (njen poveljnik je bil član Koordinacijske skupine).

2.PŠTO-Dolenjska, 3.PŠTO-Gorenjska, 4.PŠTO-Južnoprimorska, 5.PŠTO –Ljubljanska, 6.PŠTO- Severnoprimorska, 7. PŠTO- Vzhodnoštajerska, 8.PŠTO – Zahodnoštajerska pokrajina, 30. Rsk – Brigada Moris
Graf št. 3 prikazuje število pripadnikov JLA, ki so pobegnili iz enot in poveljstev armade ter se predali slovenskim oblastem. Skupaj je prebegnilo 3090 pripadnikov JLA, od tega 281 častnikov in podčastnikov. Tudi ta prikaz je dober pokazatelj aktivnost v posameznih pokrajinah oziroma Koordinacijskih podskupinah.

Graf št. 4 prikazuje število mrtvih in ranjenih pripadnikov TO in JLA po pokrajinah.

Graf št. 5 prikazuje količino oborožitve in vojaške opreme, ki je bila zaplenjena v bojnih akcijah TO. Poleg sredstev, navedenih na grafu, je TO RS v času od 26 junija do 17. julija 1991 zaplenila še cca. 7 milijonov kosov streliva za pehotno orožje, 20.000 kosov streliva za različna protioklepna in protiletalska orožja, cca. 400 tisoč ton minskoeksplozivnih sredstev ter manjše količine intendantske, sanitetne in ABKO opreme. V omenjene količine ni šteto orožje in oprema, ki ga je v bojnih akcijah zaplenila policija.

Dokumenti Vojne za Slovenijo
Dokumenti, objavljeni v pričujočem zborniku »Vojna za Slovenijo«, si praviloma sledijo po časovnem zaporedju nastanka. Prikaz se prične z Odredbo o ustanovitvi Stalne dežurne operativne skupine Koordinacijskega telesa, ki je bila izdana 7. maja 1991. Zahvaljujoč pravočasni ustanovitvi Koordinacijske skupine (v nadaljevanju tudi štab obrambe Slovenije, koordinacija ali štab) dne 18. marca 1991 in uvedbi stalnega dežurstva v začetku maja smo prvo resno merjenje moči z JLA ob incidentu v Pekrah pričakali dovolj pripravljeni, da smo mu bili kos.
Prikaz pa se konča z Analizo bojnega delovanja TO RS od 26.06. do 17.07.1991, ki je bila obravnavana 18.7. 1991 na posvetu štaba obrambe Slovenije oziroma koordinacijske skupine.
Poseben dodatek na koncu knjige je prikaz Uvodnega dela načrta JLA Okop (Bedem), ki ga je agresor deloma uporabljal kot osnovo za napad na Slovenijo in ki na najbolj nazoren način ilustrira miselnost vojaškega vrha JLA ter političnega vrha SFRJ. Bili so prepričani, da je njihova moč praktično neomejena in da so sposobni poraziti celo NATO, kaj šele ubogo Slovenijo. V moč JLA, njene komunistično-partizanske ideologije in njenega orožja so bili žal prepričani tudi mnogi domači nasprotniki slovenske osamosvojitve, zato so vseskozi, še posebej pa od razorožitve TO RS maja 1990 in plebiscita decembra istega leta, igrali na karto »operetne osamosvojitve«, ki je računala na deklarativno razglasitev Samostojne Slovenije (dan, ko so sanje dovoljene), ki pa je zaradi moči JLA ni mogoče uresničiti v praksi in zato se drugim narodom takoj ponudi združitev v neko novo Jugoslavijo. To je bila uradna, javno predstavljena doktrina Socialnih demokratov (takrat še imenovanih ZKS- SDP). Dokumenti in pričevanja o tem so objavljeni v Beli knjigi Slovenske osamosvojitve (Nova obzorja, junij 2013).
Prvo poglavje »Zadnje priprave na obrambo Slovenije« vsebuje … doslej večinoma še neobjavljenih oziroma manj znanih dokumentov, ki se nanašajo na delo Koordinacijske skupine, Ministrstva za obrambo, Teritorialne obrambe in policije v maju in juniju 1991, ko je po eni strani dozorevala zavest o velikem dnevu D, ki bo bolj kot katerikoli dan doslej v naši zgodovini odločal o prihodnosti slovenskega naroda, po drugi strani pa je bil čas zgoščen v mrzličnih pripravah na obrambo pred očitno grožnjo tej prihodnosti. V tem času izstopajo dogodki v Pekrah, ugrabitev poveljnika 7. PŠTO ter prva žrtev agresije na Slovenijo, dopolnjevanje načrtov za uspešno oviranje in blokado enot JLA ter napori za vsaj zasilno oskrbo TO s pehotnim orožjem.
Drugo poglavje »Ognjeni krst takoj ob rojstvu« obsega čas od 25.6 do 10.7.1991, čas, v katerem je bila Vojna za Slovenijo dobljena. Obdobje se začne z razglasitvijo Samostojne Slovenije skupščini in efektivnim prevzemom mejnih prehodov, carinske službe, kontrole zračnega prometa, devizne inšpekcije ter drugih do takratnih zveznih pristojnosti in z vzpostavitvijo mejnih kontrolnih točk na novi državni meji s Hrvaško. Obdobje se zaradi izdaje pravega datuma prevzema efektivne oblasti s strani člana predsedstva RS začne tudi z delnim predčasnim posegom reškega korpusa JLA na primorskem in goriškem ter strateško dilemo o tem, ali uporabiti orožje za obrambo pred razglasitvijo samostojnosti ali šele po njej. Poglavje se konča z dokumenti, ki so nastali 10 julija 1991. To je bil dan, ko je štab obrambe Slovenije uspešno nevtraliziral najmočnejše poskuse JLA, da si močno dvoumne zaključke Brionskih pogajanj razloži in obrne v svoj prid ter tako dobi nazaj vse tisto, kar je izgubila v boju.
Eden osrednjih dokumentov tega poglavja je štabni Ukaz z dne 28.6.1991, ukaz za »ofenzivo«. Zgolj nekaj stavkov tega dokumenta izpričuje več stvari. Prvič, dokument je odraz pravilnega in pravočasnega spoznanja mejne situacije. To je v večini velikih bitk ali vojn tisti čas, ko je od pravilnega in pravočasnega razumevanje trenutka ter posledično od pravilnih odločitev poveljujočih odvisno, kam se bo nagnila tehtnica. 28.6.1991 je bil dan, ko je po uspešnih blokadah mnogih njihovih oklepnih kolon in prvem okusu poraza JLA množično uporabila letalstvo za napade na civilne objekte. Namen je bil očiten: demonstrirati premoč v zraku in zasejati strah med branilce in prebivalstvo. Vedeli smo, da bodo tej odločitvi sledile oklepne okrepitve iz varaždinskega in zagrebškega korpusa in da zasilno ravnotežje vzpostavljeno tekom 27. junija, visi na nitki. Potrebovali smo težko orožje in uspešne akcije za dvig morale. Najbolje oboje hkrati, zato je bil skrajni čas za napad na skladišča JLA oziroma uresničitev vnaprej pripravljenih načrtov pod sicer precej odkritim kodnim imenom »Nabava«. Še isti dan ob je izvidniški vod Krkovičeve specialne brigade v bliskoviti akciji brez žrtev zavzel veliko skladišče orožja, minskoeksplozivnih sredstev in vojaške opreme pri Borovnici. Prav vsi udeleženci si za to akcijo zaslužijo najvišje osamosvojitveno odlikovanje Znak svobode. Mogoče bo samostojna Slovenija kdaj premogla predsednika republike, ki je bil tako kot oni s srcem za osamosvojitev in jim bo to odlikovanje tudi resnično podelil.
Tretje poglavje »Ocene in spoznanja« predstavlja dokumente od 10. do 17. julija 1991. Osrednji del tega poglavja je Analiza bojnega delovanja TO RS, ki je bila narejena pravzaprav sproti oziroma tik po bojnih aktivnostih. Ta časovna bližina ima tako svoje dobre kot slabe strani. Slaba stran je pomanjkanje časa, kar Republiškemu in Pokrajinskim štabom TO ni omogočalo resne preučitve ocen in dodatnih preverjanj z vsemi podrejenimi poveljstvi. Dobra stran pa je, da so zapisane ocene, ki so bile narejene pravzaprav »na licu mesta«, brez kasnejših racionalizacij in olepševanj, dejansko tisto vedenje, ki je v okviru enotne strategije obrambe oblikovalo množico različnih taktičnih odločitev na različnih ravneh, katerih rezultat je bila ob vseh plusih in minusih vojaška zmaga oziroma dobljena vojna za Slovenijo.

23 let stare oziroma mlade izkušnje
Dokumenti, objavljeni v tem zborniku, so odraz časa, v katerem so nastajali in ljudi, ki so jih oblikovali. Nekatera poročila in odredbe so pisana profesionalno in brez odvečnih besed povedo vse, kar je bilo potrebno. Druga so slabša in brez nekaterih potrebnih elementov. Nekatera so pisana celo na roko, odvisno pač od konkretnih vojnih okoliščin. Pričujoči dokumenti skupaj s številčnimi podatki in splošnim vedenjem o dogajanju v Vojni za Slovenijo seveda omogočajo tudi oceno uspešnosti posameznih pokrajinskih poveljstev, koordinacijskih podskupin in ne nazadnje tudi oceno štaba, ki je vodil obrambo Slovenije. Iz vsega se vidi tako usposobljenost kot motiviranost posameznikov in celotnih poveljstev, ponekod pa tudi vpliv tistega dela slovenske politike, ki je računal na zgolj operetno osamosvojitev in je ponekod celo sredi vojne vihre do JLA ravnal bolj naklonjeno kot do TO.
Dokumenti se vloge slovenske policije, ki je bila za obrambo Slovenije strateško pomembna, zgolj dotika, saj so bili le-ti že zbrani in objavljeni v različnih drugih publikacijah. Seveda pa tudi pri policiji ni bila slika povsod enaka. Medtem ko so bile njene enote ponekod (npr. Južnoprimorska pokrajina) aktivnejše kot enote in poveljstva TO, pa drugod (npr. Dolenjska pokrajina) praktično niso izstrelili niti strela. Kasneje so, paradoksalno, promocijo znotraj policije in MNZ doživeli predvsem kadri iz Dolenjske.
Pri branju dokumentov bo bralec posredno ali neposredno naletel na nekatere informacije in zanimivosti, ki so bile v 23 letih že pozabljene ali nikoli niso bile splošno znane. Avtor tega uvoda je leta 1991 neposredno sodeloval pri nastanku ali prebiranju mnogih pričujočih odredb, ukazov, poročil in analiz, pa je kljub temu ob urejanju zbornika in ponovnem branju naletel na številne podrobnosti, ki so danes zanimive, takrat pa sredi vojne in zgoščenosti časa niso bile niti opažene. Prav tako se ob prebiranju analiz in zadostne časovne oddaljenosti danes še bolj zavemo nekaterih napak, ki smo jih naredili.
Ena od mojih napak iz obdobja priprav na obrambo Slovenije je moj pristanek na nadaljevanje reorganizacije Teritorialne obrambe, s katero se je zmanjševalo število Pokrajinskih štabov iz 13 na 7 ter Občinske štabe TO združevalo v Območne. Z vidika resne nevarnosti, ki nam je grozila, bi moral reorganizacijo zaustaviti, saj nam je nova struktura predvsem Območnih štabov naredila veliko preglavic. Poleg tega, da so se zakomplicirale naravne vezi do lokalnih skupnosti, je reorganizacija prinesla veliko birokracije in ne dovolj dodelanih poti vodenja in poveljevanja.
Druga podobna napaka je bila naše podcenjevanje pomena novih simbolov in uniform. Bolje rečeno, v hudi finančni suši prenizka ocena prioritet. Kljub temu, da nam je grozila vojna, je finančni minister Marko Kranjec ob strumni podpori opozicije in večinskega dela vlade Teritorialni obrambi namenil zelo pičla sredstva, ki smo jih morali skoraj v celoti nameniti nabavi orožja. Zaradi ne podpore oziroma odpora vrhovnega poveljstva oziroma Predsedstva RS do krepitve obrambne moči (4 člani predsedstva od 5 so februarja 1991 podpisali Deklaracijo, v kateri je pisalo, da Slovenija ne potrebuje vojske) in neznanskemu zavlačevanju in nasprotovanju opozicije sprejemu obrambnega proračuna smo že tako pičla sredstva za obrambo prejeli šele spomladi, kar je resno ogrozilo nabavo vsaj skromnih količin proti oklepnih sredstev in pehotnega orožja. Usposabljanje redne vojske smo lahko začeli šele maja in še to zgolj dveh manjših enot.
Za uniforme ni ostalo nič, poleg tega novih državnih simbolov zaradi nasprotovanja opozicije parlament ni uspel določiti vse do 25. junija 1991. Kljub temu bi morali nekako improvizirati in do vojne z novimi uniformami opremiti vsaj najpomembnejše enote. Predvsem pa ni nobenega opravičila, da do osamosvojitve nismo zagotovili dovolj kokard za vojaške kape. Zato so kritike glede pomanjkanja oznak in novih uniform, ki se pojavljajo v bojnih poročilih številnih štabov, povsem na mestu.
Iz poročil in analiz izhaja ugotovitev, da smo imeli težave pri mobilizaciji enot. Vse doslej je ostalo v javnosti spregledano, da Predsedstvo RS niti 27 junija 1991, ko je ugotovilo agresijo in izdalo povelje za uporabo orožja, ni razglasilo mobilizacije. Enote smo zbirali skupaj s pozivi oziroma kot »poskusno« mobilizacijo, ki je bila v pristojnosti RŠTO, kot da bi šlo za vojaške vaje. Za silo je šlo tudi tako. Razlogov za tak pristop je bilo več, nikoli pa najbrž ne bomo izvedeli za vse. Če bi vsi ravnali tako kot bi morali, 25 junija 1991 v Sloveniji ne bi smel več veljati PRAMOS, famozni akt SFRJ o mobilizaciji.
Odzivnost vpoklicanih pripadnikov TO je bila v povprečju visoka, vendar ne povsod. Največ težav in neodzivnosti je bilo v Ljubljani in deloma v Mariboru, kjer smo morali izdati za posamezne enote tudi od 30 do 50% več pozivov, da smo dosegli vsaj 90% popolnjenost enot. Še posebej je bilo kritično prvo obdobje po agresiji v Ljubljani, ko po 10 urah od mobilizacije odziv ni dosegel niti 30%. Pristojni organi so po končani vojni kar nekako pozabili na ukrepanje zoper tiste, ki so se pozivu izognili, kar je upravičeno povzročalo slabo voljo pri vseh tistih, ki so se takoj odzvali klicu k obrambi domovine. Na splošno je bil odziv mnogo boljši na podeželju in v manjših mestih kot v državnem in regionalnih središčih.
Poleg omenjenih administrativnih in splošnih pomanjkljivosti ter napak na državni ravni lahko iz objavljenih dokumentov razmeroma dobro razberemo tudi dogajanje na pokrajinski in občinski ravni. Mnogi dogodki v bojnih poročilih sicer niso opisani dovolj natančno, vendar pa je vseeno mogoče razbrati tudi to, kje so bile težave in napake; včasih preprosto iz dejstva, da se dogodek, ki se je zgodil, je znan in je bil pomemben, v poročilih sploh ne omenja. Nekatere mejne prehode je JLA npr. zasedla brez odpora, čeprav bi jih bilo mogoče braniti že na dostopih. Mnoge barikade niso bile niti minirane niti branjene, zato tankom JLA niso predstavljale večjih ovir. Že prvi dan vojne je bilo jasno, kje so poveljniki sposobni in kje niso dorasli preizkušnji. Na nekaterih ključnih mestih so bile potrebne zamenjave, med drugim v največji pokrajini z največ enotami TO. Časa za učenje in prilagajanje ni bilo. Izgubljenega dne ni bilo mogoče več vrniti. Enoto JLA , ki je prelahko prešla nebranjeno barikado v soteski, je bilo treba potem ob mnogo večjih tveganjih ustavljati na odprtem. Tanki, ki so kljub izrecnim ukazom, da se ustavljajo na začetku, brez odpora zapeljali iz vrhniške vojašnice, so sejali smrt na Brniku, kjer jih, razporejene v bojni položaj, brez težkega orožja ni bilo mogoče preprosto nevtralizirati. Kljub vsem pomanjkljivostim, neenotnosti v politiki in napakam pa je Slovenija v strateškem smislu prevladala nad SFRJ in JLA . Najpomembnejši razlogi za zmago v vojni za Slovenijo so bili:
1. jasen politični cilj, podprt z enotnostjo naroda in s plebiscitnim rezultatom;
2. nasprotnika nismo podcenjevali, on pa nas je;
3. naše enote so bile homogene in motivirane, nasprotnikove večinoma ne;
4. večino nujnih in mogočih priprav na obrambo smo izvedli pravočasno;
5. imeli smo dobre informacije o nasprotniku;
6. premoč nasprotnika v orožju in številu smo nevtralizirali z omejitvijo njegovega manevra;
7. human pristop z izogibanjem žrtvam na obeh straneh, nediskriminatorna obravnava ranjencev in uspešna propagandna aktivnost so motivirali nasprotnikove enote za predajo;
8. številni posamični uspehi enot TO in policije od prvega dne vojne naprej so krepili moč TO ter dvigovali moralo vojaštva in civilnega prebivalstva;
9. dobra organizacija civilne obrambe je z oviranjem nadomestila pomanjkanje težkega orožja;
10. preskrba prebivalstva je kljub vojni delovala skoraj nemoteno, vse veje oblasti razen pravosodne so učinkovito delovale, nova država je zadovoljivo funkcionirala.
Enotnost naroda, pogum njegovega oboroženega dela, trdna politična volja vladne koalicije Demos pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika ter samoiniciativnost množice posameznih poveljnikov taktičnih enot TO in policije so skovali zmago v vojni za Slovenijo. Zmago, povzdignjeno v svoji končnosti na slovenski Olimp, zmago, pomembnejšo od vseh bitk, ki so jih naši predniki, mnogokrat žal tudi za tuj račun, bojevali skozi vrtince nehvaležne zgodovine preteklih stoletij.
Vojna za Slovenijo je vsak dan odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu. Fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Svoje delo so odlično opravili. Po zmagi so odšli na svoje domove. Država jih je pozabila, domovina jih ne bo nikoli.
Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.
Janez Janša
Šentilj pri Velenju, 16. 2. 2014

Uvodnik k Zborniku Vojna za Slovenijo, Nova Obzorja, 2014.

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 16. Nov 2019 at 22:35

108 ogledov

Se je po slovesu občinskega šerifa Srečka Đurova, župan Aleksander Jevšek skril v "mišjo luknjo"?!
Kako je mogoče, da so se kolesja Mestnega sveta mestne občine Murska Sobota ustavljena vse od meseca junija, se v komentarju sprašuje uredništvo pomurske-novice.si.  Takrat je namreč občinski svet občine zasedal zadnjič, vse do danes pa župan seje še ni sklical. Glede na okvirni terminski načrt sta izostali seji v mesecu septembru in oktobru. Morda je vse v najlepšem redu, proračun za leto 2019, ki je bil s strani mestnega sveta potrjen, je sprejet, investicije se izvajajo, občinska uprava skupaj z županom “pelje” vse, kot je po planu. Pa je res tako?  Naj spomnimo. S 1. oktobrom se je na direktorski položaj mariborske Upravne enote umestil zloglasni Srečko Đurov, direktor občinske uprave in desna roka župana Aleksandra Jevška, oba člana Židanove partije reformiranih komunistov SD, Đurov pa sin nekdanjega oficirja agresorske JLA. V Mursko Soboto je prišel pred petimi leti po partijskem ukazu, enako mu je partija "uredila" prestižni položaj direktorja UE v Mariboru, ker je svoje delo v Murski Soboti opravil v veliko zadovoljstvo omrežja globoke države. Tudi z njegovo epizodo svetovalca generalnemu direktorju Pošte Sloveinja so bili strici očitno zelo zadovoljni. In kakšna je zapuščine Srečka Đurova, ki so mu strici nagradno uredili direktorovanje na mariborski upravni enoti? Seznam okostnjakov, ki silijo iz omar županstva je dolg, uredništvo pomurske-novice.si je izpostavilo le najpomembnejše. Nezakonit nakup prostorov v lastništvu Galexa, ne transparentnost podjetja CEROP pri izgradnji objekta MENSANA, sporno sodelovanje s podjetjem Zgodba d.o.o., pred vrati dokončna sodba odpuščene sodelavke… V javnosti nakup prostorov na Grajski ulici nasproti Zdravstvenega doma Murska Sobota ni doživel kakšne posebne reakcije. Županstvo, verjetno je bil motor vsega Srečko Đurov, je v totalni vojni zoper javni zavod Pomurske lekarne in njenega direktorja Ivana Zajca, potegnila najbolj podlo črto,  ustanovitev samostojnega občinskega zavoda javnih lekarn. Toda, za slednjo ni imela pooblastila, zato je poteza župana Aleksandra Jevška, ko je izvedel nakup v višini 313.100 EUR (in denar nakazal na račun podjetja CNMT d.o.o.) zagotovo nezakonita. Sklicevanje na to, da je mestni svet to aktivnost potrdil v NRP (Načrt razvojnih programov) in s tem dal zeleno luč županu, je seveda smešna. Mestni svet v novi sestavi ni nikoli odločil o tem, da bo Mestna občina Murska Sobota ustanovila svoj lekarniški javni zavod. O tem dokončno ni odločil niti občinski svet v prejšnjem mandatu. Toda, zgodilo se seveda ni nič, vprašanje pa je ali bodo o tej ne zakonitosti spregovorili nadzorniki občine in župana vprašali, od kod pravna podlaga, da sproži aktivnosti za začetek postopkov za izstop iz ustanoviteljstva Pomurskih lekarn, razdelitev premoženja ter ustanovitev novega javnega zavoda! Izgradnja objekta MENSANA nezakonita? Računsko sodišče ima v svoji reviziji jasne pomisleke, zato je sklepati, da podjetje CEROP (Center za ravnanje z odpadki Puconci), ki ga vodi direktor Franc Cipot, ni registrirano za “tovrstne akrobacije” ampak so ga pomurske občine ustanovile za zbiranje in predelavo odpadkov. Obvod, kjer se je pod pretvezo izgradnje objekta ponovne uporabe predmetov vzpostavilo medgeneracijsko središče, ki ga obvladuje SD kader in celo družinska naveza, je s prodajo hrane in restavracijo več kot nezakonit. Toda, nadzor, ki bi ga po pooblastilu občinskega sveta morali izvajati župani občin, je popolnoma izostal. “Mensana” je v letu 2018 poslovala z izgubo, v pomoč pa ji je seveda “priskočilo” podjetje CEROP. Kako? Z dokapitalizacijo v višini slabih 41.000 EUR! Z denarjem preplačanih položnic? Občina Murska Sobota (oz. župan Jevšek) še naprej sodeluje s podjetjem Zgodba d.o.o., za katero je Nadzorni svet murskosoboške občine že v prejšnjem mandatu ugotovil nezakonitost, stranka SDS pa celo sprožila postopek pred KPK (Komisija za preprečevanje korupcije) in Računskim sodiščem. Toda, nihče nam nič ne more, kroži verjetno beseda med pripadniki stranke SD in povezanimi, zato v letu 2019 podjetju Zgodba d.o.o., katere sedaj že (https://nova24tv.si/slovenija/politika/murskosoboski-zupan-jevsek-vpleten-v-necedne-posle-mestni-odbor-sds-murska-sobota-vlozil-prijavo-racunskemu-sodiscu-in-stefanecevi-kpk/ )bivši lastnik (v ozadje se je umaknil zaradi pritiskov) je med drugim tudi strankarski prijatelj župana Jevška Matevž Frangež, že 18.474,46 EUR. Do danes skupaj pa kar 111.293,90 EUR. Kmalu bo znan tudi razplet sodbe o nezakonitosti razveljavitve pogodbe o delu z eno izmed bivših zaposlenih na občini. Vse kaže, da je “režije” o zavlačevanju postopkov konec. Spomnimo, da je zaposlena občino zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja tožila, tožbo na prvi stopnji dobila, murskosoboška občina pa se je na odločitev sodišča pritožila. Uspela je na ponovnem sojenju na prvi stopnji, kjer pa je zaradi zamenjave sodnika (s sodnico) in celotnega senata uspela brez prič sodbo obrniti v svoj prid. Toda, sedaj bo dokončno odločilo Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Sodba bo znana kmalu, predvidoma konec meseca. Če bo sodišče prikimalo že znani prvi odločitvi sodbe na prvi stopnji o nezakoniti prekinitvi delovnega razmerja, se bo občina okrepila s prihodom odpuščene nazaj na delovno mesto, “lažja” pa bo za za dobrih 200.000 EUR! Neuradno, menda so sodniki presodili v prid nekdanje zaposlene! Je v ozadju še kaj, kar lahko eskalira? Morda poslovanje objekta EXPANO, ki predstavlja izjemno tvegano “početje” murskosoboškega župana in lahko resno ogrozi investicijske naložbe v naslednjih nekaj letih?  In na koncu! Če kdo, je verjetno z "nagradno" premestitivijo Srečka Đurova najbolj zadovoljna njegova soproga. Kar nekaj zakonskih zvez v občinski upravi naj bi se končalo v petletnem obdobju direktorovanja Srečka Đurova. Vir: pomurske-novice.si

Sat, 16. Nov 2019 at 09:56

494 ogledov

VIDEO: Romana Tomc: Slovenski pokojninski sistem je zapleten in nevzdržen, kot rešitev SDS zagovarja demografski sklad
Da bi kaj več zvedeli o tem, o pasteh, različnih razlagah, pasteh na katere naletijo tisti  ki ga vzdržujejo, če ga, nam je Romana Tomc dodala nekaj  njenih videnj te problematike, snovi, za katere  ima vsekakor več kot dovolj izkušenj, da tem področju in seveda na področju socialne politike. Pravzaprav je dobršen del svoje  kariere v politiki ali ob njej namenila socialni politiki in posledično temu pokojninam in  sistem po katerem se pride do njih. Ali to gre gladko, v pravo smer, ali pa z ah hoc ukrepi zapolnjujejo nastale vrzel, sistemskih rešitev v smislu stalnosti, dolgoročnosti pa še ni. Tudi za to tega ni, ker je to mnogo bolj komplicirano, kompleksno in z znanjem in kompetencami povezano delovno področje.            Kakšen je pravzaprav slovenski pokojninski sistem? Pravzaprav je naš pokojninski sistem izredno zapleten.  Ob koncu septembra je število upokojencev v Sloveniji  zanašalo 620 759 oseb s tem statusom.  V to številko so zajeti: starostni, invalidski, družinski in vdovski. Pravo število dobimo, ko odštejemo  prejemnike družinski pokojnin, ki jih prejemajo otroci po umrlih staršev. »Za naš pokojninski sistem je potrebno vedeti koliko njih dejansko vplačuje v pokojninski sistem. Naš pokojninski sistem je tako imenovani pretočni, kar pomeni da pokojnine ki jih dobivajo upokojenci niso  rezultat vaših  vplačil na vaš pokojninski račun , iz katerega  po koncu delovne dobe po 40 letih  potem koristite, ampak se vsa ta vplačila takoj uporabijo za tiste upokojence ki prejemajo pokojnino sedaj.  Pravi vplačniki so tisti iz gospodarstva, javnemu sektorju prispevke plačuje država.  Plačnikom iz gospodarstva je 694  tisoč«, je bila jasna Romana Tomc v navajanju, ki krojijo razmerje med aktivno delovno populacijo, ki vplačuje v pokojninsko blagajno in številu prejemnikov iz pokojninske blagajne. Razmerje med prejemniki in vplačniki  je 1:1 čeprav uradna vladna statistika navaja 1:1,54 tudi zato, ker upošteva zaposlene v javnem sektorju.  V spodobnih evropskih državah da nastopi kriza v pokojninski blagajni ko razmerje med prejemniki in zaposleno populacijo pade na manj kot 1:4, iz česar izhaja, da je naš pokojninski sistem  v krizi.  “Poleg zapletenosti in nejasnosti pa je slovenski pokojninski sistem tudi nevzdržen. Razmerje med prejemniki pokojnin in vplačniki prispevkov se slabša, ustreznih sprememb ni na vidiku. Na to, kot tudi na številne druge izzive, nas vsako leto opozarja tudi Evropska komisija. Zdi se mi zelo krivično, da vlada Marjana Šarca ljudem ne pove odkrito, kaj nas na čaka. Napovedi so jasne, ohlajanje gospodarske rasti pomeni dodatne finančne pritiske na pokojninsko blagajno«, je opozorila Romana Tomc. Naša pokojninska blagajna ni izravnalna, čeprav pravijo da je. Da to počnejo tako kot počnejo in da zgleda kot da je izravnalna, je kriv obstoječi zakon  po katerem kadarkoli zmanjka denar,  vlada pa poseže po dodatnem denarju, ki ga vzame drugim. S takšnim načinom pokrivanja v naslednji treh letih lahko pride do kolapsa pokojninske blagajne.  Zelo »dobro« obvladajo sitem delitve »bonbončkov« v obliki  letnega dodatka , ki je zelo draga stvar in nevarno početje za pokojninski blagajno. Poledice so nevarne, ampak njihova  politična kratko vidnost povezana z neveščostjo  jim je mnogokrat v napoto, žal na škodo vzdržnosti pokojninske blagajne. Kje pa vidimo rešitve oziroma kako bomo rešilo to nevzdržno in nevarno stanje slovenskega pokojninskega sistema? Najprej, nujno odpraviti in popraviti trenutni  odmerni odstotek. Ker v danem trenutku je skoraj  enak socialni podpori  in drugim transferjem k niso utemeljene  z  delovno dobo in stratusom zaposlenega. Pravično in pošteno  za pokojnino je da je odvisna od vplačanih prispevkov. Odpraviti je treba razloge ki pripeljejo do  diskriminatornega   razmerja med  pokojninami žensk in moških. Ena od rešitev  je bil tudi v mesecu maju predstavljen predlog Slovenske demokratske stranke o Slovenskem demografskem skladu: “S prodajo državnega premoženja in delom dobička državnih podjetij bi polnili pokojninsko blagajno. Predlog v državnem zboru ni bil sprejet, je pa takrat vlada obljubila, da bo svoj predlog zakona predstavila še v letošnjem letu. Sklad bi bil dodatek, dodatni vir, ki bi na nek način vplival da stabilnejšo pokojninsko blagajno. Sicer pa njegovi učinki ne bodo vidni in občuteni kmalu, ampak čez leta, v polni meri čez deset let. Ampak tudi svojega še niso pripravili kaj šele sprejeli.  Velja , glede Demografskega sklada pogledati pri drugih, ki to imajo in  prenesti na naše razmere. To ni nič narobe, če funkcionira oziroma daje učinke. Veliko je treba delati na tem, da bo čim več vplačnikov v blagajno, kar predpostavlja tudi ukrepe  za zaustavitev bega možganov in skreirati inovativno zaposlovalno  politiko, ki bo mlade zadržala doma za dalj časa, ne pa izšolati jih in pozabiti nanj."  Kot sama pravi: »Nismo edini, ki se soočamo s to problematiko. Ogromno idej in enostavnih rešitev bi lahko dobili le s pogledom okoli nas,” opozarja Romana Tomc. “Novi predlogi sprememb pokojninske zakonodaje omogočajo upokojencem, da bodo lahko, poleg prejemanja pokojnine, hodili tudi na delo. To se mi zdi dobro. To, da bi mladi zaradi tega težje prišli do zaposlitve, pa je le umetno ustvarjanje medgeneracijskega konflikta. Primer dobre prakse iz tujine je na primer mentorska shema, ki rešuje to vprašanje.” Neizpodbitno je, da trenutna vlada mora spremeniti odnos oziroma postaviti svoje državljane na prvo mesto in ne stvari reševati z lahkoto,  za kar potrebuje ogromno denarja. Kot je primer pokritja bančne luknje v višini 5 mlrd  EUR, kar je vlada tudi storila, za zapolnitev  blagajne, kar je  mnogo bolj vitalno za življenje občank in občanov, pa ne.  Tukaj se premleva do onemoglosti, črpav je letni proračun pokojninske blagajne nižji, okoli 4 milijarde EUR.           Žal, Šarčeva vlada spremembe zadržuje, ali jih ne zmore pripraviti in speljati ali pa kratkovidnost, ki jo kaže trenutno vladajoča politika na dnevni bazi. Upajmo da ne za dolgo. Edini in naglavni greh je  odnos do pokojninske blagajne, kjer se neskončno veliko blefira, administrira in igra interes za razrešitev vrzeli, in ne intervenira. “Slovenski pokojninski sistem potrebuje celovito prenovo in ne le všečnih popravkov. Krivic ne smemo popravljati z novimi krivicami. Največja krivica pa ostaja to, da pokojnine postajajo socialni prejemki, njihovi prejemniki pa socialni problem.” je za konec povedala  današnja gostja Romana  Tomc. Čimprej tem bolje! Vane K. Tegov

Thu, 14. Nov 2019 at 21:12

333 ogledov

Franc Bogovič: Takoj prekiniti tihotapske poti za nezakonite migrante in s Frontexom pomagati BiH pri soočanju z migranti
Bruselj, 14. november 2019 – Evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP) je na današnjem zasedanju Evropskega parlamenta v razpravi o položaju migrantov v Bosni in Hercegovini, zlasti v Bihaću, ob obravnavi izjave Sveta EU in Evropske Komisije opozoril, da se BiH sooča z vedno večjim številom nezakonitih migrantov, ki jih ne obvlada, situacijo dodatno otežuje dejstvo, da se BiH istočasno ukvarja tudi s številnimi notranjepolitičnimi spori. Ta pritisk nezakonitih migrantov na BiH in zatem posledično tudi na slovensko-hrvaško mejo je po njegovih besedah zelo velik. Bogovič je pozval k prekinitvi tihotapskih poti za nezakonite migrante in s pomočjo Frontexa tudi k pomoči BiH pri soočanju migranti.  Izjava evropskega poslanca Franca Bogoviča na plenarnem zasedanju Evropskega Parlamenta o situaciji z velikim številom nelegalnih migrantov v BiH:

Thu, 14. Nov 2019 at 20:10

341 ogledov

VIDEO: Dr. Milan Zver: EU naj da jasen signal, da ilegalni migranti in tihotapci niso niti zaželeni niti dovoljeni
"Problem migracij se mora reševati predvsem na izvoru. Ker tega ne počnemo, so notranje meje izjemno prepustne, tudi v Sloveniji, kjer se iz meseca v mesec povečuje število prehodov meje s strani nezakonitih migrantov in v organizaciji tihotapcev, ki jo vsa mašinerija, ki jo premoremo v EU, ne more premagati. Varnostna situacija na slovenski južni meji se je popolnoma spremenila: ljudi je strah," je na plenarnem zasedanju v Bruslju dejal dr. Milan Zver. Evropski poslanec dr. Milan Zver je na današnjem plenarnem zasedanju v Bruslju razpravljal o migrantski situaciji v Bihaču. Ocenil je, da bi evropski parlamentarci o tej temi morali spregovoriti že zdavnaj, pa se morda ne bi pogovarjali o težavah, temveč o rešitvah, sedaj pa so soočeni s tem, da se ukvarjajo s posledicami problema. Ali kot se je slikovito izrazil dr. Milan Zver: "Upravljanje EU z migracijami zgleda tako, da "rep maha s psom, ne pa obratno." Evropski poslanec je bil tako tudi kritičen do odziva Evropske unije v povezavi z migracijami in je ob tem ocenil, da zaradi neustreznega odziva balkanska pot realno obstaja, prav tako pa tudi drugi problemi, povezani z nezakonitimi migracijami. "Problem migracij se mora reševati predvsem na izvoru. Ker tega ne počnemo, so notranje meje izjemno prepustne, tudi v Sloveniji, kjer se iz meseca v mesec povečuje število prehodov meje s strani nezakonitih migrantov in v organizaciji tihotapcev, ki jo vsa mašinerija, ki jo premoremo v EU, ne more premagati. Varnostna situacija na slovenski južni meji se je popolnoma spremenila: ljudi je strah," je v razpravi opozoril evropski poslanec. Po njegovih besedah si je Evropska unija sicer zadala jasne cilje glede vračanja nezakonitih migrantov nazaj v varne države oz. v države izvora, zato je poslanec kot izredno neodgovorno ocenil dejstvo, da teh ciljev niti približno ne izpolnjujemo. "Ravno zato, ker nezakonitih migrantov ne vračamo, zmanjkuje prostora za resnične begunce, torej tiste, ki so dejansko v življenjski nevarnosti v svojih državah," je bil oster poslanec, ki je tudi poudaril, da je treba pripraviti jasno politiko: kratkoročne in dolgoročne ukrepe. "Tudi, kar se Bihaća tiče. Predvsem pa je treba nezakonitim migrantom in tihotapcem dati jasen signal, da v Evropski uniji nezakonite migracije niso niti zaželene niti dovoljene," je zaključil dr. Milan Zver. VIDEO nastopa dr. Milana Zvera

Thu, 14. Nov 2019 at 10:32

440 ogledov

VIDEO: Žan Mahnič ostro v odzivu na škandalozno odločitev ustavnih sodnikov o preiskovalki DZ Franc Kangler in drugi
“Pravosodni organi pri nas so tisti posvečeni, katere se nič ne sme vprašati in ki nikoli za nič ne odgovarjajo. To je nevarna praksa. Imamo torej policijsko državo, pravosodje brez nadzora in ustavne sodnike, ki ščitijo svoje kolege,” je na novinarski konferenci poudaril predsednik preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v zadevi Franc Kangler in drugi Žan Mahnič. Mahnič se je odzval na odzval na odločitev Ustavnega sodišča, ki je do končne odločitve zadržalo izvrševanje zakona in poslovnika o parlamentarni preiskavi, ki se nanaša na državne tožilce. VIDEO: Ustavni sodnik Klemen Jaklič v svojem odklonilnem ločenem mnenju v primeru Kangler: Preiskovanje sumov protipravnih zlorab je tako dopustno kot tudi nujno! Jaklič v odklonilnem ločenem mnenju poudarja, da “niti iz ene določbe akta o parlamentarni ne izhaja, da je komisija zastavljena tako, da bi klicala na odgovornost sodnike za njihovo mnenje, torej zato, ker so po svoji najboljši vesti v skladu z ustavo, zakonom in znotraj polja razumnega nesoglasja v svobodni demokratični družbi, tj. izven polja očitnih protipravnosti v povezavi s pritiski ali nedovoljenimi navodili izven dovoljenega pravnega okvira, presodili, kakor pač so”. Pri tem pa izpostavlja, da je nekaj povsem drugega preiskovati sume protipravnih zlorab kot pa ugotavljati, ali je določen sodnik odločil prav ali ne, ter ga za njegovo stališče klicati na odgovornost. Medtem ko je slednje nedopustno, je prvo povsem dopustno in je nujno preiskovati. Vsakdo v okviru svojih pristojnosti lahko preiskuje protipravne zlorabe v pravosodju, izpostavlja Jaklič. “Policija, tožilstvo in sodišča v okviru formalne disciplinske, kazenske in civilne odgovornosti, neodvisno (preiskovalno) novinarstvo v okviru svojega razkrinkanja in iskanja dokazov, saj brez takšnega novinarstva prenekatera zloraba do policije in tožilstva sploh ne more priti, prav tako civilnodružbene organizacije, ki bdijo nad zlorabami v pravosodju in v družbi nasploh, pa seveda tudi ministrstvo za pravosodje in ne nazadnje vsaka državljanska in vsak državljan.” Po besedah Jakliča imamo v sodobni demokraciji v okviru svoje vloge prav vsi odgovornost bdeti nad tem, da do zlorab v kateri izmed vej oblasti ne prihaja. “Zakaj torej v okviru preiskovalnih pristojnosti državnega zbora preiskava, ki nima niti zob kazenske niti civilne preiskave, ampak je še najbolj podobna novinarskemu in civilnodružbenemu prediskanju morebitnih dokazov, ne bi mogla potekati?” se sprašuje Jaklič. Vir: Nova24tv

Thu, 14. Nov 2019 at 07:51

159 ogledov

Največji zaseg heroina v Sloveniji - 730kg!
Uslužbenci Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) so v pristanišču Koper v oktobru 2019 na podlagi analize tveganja kot rizično ocenili pošiljko s 437 rolami polietilenske folije (v skupni teži 21.530 kg), ki je prispela v kontejnerju. Pot zabojnika naj bi bila: Združeni Arabski Emirati (ZAE) – Egipt – Slovenija. Zabojnik je bil v Egiptu pretovorjen na ladjo, ki je prispela v pristanišče Koper.  Uslužbenci FURS so zabojnik s pošiljko 29. 10. 2019 skenirali z x-ray skenerjem. Ob analizi slike skeniranja je bil ugotovljen sum na možne nepravilnosti, zato je bila odrejena še dodatna dokumentarna kontrola pošiljke. Po pridobljenih dodatnih listinah je bilo ugotovljeno, da je pošiljka dejansko prispela iz Irana, prejemnik pa je podjetje iz Madžarske. Odrejen je bil fizični pregled blaga, pri katerem je sodeloval tudi vodnik s službenim psom za odkrivanje prepovedanih drog FURS. Službeni pes je nakazal možnost, da se v zabojniku nahajajo prepovedane droge. Podrobna fizična preiskava je pokazala, da nekatere role polietilenske folije po teži odstopajo od ostalih. Po pregledu ene od teh rol je bilo ugotovljeno, da se v njeni notranjosti nahajajo zavojčki z neznano snovjo. Preliminarni test za droge je nakazal na sum, da gre za prisotnost prepovedane droge heroin. Uslužbenci FURS so prekinili nadaljnje aktivnosti in obvestili pristojno Policijsko upravo Koper, ki  je prevzela in vodila nadaljnje aktivnosti. Nadaljnji postopek so 30. oktobra 2019 prevzeli koprski kriminalisti, ki so v sodelovanju z delavci FURS opravili detajlni ogled kraja kaznivega dejanja. Pri kriminalističnem ogledu vsebine ladijskega zabojnika so ugotovili, da je v njem 437 kolutov s PVC folijo, 42 od teh kolutov pa je odstopalo po teži. Pri detajlnejšem pregledu so kriminalisti odkrili, da je v njih skritih 1421 zavojev s prepovedano drogo heroin. Skupna teža zavojev s prepovedano drogo heroin je bila 729,986 kg. S pregledom dokumentacije spornega ladijskega zabojnika, zbiranjem obvestil in drugimi aktivnostmi Policije in FURS je bilo ugotovljeno, da je organizirana kriminalna združba iz Madžarske organizirala prevoz ladijskega zabojnika – iz Irana preko Združenih Arabskih Emiratov oz. Dubaja v pristanišče Koper, kamor je z ladjo prispel konec meseca oktobra 2019. Pošiljka kontejnerja je bila namenjena madžarskemu podjetju iz Budimpešte.   Na podlagi ugotovitev, da so storilci kaznivega dejanja trgovine s prepovedanimi drogami iz Madžarske, je bila informacija o prestreženem tovoru heroina posredovana madžarskim varnostnim organom z zaprosilom, da identificirajo dejanskega prejemnika prepovedane droge. Od njih smo prejeli povratno informacijo, da na njihovem ozemlju že izvajajo kriminalistično preiskavo zoper znane osumljence, ki so pričakovali prihod večje količine prepovedanih drog. Sprejeta je bila odločitev o izvedbi tako imenovane »nadzorovane pošiljke« na relaciji Koper – Budimpešta, kamor je bil sporni ladijski zabojnik namenjen. Na podlagi ustreznih dovoljenj Okrožnega državnega tožilstva iz Kopra je bila celotna količina prepovedane droge zasežena, v nadaljevanju pa ladijski zabojnik zapečaten, še prej pa vanj vstavljenih 134 zavojev s prepovedano drogo heroin (op. skupno 69,646  kg teže heroina), skritih v kolutih s PVC folijo. Na podlagi odobrenih prikritih preiskovalnih ukrepov se je v naslednjih dneh ugotovilo, da je ladijski zabojnik prevzel prevoznik iz Madžarske, ki ga je odpeljal preko Slovenije na Madžarsko. Sporni ladijski zabojnik je bil od trenutka odvoza iz Luke Koper pa vse do prestopa državne meje v Madžarsko pod stalnim nadzorom slovenskih kriminalističnih enot. Zatem so spremljanje prevzeli madžarski varnostni organi. (Informacija z nov. konference (13. 11. 2019; Nagykanizsa,  Madžarska) *** V tem primeru gre za količinsko največji zaseg heroina na ozemlju Slovenije od njene osamosvojitve. Analize zaseženega heroina v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju so pokazale, da je zasežena heroinska mešanica vsebovala približno 70 % heroina. Povprečna čistost heroina za ulično preprodajo znaša približno 12 %. To pomeni, da bi iz 1 kg zaseženega visoko kvalitetnega heroina z redčenjem oz. povečanjem volumna s primesmi, pridobili lahko tudi do 6 kilogramov heroina. Trenutna cena za kilogram heroina na slovenskem ilegalnem se giblje med 15.000 in 20.000 evrov, gram heroina v ulični prodaji pa se giblje med 20 do 40 evrov.  Na podlagi navedenih cen heroina na slovenskem ilegalnem tržišču ocenjujemo, da bi si storilci s grosistično prodajo lahko pridobili med 10 in 15 milijonov evrov, v primeru ulične prodaje pa tudi med 65 in 87 milijonov evrov protipravne premoženjske koristi. V Sloveniji je storilec kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami lahko sankcioniran s kaznijo zapora v trajanju od 1 do 10 let, v primeru storitve kaznivega dejanja v hudodelski združbi pa s kaznijo zapora od 5 do 15 let.  

Zadnji komentarji

Danilo Papič

2019-11-16 15:31:22


Gospa Romana Tomc, pokojninske problematike ne razumete, ali pa se delate, da je ne razumete. Pravite, da je slovenski pokojninski sistem nevzdržen. Če ga vzdržujemo, je očitno vzdržen! Saj nečesa, kar je nevzdržno, ne bi mogli vzdrževati. Demografski sklad bo potuha! Ustvarjal bo napačen vtis, da nekje en velik kup denarja čaka na upokojence; treba ga bo samo še razgrabiti. Le kdo bi ob tem kupu denarja pomislil na kakšno pokojninsko reformo! Če imamo kup denarja, ne rabimo nobene pokojninske reforme, bo rekel Janez Janša. Demografski sklad problema ne bo rešil, ampak ga bo zamaskiral. Demografski sklad je samo prelaganje denarja iz levega v desni žep. Kar ne bi bilo nič narobe, če demografski sklad ne bi povečeval apetitov. "Kadarkoli zmanjka denar, vlada poseže po dodatnem denarju, ki ga vzame drugim. S takšnim načinom pokrivanja lahko v naslednjih treh letih pride do kolapsa pokojninske blagajne", pravite. Dva stavka, ki sta med seboj nelogično povezana: ravno zaradi tega polnjenja pokojninske blagajne iz proračuna NE BO prišlo do kolapsa pokojninske blagajne, sicer pa bi! "Odpraviti je treba razloge, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških", pravite. Nobenih razlogov, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, ni treba odpravljati, ampak je treba odpraviti diskriminatornost samo! Bojim se, da se boste pri odpravljanju razlogov, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, tako izčrpali, da vam bo zmanjkalo energije za odpravo diskriminatornosti same. Zato pustite razloge, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, in odpravite diskriminatornost samo! Gospa Tomc, ali Vi razumete razliko med poviševanjem pokojnin in pokojninsko reformo? Janez Janša, recimo, tega dvojega ne razlikuje. Dovolite, da Vam povem razliko. Poviševanje pokojnin pomeni aktivni generaciji več vzeti in to dati upokojenski generaciji. Pokojninska reforma pa pomeni upokojenski generaciji dati več, ne da bi več vzel aktivni generaciji. Naj to ilustriram z bencinskim motorjem. Prispodoba za poviševanje pokojnin: da bom prevozil več kilometrov, moram natočiti več bencina. Prispodoba za pokojninsko reformo: Izboljšam motor (povečam izkoristek motorja) in z ENAKO količino bencina prevozim VEČ kilometrov.
APMMB2

2019-11-03 06:08:37


Menim, da je slovensko sodstvo katastrofa, tako za državo, kot za državljane. To, kar vemo o nepravilnostih je le vrh ledene gore. To niso izjemni eskcesi, to so pravila. Kaj pa so vzroki za takšno porazno stanje? Prav gotovo jih je več. Prvi in zelo pomemben je neustrezno šolstvo. Sodniki so pravniki in izobražujejo se na pravnih fakultetah. Pred vsem ljubljanska je okostenela, zastarela in ne sledi stvarnemu življenju. Podobna je speializacija, ča lahko tako imenujemo pravosodni izpit. Ta je namenjen piflanju že prežvečene materije. Pifl na pifl je črkobralstvo. In to je vzrok za številne polomije in katastrofalne napake, ki jih trpijo tisti, ki jih je povorzilo krivosodje. Sodniki so bolj ali manj anonimni, zato pa se bolj izpostavljajo pravniki v državnem zboru. Najmarkantnejši so Zorčič. Kociprova in Heferletova. Te si bom vzel na muho, ker javno hvalijo in ščitijo slovensko pravosodje. Vsi trije so verzirani pravniki s pravosodnim izpitom in zelo blizu pravosodja. Vprašanje vseh vprašanj na področju pravosodja je danes: ali lahko preiskovalna kommisija državega zbora posega v pravosodje in preiskuje delo sodnikov? Vprašanje je doseglo sam vrh - Ustavno sodišče. Ustavni sodniki bi naj bili vrh sodstva in pravodosnega znanja. Skoraj vsi so doktorji pravanih znanosti, skoraj vsi izhajajo iz profesorskih vrst in med njimi je celo sakademik. Torej vrh! Sedaj pa preprosto vprašanje: Ali lahko zakonodajna veja posega v sodno vejo oblasti? Logika pravi: lahko!!!! Zakaj, če lahko sodna veja posega v zakondajno, lahko tudi zakonodajna posega v sodno. Poslance je mogoče obsoditi. Poslanci so že bili obsojeni. Poslanci so celo že odsedeli zaporne kazni. Ali so sodniki nedotakljivi? Jih ni mogoče obsoditi? Po načelih, ki jih razlagajo črkobralski doktorji znanosti z akademikom vred. so sodniki nedotakljivi in nad njimi je le modro nebo. K temu se pridružuje tudi omenjena trojica jurišnih poslancev. Pa ni tako. Nihče v demokratični družbi ni in ne more biti nedotakljiv. Če krši ustavo in zakone mora za to odgovarjati. Tud sodniki in tudi tožilci. Ker profesorji tega ne vedo in tudi ne akademik, kar je v nebo vpijoča sramota, naj pojasnim: Tudi sodnik, ali tožilec se lahko spozabi in krši zakone. Torej mora biti procesiran in kaznovan. Proces lahko sproži tožilec, prestopke pa odkrije policija. Torej mora biti sodnik na razpolago izvršilni veji oblasti. Je jasno dragi ustavni sodniki? Ker težko dojemate enostavne stvari, naj vam pojasnim z drastičnim primerom, za katerega upam, da se ne bo zgodil, pa vndar zazardi nazornosti: če bi na primer sodnik ubil nekoga, po vašem prepričanju za uboj ne more odgovarjati. Sodniki niso pooblaščeni za preiskavo, niti za vlaganje obtožbe. Kdo naj potem to stori, če izvršna veja oblasti ne more posegati v sodno vejo? Pa se vrnimo v realni svet. Očitno so sodniki, tožilci in policiti zagrešili vrsto nepravilnosti in kršili ustavo in zakone pri obravnavanju Franca Kanglerja. Sami sebi ne bodo sodili in se ovajali. In tega se strumno držijo. Kljub temu, da so nihov prestopki znani in javnosti prezentirani, ne storijo nič, da bi jih sankcionrali. Zato se je državni svet odločil, da naroči parlamentarno preiskavo. To pa zavirajo poslanci, pred vsem trije omenjeni, ki se imajo za vh pravne znanosti v parlamentu. Potem so tožilci, ki so preko vrhovnega tožilce sprožili ustavni spor in sveda tudi sodniki, ki jim je delno že ugodilo ustavn sodišče, ki očitno ne ve, da v demokraciji tudi za sodnike velja, da so odgovorni, če se prekršijo zoper zakone.. Če ustavni sodniki ne znajo čitati ustave, potem je to katastrofa. In dejansko ne znajo ,saj ¸34 člen ustave govori, da je sodnike možno procesirati. Res je, da so pravniki v tem členu spisali takšno dikcijo, ki je težko razumljiva, vednar bi morala biti dovolj jasna vsaj ustavnim sodnikom. Če ne znajo razumeti, kaj so jim napsiali njihovi kolegi, je zelo žalostno. Sicer še ni prepozno. Iz zagate se lahko izmažejo, če s končno odločitvijo le omogočijo parlamentano preiskavo. V kolikor tega ne bodo storili, bodo pokazal, da ne razumejo zakonodaje, da so črkobralci in ljudje se bomo lahko upravičeno vprašali, ali so takšni lahko ustavni sodniki? Če celo akademski naziv ne zadošča, za to, da akademik prečita in tazume preprosti člen ustave.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Janez Janša: To so bili dnevi v juniju in juliju 1991, ko je bilo vse na kocki! Vstali smo in obstali!