Dušana Merca širša slovenska javnost pozna kot ravnatelja Osnovne šole Prule, sam pa ga poznam že okoli 40 let. Spoznala sva se tam nekje leta 1978 ali kako leto kasneje, ko sem bil vzgojitelj v policijski šoli v Tacnu on pa je tam poučeval slovenski jezik. Najina pota so se potem razšla, jaz sem nadaljeval kariero v policiji in politiki on pa v šolstvu. Sva se pa tu in tam srečala, a to je bilo hudo redko.

Širša javnost ga pozna zlasti skozi njegove javne nastope v medijih, kjer je bil vedno direkten in neposreden in nikoli nikogar ni pretirano hvalil, prej obratno. Tudi zato si je verjetno nakopal veliko kritikov. To, da je sedaj v pokoju niti nisem vedel, a je pričakovano.

Pa na kratko obnovimo njegovo najnovejšo zgodbo. Leta 2013, tik pred koncem šolskega leta, so imeli njegovi devetošolci športni dan. Tam sta dva učenca spolno napadla dve dekleti. Ko je to izvedel Dušan Merc, je učencema prepovedal vstop v šolo. No pouka tako ali tako niso več imeli, prevzeti je bilo potrebno le še spričevala. Nedvoumno dejstvo je, da je Dušan Merc s svojo odločitvijo zaščitil deklici, ki sta bili žrtvi, dveh napadalcev. Toda?

Ne boste verjeli, našel se je šolski inšpektor, ki je Dušana Merca ovadil za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi, saj naj bi omenjenima učencema kršil pravico do izobraževanja. Kakšnega pa, saj bi morala le še prevzeti spričevali.

Do tu vse lepo in prav, človek bi rekel, »nek butasti inšpektor« pač, ovadba bo tako ali tako padla. Pa ni. Našla se je še »butasta tožilka«, ki je zoper Merca vložil obtožni predlog. No človek bi se nekoliko razjezil in rekel, ja zaboga, pa menda bo sodišče primer zaključilo prvi dan in zavrnilo »butastega inšpektorja in tožilko«. Pa se tudi to ni zgodilo. Našel se je še »butasti sodnik ali sodnica«, in sojenje Dušanu Mercu se je začelo in se bo nadaljevalo. Kako se bo končalo v Sloveniji niti ne vem, vem pa, da na ESČP eventualne obsodilne sodbe Dušana Merca nikoli ne bodo potrdili.

Kaj pa predstojniki vseh »butcev«? Jernej Pikalo, šolski minister, predstojnik »butastega inšpektorja« je tiho. Pravosodna ministrica Andreja Katič, iste politične prepričanosti kot njen šolski minister, je tiho.  Kaj več kot ponavljanja starega zlajnanega in netočnega stavka, da odprtih sodnih primerov ne komentirata, niti ni pričakovati.

Drago Šketa, predstojnik »butaste tožilke« formalnih pristojnosti za ukrepanje res nima, čakam pa kdaj bo zahteval spremembo zakona, ki bi mu dal večje pristojnosti v takih primerih. Kmalu bosta minili dve leti od njegovega imenovanja, pa take spremembe še ni zahteval. Kot da mu tako stanje ustreza. Tudi Damijan Florjančič, predsednik Vrhovnega sodišča, pod pristojnost čigar sodi »butasti sodnik ali sodnica«, ki postopek vodi je tiho. Pa smo tam vsi »butasti« delajo neumnosti naprej, vsi njihovi šefi pa so mirno tiho.

Za pripravo tega prispevka namenoma sploh nisem iskal imen vseh »butastih«, in jih ne poznam, čeprav bi nekatera imena lahko našel, toda ne gre za ta imena, gre za sistem v kakršnem živimo. Kaj lahko pa bi se našel še kak »butasti«, ki bi ovadil tudi mene.

Pa naj mi še kdo reče, da živimo v pravni državi in da naš tožilsko sodni sistem deluje. Seveda deluje, ampak kako – to je vprašanje.

Vir: http://www.vinkogorenak.net