SI
Dr. Ivan Štuhec ob 100 letnici Prekmurja: Kako izbrisati zgodovinsko sramoto!?
Zamolčala so se nekatera zgodovinska dejstva in slišalo se je nekaj tez, ki so tipična za tisto razlago zgodovine, ki ima za ključ socialistično-komunistično in revolucionarno optiko, ne pa ljudi in nacionalni razvoj.
V Fokusu
Novice

Nedelja, 23. junij 2019 ob 12:32

Odpri galerijo

dr ivan štuhec

Na nacionalni RTV je 12. junija v oddaji Panoptikum, voditelj Boštjan Narat, gostil direktorico Pokrajinskega muzeja Murska Sobota Metko Fujs, zgodovinarko Darjo Kerec, umetnostnega zgodovinarja Janeza Balažica in literarnega zgodovinarja Franca Justa, na temo sto letnice priključitve Prekmurja k matični domovini.

V napovedniku in v uvodu oddaje je Narat pogovor zastavil z naslednjim izhodiščem: » Avgusta bomo praznovali stoto obletnico Prekmurja. Kakšen je kulturni pomen tega jubileja za samo Prekmurje in kaj za širši slovenski prostor? Kako ga razumeti v kontekstu zgodovine, politike, kulture oziroma literature in umetnosti?«. Ker sem v zadnjem času tudi sam prebral nekaj zgodovinske literature na to temo, sem oddaji z zanimanjem prisluhnil. Marsikaj je bilo zanimivega in resničnega, zgodilo pa se je tudi natanko tisto, kar se dogaja od druge svetovne vojne in revolucije do danes, ko gre za Prekmurje. Zamolčala so se nekatera zgodovinska dejstva in slišalo se je nekaj tez, ki so tipična za tisto razlago zgodovine, ki ima za ključ socialistično-komunistično in revolucionarno optiko, ne pa ljudi in nacionalni razvoj. Edina, ki je v oddaji enkrat omenila, da so za priključitev bili zaslužni duhovniki, je bila Darja Kerec.

V Mariboru je deloval, sedaj že pokojni zgodovinar, Viktor Vrbnjak, ki ga uradna zgodovinska stroka ni kaj veliko upoštevala. Za obe pokrajini na vzhodu Slovenije, Prlekijo in Prekmurje pa je zapustil pomembno zgodovinsko dediščino, brez katere bi bili še bolj nebogljeni kot smo, ko gre za poznavanje tako slovenskega nacionalnega gibanja v Prlekiji, kakor za priključitev Prekmurja k matični domovini, po prvi svetovni vojni. Vrbnjak je ob 100 letnici prvega slovenskega Tabora v Ljutomeru, leta 1968, uredil in izdal zbornik »Svet med Muro in Dravo«. Ob 80. obletnici  priključitve Prekmurja Sloveniji pa zbrane razprave in članke dr. Matija Slaviča, »Naše Prekmurje«.  Obe publikaciji sta temeljni za razumevanje naše slovenske zgodovine od pomladi narodov do danes. A ime Vrbnjaka in Slaviča zaman iščete v eni od zadnjih uradnih Zgodovin Slovencev, ki je izšla pri Cankarjevi založbi v času starega režima, leta 1979. Toliko večje presenečenje pa človek doživi, ko pogleda v imensko kazalo Slovenske novejše zgodovine, ki je izšla leta 2005 pri Mladinski knjigi. Tudi v tej ni ne duha ne sluha o Slaviču, Kovačiču in Vrbnjaku. Na sliki jugoslovanske delegacije, ki je bila na mirovnih pogajanjih v Parizu je samo Ehrlich, čeprav Vrbnjak v zborniku objavlja sliko, na kateri je tudi Slavič. Med tem pa v predstavitvi oblikovanja slovenskih političnih taborov v Slovenski novejši zgodovini berete o nekem Vinku Fereri Klunu, »ki je zapustil slovenski tabor in se pridružil nemškim liberalcem«, kot da je to bila usodna poteza za narodno zgodovino. In temu naj rečemo, da gre za zgodovino kot znanstveno vedo? Ne, še vedno gre v določenem delu za zgodovino kot deklo politike in deklo revolucionarne optike, ki na Slovenskem pomeni razvojno vizijo, v resnici pa je anarhična, destruktivna, lažniva in kradljiva. In primer Prekmurja to samo potrjuje.

Pa poglejmo nekatera bolj ali manj zamolčana dejstva. Zapletalo se je že pri delegaciji Kraljevine SHS, ki je zastopala interese nove države na pariški konferenci. Predsednik srbske vlade Nikola Pašič, ki je predsedoval delegaciji ni bil naklonjen slovenskemu delegatu, dr. Ivanu Žolgerju, ker je bil edini slovenski minister v eni od zadnjih avstrijskih vlad. Politični vrh delegacije je imel strokovno podporo v več sekcijah. V etnografsko-zgodovinski sekciji sta delovala tudi teologa Kovačič in Slavič poleg Ehrlicha. Narodni svet za slovensko Štajersko, ki je bil ustanovljen 26. septembra 1918 v Mariboru, v katerem je sodeloval general Maister, je dr. Kovačiču zaupal referat za meje na slovenskem Štajerskem, dr. Slaviču pa za meje v Prekmurju. Na pobudo dr. Korošca so pričeli pripravljati gradivo o slovenskih mejnih vprašanjih. Pri tem so imeli pomembno vlogo še inženir Mačkovšek, Beg in Žolgar. Narodna vlada je na čelo slovenske delegacije za mirovno konferenco postavila dr. Žolgerja. V januarju 1919 je obravnavala položaj v Prekmurju na podlagi Slavičevega referata. Slavič je pripravil tudi memorandum o Prekmurju, s katerim je jugoslovanska delegacija v Parizu prvič zahtevala priključitev ozemlja med Muro in Rabo k novo nastali jugoslovanski državi. Kolebanja okrog vprašanja, ali naj Maister zasede tudi Prekmurje so trajala tako dolgo, da je to na mesto Slovencev najprej storil medžimurski kapetan Jurišič, ki je zasedel nekaj prekmurskih krajev.

Vrbnjak ugotavlja, da je na začetki  februarja 1919 za Slovence v Parizu slabo kazalo. Primorska je bila že na pol izgubljena, tudi severna meja ni bila določena. Politiki so mislili, da ne bomo imeli težav pri uveljavljanju svojih interesov, saj smo bili na strani zmagovalcev proti poražencem Nemcem in Madžarom. Srbi pa so igrali svojo igro z Italijani, da bi dosegli svoje na meji z Romunijo in Bolgarijo. Mirovna pogodba z Avstrijo je bila površno pripravljena. Verjetno ne slučajno, saj v njej ni bilo Radgone in Prekmurja. V marcu 1919 je bilo na konferenci že dokaj sprejeto stališče, da bo meja na Dravi in da bomo izgubili slovensko govorno panonsko pokrajino do Monoštra.

Za pogajalce je tako bilo ključno, kako je katera stran uspela svoj interes utemeljiti z etnografskimi dejstvi. Kovačič je imel pripravljeno publikacijo v francoščini »La Styrie«, Slavič pa tudi dve spomenici v francoščini, »Le Prekmurje« in »De la Statistique du Prekmurje«. Na osnovi teh publikacij so predstavniki mirovne konference dobili uvid v situacijo, tako na Štajerskem kot v Prekmurju. Vrbnjak pravilno ugotavlja, da se je situacija na konferenci nekoliko spremenila po tem, ko je na Madžarskem 21. marca 1919, prevzela oblast boljševiška vlada pod vodstvom Bele Kuna. »Strah pred vdorom boljševizma je združil velesile, ki so posredno pokazale nekaj naklonjenosti za hitrejše reševanje prekmurskega vprašanja« ugotavlja Vrbnjak. Nastanek Madžarske sovjetske republike je bil dovolj tehten razlog za svetovne velesile, da jih je začelo zanimati, kje bo meja na severu-vzhodu nove kraljevine SHS. Pri tem je odigral pomembno vlogo ameriški major Johnson, ki se je poznal s srbskim fizikom Pupinom, delujočim v Ameriki. Johnson je izdelal predlog meje na podlagi Slavičevega gradiva, ki je 20. maja 1919 bil sprejet v obliki, kakršno poznamo danes.

Vprašanje vojaške zasedbe Prekmurja  s strani jugoslovanske vojske pa se je vleklo vse do konca julija. Vrhovni svet je 1. avgusta odobril zasedbo, to je na dan, ko se je na Ogrskem zrušil boljševiški sistem Bele Kuna. 12. avgusta so jugoslovanske čete brez bojev zasedle Prekmurje in vzpostavile civilno oblast.

Slavič je s svojim delom zavrnil »vendsko« teorijo, ki jo je zagovarjal v imenu Madžarske prekmurski rojak  Mikola doma iz Gornjih Petrovec in hrvatsko teorijo, ki jo je zagovarjal Bjelovučić. V svoji publikaciji Prekmurje v posebnem poglavju predstavi tudi boljševizem v Prekmurju, ki je postal realna nevarnost po razpadu avstro-ogrske monarhije. Zanimiv pojav je oseba Vilmoš Tkalec, ki se je vrnil iz ruskega ujetništva in postal poveljnik obmejne policije na reki Muri, sicer pa je bil organist pri Jožefu Kleklu starejšem, enem od vnetih zagovornikov priključitve Prekmurja k matični domovini. Tkalec je postal civilni komisar v Murski Soboti pod Madžari, ki so močno nasprotovali širjenju jugoslovanske ideje v Prekmurju. Med drugim so preganjali Klekla. Ko je konec marca 1919 na Madžarskem prevzela oblast boljševiška vlada, je Tkalec postal boljševiški komisar v Murski Soboti. Organizacijsko so bili boljševiki šibki, za to so delno sodelovali z bivšimi župani in duhovniki. Delno so izvajali tudi agrarno reformo in zasegali cerkveno premoženje. Med njimi ni manjkalo judov. Sredi junija 1919 je boljševiški prekmurski vladar Tkalec začutil, da je v nevarnosti, ker ni dovolj dosledno izvajal boljševiških naredb. Prihajalo je do napetosti med njim in tujimi boljševiškimi predstavniki. Ustanovil je samostojno »Mursko republiko« in naenkrat začel zagovarjati slovenstvo. Iskal je zavezništvo pri jugoslovanski vojski in pri avstrijski. Našel ga je pri slednji. Boljševiška centrala v Budimpešti je nad njega sedaj v vlogi  »protirevolucionarja« poslala teroriste, kot jih imenuje Slavič. Bitka je bila resna in Tkalec jo je izgubil. Nova oblika boljševizma je bila veliko bolj trda in neizprosna, proti slovenska in proti cerkvena. »Tkalčevo mesto prekmurskega guvernerja  v Murski Soboti je zasedel neki Žid« pravi Slavič in doda, da je ta oblast od ljudstva terjala avstro-ogrski denar in pobirala kmetom dobrine. Prekmurje je bilo na robu lakote, ko se je 1. avgusta 1919, zrušil boljševizem v Budimpešti. Ko je jugoslovanska armada vkorakala 12. avgusta, so se boljševiki brez boja umaknili. Ta epizoda o boljševizmu je pomembna, saj sredi Murske Sobote danes stoji spomenik boljševiški armadi, ki je po drugi svetovni vojni šla preko Jugoslavije, ropala, kradla in posiljevala ženske. Tkalcev, ki so primerni za vse sisteme in ki kombinirajo cerkveno pripadnost s politično slo po oblasti, pa imamo danes dovolj v vseh slovenskih pokrajinah.

Na spletni strani Murske Sobote tako o spomeniku beremo: »Spomenik zmage je bil zgrajen po načrtih ruskega arhitekta Arončika iz belega cararskega marmorja v čast in slavo zmagovalcev 2. svetovne vojne: sovjetskih vojakov in jugoslovanskih partizanov. Svečano so ga odkrili ob prisotnosti predstavnikov zavezniških sil 12. avgusta 1945. Zasnovan je kot grobnica, ki simbolizira obzidje Kremlja, pred katero stoji častna straža, nad njo pa se dviga mogočni obelisk z Leninovo podobo na bronasti medalji… Ob zlomu komunizma, ko je padlo mnogo podobnih spomenikov, se je ta ohranil kot svojevrsten simbol Murske Sobote in njene zgodovine, obenem pa ohranja spomin na žrtve, ki jih je terjala vojna«.

Verjetno sedaj razumemo, zakaj so proslavljanje 100 letnice priključitve Prekmurja matični Sloveniji iztrgali iz rok prekmurskim katoločanom in njihovi škofiji. Zakaj je na čelu proslavljanja gospod Milan Kučan in zakaj tudi direktorici pokrajinskega muzeja ni šlo iz ust, da so katoliški duhovniki bili ključni protagonisti, ki se jim lahko Prekmurci in Slovenci zahvalimo, da ima slovenska kokoš na zemljevidu glavo. Ironija prekmurske zgodovine in slovenske je, da slavimo in postavljamo obeležja tistim, ki so narod uničevali, ne pa tistim, ki so ga povezovali in reševali. S Slavičem kot rektorjem ljubljanske Univerze imajo težave tudi na Univerzi, ker je bil rektor v času italijanske okupacije in ker ni bil na strani revolucije. Tako kot mnogi drugi je tudi Slavič bežal pred boljševiki na koncu druge svetovne vojne in preživel tri leta v izgnanstvu. To je bila prva zahvala tistih, ki so se postavili kot edini na čelu narodnega osvobajanja, ljudem, ki so za slovenstvo res nekaj naredili. Druga zahvala je ta, da Slavič in njemu podobni uživajo popoln zgodovinski molk že več kot sedemdeset let. In tretja zahvala bo, da si bodo priključitev Prekmurja matični Sloveniji, pripeli na prsi nihče drug, kot najzvestejši nasledniki boljševizma na Slovenskem.

Ko bo v Murski Soboti na mesto spomenika liderju boljševizma Leninu stal spomenik vsem zaslužnim za to, da je Prekmurje danes Slovensko, in ko bo most pri Veržeju čez Muro poimenovan po Slaviču, ko bodo vsi večji slovenski kraji imeli ulice poimenovane po teh možeh, takrat bomo lahko govorili o normalni državi in o zgodovini kot stroki, ki postavlja in podira spomenike na podlagi dejstev, ne pa laži.

Slovenke in Slovence, ki dobro in pošteno v srcu mislijo, je potrebno pozvati, da se množično udeležijo cerkvene proslave ob 100 letnici priključitve Prekmurja k matični domovini, 17. avgusta v Beltincih. Da tako izbrišemo sramoto zgodovinskega molka in sprevračanja zgodovine po komunistični maniri. Vi, drage Prekmurke in Prekmurci, pa morate doseči, da se v vaši regijski prestolnici odstrani boljševiški spomenik, v nasprotnem primeru vam v naslednjih sto letih noben Slavič več ne more pomagati!

Komentar nam je v objavo odstopil dr. Ivan Štuhec, izvirno pa je bil objavljen na radiu Ognjišče.

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 16. Nov 2019 at 22:35

108 ogledov

Se je po slovesu občinskega šerifa Srečka Đurova, župan Aleksander Jevšek skril v "mišjo luknjo"?!
Kako je mogoče, da so se kolesja Mestnega sveta mestne občine Murska Sobota ustavljena vse od meseca junija, se v komentarju sprašuje uredništvo pomurske-novice.si.  Takrat je namreč občinski svet občine zasedal zadnjič, vse do danes pa župan seje še ni sklical. Glede na okvirni terminski načrt sta izostali seji v mesecu septembru in oktobru. Morda je vse v najlepšem redu, proračun za leto 2019, ki je bil s strani mestnega sveta potrjen, je sprejet, investicije se izvajajo, občinska uprava skupaj z županom “pelje” vse, kot je po planu. Pa je res tako?  Naj spomnimo. S 1. oktobrom se je na direktorski položaj mariborske Upravne enote umestil zloglasni Srečko Đurov, direktor občinske uprave in desna roka župana Aleksandra Jevška, oba člana Židanove partije reformiranih komunistov SD, Đurov pa sin nekdanjega oficirja agresorske JLA. V Mursko Soboto je prišel pred petimi leti po partijskem ukazu, enako mu je partija "uredila" prestižni položaj direktorja UE v Mariboru, ker je svoje delo v Murski Soboti opravil v veliko zadovoljstvo omrežja globoke države. Tudi z njegovo epizodo svetovalca generalnemu direktorju Pošte Sloveinja so bili strici očitno zelo zadovoljni. In kakšna je zapuščine Srečka Đurova, ki so mu strici nagradno uredili direktorovanje na mariborski upravni enoti? Seznam okostnjakov, ki silijo iz omar županstva je dolg, uredništvo pomurske-novice.si je izpostavilo le najpomembnejše. Nezakonit nakup prostorov v lastništvu Galexa, ne transparentnost podjetja CEROP pri izgradnji objekta MENSANA, sporno sodelovanje s podjetjem Zgodba d.o.o., pred vrati dokončna sodba odpuščene sodelavke… V javnosti nakup prostorov na Grajski ulici nasproti Zdravstvenega doma Murska Sobota ni doživel kakšne posebne reakcije. Županstvo, verjetno je bil motor vsega Srečko Đurov, je v totalni vojni zoper javni zavod Pomurske lekarne in njenega direktorja Ivana Zajca, potegnila najbolj podlo črto,  ustanovitev samostojnega občinskega zavoda javnih lekarn. Toda, za slednjo ni imela pooblastila, zato je poteza župana Aleksandra Jevška, ko je izvedel nakup v višini 313.100 EUR (in denar nakazal na račun podjetja CNMT d.o.o.) zagotovo nezakonita. Sklicevanje na to, da je mestni svet to aktivnost potrdil v NRP (Načrt razvojnih programov) in s tem dal zeleno luč županu, je seveda smešna. Mestni svet v novi sestavi ni nikoli odločil o tem, da bo Mestna občina Murska Sobota ustanovila svoj lekarniški javni zavod. O tem dokončno ni odločil niti občinski svet v prejšnjem mandatu. Toda, zgodilo se seveda ni nič, vprašanje pa je ali bodo o tej ne zakonitosti spregovorili nadzorniki občine in župana vprašali, od kod pravna podlaga, da sproži aktivnosti za začetek postopkov za izstop iz ustanoviteljstva Pomurskih lekarn, razdelitev premoženja ter ustanovitev novega javnega zavoda! Izgradnja objekta MENSANA nezakonita? Računsko sodišče ima v svoji reviziji jasne pomisleke, zato je sklepati, da podjetje CEROP (Center za ravnanje z odpadki Puconci), ki ga vodi direktor Franc Cipot, ni registrirano za “tovrstne akrobacije” ampak so ga pomurske občine ustanovile za zbiranje in predelavo odpadkov. Obvod, kjer se je pod pretvezo izgradnje objekta ponovne uporabe predmetov vzpostavilo medgeneracijsko središče, ki ga obvladuje SD kader in celo družinska naveza, je s prodajo hrane in restavracijo več kot nezakonit. Toda, nadzor, ki bi ga po pooblastilu občinskega sveta morali izvajati župani občin, je popolnoma izostal. “Mensana” je v letu 2018 poslovala z izgubo, v pomoč pa ji je seveda “priskočilo” podjetje CEROP. Kako? Z dokapitalizacijo v višini slabih 41.000 EUR! Z denarjem preplačanih položnic? Občina Murska Sobota (oz. župan Jevšek) še naprej sodeluje s podjetjem Zgodba d.o.o., za katero je Nadzorni svet murskosoboške občine že v prejšnjem mandatu ugotovil nezakonitost, stranka SDS pa celo sprožila postopek pred KPK (Komisija za preprečevanje korupcije) in Računskim sodiščem. Toda, nihče nam nič ne more, kroži verjetno beseda med pripadniki stranke SD in povezanimi, zato v letu 2019 podjetju Zgodba d.o.o., katere sedaj že (https://nova24tv.si/slovenija/politika/murskosoboski-zupan-jevsek-vpleten-v-necedne-posle-mestni-odbor-sds-murska-sobota-vlozil-prijavo-racunskemu-sodiscu-in-stefanecevi-kpk/ )bivši lastnik (v ozadje se je umaknil zaradi pritiskov) je med drugim tudi strankarski prijatelj župana Jevška Matevž Frangež, že 18.474,46 EUR. Do danes skupaj pa kar 111.293,90 EUR. Kmalu bo znan tudi razplet sodbe o nezakonitosti razveljavitve pogodbe o delu z eno izmed bivših zaposlenih na občini. Vse kaže, da je “režije” o zavlačevanju postopkov konec. Spomnimo, da je zaposlena občino zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja tožila, tožbo na prvi stopnji dobila, murskosoboška občina pa se je na odločitev sodišča pritožila. Uspela je na ponovnem sojenju na prvi stopnji, kjer pa je zaradi zamenjave sodnika (s sodnico) in celotnega senata uspela brez prič sodbo obrniti v svoj prid. Toda, sedaj bo dokončno odločilo Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Sodba bo znana kmalu, predvidoma konec meseca. Če bo sodišče prikimalo že znani prvi odločitvi sodbe na prvi stopnji o nezakoniti prekinitvi delovnega razmerja, se bo občina okrepila s prihodom odpuščene nazaj na delovno mesto, “lažja” pa bo za za dobrih 200.000 EUR! Neuradno, menda so sodniki presodili v prid nekdanje zaposlene! Je v ozadju še kaj, kar lahko eskalira? Morda poslovanje objekta EXPANO, ki predstavlja izjemno tvegano “početje” murskosoboškega župana in lahko resno ogrozi investicijske naložbe v naslednjih nekaj letih?  In na koncu! Če kdo, je verjetno z "nagradno" premestitivijo Srečka Đurova najbolj zadovoljna njegova soproga. Kar nekaj zakonskih zvez v občinski upravi naj bi se končalo v petletnem obdobju direktorovanja Srečka Đurova. Vir: pomurske-novice.si

Sat, 16. Nov 2019 at 09:56

494 ogledov

VIDEO: Romana Tomc: Slovenski pokojninski sistem je zapleten in nevzdržen, kot rešitev SDS zagovarja demografski sklad
Da bi kaj več zvedeli o tem, o pasteh, različnih razlagah, pasteh na katere naletijo tisti  ki ga vzdržujejo, če ga, nam je Romana Tomc dodala nekaj  njenih videnj te problematike, snovi, za katere  ima vsekakor več kot dovolj izkušenj, da tem področju in seveda na področju socialne politike. Pravzaprav je dobršen del svoje  kariere v politiki ali ob njej namenila socialni politiki in posledično temu pokojninam in  sistem po katerem se pride do njih. Ali to gre gladko, v pravo smer, ali pa z ah hoc ukrepi zapolnjujejo nastale vrzel, sistemskih rešitev v smislu stalnosti, dolgoročnosti pa še ni. Tudi za to tega ni, ker je to mnogo bolj komplicirano, kompleksno in z znanjem in kompetencami povezano delovno področje.            Kakšen je pravzaprav slovenski pokojninski sistem? Pravzaprav je naš pokojninski sistem izredno zapleten.  Ob koncu septembra je število upokojencev v Sloveniji  zanašalo 620 759 oseb s tem statusom.  V to številko so zajeti: starostni, invalidski, družinski in vdovski. Pravo število dobimo, ko odštejemo  prejemnike družinski pokojnin, ki jih prejemajo otroci po umrlih staršev. »Za naš pokojninski sistem je potrebno vedeti koliko njih dejansko vplačuje v pokojninski sistem. Naš pokojninski sistem je tako imenovani pretočni, kar pomeni da pokojnine ki jih dobivajo upokojenci niso  rezultat vaših  vplačil na vaš pokojninski račun , iz katerega  po koncu delovne dobe po 40 letih  potem koristite, ampak se vsa ta vplačila takoj uporabijo za tiste upokojence ki prejemajo pokojnino sedaj.  Pravi vplačniki so tisti iz gospodarstva, javnemu sektorju prispevke plačuje država.  Plačnikom iz gospodarstva je 694  tisoč«, je bila jasna Romana Tomc v navajanju, ki krojijo razmerje med aktivno delovno populacijo, ki vplačuje v pokojninsko blagajno in številu prejemnikov iz pokojninske blagajne. Razmerje med prejemniki in vplačniki  je 1:1 čeprav uradna vladna statistika navaja 1:1,54 tudi zato, ker upošteva zaposlene v javnem sektorju.  V spodobnih evropskih državah da nastopi kriza v pokojninski blagajni ko razmerje med prejemniki in zaposleno populacijo pade na manj kot 1:4, iz česar izhaja, da je naš pokojninski sistem  v krizi.  “Poleg zapletenosti in nejasnosti pa je slovenski pokojninski sistem tudi nevzdržen. Razmerje med prejemniki pokojnin in vplačniki prispevkov se slabša, ustreznih sprememb ni na vidiku. Na to, kot tudi na številne druge izzive, nas vsako leto opozarja tudi Evropska komisija. Zdi se mi zelo krivično, da vlada Marjana Šarca ljudem ne pove odkrito, kaj nas na čaka. Napovedi so jasne, ohlajanje gospodarske rasti pomeni dodatne finančne pritiske na pokojninsko blagajno«, je opozorila Romana Tomc. Naša pokojninska blagajna ni izravnalna, čeprav pravijo da je. Da to počnejo tako kot počnejo in da zgleda kot da je izravnalna, je kriv obstoječi zakon  po katerem kadarkoli zmanjka denar,  vlada pa poseže po dodatnem denarju, ki ga vzame drugim. S takšnim načinom pokrivanja v naslednji treh letih lahko pride do kolapsa pokojninske blagajne.  Zelo »dobro« obvladajo sitem delitve »bonbončkov« v obliki  letnega dodatka , ki je zelo draga stvar in nevarno početje za pokojninski blagajno. Poledice so nevarne, ampak njihova  politična kratko vidnost povezana z neveščostjo  jim je mnogokrat v napoto, žal na škodo vzdržnosti pokojninske blagajne. Kje pa vidimo rešitve oziroma kako bomo rešilo to nevzdržno in nevarno stanje slovenskega pokojninskega sistema? Najprej, nujno odpraviti in popraviti trenutni  odmerni odstotek. Ker v danem trenutku je skoraj  enak socialni podpori  in drugim transferjem k niso utemeljene  z  delovno dobo in stratusom zaposlenega. Pravično in pošteno  za pokojnino je da je odvisna od vplačanih prispevkov. Odpraviti je treba razloge ki pripeljejo do  diskriminatornega   razmerja med  pokojninami žensk in moških. Ena od rešitev  je bil tudi v mesecu maju predstavljen predlog Slovenske demokratske stranke o Slovenskem demografskem skladu: “S prodajo državnega premoženja in delom dobička državnih podjetij bi polnili pokojninsko blagajno. Predlog v državnem zboru ni bil sprejet, je pa takrat vlada obljubila, da bo svoj predlog zakona predstavila še v letošnjem letu. Sklad bi bil dodatek, dodatni vir, ki bi na nek način vplival da stabilnejšo pokojninsko blagajno. Sicer pa njegovi učinki ne bodo vidni in občuteni kmalu, ampak čez leta, v polni meri čez deset let. Ampak tudi svojega še niso pripravili kaj šele sprejeli.  Velja , glede Demografskega sklada pogledati pri drugih, ki to imajo in  prenesti na naše razmere. To ni nič narobe, če funkcionira oziroma daje učinke. Veliko je treba delati na tem, da bo čim več vplačnikov v blagajno, kar predpostavlja tudi ukrepe  za zaustavitev bega možganov in skreirati inovativno zaposlovalno  politiko, ki bo mlade zadržala doma za dalj časa, ne pa izšolati jih in pozabiti nanj."  Kot sama pravi: »Nismo edini, ki se soočamo s to problematiko. Ogromno idej in enostavnih rešitev bi lahko dobili le s pogledom okoli nas,” opozarja Romana Tomc. “Novi predlogi sprememb pokojninske zakonodaje omogočajo upokojencem, da bodo lahko, poleg prejemanja pokojnine, hodili tudi na delo. To se mi zdi dobro. To, da bi mladi zaradi tega težje prišli do zaposlitve, pa je le umetno ustvarjanje medgeneracijskega konflikta. Primer dobre prakse iz tujine je na primer mentorska shema, ki rešuje to vprašanje.” Neizpodbitno je, da trenutna vlada mora spremeniti odnos oziroma postaviti svoje državljane na prvo mesto in ne stvari reševati z lahkoto,  za kar potrebuje ogromno denarja. Kot je primer pokritja bančne luknje v višini 5 mlrd  EUR, kar je vlada tudi storila, za zapolnitev  blagajne, kar je  mnogo bolj vitalno za življenje občank in občanov, pa ne.  Tukaj se premleva do onemoglosti, črpav je letni proračun pokojninske blagajne nižji, okoli 4 milijarde EUR.           Žal, Šarčeva vlada spremembe zadržuje, ali jih ne zmore pripraviti in speljati ali pa kratkovidnost, ki jo kaže trenutno vladajoča politika na dnevni bazi. Upajmo da ne za dolgo. Edini in naglavni greh je  odnos do pokojninske blagajne, kjer se neskončno veliko blefira, administrira in igra interes za razrešitev vrzeli, in ne intervenira. “Slovenski pokojninski sistem potrebuje celovito prenovo in ne le všečnih popravkov. Krivic ne smemo popravljati z novimi krivicami. Največja krivica pa ostaja to, da pokojnine postajajo socialni prejemki, njihovi prejemniki pa socialni problem.” je za konec povedala  današnja gostja Romana  Tomc. Čimprej tem bolje! Vane K. Tegov

Thu, 14. Nov 2019 at 21:12

333 ogledov

Franc Bogovič: Takoj prekiniti tihotapske poti za nezakonite migrante in s Frontexom pomagati BiH pri soočanju z migranti
Bruselj, 14. november 2019 – Evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP) je na današnjem zasedanju Evropskega parlamenta v razpravi o položaju migrantov v Bosni in Hercegovini, zlasti v Bihaću, ob obravnavi izjave Sveta EU in Evropske Komisije opozoril, da se BiH sooča z vedno večjim številom nezakonitih migrantov, ki jih ne obvlada, situacijo dodatno otežuje dejstvo, da se BiH istočasno ukvarja tudi s številnimi notranjepolitičnimi spori. Ta pritisk nezakonitih migrantov na BiH in zatem posledično tudi na slovensko-hrvaško mejo je po njegovih besedah zelo velik. Bogovič je pozval k prekinitvi tihotapskih poti za nezakonite migrante in s pomočjo Frontexa tudi k pomoči BiH pri soočanju migranti.  Izjava evropskega poslanca Franca Bogoviča na plenarnem zasedanju Evropskega Parlamenta o situaciji z velikim številom nelegalnih migrantov v BiH:

Thu, 14. Nov 2019 at 20:10

341 ogledov

VIDEO: Dr. Milan Zver: EU naj da jasen signal, da ilegalni migranti in tihotapci niso niti zaželeni niti dovoljeni
"Problem migracij se mora reševati predvsem na izvoru. Ker tega ne počnemo, so notranje meje izjemno prepustne, tudi v Sloveniji, kjer se iz meseca v mesec povečuje število prehodov meje s strani nezakonitih migrantov in v organizaciji tihotapcev, ki jo vsa mašinerija, ki jo premoremo v EU, ne more premagati. Varnostna situacija na slovenski južni meji se je popolnoma spremenila: ljudi je strah," je na plenarnem zasedanju v Bruslju dejal dr. Milan Zver. Evropski poslanec dr. Milan Zver je na današnjem plenarnem zasedanju v Bruslju razpravljal o migrantski situaciji v Bihaču. Ocenil je, da bi evropski parlamentarci o tej temi morali spregovoriti že zdavnaj, pa se morda ne bi pogovarjali o težavah, temveč o rešitvah, sedaj pa so soočeni s tem, da se ukvarjajo s posledicami problema. Ali kot se je slikovito izrazil dr. Milan Zver: "Upravljanje EU z migracijami zgleda tako, da "rep maha s psom, ne pa obratno." Evropski poslanec je bil tako tudi kritičen do odziva Evropske unije v povezavi z migracijami in je ob tem ocenil, da zaradi neustreznega odziva balkanska pot realno obstaja, prav tako pa tudi drugi problemi, povezani z nezakonitimi migracijami. "Problem migracij se mora reševati predvsem na izvoru. Ker tega ne počnemo, so notranje meje izjemno prepustne, tudi v Sloveniji, kjer se iz meseca v mesec povečuje število prehodov meje s strani nezakonitih migrantov in v organizaciji tihotapcev, ki jo vsa mašinerija, ki jo premoremo v EU, ne more premagati. Varnostna situacija na slovenski južni meji se je popolnoma spremenila: ljudi je strah," je v razpravi opozoril evropski poslanec. Po njegovih besedah si je Evropska unija sicer zadala jasne cilje glede vračanja nezakonitih migrantov nazaj v varne države oz. v države izvora, zato je poslanec kot izredno neodgovorno ocenil dejstvo, da teh ciljev niti približno ne izpolnjujemo. "Ravno zato, ker nezakonitih migrantov ne vračamo, zmanjkuje prostora za resnične begunce, torej tiste, ki so dejansko v življenjski nevarnosti v svojih državah," je bil oster poslanec, ki je tudi poudaril, da je treba pripraviti jasno politiko: kratkoročne in dolgoročne ukrepe. "Tudi, kar se Bihaća tiče. Predvsem pa je treba nezakonitim migrantom in tihotapcem dati jasen signal, da v Evropski uniji nezakonite migracije niso niti zaželene niti dovoljene," je zaključil dr. Milan Zver. VIDEO nastopa dr. Milana Zvera

Thu, 14. Nov 2019 at 10:32

440 ogledov

VIDEO: Žan Mahnič ostro v odzivu na škandalozno odločitev ustavnih sodnikov o preiskovalki DZ Franc Kangler in drugi
“Pravosodni organi pri nas so tisti posvečeni, katere se nič ne sme vprašati in ki nikoli za nič ne odgovarjajo. To je nevarna praksa. Imamo torej policijsko državo, pravosodje brez nadzora in ustavne sodnike, ki ščitijo svoje kolege,” je na novinarski konferenci poudaril predsednik preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v zadevi Franc Kangler in drugi Žan Mahnič. Mahnič se je odzval na odzval na odločitev Ustavnega sodišča, ki je do končne odločitve zadržalo izvrševanje zakona in poslovnika o parlamentarni preiskavi, ki se nanaša na državne tožilce. VIDEO: Ustavni sodnik Klemen Jaklič v svojem odklonilnem ločenem mnenju v primeru Kangler: Preiskovanje sumov protipravnih zlorab je tako dopustno kot tudi nujno! Jaklič v odklonilnem ločenem mnenju poudarja, da “niti iz ene določbe akta o parlamentarni ne izhaja, da je komisija zastavljena tako, da bi klicala na odgovornost sodnike za njihovo mnenje, torej zato, ker so po svoji najboljši vesti v skladu z ustavo, zakonom in znotraj polja razumnega nesoglasja v svobodni demokratični družbi, tj. izven polja očitnih protipravnosti v povezavi s pritiski ali nedovoljenimi navodili izven dovoljenega pravnega okvira, presodili, kakor pač so”. Pri tem pa izpostavlja, da je nekaj povsem drugega preiskovati sume protipravnih zlorab kot pa ugotavljati, ali je določen sodnik odločil prav ali ne, ter ga za njegovo stališče klicati na odgovornost. Medtem ko je slednje nedopustno, je prvo povsem dopustno in je nujno preiskovati. Vsakdo v okviru svojih pristojnosti lahko preiskuje protipravne zlorabe v pravosodju, izpostavlja Jaklič. “Policija, tožilstvo in sodišča v okviru formalne disciplinske, kazenske in civilne odgovornosti, neodvisno (preiskovalno) novinarstvo v okviru svojega razkrinkanja in iskanja dokazov, saj brez takšnega novinarstva prenekatera zloraba do policije in tožilstva sploh ne more priti, prav tako civilnodružbene organizacije, ki bdijo nad zlorabami v pravosodju in v družbi nasploh, pa seveda tudi ministrstvo za pravosodje in ne nazadnje vsaka državljanska in vsak državljan.” Po besedah Jakliča imamo v sodobni demokraciji v okviru svoje vloge prav vsi odgovornost bdeti nad tem, da do zlorab v kateri izmed vej oblasti ne prihaja. “Zakaj torej v okviru preiskovalnih pristojnosti državnega zbora preiskava, ki nima niti zob kazenske niti civilne preiskave, ampak je še najbolj podobna novinarskemu in civilnodružbenemu prediskanju morebitnih dokazov, ne bi mogla potekati?” se sprašuje Jaklič. Vir: Nova24tv

Thu, 14. Nov 2019 at 07:51

159 ogledov

Največji zaseg heroina v Sloveniji - 730kg!
Uslužbenci Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) so v pristanišču Koper v oktobru 2019 na podlagi analize tveganja kot rizično ocenili pošiljko s 437 rolami polietilenske folije (v skupni teži 21.530 kg), ki je prispela v kontejnerju. Pot zabojnika naj bi bila: Združeni Arabski Emirati (ZAE) – Egipt – Slovenija. Zabojnik je bil v Egiptu pretovorjen na ladjo, ki je prispela v pristanišče Koper.  Uslužbenci FURS so zabojnik s pošiljko 29. 10. 2019 skenirali z x-ray skenerjem. Ob analizi slike skeniranja je bil ugotovljen sum na možne nepravilnosti, zato je bila odrejena še dodatna dokumentarna kontrola pošiljke. Po pridobljenih dodatnih listinah je bilo ugotovljeno, da je pošiljka dejansko prispela iz Irana, prejemnik pa je podjetje iz Madžarske. Odrejen je bil fizični pregled blaga, pri katerem je sodeloval tudi vodnik s službenim psom za odkrivanje prepovedanih drog FURS. Službeni pes je nakazal možnost, da se v zabojniku nahajajo prepovedane droge. Podrobna fizična preiskava je pokazala, da nekatere role polietilenske folije po teži odstopajo od ostalih. Po pregledu ene od teh rol je bilo ugotovljeno, da se v njeni notranjosti nahajajo zavojčki z neznano snovjo. Preliminarni test za droge je nakazal na sum, da gre za prisotnost prepovedane droge heroin. Uslužbenci FURS so prekinili nadaljnje aktivnosti in obvestili pristojno Policijsko upravo Koper, ki  je prevzela in vodila nadaljnje aktivnosti. Nadaljnji postopek so 30. oktobra 2019 prevzeli koprski kriminalisti, ki so v sodelovanju z delavci FURS opravili detajlni ogled kraja kaznivega dejanja. Pri kriminalističnem ogledu vsebine ladijskega zabojnika so ugotovili, da je v njem 437 kolutov s PVC folijo, 42 od teh kolutov pa je odstopalo po teži. Pri detajlnejšem pregledu so kriminalisti odkrili, da je v njih skritih 1421 zavojev s prepovedano drogo heroin. Skupna teža zavojev s prepovedano drogo heroin je bila 729,986 kg. S pregledom dokumentacije spornega ladijskega zabojnika, zbiranjem obvestil in drugimi aktivnostmi Policije in FURS je bilo ugotovljeno, da je organizirana kriminalna združba iz Madžarske organizirala prevoz ladijskega zabojnika – iz Irana preko Združenih Arabskih Emiratov oz. Dubaja v pristanišče Koper, kamor je z ladjo prispel konec meseca oktobra 2019. Pošiljka kontejnerja je bila namenjena madžarskemu podjetju iz Budimpešte.   Na podlagi ugotovitev, da so storilci kaznivega dejanja trgovine s prepovedanimi drogami iz Madžarske, je bila informacija o prestreženem tovoru heroina posredovana madžarskim varnostnim organom z zaprosilom, da identificirajo dejanskega prejemnika prepovedane droge. Od njih smo prejeli povratno informacijo, da na njihovem ozemlju že izvajajo kriminalistično preiskavo zoper znane osumljence, ki so pričakovali prihod večje količine prepovedanih drog. Sprejeta je bila odločitev o izvedbi tako imenovane »nadzorovane pošiljke« na relaciji Koper – Budimpešta, kamor je bil sporni ladijski zabojnik namenjen. Na podlagi ustreznih dovoljenj Okrožnega državnega tožilstva iz Kopra je bila celotna količina prepovedane droge zasežena, v nadaljevanju pa ladijski zabojnik zapečaten, še prej pa vanj vstavljenih 134 zavojev s prepovedano drogo heroin (op. skupno 69,646  kg teže heroina), skritih v kolutih s PVC folijo. Na podlagi odobrenih prikritih preiskovalnih ukrepov se je v naslednjih dneh ugotovilo, da je ladijski zabojnik prevzel prevoznik iz Madžarske, ki ga je odpeljal preko Slovenije na Madžarsko. Sporni ladijski zabojnik je bil od trenutka odvoza iz Luke Koper pa vse do prestopa državne meje v Madžarsko pod stalnim nadzorom slovenskih kriminalističnih enot. Zatem so spremljanje prevzeli madžarski varnostni organi. (Informacija z nov. konference (13. 11. 2019; Nagykanizsa,  Madžarska) *** V tem primeru gre za količinsko največji zaseg heroina na ozemlju Slovenije od njene osamosvojitve. Analize zaseženega heroina v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju so pokazale, da je zasežena heroinska mešanica vsebovala približno 70 % heroina. Povprečna čistost heroina za ulično preprodajo znaša približno 12 %. To pomeni, da bi iz 1 kg zaseženega visoko kvalitetnega heroina z redčenjem oz. povečanjem volumna s primesmi, pridobili lahko tudi do 6 kilogramov heroina. Trenutna cena za kilogram heroina na slovenskem ilegalnem se giblje med 15.000 in 20.000 evrov, gram heroina v ulični prodaji pa se giblje med 20 do 40 evrov.  Na podlagi navedenih cen heroina na slovenskem ilegalnem tržišču ocenjujemo, da bi si storilci s grosistično prodajo lahko pridobili med 10 in 15 milijonov evrov, v primeru ulične prodaje pa tudi med 65 in 87 milijonov evrov protipravne premoženjske koristi. V Sloveniji je storilec kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami lahko sankcioniran s kaznijo zapora v trajanju od 1 do 10 let, v primeru storitve kaznivega dejanja v hudodelski združbi pa s kaznijo zapora od 5 do 15 let.  
Teme
Dr Ivan Štuhec komentar ob 100 letnici prekmurja potvorjena in zamolčana nekatera zgodovinska dejstva

Zadnji komentarji

Danilo Papič

2019-11-16 15:31:22


Gospa Romana Tomc, pokojninske problematike ne razumete, ali pa se delate, da je ne razumete. Pravite, da je slovenski pokojninski sistem nevzdržen. Če ga vzdržujemo, je očitno vzdržen! Saj nečesa, kar je nevzdržno, ne bi mogli vzdrževati. Demografski sklad bo potuha! Ustvarjal bo napačen vtis, da nekje en velik kup denarja čaka na upokojence; treba ga bo samo še razgrabiti. Le kdo bi ob tem kupu denarja pomislil na kakšno pokojninsko reformo! Če imamo kup denarja, ne rabimo nobene pokojninske reforme, bo rekel Janez Janša. Demografski sklad problema ne bo rešil, ampak ga bo zamaskiral. Demografski sklad je samo prelaganje denarja iz levega v desni žep. Kar ne bi bilo nič narobe, če demografski sklad ne bi povečeval apetitov. "Kadarkoli zmanjka denar, vlada poseže po dodatnem denarju, ki ga vzame drugim. S takšnim načinom pokrivanja lahko v naslednjih treh letih pride do kolapsa pokojninske blagajne", pravite. Dva stavka, ki sta med seboj nelogično povezana: ravno zaradi tega polnjenja pokojninske blagajne iz proračuna NE BO prišlo do kolapsa pokojninske blagajne, sicer pa bi! "Odpraviti je treba razloge, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških", pravite. Nobenih razlogov, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, ni treba odpravljati, ampak je treba odpraviti diskriminatornost samo! Bojim se, da se boste pri odpravljanju razlogov, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, tako izčrpali, da vam bo zmanjkalo energije za odpravo diskriminatornosti same. Zato pustite razloge, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, in odpravite diskriminatornost samo! Gospa Tomc, ali Vi razumete razliko med poviševanjem pokojnin in pokojninsko reformo? Janez Janša, recimo, tega dvojega ne razlikuje. Dovolite, da Vam povem razliko. Poviševanje pokojnin pomeni aktivni generaciji več vzeti in to dati upokojenski generaciji. Pokojninska reforma pa pomeni upokojenski generaciji dati več, ne da bi več vzel aktivni generaciji. Naj to ilustriram z bencinskim motorjem. Prispodoba za poviševanje pokojnin: da bom prevozil več kilometrov, moram natočiti več bencina. Prispodoba za pokojninsko reformo: Izboljšam motor (povečam izkoristek motorja) in z ENAKO količino bencina prevozim VEČ kilometrov.
APMMB2

2019-11-03 06:08:37


Menim, da je slovensko sodstvo katastrofa, tako za državo, kot za državljane. To, kar vemo o nepravilnostih je le vrh ledene gore. To niso izjemni eskcesi, to so pravila. Kaj pa so vzroki za takšno porazno stanje? Prav gotovo jih je več. Prvi in zelo pomemben je neustrezno šolstvo. Sodniki so pravniki in izobražujejo se na pravnih fakultetah. Pred vsem ljubljanska je okostenela, zastarela in ne sledi stvarnemu življenju. Podobna je speializacija, ča lahko tako imenujemo pravosodni izpit. Ta je namenjen piflanju že prežvečene materije. Pifl na pifl je črkobralstvo. In to je vzrok za številne polomije in katastrofalne napake, ki jih trpijo tisti, ki jih je povorzilo krivosodje. Sodniki so bolj ali manj anonimni, zato pa se bolj izpostavljajo pravniki v državnem zboru. Najmarkantnejši so Zorčič. Kociprova in Heferletova. Te si bom vzel na muho, ker javno hvalijo in ščitijo slovensko pravosodje. Vsi trije so verzirani pravniki s pravosodnim izpitom in zelo blizu pravosodja. Vprašanje vseh vprašanj na področju pravosodja je danes: ali lahko preiskovalna kommisija državega zbora posega v pravosodje in preiskuje delo sodnikov? Vprašanje je doseglo sam vrh - Ustavno sodišče. Ustavni sodniki bi naj bili vrh sodstva in pravodosnega znanja. Skoraj vsi so doktorji pravanih znanosti, skoraj vsi izhajajo iz profesorskih vrst in med njimi je celo sakademik. Torej vrh! Sedaj pa preprosto vprašanje: Ali lahko zakonodajna veja posega v sodno vejo oblasti? Logika pravi: lahko!!!! Zakaj, če lahko sodna veja posega v zakondajno, lahko tudi zakonodajna posega v sodno. Poslance je mogoče obsoditi. Poslanci so že bili obsojeni. Poslanci so celo že odsedeli zaporne kazni. Ali so sodniki nedotakljivi? Jih ni mogoče obsoditi? Po načelih, ki jih razlagajo črkobralski doktorji znanosti z akademikom vred. so sodniki nedotakljivi in nad njimi je le modro nebo. K temu se pridružuje tudi omenjena trojica jurišnih poslancev. Pa ni tako. Nihče v demokratični družbi ni in ne more biti nedotakljiv. Če krši ustavo in zakone mora za to odgovarjati. Tud sodniki in tudi tožilci. Ker profesorji tega ne vedo in tudi ne akademik, kar je v nebo vpijoča sramota, naj pojasnim: Tudi sodnik, ali tožilec se lahko spozabi in krši zakone. Torej mora biti procesiran in kaznovan. Proces lahko sproži tožilec, prestopke pa odkrije policija. Torej mora biti sodnik na razpolago izvršilni veji oblasti. Je jasno dragi ustavni sodniki? Ker težko dojemate enostavne stvari, naj vam pojasnim z drastičnim primerom, za katerega upam, da se ne bo zgodil, pa vndar zazardi nazornosti: če bi na primer sodnik ubil nekoga, po vašem prepričanju za uboj ne more odgovarjati. Sodniki niso pooblaščeni za preiskavo, niti za vlaganje obtožbe. Kdo naj potem to stori, če izvršna veja oblasti ne more posegati v sodno vejo? Pa se vrnimo v realni svet. Očitno so sodniki, tožilci in policiti zagrešili vrsto nepravilnosti in kršili ustavo in zakone pri obravnavanju Franca Kanglerja. Sami sebi ne bodo sodili in se ovajali. In tega se strumno držijo. Kljub temu, da so nihov prestopki znani in javnosti prezentirani, ne storijo nič, da bi jih sankcionrali. Zato se je državni svet odločil, da naroči parlamentarno preiskavo. To pa zavirajo poslanci, pred vsem trije omenjeni, ki se imajo za vh pravne znanosti v parlamentu. Potem so tožilci, ki so preko vrhovnega tožilce sprožili ustavni spor in sveda tudi sodniki, ki jim je delno že ugodilo ustavn sodišče, ki očitno ne ve, da v demokraciji tudi za sodnike velja, da so odgovorni, če se prekršijo zoper zakone.. Če ustavni sodniki ne znajo čitati ustave, potem je to katastrofa. In dejansko ne znajo ,saj ¸34 člen ustave govori, da je sodnike možno procesirati. Res je, da so pravniki v tem členu spisali takšno dikcijo, ki je težko razumljiva, vednar bi morala biti dovolj jasna vsaj ustavnim sodnikom. Če ne znajo razumeti, kaj so jim napsiali njihovi kolegi, je zelo žalostno. Sicer še ni prepozno. Iz zagate se lahko izmažejo, če s končno odločitvijo le omogočijo parlamentano preiskavo. V kolikor tega ne bodo storili, bodo pokazal, da ne razumejo zakonodaje, da so črkobralci in ljudje se bomo lahko upravičeno vprašali, ali so takšni lahko ustavni sodniki? Če celo akademski naziv ne zadošča, za to, da akademik prečita in tazume preprosti člen ustave.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Dr. Ivan Štuhec ob 100 letnici Prekmurja: Kako izbrisati zgodovinsko sramoto!?