Stara vlada je odšla in prišla je nova. Prišli so novi ministri, ki so zamenjali stare, in stari ministri, ki so zamenjali sami sebe ter se prestavili na nova ministrstva. Obljubljajo nam boljše čase. Ne vem, kaj je lahko bolje z istimi politiki, toda pustimo se presenetiti. Srčno upam, da bo reorganizirana stara vlada delala bolje, kot je to počela stara vlada. Razlika med njima je le v tem, da je prejšnjo vlado sestavil zmagovalec, to vlado pa poraženec oziroma poraženci. Pravijo, da je to danes moderno. Torej, če prav razumem, danes imamo volitve zaradi tega, da ugotovimo, kdo bo volitve izgubil, da potem vemo, kdo bo sestavil novo vlado.

Kljub vsemu naše življenje teče naprej in vsi smo zdaj v pričakovanju prvih ukrepov nove vlade, ki je že pred dokončnim oblikovanjem razburkala gospodarstvo s svojimi davčnimi zapisi v koalicijski pogodbi. Nekateri so šli celo tako daleč, da so podjetnikom, ki so povzdignili glas zoper višje davke, zagrozili z nacionalizacijo. Ne vem, ali je ta možna v letu 2018 ali 2019, vem pa, da so še sveži spomini na nacionalizacijo iz leta 1945, ko so umrli mnogi nedolžni, in to samo zato, ker so nekaj imeli. Kaj naj torej storijo tisti, ki nekaj imajo? Ali naj vse prodajo in zapustijo to državo, kjer se napoveduje nova nacionalizacija? Ali naj storijo zadnji korak pred očuvanjem svojega premoženja in življenja ter z ladjo ali letalom ponovno odidejo čez ocean?

Ko si starejši, žal prepozno ugotoviš, da je to državo res treba neizmerno ljubiti in v tej ljubezni tudi umreti, da bodo tisti, ki nam grozijo, v državnem zboru imeli zelo poceni malico in pijačo, poceni stanovanja, visoke plače, neobdavčen dodatek, ki so si ga sami določili in veliko ovc, ki jih vsaka štiri leta izvolijo.

Zdaj, ko gremo proti koncu življenja, nam misli begajo v otroška leta. Ko smo bili majhni, so nam govorili: ena žlička za očija, ena žlička za mamico, ena žlička za babico in ena žlička za dedija. Potem smo odrasli in ko smo bili na višku svojih sposobnosti, smo poslušali naše vrle politike: davek za plače uradnikov, davek za plače poslancev, davek za plače ministrov. Potem smo omagali, ostareli in zboleli, tudi zaradi naših politikov, in zdaj poslušamo: en korak za prostato, en korak za debelo črevo, en korak za srce, en korak za ožilje, saj kaj več niti ne moremo in srčno upamo, da ne pride zadnji korak.

Zato nikoli ne bom razumel, zakaj je treba davčne predpise spreminjati na slabše. Namesto da v Slovenijo privabimo tuje podjetnike in vlagatelje, odganjamo še tiste, ki so tukaj in to z grožnjo nacionalizacije. Poleg vsega tega največjo nevarnost nenehnemu zvišanju davkov in nenehnim kaznim, ki jih dobivajo davčni zavezanci, vidim v razbohoteni državni upravi, ki ima vedno več zaposlenih, saj to zahtevajo vedno bolj pikolovski predpisi. V svoji banalnosti državni uradniki gredo celo tako daleč, da ne verjamejo niti iskrenim odgovorom svojih državljanov. Zadnjič se je na Gorenjskem zgodil primer, ko je samostojna podjetnica zjutraj prišla v službo in je ugotovila, da je doma pozabila denarnico. Da se ne bi peljala domov, je iz blagajne vzela pet evrov za kavico in pijačo. Toda imela je smolo. Tekom dneva sta prišli dve finančni inšpektorici, ki sta v blagajni ugotovili primanjkljaj v znesku pet evrov. Podjetnica jima je priznala, kaj je storila, toda onidve sta ji izrekli mandatno kazen osemsto evrov. Osemsto evrov, ker ni šla domov po pet evrov. Takšnih in podobnih banalnosti je na terenu veliko. Te dni mi je eden od gostincev povedal, da vsako leto v povprečju plača za deset tisoč evrov raznih mandatnih kazni, saj si inšpektorji nenehno izmenjujejo kljuko njegovega lokala. Zato razmišlja, da bi enostavno prenehal z opravljanjem dejavnosti.

Očitno vedno bolj postajamo država nenehnega nadzora državljanov in podjetnikov, ki nenehno odgovarjajo in plačujejo kazni, politiki pa so zaščiteni. Vsake štiri leta začnejo novo zgodbo in ne odgovarjajo za prejšnje napake. Nihče ne odgovarja za izgubljene milijarde, nihče ne odgovarja za ustavno sporne zakone in nihče ne odgovarja za nezakonite odločbe in sodbe. Vse to plačajo naivni državljani, ki jim politika vrže kost o premožnih Slovencih, ki da jih izkoriščajo, čeprav je moj občutek, da nas najbolj izkorišča država in politiki, ki jo vodijo.

Mag. Ivan Simič

http://www.simic-partnerji.si/davcni-blog.html