Objavljeno v tedniku Novi Glas, Gorica/Trst, 7.11.2014

Z velikim zanimanjem, a žal tudi skrajno presenečeni lahko vsako leto spremljamo dogajanja, povezana z Dnem reformacije. Slavnostni govori in članki seveda izhajajo iz dejstev, kot je velikanski kulturni pomen reformacije za Slovence. Popolnoma brez zadrege se ideje protestantizma izpred štirih stoletij prenašajo na moderno dobo, celo na današnjo Slovenijo. Mislim, da so takšne vratolomnosti neprimeren, votel, zgolj propagandističen prijem politike. Skratka, prazne marnje.
Samo dva primera – navajam, kar sta v Novi Gorici na proslavi rekla Danilo Zavrtanik, rektor novogoriške univerze, in Viktor Žakelj kot predsednik Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar (oba povzemam iz poročil strežnika MMC RTVSLO):
“Danilo Zavrtanik je v četrtek poudaril, da smo Slovenci reformatorske ideje prehitro opustili – tako v 16. stoletju kot v 80. letih prejšnjega stoletja. Prvič smo bili v to prisiljeni, medtem ko smo drugič to storili sami”.
Ali nismo tudi drugič bili v Sloveniji prisiljeni podleči premoči brezskrupuloznih politikov in neoliberalnih kapitalistov, tajkunski privatizaciji? Se vam, rektor Zavrtanik, kot fiziku in znanstveniku, res kaže bližnja preteklost drugače?
Viktor Žakelj je tokrat rekel: “Nastal je kapitalistični družbenoekonomski sistem, ki je v naslednjih treh stoletjih razvil proizvajalna sredstva in rešil mnoga vprašanja demokracije in svobode človeštva. Danes je položaj podoben. Poslavlja se, upam, kapitalizem v neoliberalni obliki. Kaj bo prišlo, ne vemo”.
Nekdanji funkcionar Socialistične zveze delovnega ljudstva Viktor Žakelj je danes podjetnik in sedanji predsednik Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar. Ni mi znano, ali in kdaj, če sploh se je g. Žakelj iz (domnevam) ateista konvertiral v gorečega luterana-protestanta, njegovo tovrstno prepričanje je tudi nebistveno. Bistveno pa je, kar ne le Žakelj in Zavrtanik, ampak mnogi drugi vsa leta ponavljajo in deloma celo potvarjajo, in to ob vsaki najmanjši priložnosti. Kot letos oktobra na proslavi v Novi Gorici.
Že od leta 1992, ko je Dan reformacije postal državni praznik, imam vtis, da si bolj ali manj vsi “slavnostni” govorniki prisvajajo zgodovinska dejstva o protestantizmu, in to ne le o protestantizmu na Slovenskem. V podtonu vsakega govora in priložnostnega članka je čutiti, kakšno negativno vlogo ima katoliška Cerkev pri protireformaciji (torej tudi danes?) ter kako pozitivni in pokončni so (bili) slovenski luterani.
Predvsem pa – slovenski Dan reformacije naj bi ostal cerkveni praznik evangeličanov, v spomin na velike kulturne dosežke prvih slovenskih protestantov celo prosti dan za vso Slovenijo, proslave pa naj ne bodo prozorne “aktualizacije” za dnevnopolitično rabo trenutne politike.
Značaj cerkvenega praznika evangeličanov je proslava vsaj na zunaj imela samo prvič, leta 1992, ko je prireditelj proslave bila slovenska evangeličanska skupnost. Nato se je proslavljanja Dneva reformacije polastila politika (formalno ministrstvo za kulturo). Od tistega oktobra dalje evangeličanski in katoliški vrhovni kler sedi na proslavah (in v evangeličanskih cerkvah) v prvi vrsti, ob njih pa vsakokratni najvišji politiki. Praviloma so prav oni slavnostni govorniki. Politika ima tako še eno priložnost več, da se lahko postavlja pred ljudstvom in se pretvarja, da se že od reformacije naprej ve, kako je treba streči državnim rečem v dobro ljudstva. In kdo to zdaj počne.
Neizpodbitno dejstvo je, da so Trubar, Dalmatin in drugi protestanti dali Slovencem osnovo knjižnega jezika. Da so jih vodili verski razlogi, pri tem ni pomembno. Neizpodbitno dejstvo tudi je, da je protireformacija naredila ogromno škode, ne le s sežiganjem nekaterih za rimskokatoliško Cerkev heretičnih ali nepotrebnih knjig (Cerkovna ordninga npr.). To je, gledano z današnjimi očmi, kulturni zločin. Toda katoliška protireformacija je obdržala bistveni kulturni del dosežkov protestantizma, v rabi je ostala Biblija, slovnica itd. Škof Hren je Vatikan prosil za dovoljenje, da bi nekatere knjige lahko naprej uporabljali, in ga je tudi dobil. Katoličani so nato naslednja stoletja nadaljevali razvijanje slovenskega jezika in kulture, šolstva, umetnosti … to je dejstvo, pa četudi smo lahko do kakšnih njihovih potez in ravnanj upravičeno kritični.
Slovenska protestantska Cerkev, zlasti prekmurski luterani (skupaj s katoličani) bodo morali vzpostaviti kritičen odnos do lastne ne tako davne preteklosti, zlasti do dogajanja v drugi polovici 19. stoletja ter v celotnem 20. stoletju, vsaj to. Dokler se takšna refleksija ne bo zgodila, vseh bobnečih hvalospevov o protestantizmu ne bo mogoče razumeti drugače kot novodobno prisvajanje tujih zaslug – kot je delovanje Trubarja in drugih protestantov. Priča bomo nadaljevanju potvarjanja, eskapizmu, begu pred neprijetno resnico. Na kaj merim? Na čas od druge polovice 19. in v celotnem 20. stoletju. V glavnem vse do konca druge svetovne vojne lahko v Prekmurju govorimo o bolj ali manj direktni kolaboraciji (ne le o dostojnem sodelovanju!) z vsakokratno oblastjo, posledično pa o protislovenstvu, torej madžaronstvu luteranske in deloma tudi katoliške prekmurske duhovščine. V tisku tistega časa je mogoče brati, da so v evangeličanskih cerkvah sicer povsod večinoma še uporabljali domače narečje, a so ga vedno bolj “dopolnjevali z madžarščino, in to na območju, naseljenem s prekmursko slovenščino govorečim prebivalstvom. V “modo” so prišla celo madžarska osebna imena, po čemer si v Prekmurju še pred leti skoraj zanesljivo lahko ugotovil, kdo je evangeličan in kdo ne. Še po koncu druge vojne je bilo tako. Po naključju nosita še oba evangeličanska škofa madžarsko osebno ime – Geza (nekdanji škof Erniša in sedanji škof Filo). Že konec 19. stoletja evangeličanskemu kleru večinoma ni bilo kaj dosti mar za občudovanja vredno delo številnih zavednih protestantskih predhodnikov, kot je bil npr. Števan Küzmič (okrog 1723 – 1779), ki je v jeziku prekmurskih Slovencev izdal katekizem (1752) in abecednik (1753) ter prevedel celotno Novo zavezo (1771). To je bil prekmurski Trubar in Dalmatin v eni osebi. Slovenska književnost, napisana v prekmurščini, ima več kot dvestosedemdesetletno tradicijo.
Med katoliškim klerom je bil promadžarski npr. katoliški duhovnik János Szlepecz, a je bil Slovenec, Janoš Slepec, v letih 1897 – 1936 je bil duhovnik v Murski Soboti. Toda slovensko izrazito zavedne katoliške duhovščine je bilo “pod madžarsko krono” vsaj polovica, kot med njimi narodni buditelj Franc Ivanoczy (1857-1913), pred njim pa Mikloš Küzmič (1737 – 1804), oba tudi pisca, ter kasneje mnogi drugi.
Zlasti med drugo vojno je bilo v Prekmurju, ne le v Murski Soboti, znova zaznati še izrazitejšo promadžarsko renegatstvo luteranske in deloma katoliške duhovščine, nekaterih bogatejših meščanov in izobražencev, skratka elite, katere javno geslo je bilo: “Naša Murska krajina (Muravidék!) se je znova vrnila v naročje matere Madžarske in njene krone”. Veliko o tem piše npr. katoliški duhovnik Ivan Jerič (1891-1975) v knjigah Moji spomini (2000) ter Zgodovina madžarizacije v Prekmurju (2001). Poleg navedenega so ne le v Pokrajinskem muzeju Murska Sobota na voljo številni tiski, dokumenti, študije in tudi drugi, objektivni viri, ki bodo dopolnili pogled na to, novejše obdobje v Prekmurju.
Torej ne gre samo za 16. stoletje in za reformacijo, ki si jo po vrsti nezasluženo pripenjajo na prsi kot belo krizantemo in s prstom kažejo na protireformacijo, ki kakor da še danes traja. Sedanji protestanti (ne le evangeličani), neprotestanti in politiki res nimajo prav nobene zasluge pri dosežkih prvih slovenskih protestantov niti se protestantom (evangeličanom) zaradi vere ne godi nobeno preganjanje (več). Kajti tudi protireformacija je že zdavnaj končana. Ob dnevu (slovenske) reformacije bi se spodobilo odkrito govoriti tudi o vseh plateh reformacije, protireformacije in kasnejših stoletjih, in ne le manipulirati na proslavah.
Peter Kuhar

www.noviglas.eu