SI
Matjaž Železnik, kandidat SDS za župana Celja: Delo za dobro ljudi bo glavno merilo
V Fokusu
Novice

Nedelja, 14. oktober 2018 ob 20:43

Odpri galerijo

Tako kot je v navadi, vedno v pravilnem štiriletnem časovnem intervalu se dogajajo in zgodijo lokalne volitve kot praznik demokracije na lokalni ravni, obenem se opravi retrospektiva za zadnje štiriletno mandatno obdobje kako županov tako tudi občinskih/mestnih svetnikov, da se ugotovi ali upravičili mandat, ki ga ravno končujejo ter ali  bodo vredni zaupanja tudi v naslednjem obdobju. Mnogo tega s vsi resni akterji tega preizkusa že opravili, glavni del pa bo sledil čez dober mesec, natančneje  18. novembra. Do takrat boj, nagovor,  pridobivanje zaupanja za glasove volivcev  in odločanje kdo bo skrbel za njihovo boljše počutje na vseh ravneh njihovega bivanja   bo postajalo iz dneva v dan bolj intenzivno.

Izhajajoč iz tega da je Celje, kot tretje največje mesto v državi, potrebno vsekakor in neizogibno primernega vodenja, smo opravili pogovor z  Matjažem Železnikom,  kandidatom za župana iz vrst  Slovenske demokratske stranke, ki je izrazil pripravljenost  se spustiti v boj za to odgovorno delo in dolžnost v prid svojih someščanov in sodržavljanov, k jemljejo Celje kot mesto v katerem živijo in mislijo živeti 

V predhodnih  dveh štiriletnih  obdobjih  je bila SDS glede županskih volitev prisotna s svojimi kandidati, ki so žal odigrali vlogo po olimpijskem načelu in bili pač sestavni del te folklore. Bo letos drugače? 

Svoje poglede in način kako uspešno priti do zmage na županskih volitvah nam je skozi ta naš pogovor nam je predstavil gospod Matjaž Železnik, znan celjski glasbeni pedagog, ki več kot trideset izobražuje generacije glasbeno nadarjene ki se želijo kasneje vključiti v svet odraslih na področju glasbe.

Kdo ste gospod Matjaž Železnik? Iz kakšne sredine izhajate, tukaj mislim predvsem na politična poslovna?

Rodil sem se v Slovenskih Konjicah leta 1957. Pri dveh letih  smo se preselili na Hudinjo v Celju, kjer smo živeli pri starih starših. Sledi obdobje bivanja v Žalcu, kraju začetka moje glasbene poti,  ki je bil izpolnjen z osnovnim glasbenim izobraževanjem v glasbeni šoli Žalec. To je bila dobra osnova za moje nadaljnje delo in sodelovanje v različnih glasbenih sestavih. Pridobil sem osnovno znanje igranja harmonike in klavirja. Sodeloval sem pri harmonikarskem orkestru in tudi nastopal sem z obema instrumentoma. Tudi igranje v zabavnem ansamblu se je pojavilo že ob zaključku tega obdobja. Gimnazijo sem obiskoval v Celju, kjer sem  leta 1976 maturiral. V Ljubljani sem najprej študiral na višji tekstilni šoli, srednjo glasbeno šolo sem obiskoval sočasno. Študij na pedagoški akademiji v Ljubljani mi je prinesel možnost izpopolnjevanja pri odličnih pedagogih in glasbeniki.  Leta 1979 sem se poročil in dobil prvo službo v glasbeni šoli Celje kot učitelj klavirja, harmonike in nauka o glasbi. Delo v glasbeni šoli mi je bilo vedno v veselje. Sem družinski človek. Z mojo  soprogo sva ponosna starša štirih odraslih otrok,  ki so hvala bogu vsi  pri kruhu, čeprav ne ravno blizu domu in svojim staršem.

Leta 1988 sem odprl zasebno glasbeno   trgovino in sem se pretežno ukvarjal  z delom povezanim z glasbili ter z uglaševanjem le teh za potrebe glasbene šole.  V trgovini sem se zaposlil leta 1989. Trgovina ves čas deluje na isti lokaciji.

Kako to, da ste postal kandidat za župana  Mestne občine Celje, tretjega največjega mesta v Sloveniji,  kot kandidat  Slovenske demokratske stranke? Na nagovor, iz prepričanja ali ste morda dobil namig od zgoraj, da je pravi čas za vaš tuzemski prispevek?

V politiko sem vključen od samega začetka vseh početij glede osamosvajanja, tvorjenja in začetnega zagona pomladne politike.  V stranki SDS sem vključen od leta 1995.  Eno obdobje sem bil zelo aktiven , kasneje sem se malo umaknil, nisem  pa prenehal spremljati dogajanja in trende, odklone, na koncu koncev tudi pozitivne spremembe v njej. Bil sem večkrat nagovorjen v različnih časovnih presledkih, da prevzamem to in ono vlogo v lokalni politiki. Tako kot v pravite, sem na nek način piskal potrditev od »zgoraj »oziroma da sem razčistil z svojim nadjazom, kot se temu moderno reče danes. Sledilo je intenzivno pogovarjanje  z gospodom Leonom Podlinškom( o.p. Predsednik LO SDS), na kar smo seveda tudi doma sešteli pluse in minuse, ki jih prinaša medijska in siceršnja izpostavljenost ter se odločil za sprejem kandidature, ki je bila 28. septembra bila potrjena s strani članstva  SDS na lokalnem nivoju. Glede na moja »rosna« šestdeseta leta pa volje in energije se spoprijeti z tem izzivom je več kot dovolj.

Imate nabor idej ali kakšnih konkretnih načrtov za izboljšanje življenja  občank in občanov MO Celje, vseh Celjank i n Celjanov. Imate ekipo, predvolilno in strokovno pripravljeno in podkovano, ki bi vam ob morebitni  izvolitvi za župana Mestne občine Celje tudi konkretno pomagala?

V primeru izvolitve za župana Mestne občine  Celje imam pripravljena programska izhodišča, ki bodo Celje in okolico naredilo prijazno ljudem, ki pričakujejo spremembe. Delo za dobro ljudi je glavno merilo, ki ga hočem slediti.

-Najprej bo potrebno poskrbeti za sprejem ustreznega prostorskega plana občine, ki bo omogočil legalno in intenzivno delo na privabljanju novih investitorjev z novimi idejami.

-Poskrbeti želim za enakomeren razvoj mestnega jedra in okolice kjer je veliko nedorečenega. V tem primeru se zdi dobro sodelovanje s krajevnimi in mestnimi skupnostmi odločilnega pomena.

-V Celju je sorazmerno malo višje in visokošolskih zavodov. To je eden od razlogov zakaj mladi ne ostajajo doma v Celju. Drugi vzrok je pomanjkanje služb, stanovanj in drugih kapacitet, ki jih mlade družine potrebujejo za kar se da hitro vključitev v življenje. Na tem področju moramo napraviti bolj odločne korake.

-Četrta točka mojega programa je dodatni dom za ostarele. Še posebno skrb za posameznike z demenco. Znano je, da se bo v naslednjih letih povečevalo število starejših s to težavo. Želimo poiskati lokacijo kjer bi bil ustrezen prostor za takšen dom ali celo manjše naselje kot je to praksa v nekaterih drugih državah. To bo prispevalo k lajšanju težav, ki se pojavljajo s premalo prostora v dosedanjih domovih in z obravnavo starostnikov. Občinska uprava naj služi občanom pri reševanju težav pri urejanju njihovih zadev. Sem proti zavlačevanju v postopkih in proti postavljanju birokratskih ovir.

Pri vsem tem računam tudi na ekipo iz MO SDS Celje ter ekipo, ki me je nagovorila in pridobila kot kandidata za župana, predvsem na podlagi vedenja o tem, da pri predlagatelju obstoja kar dobršno število strokovnjakov na posameznih področjih za realizacijo zastavljenih ciljev.

Ste bili do sedaj zadosti vključeni v aktualna dogajanja in ali menite, da bi z lahkoto ali da bi vsaj vladali, koalicijsko, morda projektno?

Moram priznati, da sem v določenem času, cca 10 let  nisem bil v ospredju, kljub temu pa sem spremljal dogajanja. V aktualnem času spremljam dogajanja in vidim  kje so problemi ter da ugotavljam kaj bi naredil danes.  Sodelovanje kot morebitni župan vidim predvsem v koaliciji. O tem pa bi prepustil odločitev lokalnemu odboru da odloči o sodelovanju znotraj Mestnega sveta.  Glede na prej omenjena štiri  področja  delovanja na katerih bi temeljilo moje delovanje pričakujem koalicijsko usklajeno delovanje vsaj pri teh glavnih poudarkih. Pri tem bom vsekakor vztrajal.  Prva projekta v primeru  moje izvolitve prva in četrta  točka mojega programa; se pravi,  prostorski plan in iskanje lokacije za dom ostarelih. To bi bilo zavezujoče za vse partnerje pri tem  mojem delu in pri delu partnerjev pri omenjenih projektih.

Občina kot takšna, kolikor vem,  bi vam naj bila znana kar se  ustroja tiče, sicer iz nekih drugih časov. Bi bili kos temu, vodenju namreč, v sedanjih okoliščinah, z vsemi plusi in minusi?
Gotovo bi bil kos temu. V preteklih letih , časih sem se vključeval v raznovrstne poslovne dejavnosti od zavarovalništva pa celo do mrežnega marketinga, spremljal in preštudiral kopico poslovne literature. Sicer pa moje vodenje, uspešno  je očitno tudi  pri lastnem podjetju, ki obstoja skoraj trideset let in je ves čas aktivno, pa tudi poslovno kot se temu reče »nad vodo«.

V čem se razlikujete od ostalih kandidatov in kandidatk, poleg dosedanjega župana tudi vseh preostalih? Jih boste premagali?

Seznanjen sem z vsemi protikandidati, ki so sicer več ali manj znane osebnosti. Ocenjujem da imam veliko možnosti glede na svojo prepoznavnost preko udejstvovanja na glasbenem področju. To je na nek način managersko delo  Dejstvo pa je tudi  to, da  celjsko občinsko politiko že skoraj  dobri dve desetletji krojijo isti ljudje. Eden je župan, ki bo kandidiral že šesti mandat, drugi je njegov uslužbenec zadolžen za županov proračun, tretji je direktor javnega podjetja in četrti je član mestnega sveta že vsaj dva mandata. Torej v tem krogu se vrti življenje v Celju. Jaz z svojo ekipo želim to spremeniti. Za to je potreben intelekt, vztrajnost, zmožnost vodenja, potrpežljivost. Vse našteto imam. 

V primeru vaše izvolitve za župana Mestne občine Celje  bili pripravljeni prirediti koncert z enim od vaših zborov ali vseh njih, ki so mimogrede vaši večkrat realizirani projekti?

Zelo dobra ideja, k i je tudi izvedljiva. Tudi zaradi samega odziva ob sporočilu da se bom potegoval za mesto župana Mestne občine Celje. Nekateri so celo izrazili bojazen, da jih bom zapustil ob morebitni izvolitvi. Pričakujem odziv vseh pevcev.

Vso srečo!

Yann V. Tegov

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 20. Aug 2019 at 17:31

0 ogledov

Celje:« Letnica rojstva ni garancija za mentalno zrelost voznika«
Kot se je dalo izvedeti iz poročila Policijske uprave Celje, so policisti   Postaje  prometne  policije Celje  19. 8. 2019 v večernem času izvajali  meritve  hitrosti  z  laserskim merilnikom hitrosti na Mariborski cesti  v  naselju  Celje,  kjer  je  hitrost vožnje s splošnim predpisom za naselje  omejena  na  50  kilometrov na uro. Ob 20.30 uri je bila izmerjena hitrost osebnega avtomobila znamke BMW, tip 318 D, katerega voznik je vozil iz  smeri Celja proti Vojniku. Po meritvi je bilo ugotovljeno, da je voznik vozil  s  hitrostjo  121  kilometrov  na  uro,  kar pomeni, da je dovoljeno hitrost vožnje prekoračil za najmanj 71 kilometrov na uro. V samem postopku je bilo ugotovljeno tudi, da gre za voznika začetnika, ki še ni dopolnil 21 let.  Na kraju mu je bilo odvzeto vozniško dovoljenje, saj gre za prekršek, za  katerega  je  predpisano  tolikšno  število  kazenskih točk (18), da se izreče  sankcija  prenehanja  veljavnosti  vozniškega  dovoljenja. Vozniško dovoljenje  bo  z  obdolžilnim  predlogom odstopljeno na Okrajno sodišče  v Celju,  oddelek  za  prekrške. Poleg navedenih kazenskih točk je za opisani prekršek predpisana tudi globa v višini 1200 evrov. Sicer pa so policisti v prejšnjem tednu času med 12.8 in 18.8.2019 je bilo v enotedenskem vseevropskem poostrenem nadzoru hitrosti  na območju Policijske uprave Celje izmerjenih 1047 prekoračitev hitrosti. Kaj reči ob temu zgoraj napisanem? Avtomobili, izpiti, denar, prestiž,  vse dosegljivo brez trohice vloženega truda, zaradi ugodne finančne situacije staršev, morebiti investiranje v »pleh« in »brendt« za zakrivanje sledi nelegalnega izvora denarja, sli enostavno potratno vedenje s tem kar imajo. Bog si ga vedi? Mogoče vse ali nekaj od tega naštetega. Osnovna prvina pri vsem naštetem, ki rezultira posest ali dovoljenje za uporabo dobrin, v tem primeru avtomobila prestižne znamke, ne da tistega kar je najbolj nujno in potrebno, mentalno zrelost, nujno potrebno da ne bi prišlo, lahko celo  rečem deviantno vedenje udeleženca. Ta prvina oziroma sestavina se ne da predpisati kot pogoj, v kolikor ni sestavina vzgoje in izgradnje osebnostne mentalne konstitucije brez elementov prisile.  Ne bi tako daleč polemiziral z lastno trditvijo, bojim pa seda to o čem pišem navaja na razmišljanje celo nakazuje na bojazen razgradnje vrednot življenjskih, vsakdanjih pa tudi o razvoju intelekta pri posamezniku  in njegove psihosocialni stavbi ter trdnosti le te. Za zaključek!Da se bodo stvari oziroma tovrstno vedenje z leti ustavilo, zmanjšale podobne situacije  in njih negativni učinki? Ne. Na žalost produkcija ali prirast  je stalen, reden brez posebnih odstopanj. Vzgoja od najmanjših nog in najmlajših let je del tistega ki morebiti vzame  veter  iz jader temu pojavu ter ga zasuče v smeri kjer tega ni tako veliko ali pa je zastopano v zelo malem obsegu in številu. V.K.T.

Tue, 20. Aug 2019 at 13:25

0 ogledov

Invazija ilegalnih migrantov ne pojenja: pri Podlehniku so jih ujeli kar 73
Invazija ilegalnih migrantov ne pojenjuje. Še več, mejni policisti na območju PU Maribor in PU Murska Sobota imajo z njimi polne roke dela. Policisti  PP Ormož so namreč včeraj zjutraj v Hermancih prijeli dva tujca,državljana  Maroka  in  državljana  Alžirije,  ki je pred tem na območju PPLjutomer  nedovoljeno  vstopila  v  Republiko  Slovenijo. Zaradi tega so jupredali v nadaljnji postopek policistom PP Ljutomer. Včeraj   popoldan   so  policisti  PP  Podlehnik,  na  podlagi  informacijedomačinov, v Sedlašku prijeli skupino 73 tujcev, ki so nedovoljeno vstopiliv  našo  državo.  Med  njimi je bilo 62 državljanov Pakistana, 3 državljaniAfganistana,  3 državljani Somalije, 4 državljani Bangladeša in 1 državljanIndije.  Tujce  so  policisti  z  avtobusom prepeljali na PP Ormož, kjer soizvedli   prekrškovne   postopke.  Vse,  razen  12  mladoletnikov  in  dvehpoškodovanih  odraslih,  so  danes  dopoldan  že vrnili hrvaškim varnostnimorganom.  Ostalih  14  bo hrvaškim varnostnim organom vrnjenih v naslednjihdneh,  v formalnem postopku, zaenkrat pa bodo nastanjeni v Centrih za tujcev Postojni in Logatcu. Proti  večeru  so  policisti  PP  Ormož  v  Središču ob Dravi prijeli štiridržavljane  Iraka,  člane  ene  družine.  Njihovo  mamo  so  zaradi  visokenosečnosti  z  reševalnim vozilom prepeljali v mariborsko porodnišnico. Kerje  bila  mama  po pregledu izpuščena iz bolnišniške oskrbe, bodo vse štirivrnili hrvaškim varnostnim organom. Danes  zgodaj  zjutraj  pa so policisti na vlaku, ki je vozil med Ptujem inSlovensko  Bistrico  prijeli  dva  državljana  Tunizije, ki sta nedovoljenoprestopil  državno  mejo z Republiko Hrvaško. Po zaključenih postopkih bodooba vrnili hrvaškim varnostnim organom. Policisti  so  med  opravljanjem  nalog  varovanja  državne meje od včeraj,19.8.2019  od  6.  ure  do  danes, 20.8.2019 do 6.00 na območju PP Ljutomerprijeli 13 tujcev, ki so nezakonito vstopili v Republiko Slovenijo. Pri temje  šlo za državljane Alžirije, Iraka in Maroka. Po končanih postopkih bodotujci vrnjeni hrvaškim varnostnim organom. Včeraj,  okrog  18.30  ure  so  policisti Policijske postaje Ljutomer izvennaselja  Veščica  opazili  ob  cesti parkirano osebno vozilo znamke RenaultKoleos,  hrvaških registrskih številk, v katerem je sedelo več oseb. Voznikvozila  je  v  trenutku  zapustil  vozilo in začel bežati v smeri bližnjegagozda.  Policist  je  stekel  za  njim  in  ga  prijel.  V postopku je bilougotovljeno,  da  je  državljan Srbije v vozilu vozil 6 tujcev, državljanovIraka,  ki  niso izpolnjevali pogojev za vstop v R Slovenijo. Vozniku sledikazenska ovadba zaradi suma storitev kaznivega dejanja po 308. členu KZ

Mon, 19. Aug 2019 at 16:24

315 ogledov

VIDEO: Odmev znanih Prekmurcev in Slovencev ob 100 letnici združitve Prekmurja z matico
Po sobotnem svečanem bogoslužju pred beltinsko župnijsko cerkvijo svetega Ladislava v počastitev 100 letnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, smo o zgodovinskem pomenu 17. avgusta povprašali nekaj znanih Prekmurcev in Slovencev, med njimi tudi ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Stanislava Zoreta, kardinala dr. Franca Rodeta, slovenskega predsednika Boruta Pahorja, predsednika DS Alojza Kovšco......in strnili v pričujočo oddajo.  

Mon, 19. Aug 2019 at 15:59

282 ogledov

Gašper Blažič: Moji vtisi ob slovesnostih 100 letnice v Beltincih
Torej, ob slovesnostih v Beltincih želim dodati še nekaj svojih vtisov. Kot že rečeno, je bila tudi pri maši v Beltincih t. i. VIP loža, kjer so sedeli predstavniki javnega življenja. Milan Kučan je imel središčno vlogo, kar pomeni, da so tudi predstavniki Cerkve v njem prepoznali glavnega šefa. Verjetno ne samo zato, ker je bil vodja glavnega odbora za pripravo državne proslave. Že samo dejstvo, da je bil povabljen, pove veliko. Zakaj govorim o tem? Pred leti sem delal intervju s sedaj že pokojnim Antonom Drobničem. Spraševal sem ga tudi o prvi slovesnosti v Kočevskem Rogu (8. julija 1990). Kot vsi vemo, je bila tam maša zadušnica, ki jo je vodil tedanji ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Po maši je sledil kulturni program in nagovor predsednika predsedstva RS Milana Kučana, ki je spregovoril v slogu svetopisemskega Pridigarja (»Je čas vojne in je čas miru…«). Najbolj medijsko izpostavljen trenutek je bil seveda takrat, ko sta si Kučan in Šuštar podala desnici, iz te geste so mediji slovesnost v Kočevskem Rogu naredili za »spravno slovesnost«, ki je dejansko na novo koncipirala SZDL-jevski model »enotnosti« - če sta si glavna akterja oz. naslednika strani v državljanskem spopadu podala desnici, je čas, da tisti iz druge strani priznajo enotnost in torej utihnejo, medtem ko se lahko »sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil« nadaljuje naprej. Torej, po vnosu »sprave« zloraba. Kar je priznal tudi Šuštarjev kasnejši tajnik dr. Anton Jamnik, ki je bil v času roške slovesnosti še kaplan v Kočevju. In se je potrdilo tudi na razglasitvi samostojne Slovenije, ko nadškof Šuštar ni dobil mikrofona za blagoslov lipe. Meni je pokojni Drobnič v intervjuju takrat povedal, da če bi bilo vse po zamisli Nove slovenske zaveze, Kučana v Kočevskem Rogu sploh ne bi bilo. Bila bi samo pogrebna maša za pobite domobrance. To in nič več. Zamisel, da se tja povabi Kučana, naj bi prišla s strani ljubljanske nadškofije (žal nisem dobil imen in priimkov teh, ki so to predlagali), češ brez njega bi bilo »preveč nevarno«, če pa bo on zraven, pa ne bo nič hudega. Pogrebna slovesnost v Rogu brez Kučana torej ne pride v poštev.Ko danes razmišljam o tem, pa prihajam do spoznanja, da so na nadškofiji očitno vedeli, s kom imajo opravka, obstajal pa je dvojni interes – bili so nekateri kleriki, ki so bili na seznamu Udbe in so morali poskrbeti za navzočnost zadnjega partijskega šefa. Tisti drugi, ki niso sodelovali z Udbo, pa so morali zaradi preproste logike »varnosti« pristati na pritisk. Namreč, zakaj je bil Kočevski Rog (poleg sosednjih zaprtih območij Kočevske Reke in Gotenice) več desetletij »sveti gral« režimske mafije? Če bi bila tam zgolj morišča žrtev revolucije, to ne bi bil tak problem zanje. Vendar so v neposredni bližini imeli tudi posebej skrite specialne obrate za gojenje surovine za drogo ter njeno predelavo. Povedano na kratko: komunistična oblast se je povsem mirno ukvarjala s povsem kriminalnimi posli, da je lahko financirala svoje vladanje. In še danes slovenska javnost, razen zelo redkih posameznikov, ne ve ničesar o tem, kaj vse se skriva po slovenskih gozdovih (in zanimivo, zakaj je prav v zadnjem času toliko medvedov in volkov…) in koliko je drogeraška predelava še vedno stvar države (torej imamo opravka z enačajem med globoko in obstoječo institucionalno, torej »plitko« državo). Del tega zločinskega sistema je bil in je še vedno tudi Milan Kučan, ki je po Mačkovi smrti postal tudi vrhovni šef vsega tega. Ali, kot bi rekel dr. Stane Granda, »nekronan kralj Slovenije«. To, da je bila vmes osamosvojitev in prve večstrankarske volitve, je bolj kozmetika kot kaj drugega. Dolanc je leta 1972 v Splitu povedal vse bistveno (pa ne bom ponavljal, saj vsi poznamo njegov najbolj znan citat…). Ta zločinski sistem, ki se nadaljuje tudi po letu 1990 in prehaja iz latentne v neostalinistično fazo, je seveda močno ustrahoval predvsem kristjane in v njih razvil stockholmski sindrom, zato opažam zlasti med krščanskimi demokrati močne tendence po podzavestnem hlapčevstvu. Češ, moramo biti še hvaležni, da nas sedaj pustijo pri miru. Tudi sam sem jih dobil po glavi, češ naj kot kristjan pokažem več spoštovanja do našega prvega predsednika. Jaz pa se sprašujem, zakaj bi moral gojiti spoštovanje do mafijskih šefov. Zakaj bi se moral udinjati pred starimi komunističnimi nasilneži, ki skrbijo za to, da sistem nemoteno deluje naprej – ob vsakem večjem gradbenem projektu se davkoplačevalce oropa, denar pa leti v žepe (samo opazujte, kaj se dogaja s projektom druge cevi predora Karavanke), če pa želite brezplačno pomagati sosedu ali sorodniku denimo pri prekrivanju strehe, vas lahko doleti huda denarna kazen. Jaz se samo čudim, kako ponižno ljudje to prenašajo, kot da tako pač mora biti. Kako je že imel navado reči Peterle? »Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi, da bi se še kaj zgodilo.« In zaradi tega zločinskega sistema tudi Prekmurci trpijo. Čeprav je Kučan iz teh krajev doma. Ali pa prav zaradi tega. Smo res primerni zgolj za pobiranje drobtinic z gospodarjeve mize (primer raznih tovarn, ki bi morale že zdavnaj na smetišče zgodovine) ali smo pripravljeni, da napravimo ugodno okolje za vlaganja in nova delovna mesta? No, seveda tudi pod pogojem, da so plače manj obdavčene, da ne bo delavec Magne v Avstriji dobival plačo 1800 eur, pri nas pa za isto delovno mesto 800 eur. Na stoletnici Prekmurja bi sam povabil Kučana na mašo izključno pod pogojem, da se v imenu »njegovih« opraviči za zločine, tudi za uboj duhovnika Danijela Halasa, pa tudi za namerno zanemarjanja razvoja Prekmurja. Ker pa tega ni bilo, je spet obveljala lažna podoba enotnosti v smislu Kučanove »očetovske pripombe« nosilcem civilnega upora leta 1988: »Vsi smo v istem čolnu.« Na podlagi takšne »enotnosti« mi, butasti preostali, izgubljamo, Balkanski bojevnik pa nemoteno deluje.Upam, da smo se razumeli. Vir:Gašper Blažič Facebook

Sun, 18. Aug 2019 at 15:27

222 ogledov

Umrl je Ivan Oman
“Članom SLS, prijateljem in vsem, ki ste ga spoštovali, sporočamo žalostno vest, da je sinoči umrl Ivan Oman, soustanovitelj in prvi predsednik Slovenske kmečke zveze, velik borec za pravice kmetov in karizmatični narodni voditelj. Naj se v Bogu spočije njegova duša,” sporočajo v stranki SLS. Ivan Oman se je rodil 10. septembra 1929 v Zmincu pri Škofji Loki na kmetiji, kjer je živel vse do smrti. Že takoj po osnovni šoli je začel delati na očetovi kmetiji. Leta 1960 je prevzel posestvo in se poročil z Marijo (rojena Križnar), s katero imata sedem otrok. Po letu 1968 je postal občinski odbornik. Ob uvedbi delegatskega sistema leta 1974 je s tega mesta odstopil. V sedemdesetih letih je organiziral kmečka društva, ki pa so bila kmalu razpuščena. Do začetka procesa demokratizacije in osamosvajanja je bil predsednik Kmetijske zadruge Škofja Loka in predsednik krajevne skupnosti Zminec. Leta 1988 je na povabilo Emila Erjavca prevzel vodenje iniciativnega odbora za ustanovitev Slovenske kmečke zveze. 12. maja leta 1988 je bil na zborovanju v Unionski dvorani, ki je potekalo pod geslom »Ali res mora kmet samo ubogati?« izvoljen za predsednika Slovenske kmečke zveze. Njen predsednik je ostal do spomladi leta 1992, ko je vodenje stranke prevzel njegov zet Marjan Podobnik. Sodeloval je v vseh večjih dogodkih demokratizacije ter osamosvajanja. Tako je nastopil na odmevni okrogli mizi, ki je potekala v okviru SZDL in se je ukvarjala z vprašanjem »kakšne volitve hočemo«, govoril je na zborovanju za četverico JBTZ, nastopil je na prireditvi v Cankarjevem domu za podporo kosovskim rudarjem.Ob nastanku Združene opozicije Slovenije Demos je postal njen podpredsednik. Sodeloval je tudi pri ustanavljanju ostalih pomladnih strank Demosa. Na predstavitvi Demosa januarja 1990 v Cankarjevem domu je izgovoril najbolj znan stavek v svoji karieri, ko je dejal: »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo,«. Leta 1990 je bi izvoljen za člana predsedstva Republike Slovenije. Bil je edini član predsedstva, ki je podprl ustanovitev Slovenske vojske in ni podpisal »deklaracije za mir«.  Ker si je želel, da bi se SKZ, ki se je medtem preimenovala v Slovensko ljudsko stranko, združila z SKD, je pred volitvami leta 1992 pristopil k SKD ter kandidiral na njihovi listi na kateri je bil tudi izvoljen za poslanca 1. državnega zbora Republike Slovenije. Po izteku mandata se je od aktivne politike poslovil Leta 1996 mu je bilo podeljeno državno odlikovanje zlati častni znak svobode Republike Slovenije za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije.

Sun, 18. Aug 2019 at 08:29

403 ogledov

Soboški škof dr. Peter Štumpf v pridigi ob 100 letnici: Razdeljenost je največja tragedija, ki se lahko zgodi narodu
Včeraj je v Beltincih v parku pred župnijsko cerkvijo svetega Ladislava potekala sveta maša ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Ob somaševanju škofov in duhovnikov jo je daroval ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore. Svete maše se je udeležilo preko šest tisoč vernikov, somaševalo pa je okrog 150 duhovnikov skupaj s slovenskimi škofi in škofi iz sosednjih držav. Zbrane vernike je v pridigi nagovoril soboški škof msgr. dr. Peter Štumpf. Ob koncu sv. maše so zbrane kratko pozdravili tudi kardinal dr. Franc Rode, škof Evangeličanske Cerkve Geza Filo in predsednik Republike Slovenije g. Borut Pahor. Združene pevske zbore in orkester Glasbene šole Beltinci je vodil Matej Zavec, za orglami pa je bil Mitja Medved. Pridigo soboškega škofa dr.Petra Štumpfa objavljamo v celoti: Danes je dan, kot ga v 100 letih v Prekmurju ni bilo in ga v naslednjih 100 letih tudi ne bo. Ta dan je eden od mejnikov v zgodovini slovenskega naroda, ko se njegov del v Prekmurju skupaj z vsemi Slovenci doma, v zamejstvu, v tujini ter z vsemi, ki so prijatelji prekmurskih Slovencev, Bogu zahvaljuje za možnost slovenskega bivanja, mišljenja, verovanja in ustvarjanja v domovini Sloveniji. Pred 100 leti so bili Prekmurci utrujeni od strahotnih posledic 1. svetovne vojne in diplomatskih preigravanj mednarodnih velesil. Kam bo spadalo Prekmurje? S kom in kako bodo Prekmurci živeli? Upanja za prekmurske Slovence je bilo malo, zelo malo. Kdo od takratnih svetovnih voditeljev, ki so zarisovali nove meje držav, bi lahko imel kaj čutenja z neznatnim slovenskim življem med Muro in Rabo? Kako bi jih lahko v korist prekmurskih Slovencev prepričal katoliški duhovnik in pogajalec dr. Matija Slavič, ki je bil s svojim sodelavcem, duhovnikom dr. Francem Kovačičem, na mirovni konferenci v Parizu na prvi fronti pogajanj Tudi duhovnik dr. Matija Slavič je šel v Pariz podobno, kot je šel Mojzes v Egipt pred faraona. Mojzes je na egiptovski dvor stopil samo s palico in jecljavo besedo, Slavič pa z neomajno voljo, da za prekmurske Slovence stori vse, kar je v njegovi moči. Oba, Slavič in Kovačič, praznih rok, brez zlata za podkupnino ali pa odkupnino, pa vendar prepričljiva zagovornika pravice po svobodi. Na koncu je bil izid za Mojzesa in Slaviča naravnost čudežen. Mojzesu je uspelo izpeljati njegovo ljudstvo iz egiptovskega suženjstva v svobodo v obljubljeni deželi; Slaviču pa uspe združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, v svobodi vseh, ki spoštujejo in ljubijo Slovenijo. Mojzesa in Slaviča je pri poslanstvu krepila njuna močna in neomajna vera v Boga (prim. 2 Mz 3, 11–15). V tej veri so še tudi drugi prekmurski in prleški katoliški duhovniki – Mikloš Küzmič, Jožef Košič, Marko Žižek, Jožef Borovnjak, Anton Stranjšak, dr. Franc Ivanocy, Peter Kolar, Štefan Kühar, Jožef Klekl st., Ivan Baša, Jožef Klekl ml., Jožef Sakovič, Ivan Jerič, Jožef Godina, dr. Anton Korošec in še nekateri – začutili dolžnost, da se žrtvujejo za slovenstvo v Prekmurju. S svojim delom so ljudi spodbujali k poglabljanju vere, ljubezni do maternega jezika, Slovence pa k združitvi z matičnim narodom. Na njih so se uresničile spodbude apostola Pavla, ko je kristjanom v Rimu zapisal: »Ker smo torej opravičeni iz vere, (…) se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5, 1. 3–5). Ti narodni velikani še zmeraj zgovorno pričujejo, kakšni morajo biti narodni voditelji. Da je voditelj lahko z ljudmi, mora imeti ljudi rad – tako zelo rad, da mu ni žal celo umreti zanje. Osebni interesi pri voditelju ne morejo in ne smejo imeti svojega domovanja. Vsak voditelj je sejalec. Kar seje med ljudi, to tudi žanje. Jezus nas je opozoril, da seme pada na različna tla: ob pot, na skalo, med trnje in tudi na dobro zemljo (prim. Lk 8, 4–8).  Po svoji naravi smo ljudje močno dovzetni za svoje pravice. Ker pa v sebi nosimo razne ranjenosti, smo dovzetni tudi za krivice in celo sovraštvo. Tako veliko dobrih semen, ki jih narod potrebuje za svojo rast in razvoj, pade na pot sovražnosti ali na skalo maščevalnosti in dobra semena propadejo. Če bi se pa med nami razraščalo trnje razdeljenosti, bi to postalo resna grožnja za mir in našo prihodnost. Razdeljenost je največja tragika, ki se lahko zgodi kakšnemu narodu. Če bi razdeljenost postala strategija voditeljev za pridobitev moči nad ljudstvom, potem bi to pomenilo bližnji konec krivičnih voditeljev, pa tudi zaton naroda. Da je rano razdeljenosti vedno mogoče ozdraviti in jo celo napraviti za vogelni kamen svetosti, nam zgovorno pričujeta tudi Božja služabnika, nekdanji polanski župnik in mučenec Danijel Halas ter nekdanji odranski župnik Alojzij Kozar st. in mnogi, ki smo jih poznali kot pričevalce vere, branilce življenja ter graditelje mostov edinosti v Cerkvi in narodu. Na obzorju našega življenja nam ti ljudje svetijo kot zvezde upanja. Božja služabnika Halas in Kozar nista ostala v ranah sovraštva, delitev, groženj in ponižanj, s katerimi so ju hoteli onemogočiti pred lastnimi župljani in končno uničiti tisti, ki niso obrodili dobrih sadov, temveč sta v tej svoji nemoči doživljala milostni dotik poveličanega Kristusa, ki je tudi po svojem vstajenju ohranil rane trpljenja in smrti, da bi mi vsi ozdraveli po njegovih ranah. Papež Frančišek je prepričan, da imamo vsi dostojanstvo v Božji očeh. Samo Bog ga vidi globoko v nas, onstran vseh naših napak in pomanjkljivosti. Bog nas ne sprašuje le, kje smo bili in kaj smo naredili, ampak tudi, kje smo in kaj bi radi naredili. Bog želi ozdraviti naše rane (prim. Frančišek, Bog je mlad, 56). Tako kot Slovenci obžalujemo, zakaj Porabje ni del Slovenije, tudi Madžari ali Hrvati obžalujete, zakaj nekateri deli Prekmurja niso del Madžarske ali Hrvaške. S papežem Frančiškom se moramo vprašati: Kje smo in kaj bi radi naredili – tukaj in sedaj. Ne moremo ostati samo pri svojih narodnih izgubah in bolečinah, ampak moramo skupaj iskati načine, kako sedaj graditi in utrjevati Zlate mostove prijateljstva in sožitja, da bomo preprosto ugotovili: tako je vsem lepo. Tako lepo, da si Slovenci sebe ne bomo znali prestavljati brez Madžarov, Hrvatov, Nemcev in Romov; pa tudi Madžari, Hrvati, Nemci in Romi, da si ne boste znali sebe predstavljati brez Slovencev. V večstoletni zgodovini Marijinega svetišča v Turnišču se še ni zgodilo, da bi sveta podoba Marije pod Logom zapustila svoje prebivališče. Stoletja romamo k nebeški Materi Mariji v Turnišče. Danes je njena sveta podoba priromala k nam, v Beltince. Med nas je prišla s sporočilom, da smo vsi njeni otroci, zato ker smo po krstu bratje in sestre v Kristusu. Prekmurci že več kot tisoč let hodimo po Zlatem mostu vere. V štirih škofijah – Györu, Zagrebu, Sombotelu in Mariboru so nas škofje v preteklosti vodili po tem mostu. Izročena milostna podoba Marije pod Logom v Turnišču njihovim naslednikom, štirim sedanjim škofom – györskemu dr. Andrásu Veresu, ki je tudi predsednik Madžarske škofovske konference; zagrebškemu kardinalu dr. Josipu Bozaniću; sombotelskemu dr. Jánosu Székelyu in mariborskemu msgr. Alojziju Cviklu – danes pomeni našo ponižno zahvalo, da so nam njihovi predniki na škofovskih sedežih ohranjali katoliško vero. Naj nebeška Mati Marija še naprej hodi z nami po tem Zlatem mostu. Dobri sosedje, dobri prijatelji – to je velik dar za Cerkev in blagor naših narodov. Če bi se sonce tega prijateljstva kdaj hotelo zmračiti, potem naj raje prej izgine tisti dan in tista ura, kot pa da se to zgodi. Bolje je, da nas ni, kot pa da smo, pa si nismo dobri sosedje in prijatelji. Veličastna reka Mura, čez katero se pne sedem mostov povezovanja ljudi na njenem levem in desnem bregu, je tudi na začetku te svete maše z glasovi naših pevcev zapela pesem o sebi, kot jo je pred 100 leti pela v verzih velikana prekmurskega slovenstva, duhovnika Jožefa Klekla st: »Ne me Večni zato stvoro, da bi val moj brate ločo. Jaz vezalje sem za nje, ki kre strani mi žive.« Bog nam je dal milost dočakati 100-letnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In če imamo mi to milost, imamo tudi dolžnost, da omogočimo naslednjim rodovom, da tudi oni čez 100 let dočakajo dan, kot smo ga mi dočakali danes. Naj ga dočakajo kot Slovenci, Madžari, Hrvati, Nemci in Romi.   Bog živi naše Prekmurje in vse narode.                                                                                           - amen
Teme
Matjaž Železnik MO Celje lokalne volitve 2018 Kandidat SDS za župana

Zadnji komentarji

Miha Skumarc

2019-08-11 23:34:36


Da, groza.
APMMB2

2019-07-28 06:13:29


Milan Kučan je poosebljeno zlo. Kjerkoli se pojavi in karkoli naredi, naredi škodo. Če se spomnimo samo začetka njegove politične kariere, ko je odnesel Staneta Kavčiča. Kavčič je bil sicer komunist, a vseeno je njegova partijska odstavitev pomenila zastoj v Sloveniji. Potem se je povzpel do generalnega sekretarja CK ZK in pod njegovim vodstvom je Slovenija bankrotirala. Bankrot Jugolavije in tudi Slovenije je povzročilo komunistično vodstvo. Se pravi je za Slovenijo pri bankrotu bil prav Kučan eden glavnih. Nasprotoval je osamosvojitvi, pa je k sreči bil poražen. Potem je nasprotoval demokratizaciji in vladavini DEMOSa. Zmagal je, saj je DEMOS razpadel in začelo se je obdobje kučanizma oziroma Murgljevanje. To vlada še danes. Kar ukaže mali mož, se nemudoma uresniči. Vmes, med padcem Demosa in današnjega dne je dolgo obdobje Murgljvanja, kjer so vidne sledi Milana Kučana. Skoraj vsa kadrovska politika je obremenjena s Kučanom. Skorajda nobenega visokega položaja v Sloveniji ne zasedejo, brez pritrditve Kučana. Kam pa je to Slovenijo pripelajlo vidimo po tem, da smo začeli zaostajati za državami vzhodnega bloka, ki so bile daleč za nami. Ugled Slovenije je v svetvni areni znatno upadel. Nihče se več ne zanima za Slovenijo. Tujih investicij je vse manj. BDP stagnira. Vlada nezadovoljstvo, ki se odraža pred vsem z zapuščanjem države. Slovenci se izseljujejo,prihajajo pa tujci in Kučan dobiva nove in nove volivce. Kučan je ustanovitelj Foruma 21. To je organizacije, ki uničuje slovensko gospodarstvo. Med člani Foruma je največ kriminalcev in največ direktorjev, ki so zavozili svoja podarjena podjetja. Na čelu teh je MIlan Kučan. Pa tega Slovenci ne smejo videti. Šopiril se bo pred Prekmurci s proslavo. Ali bodo Prekmurci požrili to žalitev? Prav Kučan jim je uničil Muro, Pomurko in druga podjetja. Mnoge je nagnal v tujino za golo preživetje. Podaril jim je Polaniča, ki je edini, ki je v Prekmurju profitiral V času največje prekmurske krize, si ni upal obskati Prekmurja. Sedaj pa si misli, da so Prekmurci pozabili njegovo kvarno delovanje. Žal, ni uničil le Prekmurja, uničil je Slovenijo.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Matjaž Železnik, kandidat SDS za župana Celja: Delo za dobro ljudi bo glavno merilo