SI
Pridiga soboškega škofa dr. Petra Štumpfa na današnji Maši za domovino, ki jo mora prebrati vsak slovenski domoljub
V Fokusu
Novice

Sreda, 19. junij 2019 ob 20:11

Odpri galerijo

Mimo oči javnosti, kamere nacionalne RTV je namreč niso prenašale, je minila  današnja Maša za domovino v počastitev Dneva državnosti, ki so jo v ljubljanski Stolnici darovali škofje in duhovniki RKC. Poleg cerkvenih dostojanstvenikov se je maše za domovino udeležil tudi državni vrh s predsednikom Republike Borutom Pahorjem na čelu. 

Na svečanem bogoslužju, posvečenemu prihajajočemun Dnevu državnosti, je imel pridigo soboški škof dr. Peter Štumpf. Njegova razmišljanja objavljamo v celoti, ker menimo, da bi jih moralslišati vsak slovenski domoljub.

Pridiga soboškega škofa dr. Petra Štumpfa
 

Praznovanje  Dneva državnosti Republike Slovenije nas vsako leto v spominu poveže z osamosvojitveni dogodki. Takrat nam ni bilo lahko, a bilo nam je lepo. Lahko nam ni bilo, ker je bila vojna in so bile žrtve. Lepo nam je bilo, ker smo čutili drug drugega kot brata in sestro – bili smo ena lepa, zanosna, a preprosta slovenska družina, ki ni več skrivala svojih hrepenenj po lastni državi.

Katoličani smo osamosvojitev Slovenije z vsemi srci podpirali ter pri njej aktivno sodelovali.

Ob tem ne moremo mimo vseh pozivov, ki jih je zlasti nadškof Alojzij Šuštar namenil ustavitvi napada tedanje jugoslovanske vojske na Slovenijo ter kasneje mednarodnemu priznanju naše države. Bogu smo hvaležni, da je proces osamosvojitve naše države uspel in da smo Slovenci uresničili svoje tisočletne sanje.

Vsakoletna sveta maša za domovino je priložnost, da se tudi javno zahvalimo, da katoličani v samostojni Sloveniji uživamo relativno versko svobodo. Za razliko od prejšnjega totalitarnega sistema, v katerem smo bili najbolj preganjana verska skupnost in katoličani najpogosteje diskriminirani, danes lahko svobodno izvajamo duhovno, karitativno in izobraževalno dejavnost. Ob tej priložnosti se v imenu Slovenske škofovske konference lepo zahvaljujem za ves prispevek, ki ga država namenja za naše splošno koristne dejavnosti.

Odnosi z državo niso nikoli takšni, da ne bi bili lahko še boljši. Leta 2003 smo dobili sporazum med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo, ki ureja samo pravna vprašanja. Vsa druga vprašanja kot npr. glede katoliških šol, ohranjanja kulturne dediščine, duhovne oskrbe v bolnicah, domovih za starejše občane in zaporih pa do danes še niso urejena. Od predstavnikov državnih oblasti že leta pričakujemo, da z namenom ureditve delovanja Katoliške Cerkve v Sloveniji, pristopijo k sklenitvi novih delnih sporazumov s Svetim sedežem. Če imajo takšne sporazume vse sosednje države, ne vidimo nobenih razlogov, da ne bi mogli imeti tudi katoličani v Sloveniji enako urejenih pravic, Cerkev pa urejeno svobodo delovanja. S takšnimi sporazumi bi se izognili tudi današnjim težavam, ki jih ima vlada in politika, še posebej, ko gre za enako obravnavo vseh otrok in financiranje zasebnih osnovnih šol in vrtcev.

Letos se spominjamo združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom pred sto leti. Na skrajnem severovzhodu Slovenije so pred več kot tisoč leti ostali pozabljeni prebivalci Spodnje Panonije. V pozabo in izoliranost jih je pahnil razpad slovenske Kocljeve kneževine. Reka Mura je tako postala meja, ki je ozemeljsko mnoga stoletja ločevala Slovence stran od Slovencev na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem. Skoraj nihče več ni vedel za prekmurske Slovence. Imeli so jih za Vende, potomce nekega starodavnega ljudstva, brez identitete, ki pač živijo v Ogrskem kraljestvu.

V evropskem prebujanju narodov sredi 19. stoletja so se nekateri štajerski duhovniki pričeli ozirati na levi breg Mure. Tam so srečavali ljudi, ki ne »govorijo« kot na Kranjskem, temveč »gučijo«. V tem »guču« so zaslutili slovenstvo. Med ljudmi so pričeli odkrivati slovenske sledi, ki so jih v svojih knjigah tam pustili katoliški in evangeličanski prekmurski pisatelji že v 15., predvsem pa v 18. in 19. stoletju. Mura je postala reka verskega, jezikovnega in kulturnega tihotapstva. V strogi tajnosti so namreč štajerski duhovniki v vinskih sodih čez Muro dobavljali prekmurskim Slovencem Mohorjeve in druge slovenske knjige. V srcu prekmurskih in štajerskih Slovencev so pričeli nastajati »zlati mostovi« povezovanja za graditev združenega slovenstva v eni domovini Sloveniji.

Slovenski narodni buditelji v Prekmurju, še posebej tišinski župnik dr. Franc Ivanocy, njegov kaplan in poznejši publicist katoliške periodike, Jožef Klekl st., poznejši dekan Ivan Jerič, ter prleška duhovnika dr. Matija Slavič, prvi rektor ljubljanske univerze, ter dr. Franc Kovačič, ustanovitelj Zgodovinskega društva v Mariboru in še mnogi drugi katoliški duhovniki – so vse stavili na katoliško vero. Niso hoteli izgubiti svoje istovetnosti in verodostojnosti. Zavedali so se, da lahko hitro zapadejo v nevarne interese nacionalističnih zank. Zavestno so bedeli nad dolžnostjo pravičnosti do vseh narodnosti v Prekmurju.

Pri tem so se držali opominov apostola Pavla Korinčanom: »Kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel; in kdor obilno seje, bo obilno tudi žel. Vse, kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; zakaj veselega daritelja Bog ljubi« (2 Kor 9, 6–11). Bog je tako v teh narodnih buditeljih množil sadove pravičnosti in v tem so bogateli tudi za veliko radodarnost slovenstva, s katerim so narodnostno in versko budili in krepili prekmurske Slovence.

Za vse te duhovnike in narodne buditelje v Prekmurju še posebej veljajo besede sedanjega papeža Frančiška, ki je dejal: »Voditelji naj ne poslušajo samo svojih 'svetovalcev', temveč naj se 'spustijo dol' in se sami prepričajo o dejanskem stanju ljudi. Tistim na oblasti svetujem, naj ostanejo v stiku z resničnostjo in se izogibajo nečimrnosti ter prevzetnosti; nečimrn in ošaben človek ne pozna modrosti, človeku brez modrosti pa se slabo piše« (slovenski prevod, str. 26–27).

Pred sto leti so se prekmurski Slovenci odločili za združitev z matičnim narodom tudi zaradi hrepenenja po slovenski pravičnosti, ki je takrat bila še pregovorno značilna in poznana tudi drugim narodom. Čeprav nekateri takratni voditelji Slovencev v Ljubljani še niso vedeli, kje sploh je Prekmurje, prekmurskih narodnih buditeljev to ni zaustavilo pri njihovem delu za združitev; jih pa je to ignoriranje zelo bolelo in žalostilo. V teh sto letih smo čez Muro zgradili kar sedem mostov – od Petišovec pri Lendavi do Gornje Radgone. Za nas Prekmurce so to zlati mostovi, prek katerih vsakodnevno na tisoče ljudi potuje v druge dele Slovenije, pa na Hrvaško, v Avstrijo ali pa od tam prihajajo k nam. Radi smo v Sloveniji, vendar nas boli in smo žalostni, ko mnogi ljudje iz drugih krajev Slovenije še niso bili v Prekmurju. Nekateri celo mislijo, da se Slovenija konča pri Mariboru ali vsaj pri Gornji Radgoni, oziroma v Radencih.

Pred sto leti so se naši slovenski predniki združili z matičnim narodom tudi zato, da bi si delili kruh z drugimi Slovenci. Danes pa morajo mnogi Prekmurci, predvsem iz Goričkega, ponujati svoje zelo kvalitetno delo ljudem v sosednji Avstriji, da jim tamkajšnji delodajalci režejo vsakdanji kruh. Pa vendar smo v Prekmurju prepričani, da nismo nikomur v breme in še vedno bi bili radi gostoljubni in radodarni. Čisto sami pa vsega ne zmoremo. Če je madžarska država pri raznih oblikah pomoči pozorna do svojih sonarodnjakov v Prekmurju in drugod po svetu, potem bi morala tudi slovenska država vsaj z enako pozornostjo iskati načine, kako ohranjati slovenstvo ter spodbujati gospodarski in kulturni razvoj Prekmurja.       

Papež Benedikt XVI. nam je pred trinajstimi leti naklonil škofijo, ki pa ni samo prekmurska škofija, temveč pomurska. Sedem zlatih mostov je tako postalo cerkvena vez med Prekmurjem, Prlekijo in delom Slovenskih Goric. Naša, soboška, škofija je tako delček Cerkve na Slovenskem. Bogu smo za ta dar hvaležni, kakor tudi vsem drugim škofijam po Sloveniji, ki nas z veseljem sprejemajo, in tudi sosednjim škofijam na Hrvaškem, Madžarskem in v Avstriji, s katerimi tudi spletamo prijateljske vezi. Tudi zaradi prijateljske povezanosti med nami me je ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav prijazno povabil: »Škof Peter, prekmurski Slovenci imate letos pomenljivo obletnico. Pri sveti maši ob Dnevu državnosti nam nekaj povej o našem Prekmurju.«  Nadškof Stanislav, hvala za to bratsko in prijateljsko naklonjenost ter gostoljubje v vaši častitljivi ljubljanski stolni cerkvi.

Prekmurje v srcu Slovenije ali pa Slovenija v srcu Prekmurja. Med enim in drugim je zlati most našega slovenstva in krščanskih vrednot. Mura nikdar več ne sme postati ločnica med Slovenci. Pred sto leti je Jožef Klekl st. napisal prečudovito pesem Kaj je Müra šepetala. Patriarh med slovenskim škofi, sedem in devetdesetletni škof dr. Jožef Smej, mi je nekoč zaupal: »Odpovedal bi se vsem svojim knjigam, ki sem jih napisal, če bi lahko bil avtor te pesmi.«  Pred trinajstimi leti jo je uglasbil redni profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo mag. Ivan Florjanc. Pesem je med Prekmurci že skoraj ponarodela in jo bomo zapeli tudi 17. avgusta letos, ko se bomo v Beltincih pri slovesni sveti maši Bogu zahvalili za vse dobro in lepo, kar smo v Prekmurju od njega in od mnogih dobrih ljudi prejeli v teh stotih letih. Sedaj nam jo bo zapel Moški pevski zbor iz Lipovec.

Slovenke in Slovenci ter vsi drugi prijatelji Slovenije, vabljeni in dobrodošli 17. avgusta v Beltince. Dobri Bog naj vedno ohranja Prekmurje v srcu Slovenije in Slovenijo v srcu Prekmurja.

 

                                                                                                  Amen.

 Ljubljana – stolnica, 19.6.2019                            

                                                                           Dr. Peter Štumpf, SDB

                                                                                  soboški škof

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 15. Sep 2019 at 14:58

0 ogledov

Vane K. Tegov: Bedaki stojijo, konji podpisujejo
Ampak morali bi vedeti. Morali bi vedeti, ker dobro, še predobro poznamo Marjanovega političnega krstnega botra. Morali bi vedeti že takrat, ko je slovenska tranzicijska levica, ki jo sponzorirajo, podpirajo in promovirajo centri moči globoke države, našega Marjana ob vstopu v nacionalno politiko sprejela kot odrešenika. Kot rečeno, že njegov krstni politični boter je bil pravi, da bolj ne bi mogel biti. Nihče drug kot Zoran Janković osebno. Ljubljanski Capo di tutti capi. Prva Marjanova politična funkcija je bila namreč šef kamniškega odbora Pozitivne Slovenije. Ja, naš Zoki je že tedaj vedel, da bo naš Marjan nekoč še daleč prilezel. In ko to berete, vam je tudi popolnoma jasno, da v politiki nobena usluga ni zastonj in da je veliki boss Janković prišel izterjat svoj dolg. Ampak o tem nekoliko kasneje. Stripovski liki, kot so Bandelli, Prešiček, Poklukar ali Poznič, ne bi nikoli smeli postati ministri v nobeni napol resni evropski državi. Pa so. Po Marjanovi zaslugi. Šarec  fasada države. Bo torej vlada našega Marjana upihnila svojo prvo svečko. In hkrati tudi zadnjo. Ja, vladavina našega Marjana, ta fasada države, ta privid, ta dramska igra, se je v resnici de facto že končala. Mogoče volitev ne bo še tri leta, ampak njegovega vladanja v pravem pomenu besede je konec. S popuščanjem Alenki in njenim botrom, z javnim branjenjem sramotnih poslovnih rabot Jankovićevega klana in ne nazadnje s še bolj sramotnim aktivnim sodelovanjem pri voždovi ekskurziji v Moskvo si je naš Marjan izkopal politični grob. Podoba vladavine Marjana Šarca je fotografija iz Moskve.       Promiskuitetna levica.. Občasna politična putana NSI… Putanizacija v vseh ozirih.. klecanje pred kapitalom in cosa vostra Murgleana….in šefa Milan Capogrande… 03.05.2001 16:36 - odprtje Mercator centra v Novi Gorici - mrtev delavec izvajalcev zjutraj ob 4. uri,  kljub temu otvoritev ob 13. uri. In tako imamo komika s kmečkih veselic za premiera, seks kolumnista za ministra za okolje, zgodovinarja kot glavnega okoljskega inšpektorja, novinarko pa za nadzornico javne agencije za zdravila...

Sun, 15. Sep 2019 at 12:03

0 ogledov

Ob 13. občinskem prazniku spomnili na 100 letnico dodelitve Apaškega polja SHS in na tragedijo apaških Nemcev 1947
S sobotno proslavo se je sklenil niz dogajanj ob 13. občinskem prazniku občine Apače. Tokratno praznovanje je bilo še posebej svečano, saj so ga povezali tudi s 100 letnico dodelitve Apaškega polja slovenskemu ozemlju oziroma takratni državi SHS. "Slovenija v malem," so poimenovali osrednjo slovesnost, na kateri je bil častni gost in osrednji govornik predsednik RS Borut Pahor. Dvorana apaškega Kulturnega doma je bila pretesna za vse, ki so si želeli ogledati osrednjo svečanostob 13. občinskem prazniku apač. Zakaj enačaj Apaškega polja s pojmom Slovenija v malem. Ozadja je v svojem pozdravnem nagovoru pojasnil župan občine Apače dr. Andrej Steyer, ko je spomnil na 100 letnico podpisa pariške mirovne konference, ki je mejo postavila na reko Muro in Apaško polje, kjer so zvečine živeli Nemci, je postalo de slovenskega ozemja. Tragičen eksodus nemškega življa, ko so jih takratne revolucionarne oblasti 1947. leta izgnale, priselile pa slovenski živelj od Prekmurja, preko Koroške, do Primorske, je Apaškemu polju prislovnično nadel ime Slovenija v malem. Tudi svečani govorec, predsednik Republike Borut Pahor je spomnil na tragične dogodke leta 1947, ko so takratne komunistične oblasti izgnale apaške Nemce. Med povabljenci na svečanosti ob 13. občinskem prazniku Apač je bil tudi državnozborski poslanec SDS Franc Breznik.  Prireditev so s kulturnim programom popestrili Pihalni orkester Apače, Kvartet trobil Pihalnega orkestra Apače, Akademska folklorna skupina Študent, Kulturno folklorno društvo Vrisk Apače in Otroci iz Vrtca Apače. Občina Apače se je ob sklepnem dogajanju ob občinskem prazniku uradno pridružila projektu GLAMUR, ki ga v okviru sodelovanja lokalnih akcijskih skupin izvajajo LAS Ovtar Slovenskih goric, LAS Prlekija, LAG Vulkanland iz Avstrije in društvo Genuss am Fluss. "GlaMUR - Užitek ob reki" je tudi blagovna znamka na območju 28 sosednjih občin Slovenije in Avstrije.

Sun, 15. Sep 2019 at 09:24

0 ogledov

12. Pučnikov pohod na Boč
Včeraj  potekal 12. tradicionalni Pučnikov pohod na Boč. Organizirata  ga vsako leto Občinski odbor Rogaška Slatina in Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Letos je v pomoč priskočil tudi dr. Milan Zver, poslanec v Evropskem parlamentu iz Slovenije in za časa  življenja  dr. Pučnika njegov najbližji sodelavec. Pohod je potekal sproščeno, prijetno in ob lepem vremenu. Pred samim prihodom  v  planinskega doma  kjer  stoji cerkev sv. Miklavža,  je v spomin na očeta slovenske državnosti dr. Jožeta Pučnika potekala sveta maša. Mašo je daroval Kostrivniški župnik, gospod Viktor Vratarič. Ob planinskem domu  na  Boču je potekala manjša slovesnost z osrednjim govorcem, dr. Milanom Zverom. Kot njegov dolgoletni sodelavec je orisal njegovo pot, ki nikakor ni bila ne ravna in ne lahka, celo težka in na trenutke nevzdržna. Njegova močna volja in želja, da se nekoč vrne v Slovenijo vedoč, da so ga nekdanje oblasti izgnale ali pognale v exil, ga je ohranilo pri življenju in kasneje kot glavnega pobudnika vseh procesov, ki so pripeljali do samostojne Slovenije.  Po besedah dr. Zvera, « Dr. Jože Pučnik je bil ključna oseba slovenske demokratizacije in osamosvajanja. Boril se je za svobodo misli in izražanja. S pohodom kot je ta, na posebno plemenit način ohranjamo spomin na očeta slovenske državnosti.« Da je  dr. Pučnik veliko ime ne samo v domačih okvirjih ampak, da njegovo delo, znanje in prispevek demokratizaciji v evropskih prostorih, priča tudi to, da se ena od konferenčnih dvoran  v Evropskem parlamentu imenuje po dr. Jožetu Pučniku. Obiskovalci in pohodniki so bili iz vseh koncev  Slovenije. Prisotne sta pozdravila tudi poslanca SDS Boris Doblekar in Jožef Lenart, oba  prvič poslanca v tem parlamentarnem sklicu . "Rad grem na ta pohod, daleč od mojih krajev, saj čutim dolžnost in spoštovanje do dr. Jožeta Pučnika. Pučnik je zaslužen, da je SDS najbolj domoljubna stranka v Sloveniji in da sploh imamo svojo državo," je bil mnenja Doblekar. Jožef Lenart je vse prisotne spomnil, da moramo biti ponosni na slovensko pesem, na slovensko kulturo in da moramo biti ponosni na delo dr. Jožeta Pučnika. Dr. Andreja Valič Zver, tudi med prisotnimi , skrbi in bdi nad  dediščino v pisani in drugače dokumentirani obliki ter obenem dela na tem da se generacije ki prihajajo za nami imajo vpogled in pravilno sliko od delu ter njegovem prispevku v vseh možnih oblikah za to današnjo, našo samostojno Slovenijo. Slovesnost v spomin na dr. Jožeta Pučnika je spremljal pester kulturni program, ki ga je povezoval Mitja Grmovšek.  Vane K. Tegov

Sat, 14. Sep 2019 at 14:29

204 ogledov

Romana Tomc: Pokojninski sistem ni poligon političnih preigravanj
Včeraj je v prostorih Muzeja VSO potekala okrogla miza z naslovom Spremembe pokojninske zakonodaje, ki so jo organizirale seniorske organizacije Slovenske demokratske stranke, Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke. Pogovor je povezoval Branko Šumenjak, predsednik kluba seniork in seniorjev SDS, ki je na samem začetku dal besedo generalnemu direktorju Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Marijanu Papežu, da je predstavil spremembe pokojninske zakonodaje. Glavna novost je tako zvišanje odmernega odstotka na 63,5 % za zavarovance obeh spolov, ki dopolnilo 40 let pokojninske dobe. Celoten predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju najdete TUKAJ. Član strokovnega sveta pri SLS dr. Andrej Umek je reformo označil za všečno, a ne dovolj korenito, saj ta ne zadeva bistvenega problema: »Demografska slika se je v zadnjih letih močno spremenila. Ko je bila uvedena 40 letna delovna doba, je bila predvidena življenjska doba okoli 60 let.« Opozoril je, da se naša podjetja ne prilagajajo delavcem glede na njihovo starost. »Tako kot so na delovnem mestu normalna izobraževanja, bi morale biti tudi premestitve na različna delovna mesta nekaj povsem običajnega, da bi vsak lahko opravljal svojim letom primerno delo,« meni dr. Umek. Na koncu je še dodal, da bi mladi morali imeti zagotovljen gladek prehod iz šolanja v delo, a za to moramo poseči v šolski sistem in izobraževati mlade za tiste poklice, ki jih potrebujemo. Nadaljevala je evropska poslanka Romana Tomc, članica Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve v EP in predsednica Strokovnega sveta za delo, družino in socialne zadeve pri SDS. Na samem začetku je slovenske pokojnine označila za nedostojne: »Slovenska povprečna pokojnina bo dostojna takrat, ko bo slovenski upokojenec po 40 letih delovne dobe lahko brez težav odšel na dopust v sosednjo Avstrijo. Avstrijski upokojenci si lahko privoščijo oddih v Sloveniji, slovenski pa ne, zakaj ne bi smelo biti še obratno?« Tomčeva je nadaljevala, da je »pokojninski sistem vzdržen takrat, ko lahko s prispevki izplačamo vse pokojnine za tekoče leto, nam pa zmanjka približno milijarda letno«. Opozarja, da vsak poseg v pokojninski sistem takoj pomeni več milijonov evrov denarja, enako je v primeru dviga odmernega odstotka:  Dvig odmernega odstotka ni odgovorna rešitev. Danes ministrstvo sprejema populistične ukrepe na področju pokojninske zakonodaje, a nekoga bo čez 5 let zaradi tega močno bolela glava. Če takrat ne bo gospodarska rast znašala vsaj 6 %, bodo današnje spremembe v pokojninskem sistemu za Slovenijo pomenile velike težave.Evropska poslanka pravi, da si vsi želimo višjih pokojnin, a moramo s pokojninsko zakonodajo ravnati odgovorno. »To, kar v pokojninskem sistemu naredimo danes, bo imelo posledice na prihodnost in tega ne bomo mogli popravljati,« je dodala Tomčeva. Odmerni odstotek se bi po njenem mnenju lahko povišal le s »popolno reformo pokojninske zakonodaje, saj je bila slednja deležna že toliko popravkov, da med pokojninami ni več pravih razmerij, v njej pa najdemo tudi ogromno krivic in anomalij, npr. neupravičene dodatke, ki nimajo tam kaj iskati«. Poslanka je spomnila tudi na slovenski demografski sklad, ki smo ga pripravili v Slovenski demokratski stranki in bi lahko pripomogel k reševanju pokojninske problematike, a je Vlada RS očitno nanj pozabila. Predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije Janez Sušnik je nadaljeval, da bi minimalna pokojnina za 40 let delovne dobe morala biti nad pragom revščine, ljudje pa se je ne bi smeli sramovati. Opozoril je tudi na dejstvo, »da že tako nizke plače, vseeno rastejo hitreje kakor pokojnine. Razmerje med povprečno plačo in pokojnino pa je vse večje.« Dodaja, da bi zaradi populističnih potez vlade v kombinaciji z novo gospodarsko krizo lahko zopet prišlo do ZUJF-a. »Upokojenci se pogosto znajdejo v veliki stiski. Dokler sta v gospodinjstvu dva upokojenca, je situacija vzdržna, težava nastane, ko človek ostane sam. Z minimalno pokojnino in brez pomoči sorodnikov težko preživi,« je opozoril Sušnik. Zaključil je, da »če smo gospodarsko uspešni, ne bi smeli imeti brezdomcev, Rdeči križ in Karitas ne bi smela imeti toliko dela. To ni častno za državo, kot je Slovenija!« V zaključku pogovora je evropska poslanka Romana Tomc še povedala, da mora biti osnovno vodilo pokojninskega sistema večja povezanost med vplačanimi prispevki in pokojninami. Dodala je, da je »tiste spremembe, zaradi katerih je blagajna bolj stabilna in pokojnine ne padajo, leta 2012 uvedla vlada Janeza Janše. Vlado smo imeli eno leto. V tem enem letu smo sprejeli 5 težkih zakonov. Torej se da,« je prepričana Tomčeva. Poslanka dvomi, da bi sedanja vlada lahko izpeljala pokojninsko reformo, ob koncu pa je spomnila še na dolgo obljubljen Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bi prav tako lahko izboljšal položaj upokojencev. Vir: sds.si

Fri, 13. Sep 2019 at 15:31

270 ogledov

V SDS ponovno predlagajo spremembo zakona za dvig najnižjih invalidskih pokojnin
Poslanska skupina SDS je danes v parlamentarni postopek ponovno vložila predlog zakona o spremembi zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), s katerim želijo izboljšati položaj socialno najbolj ogroženih invalidskih upokojencev. Predlog zakona s podobno poglavitno rešitvijo so v parlamentarni postopek vložili že spomladi, a je Šarčeva koalicija takrat glasovala proti. Skozi zakonodajni postopek se bo pokazalo, ali je večina v Državnem zboru RS pripravljena izboljšati položaj najbolj ogroženih invalidskih upokojencev. V predlogu zakona je predlagan osnovni znesek minimalnega osebnega dohodka kot najnižje izhodišče. V primeru, da bo v Državnem zboru RS zadostna politična večina, pa se ta znesek lahko tudi poviša. Naj spomnimo, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ2) kot sistemska rešitev sprejet v letu 2012 in je začel veljati v letu 2013. Sprejem ZPIZ-2 je glede na takratne okoliščine predstavljal nujno sistemsko rešitev zaradi javno finančnega položaja Republike Slovenije in je bil usklajen z vsemi socialnimi partnerji ter tudi poslanskimi skupinami v Državnem zboru RS. V vmesnem času se je ZPIZ-2 še spreminjal in dopolnjeval, nekatere rešitve pa so bile odložene z drugimi zakoni, npr. z zakoni o izvrševanju proračunov. S spremembami in dopolnitvami ZPIZ-2 se je vedno izboljšal položaj le za določen del upokojencev (npr. prostovoljnim zavarovancem, zavarovancem in upokojencem s polno delovno dobo brez dokupa,…), kar je seveda bolje, kot če se položaj ne bi izboljšal nobeni izmed teh skupin. Vendar pa se je ves čas opozarjalo tudi na najbolj ranljivo skupino upokojencev in to so invalidski upokojenci, tako tisti, ki so invalidsko upokojeni zaradi poškodbe ali bolezni zaradi dela ali pa izven dela. V letu 2017 je bil prag tveganja revščine za samsko osebo v višini mesečnega prihodka okoli 635 evrov, kar je ravno toliko, kot je povprečna pokojnina v Republiki Sloveniji. Povprečna invalidska pokojnina je celo bistveno manjša in sicer 495 evrov, kar pomeni, da je relativni delež tistih, ki prejemajo invalidsko pokojnino pod 392,75 eur, kot znaša osnovni znesek minimalnega osebnega dohodka, bistveno višji pri invalidskih upokojencih kot pa pri ostalih upokojencih. Za invalidske upokojence se v zadnjih letih ni sprejela nobena sprememba, ki bi pomenila izboljšanje njihovega položaja ali pa bi se vsaj zagotovilo minimalni znesek pokojnine tj. v višini, ki ga prejemajo prejemniki denarne socialne pomoči, kar po mnenju koalicijskih strank predstavlja mesečni znesek, pod katerim posameznik ne more preživeti. Slednje velja tudi za invalidske upokojence in v skladu z načelom, da je potrebno najprej poskrbeti za socialno najbolj ogrožene, se s predlogom zakona predlaga, da se najnižja invalidska pokojnina zviša vsaj na nivo tega osebnega dohodka. Položaj invalidskih upokojencev je še toliko bolj občutljiv, saj si tudi tisti z delno zmožnostjo za delo zaradi delne invalidnosti zelo težko pridobijo zaposlitev in imajo hkrati zaradi delne zmožnosti za delo tudi nižjo invalidsko pokojnino. Po podatkih iz medijev je invalidskih upokojencev, ki imajo invalidsko pokojnino nižjo od 392 evrov, kot znaša osnovni znesek minimalnega osebnega dohodka, okoli 10.000. Večina tistih, ki so delno zmožni za delo, pa si ustrezne zaposlitve ne morejo najti, saj so težko zaposljiv kader. Dvig minimalne možne invalidske pokojnine, kot se predlaga s spremembo zakona bi pomenil spodnjo mejo, ki ni odvisna od drugih določb ZPIZ-2 (na njih tudi ne vpliva) ali drugih zakonov, pod katero se invalidska pokojnina ne more odmeriti.     S predlogom zakona v poslanski skupini SDS predlagajo določitev najnižje možne pokojnine za invalidsko upokojene v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka kot je določen z zakonom o socialnih prejemkih. Predlog se nanaša le na invalidske pokojnine, in sicer na vse invalidske pokojnine, ne glede na kategorijo invalidnosti in razloge za invalidnost, ki so kot pogoj za invalidsko upokojitev določeni po veljavnem ZPIZ-2. Glede na to, da je osnovni znesek minimalnega osebnega dohodka tisti znesek, ki je določen kot minimum za preživetje ene osebe, menimo, da bi morala biti tudi pokojnina določena najmanj v tej višini, še posebej v primerih, ko gre za invalidske upokojitve, saj gre za osebe, ki si ne morejo preskrbeti drugega vira dohodkov oziroma so z delno zmožnostjo za delo zelo težko zaposljive. V primeru, da gre za osebe s preostalo zmožnostjo za delo, se takšna minimalna pokojnina zagotovi le v primeru, da je oseba prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve in ne dobi ustrezne zaposlitve brez svoje krivde. Ravno zato, ker so osebe nezaposljive oziroma so težje zaposljive, je mogoče določitev najnižjih pokojnin za invalidsko upokojene določiti drugače od drugih upokojencev, saj gre za različne položaje skupin upokojencev, ki jih je mogoče tudi obravnavati različno iz stvarno utemeljenega razloga nezmožnosti zaposlovanja.  V poslanski skupini SDS še menijo, da bi se morala invalidskim upokojencem zagotoviti vsaj približno sprejemljiva pokojnina, ne da bi morali izpolnjevati pogoje za varstveni dodatek in ga potem delno vračati iz svoje dediščine.

Thu, 12. Sep 2019 at 22:08

349 ogledov

O Josipu Pelikanu, celjskemu fotografskemu kronistu - vse na enem mestu
Kot fotograf je deloval v različnih krajih Slovenije, dokler se ni leta 1920 ustalil v Celju, kjer je ostal do smrti leta 1977. V tem času je obveljal za mestnega fotografskega kronista. Znane se tudi njegove portretne fotografije, ustvarjene v steklenem fotografskem ateljeju  iz konca 19. stoletja, ki je danes urejen v muzej. V njem je razstavljena fotografova originalna oprema, njegove steklene plošče in fotografije. Prav včeraj so njem na čast v spomin in zahvalo,  v kletnih prostorih, njegove nekdanje Pelikanove hiše na Razlagovi ulici 5 v Celju odprli novo občasno razstavo, naslovljeno Fotohiša Pelikan 1899-1919-2019. Letos namreč mineva 120 let, odkar je celjski fotograf Johann Martin Lenz dal zgraditi stanovanjsko hišo s prizidkom – fotografskim ateljejem oz. steklenim salonom (leta 1899). Po njegovi smrti je stavba prišla v last fotografa Josipa Pelikana, ki je pred okroglim stoletjem prišel v Celje (leta 1919) ter tukaj ostal in delal skoraj šest desetletij.   Obnovljeni stekleni atelje, edinstven v Sloveniji in eden redkih v Evropi, je kot Fotoatelje in galerija Pelikan že več kot dve desetletji sestavni del Muzeja novejše zgodovine Celje. Ta ima pri ohranjanju izjemne Pelikanove zapuščine nove načrte – ureditev celovitega muzejsko-kulturnega kompleksa, utemeljenega na celjski, Pelikanovi fotografski dediščini in njeni povezavi s sodobno fotografsko produkcijo in dejavnostjo, ki bi obiskovalcu omogočal sprehod skozi zgodovino fotografije od konca 19. stoletja do danes v povsem avtentičnem okolju. Pričujoča razstava, postavljena v kletnih prostorih Pelikanove hiše na Razlagovi ulici 5, zato ne prinaša zgolj orisa njene preteklosti, temveč predstavlja tudi simbolni začetek njene preobrazbe v Fotohišo Pelikan in je le začetek pred veliko prenovo hiše. Kletni prostori Fotohiše Pelikan dobivajo podobo galerije za sodobno fotografijo, z načrtovanimi sprehodi skozi stanovanje pa želijo predstaviti bivalno kulturo celjskega meščana 20. stoletja. Obiskovalci se bodo lahko sprehodili skozi Pelikanove delovne prostore, temnice, skladiščne prostore in razvijalnice. Fotografi, poznavalci  fotografije, navdušenci in zainteresirani vsi, enkratna priložnost spoznati in občudovati delo Josipa Pelikana ter vse kar je povezano z njim. Imel sem čast poznati njegovo sestro Boženo Pelikan, ki je, koliko je bilo v njenih močeh, ohranjala ime ter avtentične bivalne prostore iz Pelikanovih časov. Sem bil in ponovno si bom ogledal vse kar bo oko zaznalo in čutila dovoljevala, to svetujem tudi vam da si vzamete čas, brez naglice,  si ogledate razstavo in vse kar je za seboj pustil najdlje časa trajajoči celjski mestni kronist. Razstava bo na ogled do 8. februarja 2020. V.K.T.
Teme
soboški škof drpeter štumpf pridiga na maši za domovino LJUBLJANSKA STOLNICA

Zadnji komentarji

Miha Skumarc

2019-08-11 23:34:36


Da, groza.
APMMB2

2019-07-28 06:13:29


Milan Kučan je poosebljeno zlo. Kjerkoli se pojavi in karkoli naredi, naredi škodo. Če se spomnimo samo začetka njegove politične kariere, ko je odnesel Staneta Kavčiča. Kavčič je bil sicer komunist, a vseeno je njegova partijska odstavitev pomenila zastoj v Sloveniji. Potem se je povzpel do generalnega sekretarja CK ZK in pod njegovim vodstvom je Slovenija bankrotirala. Bankrot Jugolavije in tudi Slovenije je povzročilo komunistično vodstvo. Se pravi je za Slovenijo pri bankrotu bil prav Kučan eden glavnih. Nasprotoval je osamosvojitvi, pa je k sreči bil poražen. Potem je nasprotoval demokratizaciji in vladavini DEMOSa. Zmagal je, saj je DEMOS razpadel in začelo se je obdobje kučanizma oziroma Murgljevanje. To vlada še danes. Kar ukaže mali mož, se nemudoma uresniči. Vmes, med padcem Demosa in današnjega dne je dolgo obdobje Murgljvanja, kjer so vidne sledi Milana Kučana. Skoraj vsa kadrovska politika je obremenjena s Kučanom. Skorajda nobenega visokega položaja v Sloveniji ne zasedejo, brez pritrditve Kučana. Kam pa je to Slovenijo pripelajlo vidimo po tem, da smo začeli zaostajati za državami vzhodnega bloka, ki so bile daleč za nami. Ugled Slovenije je v svetvni areni znatno upadel. Nihče se več ne zanima za Slovenijo. Tujih investicij je vse manj. BDP stagnira. Vlada nezadovoljstvo, ki se odraža pred vsem z zapuščanjem države. Slovenci se izseljujejo,prihajajo pa tujci in Kučan dobiva nove in nove volivce. Kučan je ustanovitelj Foruma 21. To je organizacije, ki uničuje slovensko gospodarstvo. Med člani Foruma je največ kriminalcev in največ direktorjev, ki so zavozili svoja podarjena podjetja. Na čelu teh je MIlan Kučan. Pa tega Slovenci ne smejo videti. Šopiril se bo pred Prekmurci s proslavo. Ali bodo Prekmurci požrili to žalitev? Prav Kučan jim je uničil Muro, Pomurko in druga podjetja. Mnoge je nagnal v tujino za golo preživetje. Podaril jim je Polaniča, ki je edini, ki je v Prekmurju profitiral V času največje prekmurske krize, si ni upal obskati Prekmurja. Sedaj pa si misli, da so Prekmurci pozabili njegovo kvarno delovanje. Žal, ni uničil le Prekmurja, uničil je Slovenijo.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Pridiga soboškega škofa dr. Petra Štumpfa na današnji Maši za domovino, ki jo mora prebrati vsak slovenski domoljub