SI
Jože Možina: Afera z dr. Dežmanom kreirana s strani Turnškove ZZB
Odgovor dr. Jožeta Možine na poročilo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev Ilinke Todorovski v primeru intervjuja z dr. Jožetom Dežmanom
V Fokusu
Novice

Sobota, 22. september 2018 ob 21:33

Odpri galerijo

Programskemu svetu RTV Slovenija in slovenski javnosti je novinar dr. Jože Možina posredoval  odgovor na poročilo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev Ilinke Todorovski v primeru intervjuja z dr. Jožetom Dežmanom.

Pisanje objavljamo v celoti.

Uvod
Poročilo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev Ilinke Todorovski v zadevi intervju z dr. Dežmanom je v bistvenih elementih enostransko in politično motivirano, nova dejstva ponujajo tudi dodatne odgovore, zakaj je tako. Sedaj javno objavljena analiza treh primerov, ki jih je obravnavala varuhinja (Možina, Šurc, Kožar), natančno razkriva njeno izrazito pristranskost in dvojna merila, kar bo v primeru nadaljevanja gonje tudi materija pravnega varstva avtorja. Že v uvodu svojega poročila varuhinja gospa Todorovski navaja, da so prevladovale kritike oddaje intervjuja z dr. Dežmanom, kar dokazljivo ne drži. Dejansko je na RTV prišlo nekajkrat več pohval kot pritožb. Pohval, ki so prihajale ločeno že prej na naslov avtorja oz. na socialna omrežja, tu niti ne štejem. Gredo v stotine in tisoče. Že hitra analiza pritožb in pohval pokaže, da gre v prvem primeru za žalitve in pretežno pavšalne kritike z nasprotovanjem, da se taka tema sploh obravnava. V primeru pohval in izrazov podpore pa je večina zapisov na dostojni stopnji komunikacije in izhajajo iz občutljivosti za obravnavano temo ter potrebo po zaščiti novinarske avtonomije in svobode govora na RTV Slovenija.

Poudarki iz odzivov gledalcev
Izbor varuhinje v tej rubriki ima tendenco kritičnih zapisov in nikakor ne predstavlja dejanskega spektra vsebin, ki so glede oddaje prihajale na RTV oz. na naslov varuhinje. Zastopane so kritike, sicer apriorne, moti jih gost, avtor, stil vodenja, Dežmanove argumentacije, ne navajajo pa, kaj v intervjuju ne bi bilo res in kaj v resnici naj bi bilo narobe. Nihče tudi ne zahteva popravka, ki je po zakonu o medijih obvezen in zakonito ščiti prizadeto stran.

Ne glede na to, da je nabor varuhinje dokazljivo pristranski, je iz njega razvidno, da se pravzaprav nihče konkretno ne pritožuje na poklicna merila oz. standarde. To je storila varuhinja sama, kar ji pravilnik sicer omogoča, a vendar se je izpostavila spolzkemu terenu dvojnih meril, saj ni znano, da bi se samoiniciativno tako ažurno spuščala v kritiko kakšne druge problematizirane oddaje, npr. oddaje Mateja Šurca, pogovorov Marcela Štefančiča, oddaj Špele Kožar in podobno. Izredno poročilo je varuhinja pripravila le v primeru Dežman, vsi ostali primeri so omenjeni le v rednih mesečnih poročilih varuhinje. Značilno je tudi, da je varuhinja pohitela z izrednim poročilom kljub temu, da je šlo za počitniški čas in je večji del odzivov na oddajo prišel šele po tem, ko je poročilo že oddala.

Smiselno je izpostaviti, da pisma gledalcev, ki so vsebovala pavšalna ali žaljiva nasprotovanja obravnavi te teme, nikakor ne opravičujejo angažmaja varuhinje v obliki posebnega poročila. Za slednje se je očitno odločila po lastnem nagibu oz. zaradi pisma poslanca SD Marka Koprivca ter predsednika Zveze borcev Tita Turnška, ki sicer niti ni bilo naslovljeno nanjo.

Odzivi pristojnih
Glede na to, da negativni odzivi na oddajo niso vsebovali konkretnih vsebinskih argumentov, ampak je šlo v veliki meri za grobe ideološke oz. politične napade na avtorja ter gosta intervjuja, odzivi vodstva niso bili, kot je običajno, v razumljivo obrambo medijske avtonomije in avtorja intervjuja. Generalni direktor avtorja ni jasno zaščitil, ampak se je, presenetljivo, solidariziral s političnimi in ideološkimi pritiski na TVS, ko je v odgovoru Titu Turnšku zapisal, da bodo na RTV preverili, ali so bila kršena načela novinarske etike v programih RTV. Torej še preden bi jih kdorkoli izpostavil. Ni znanega primera, da bi generalni direktor ob kaki drugi oddaji ravnal podobno. Generalni direktor (delno tudi odgovorna urednica) sam problematizira oddajo in izpostavlja, da bi lahko šlo za žalitev nekaterih oseb. To podkrepi z domnevno spornimi citati iz oddaje, ki jih, zanimivo, nihče od pritožiteljev ni sam tako izrazito izpostavil. V tem je moč razbrati, da generalni direktor celo bolj konkretno kot sami pritožitelji bremeni avtorja in gosta oddaje. Dejansko Dežmanov polemičen slog pogovora v ničemer ne odstopa od dobrih intervjujev v pluralnem oz. razvitem medijskem svetu.

Povsem jasno je, da je oddaja za centre moči, ki se oglašajo, »sporna« zaradi vsebine, ker pa tej ni moč strokovno oporekati, se razpoke iščejo v načinu izreka in vodenju oddaje. Na sestanku pri generalnem direktorju RTV g. Kaduncu 22. avgusta 2018, kjer sta bili poleg avtorja prisotni še odgovorna urednica in urednica oddaje, je slednja, nedvomno najbolj izkušena voditeljica intervjujev na TVS, jasno povedala, da je bil intervju dober in zanimiv in da bi po takem seciranju izrečenega, kot smo mu sedaj priča, lahko našli »kršitve« v vsakem intervjuju. Generalnemu direktorju je svetovala, naj zato svojo trditev o »napakah, ki so nesporno bile«, izloči. Tudi odgovorna urednica je opozorila, da bi po takih kriterijih, kot se sedaj pretresa intervju z Dežmanom, postavili pod vprašaj vsako informativno oddajo, začenši z dnevnikom in Odmevi ter ostalimi intervjuji.

Skratka, če bomo po kršitvenih kriterijih, ki jih v primeru intervjuja z dr. Dežmanom demonstrira gospa Todorovski, nanjo pa se sklicuje tudi generalni direktor g. Kadunc, analizirali tudi intervjuje ostalih kolegic in kolegov na RTV, bomo prišli do zanimivih in v smislu »problema« povsem razbremenilnih ugotovitev. V primeru stopnjevanja gonje bo ta podrobna analiza seveda narejena.

Poročilo varuhinje je pristransko tudi v točki, ko v njem ni navedla nobenega argumenta voditelja intervjuja - ampak je moj celovit odgovor na kritike in pohvale premaknila v prilogo!

Mnenje varuhinje
V nadaljevanju sledi natančna analiza oz. demanti zapisanega mnenja varuhinje, ki dokazuje, da je pri obravnavi intervjuja z dr. Dežmanom ravnala izrazito pristransko, saj je brez navajanja konkretnih kršitev izpeljevala generalne sodbe glede »kršitev«.

Po oddaji je na naslov varuhinje prišlo nekaj nevsebinskih, celo žaljivih zapisov, ki jih sploh ni moč jemati za argumentirano kritiko in nekaj pavšalnih kritičnih ocen oddaje. Noben od teh zapisov ni mogel biti osnova za njeno obravnavo, ker ni navajal nobenih konkretnih kršitev. Zato je gospa Todorovski sama, po mojem prepričanju z ideološko motiviranih izhodišč, ki jih bom v nadaljevanju tudi opredelil, dejansko materializirala posplošene napade Zveze borcev in politika Koprivca. Vse skupaj je izpeljala v pavšalno oceno »kršitve« poklicnih meril in načel novinarske etike in s tem de facto nadgradila oz. evidentno podprla Zvezo borcev in politiko pri napadu na avtorja oddaje. To pa je nezaslišan unikum in sramotna poteza v delovanju javne televizije.

Dne 31. julija 2018 me je gospa Todorovski poklicala na sestanek, kjer sem presenečen ugotovil, da kljub temu, da mi še ni poslala pisnih pritožb gledalcev in prejela mojih odgovorov nanje, že ima izoblikovano izrazito negativno stališče do avtorja oddaje oz. prepričanje o kršitvah načel. V tem nenavadnem pogovoru sem jo opozoril, da bo očitno odigrala vlogo inkvizitorja, ki bo omogočil, sprožil sankcije, ki bodo imele negativne posledice zame in moje oddaje in da je »igra« že vnaprej jasna. Kot je razvidno iz korespondence objavljene v prilogi poročila varuhinje o tem primeru, sem jo opozoril, da bo v problematizirani oddaji intervju težko našla napake, ker za nekatere osupljiva zgodovinska dejstva, ki so predstavljena v oddaji, zanesljivo držijo, dejstva – vsebina pa so glavna poanta, tako rekoč vsebina vsake oddaje. Gospa Todorovski je na to mojo intervencijo odgovorila, da je dejstva sploh ne zanimajo. Tega dne 31.7. 2018 po sestanku sem ji poslal tudi dopis z naslednjo vsebino:

Možina: »Sploh pa - kako se ti sklep moje kršitve pr. standardov lahko nakazuje, ko pa mi nisi poslala vsebinskih pritožb gledalcev in poslušalcev in še manj počakala, da bi odgovoril nanje? To je skrajno zaskrbljujoče, apriorno in nekorektno in že meče senco na tvojo odločitev.
Vedno si pritožbe pošiljala in po odgovoru avtorja oblikovala mnenje, kakršnokoli že.
Tokrat pa obtožbe kar vnaprej? Kje pa lahko vidim konkretno pritožbo gledalca, da sem, kot praviš, »polagal govorcu besede v usta« oz. da do njega nisem imel distance - ali gre za tvojo lastno oceno?
Ne morem tudi mimo tvojega stališča, da te v tem primeru dejstva sploh ne zanimajo. Tudi ZZB ne zanimajo dejstva, saj jih ne problematizirajo, ampak zgolj ukinitev mojih oddaj.«

Varuhinja je v odgovoru priznala, da je pri presojanju oddaje zgodovinska dejstva sploh ne zanimajo. To je seveda dvojen podatek. Povsem jasno je, da je bila oddaja napadena s strani politike SD oz. Zveze borcev zaradi navedenih dejstev. Ker se nobene od navedb ne da demantirati, se je potem kritika na silo skoncentrirala na vse mogoče okoliščine in osebne sodbe, ki pa nimajo več zveze z bistvenim – vsebino oddaje, ampak služijo potrebam političnega obračunavanja, katerega del je s tem postala tudi varuhinja Ilinka Todorovski.

Konkretni odgovori na očitke iz poročila Ilinke Todorovski:
Todorovski: »Menim, da oddaja ni bila zasnovana in izpeljana tako, da bi RTV Slovenija z njo prispevala k strpnemu družbenemu dialogu o travmatični preteklosti, s polnim zavedanjem odgovornosti in poslanstva, da ne poglablja razdorov in nestrpnosti, ampak pomaga pri ustvarjanju soglasja, razumevanju in spravi.«
Možina: Očitek Todorovske, po kateri intervju, v katerem so predstavljena izključno zgodovinska dejstva, »poglablja razdor in nestrpnost«, izhaja iz absurdne ideološko obrambne krilatice predsednika zveze borcev Tita Turnška, ki relativizira, zagovarja ali celo zanika povojne poboje in poziva k prepovedi oddaj, ki o tem govorijo, ne da bi navedel eno samo dejstvo, ki ne drži. [Opomba: Po vojni, če se omejimo le na ta čas, je partizanska vojska preformirana v JA, po diktatu KP in v organizaciji politične policije Ozne (pozneje Udba, SDV), na slovenskem ozemlju pomorila okrog 100.000 vojnih ujetnikov in civilistov, od tega 14.500 Slovencev. Izvrševalci in sodelavci pri teh zločinih, bilo jih je več tisoč, so kot partizani in pripadniki Jugoslovanske armade skupaj z ostalimi po vojni postali člani Zveze borcev. Zgodovinska pozicija ZB tu nikakor ni nevtralna. Ne le da je bil njen prvi predsednik Ivan Maček Matija neposredno odgovoren za organizacijo in izvajanje povojnih pomorov, tudi eden kasnejših predsednikov ZB Bojan Polak Stjenka je po partizanskih virih vpleten v pomor Romov v Iški. Vodstvo ZB je imelo ves čas, do današnjih dni močno ideološko politično konotacijo. Še danes so njeni trije podpredsedniki, Franci Križanič, Ljubica Jelušič, Matjaž Kmecl bivši funkcionarji, ministri in pomembni člani SD, stranke, ki je naslednica nekdanje Zveze komunistov oz. KPS, ki je vodila osvobodilno vojno z revolucijo in povojnimi poboji. Zveza borcev se niti po razkritju, da so v pomor 50 Romov leta 1942 vpleteni 4 narodni heroji, ni odzvala na način, da bi okoliščine razčistila in odgovornim odvzela časti. Raje napada tiste, ki zgodovinska dejstva prezentiramo javnosti.] To je popolni nesmisel. Po tej logiki o največjih zločinih, ki so bili storjeni v našem narodu, ne bi smeli debatirati, če nekdo, po možnosti tisti, ki zločinsko stran zagovarja, meni, da to razdvaja in poglablja razdor. Torej, tudi intervjuja z nekom, ki bi razgalil nepravilnosti v otroški srčni kirurgiji UKC, ne bi smeli opraviti, ker tudi to razdvaja in je travmatično. Vendar za starše bolnih ali celo umrlih otrok povsem z drugačnega vidika kot pa za krivce za nastalo situacijo.

Todorovski: »Menim, da javnost upravičeno pričakuje, da bodo uredništva tematike, ki delijo tako stroko kot javnost, ki sprožajo čustvene odzive in netijo spore, v programe umeščala posebej premišljeno, tenkočutno in pietetno ter tako, da se zagotovi argumentirano, dialoško, natančno, strpno predstavitev različnih mnenj in pogledov. Menim, da pristojno uredništvo tega ni storilo.«
Možina: Stališče varuhinje je v kontradikciji in pomeni evidentno zavajanje. Govori v imenu javnosti? Dobila je npr. 10 pritožb čez oddajo in še dobrih 10 žalitev na račun avtorja ter 150 pohval, ki govorijo povsem nasprotno, da je umestitev take tematike na tak način nujno potrebna in upravičena. Tema je bila obravnavana tenkočutno in pietetno in argumentirano, ko je bilo govora o žrtvah obeh strani, in ostro, ko je šlo za tiste, ki imajo do tega vprašanja selektiven nepieteten odnos. Povsem skregano z logiko intervjuja pa je pričakovanje, ki ga nekako navaja varuhinja, da lahko v oddaji, kjer nastopa ena oseba, predstaviš različna mnenja. To se stori drugače, v nizu oddaj na daljši časovni rok. Naj tu omenim, da sta najbolj izpostavljena zgodovinarja Zveze borcev dr. Repe in dr. Pirjevec že nastopala v oddaji Intervju, dr. Dežman pa prvič. Prav tako so predsednik in predstavniki ZZB v preteklosti sami leto za letom velikokrat nastopali v oddaji Intervju, ko je oddajo vodil Lado Ambrožič in tudi še kasneje.

Spet absurdno in povsem pristransko je mnenje varuhinje, da ravno v tem primeru, ko je prvič nastopal dr. Dežman, izpostavlja, da intervju »…zaradi nedialoške narave lahko razvnemajo strasti in spodbujajo delitve, kakor za intervjuje z enim gostom, v katerem se izreka le en pogled in le ena interpretacija, pri čemer izrečenih tez, trditev, podatkov ali mnenj ni mogoče soočiti z drugačnimi, jih podrobneje predstaviti in pojasniti ali z njimi polemizirati.«

Kje je bila gospa varuhinja, ko je v intervjuju pred časom nastopil npr. dr. Božo Repe in tudi predstavljal svojo poglede, ki »delijo«? Ali pa Milan Kučan, Ljubo Bavcon in tudi številni drugi gostje intervjujev, ki sta jih vodili kolegici ali pa jaz sam? To tolmačenje varuhinje je povsem tendenciozno in ideološko pristransko. Po takem prepričanju sledi, da bi morali intervjuje, posebej v temah, ki po navedbah Zveze borcev »spodbujajo delitve«, odpraviti oz cenzurirati.

Todorovski: “Menim, da uredništvo za obravnavo zgodovinskih nesoglasij o polpretekli zgodovini, o povojnih pobojih in spravi ni izbralo ustreznega žanra (intervju) in da oddaja Intervju že po zasnovi ni primerna za razčiščevanje strokovnih tem ali poglavij iz travmatične preteklosti.”
Možina: Varuhinja je tu spet povsem na izhodišču zveze borcev in ne demokratične javnosti. Tu ne gre za zgodovinska nesoglasja, ampak za nizanje dejstev, ki jih gost predstavi. Trditev, da intervju ni primeren za strokovno debato, je povsem nesmiselna in v nebo vpijoča. Po tej logiki - hvala Bogu, da je okrog nas tudi normalnejši medijski svet - v intervjuje sploh ne bi smeli vabiti zgodovinarjev, ki govorijo o novih zgodovinskih dognanjih? Pa tudi ne predsednika vlade, ker zastopa le vladna in ne tudi opozicijska stališča? Očitno glede priporočil tudi ne vodje opozicije, ker govori samo svoje? Izhodišče varuhinje je neresno, izhaja iz intervjuja, ki ne ustreza zvezi borcev in njihovim političnim podpornikom. Ona sama pa se je v svoji nestrokovni presoji postavila na njihovo stran in s tem povsem kompromitirala poslanstvo zastopnika interesov gledalcev. Katera je ta stran, iz katere pozicije vsakič znova izhaja varuhinja? Je bil problem, ko je v oddaji, seveda s svojih enostranskih izhodišč, nastopil dr. Božo Repe? Nihče ni delal iz tega problema, ker se od gosta normalno pričakuje, da bo povedal svoje. Tudi varuh se v tem primeru ni samoiniciativno motivirano lotil seciranja oddaje.

Todorovski: “Menim pa tudi, da se morajo voditelji vedno in še posebej pri aktualnih in kakor koli kontroverznih tematikah izogibati enosmernim in sugestivnim vprašanjem (ki napeljujejo k odgovoru ali že vsebujejo odgovor), predvsem pa morajo v imenu javnosti intervjuvancu zastaviti vsa vprašanja in podvprašanja, s katerimi se razčisti kategorične ali dvoumne, ki niso (dovolj) podkrepljene z dejstvi, ki so v nasprotju z znanimi dejstvi ali širokim družbenim/strokovnim soglasjem. Voditelj z odnosom do sogovornika ne sme izkazovati osebne ali vsebinske naklonjenosti ali pristranskosti. Voditelj obravnavane oddaje Intervju v konkretnem primeru ni ravnal tako.”
Možina: Varuhinja pavšalno obtožuje voditelja, da je dajal sugestivna in enosmerna vprašanja, a klub zelo dolgi analizi ne navede nobenega konkretnega primera. To je logično, saj bi njena izpeljava s konkretnim izsekom oddaje trčila na izseke drugih oddaj drugih voditeljev te iste RTV Slovenija, ki pa so pri aktualnih in kontroverznih tematikah v resnici izrazito sugestivni. V primeru, da bo poročilo varuhinje izgovor oz. vzvod za kakršenkoli ukrep ali sankcijo, bo nujno podvrženo primerjalni analizi drugih oddaj in voditeljev na RTV Slovenija, s čimer bo celotno poročilo varuhinje v tej zadevi tudi zgolj dokazno breme njene očitne pristranosti.

Varuhinja intervju z dr. Dežmanom neposredno uvršča med kontroverzne – to je sporne tematike. Uporablja pejorativno oznako za pogovor o zgodovinskih dejstvih, odnosu do posmrtnih ostankov obeh strani, 630 prikritih moriščih, pomoru Romov v Iški, odnosu do temnih plati prve in druge svetovne vojne, zanikanju povojnih pobojev kot zločinov… Na tej točki je varuhinja posebej ideološka in žaljiva. »Spornost« je motivirana oznaka, ki jo vsiljuje zveza borcev, ko skuša ukiniti tematiziranje teh vprašanj, in ne demokratična javnost oz. tisti, ki jih omenjena tema najbolj prizadeva in do katerih ima ta država tudi največji dolg. Pri očitkih na to temo je varuhinja znova nekonkretna, saj ne navede nobenega izseka oddaje, s katerim bi sploh podkrepila svoje obtožbe. Prav tako ne pojasni, kaj naj bi bilo v oddaji dvoumno in ne dovolj podkrepljeno z znanimi dejstvi. Pri pavšalnih, nekonkretnih očitkih se približuje izhodiščem Zveze borcev in Tita Turnška, ki pravi in piše, da so vse Možinove oddaje »ena sama laž«, ne navede pa nobenega konkretnega primera za tako absurdno in žaljivo obtožbo.

Varuhinja tudi ne predstavi, kaj naj bi bile dvoumne ali z dejstvi ne dovolj podkrepljene stvari! Vse njene sodbe so splošne in zato neargumentirane. Vrhunec nerazumevanja vloge svobodnega medija, forme intervjuja in vloge voditelja pa je, ko si poskušamo odgovoriti na vprašanje - kaj naj bi bilo po varuhinji Ilinki Todorovski v intervjuju tisto, kar je v nasprotju z znanimi dejstvi in širokim družbenim/strokovnim soglasjem? In kdo o znanih dejstvih in širokem družbenem soglasju odloča? Družbe, ki so imele take ustanove, so bile cenzorske in totalitarne! Kljub temu, da ima gospa Todorovski na voljo za analizo in svojo sodbo cel prepis oddaje, spet ne navede nobene konkretne kršitve, zato je njen zaključek: »Voditelj obravnavane oddaje Intervju v konkretnem primeru ni ravnal tako« - v smislu kritike oddaje povsem neargumentiran in brezpredmeten.

Todorovski: Varuhinja v nadaljevanju meni, da bi se »moral voditelj distancirati od žaljivih in posmehljivih, (tu v poročilu očitno nekaj manjka, opomba J. Možina) česar ni storil, prav tako ni vztrajal pri spoštljivejšem besednjaku in stopil v bran osebni in poklicni integriteti posameznikov in skupin, ki jih je intervjuvanec izpostavil, a jih ni bilo v studiu, da bi se same.
Možina: Varuhinja je namerno spregledala, da se kvalitetnih intervjujev nikjer na svetu ne meri s puritanskimi vatli – kot jih želi vsiliti točno v tem primeru. Posmehljivost in žaljivost sta njeni trditvi, ki sta znova nekonkretni in z ničemer dokazani. Dr. Dežman je kot govorec spoštljiv, a izviren, nekateri bi rekli ciničen, vsekakor satiričen in na trenutke oster. Ostrino si po njegovem zaslužijo tisti, ki zagovarjajo zločine in zanikajo povojne poboje, ki jih ta država seveda prizna kot zločine proti človečnosti in svojcem plačuje odškodnine. To je podobno, kot bi v Nemčiji zanikali holokavst in bi se zagovorniki holokavsta zgražali nad tistimi, ki so jih ostro označili. Tit Turnšek je npr. leta 2014, ko je prvič javno napadel oddajo Pričevalci, izjavil, »da moramo nehati govoriti o povojnih pobojih.« [Opomba: Tit Turnšek v Nedeljskem dnevniku septembra 2014.] Njegove trditve, da so bili povojni množični umori zakoniti in izvedeni po sodni instanci, pa so v popolnem nasprotju z določeno pravno kvalifikacijo zločinov proti človečnosti in zato ne vidim razloga, da se v odzivu na tako govorjenje uporabi ostrejši izraz. Slovenski pravni red v temelju izrazito ščiti morebitno prizadeto, v medijih izpostavljeno osebo, z institutom popravka oz. prikaza nasprotnih dejstev, ki je po Zakonu o medijih obvezen. Kljub številnim kritikam in napadom nihče v zakonitem roku ni zahteval popravka, kar veliko pove o dejanski spornosti oddaje. V intervjujih na radiu in televiziji se dnevno omenjajo, kritizirajo ljudje, ki jih ni v studiu, da bi se branili, pa varuhinja na to pozablja.

Nasprotno pa varuhinja vzame v bran kritike na račun programskih vsebin in zatrjuje, da jih ni mogoče enačiti z napadi na uredniško avtonomijo in medijsko neodvisnost. V nadaljevanju sicer dodaja:
Todorovski: »Menim pa tudi, da je v kulturnem dialogu in javni komunikaciji nasploh popolnoma nesprejemljivo izrekanje ali zapisovanje osebnih žaljivk, podajanje pavšalnih, neargumentiranih in podcenjujočih sodb o programskih vsebinah, programskih ustvarjalcih in drugih zaposlenih na RTV Slovenija, še zlasti pa so zavržne grožnje drugače mislečim in njihovo blatenje. (…)Menim, da uredniške in kadrovske politike RTV Slovenija ne moreta krojiti ulica ali politika, ampak so za uresničevanje javnega interesa pristojni z zakonom predvideni organi ter odgovorne osebe. Kot varuhinja ostro zavračam poskuse instrumentalizacije, sovražni govor in grožnje.«

Funkcija varuha pravic gledalcev in poslušalcev
Ob diskriminatornem delovanju varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija v zadevi Intervju z dr. Dežmanom želim v izogib zlorabe tega instututa izpostaviti naslednje. V študiji Varstvo pravic uporabnikov javnih medijev, edinem relevantnem strokovnem besedilo o ureditvi tega področja, je navedeno, da lahko Programski svet opravi razpravo v primeru, ko so stališča varuha in odgovornega urednika v predmetni zadevi različna: »V primeru nesoglasja med ugotovitvami varuha in stališčem odgovornega urednika varuh obvesti programski svet, ki lahko o tem opravi razpravo. Vendar pa v nadaljevanju ni določeno, kakšne so lahko odločitve programskega sveta po opravljeni razpravi. /…/ Glavni problem, ki ga vidim pri tej ureditvi, je v tem, da je postopek pred varuhom določen s pravilnikom in ne z zakonom, čeprav ZUP v 3. členu določa, da so pravila postopka lahko določena drugače (kot v ZUP) le z zakonom, torej postopkovnih pravil ni dovoljeno določati z nižjimi pravnimi akti. /…/ Nadaljnjo težavo vidim v tem, da iz pravilnika (13.člen) izhaja, da je končni akt, ki ga izda varuh, poročilo, ni pa določeno, kakšno je nadaljnje pravno varstvo, če pritožnik ni zadovoljen z vsebino tega poročila. V zvezi s tem se mi postavlja vprašanje, ali bi bilo zoper takšno poročilo možno sodno varstvo v upravnem sporu. In ne nazadnje se mi postavlja vprašanje, kakšen postopek naj bi se uporabljal pri varuhu. /…/ Ker pravice gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija niso določene v nobenem predpisu, pa tudi ker nikjer ni določeno, da bi varuh pravic gledalcev imel pooblastilo, da vodi postopke v skladu z ZUP, posledično tudi njegove odločitve v konkretnem primeru poročila ne morejo biti take narave, da bi bile lahko izvršljive v smislu upravne izvršbe. / … / Varuh torej nima nobenih zakonskih orodij, da bi bil učinkovit, tudi če dela po najboljših močeh.« [Opomba: Varstvo pravic uporabnikov javnih medijev, avtor Damijan Gantar, Pravna praksa, 15. 2. 2018, str. 3.]

Kršitve Pravilnika o delovanju varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev Radiotelevizije Slovenija v primeru Dežman
V 2. členu pravilnika o delovanju varuha pravic gledalcev in poslušalcev Radiotelevizije Slovenija so izpostavljena načela delovanja. Nekatera od teh načel varuhinja po moji oceni in izkušnjah krši. Načelo neodvisnosti predvideva, da mora varuh delovati brez zunanjega ali notranjega vpliva. Sam menim, da je ravnanje gospe Todorovski, kot je dokazano z analizo, izrazito pristransko oz. odvisno. Njeno posebno poročilo ni slonelo na pritožbah gledalcev, saj so bile te do njenih prvih reakcij splošne in nekonkretne, nekatere celo žaljive. Kritiko oddaje v smislu kršitev standardov je nadgradila sama po tem, ko je na RTV prišlo pismo predsednika Zveze borcev Tita Turnška in pismo poslanca SD Marka Koprivca. Teža, ki jo je Todorovska dala domnevnim kršitvam v oddaji, in ažurnost njene reakcije ni primerljiva z veliko resnejšimi in evidentnimi kršitvami v drugih primerih. Glede na to, da so to oddajo z oznakami, »češ, da je polna laži in potvarjanja zgodovine«, napadli politiki in ideološko profilirana organizacija z močno politično podporo, bi morala ravnati kvečjemu nasprotno. Todorovska ni opozorila na politične pritiske s strani SD. Marko Koprivec je namreč svojo »pritožbo« poslal kot poslanec Državnega zbora, objavljena pa je na spletni strani stranke SD. Vsekakor je Ilinka Todorovski ves čas kazala neobičajno velik interes, da v primeru Dežman poskuša najti kršitev, v drugih, realno spornih primerih, pa je ravnala ravno nasprotno.

V zadnjem času je najbolj izstopajoč primer Mateja Šurca v oddaji Labirinti sveta in njegovi komunikaciji s pritožnikom. V primeru Dežman je gospa Todorovski v 12 dneh po objavi intervjuja, kljub temu, da je bila vmes na dopustu, spisala poročilo, čeprav je s pravilnikom določen rok 20 dni in čeprav je ravno v dneh, ko je oddala poročilo, prihajalo največ (pozitivnih) odzivov gledalcev, ki jih seveda v poročilu ni upoštevala. V primeru Šurc in oddaje, ki je bila objavljena 10. 8. 2018, ni bilo nikakršne posebne obravnave in poročila. Seveda je s tem evidentno kršeno načelo nepristranosti, ki pravi: »varuh obravnava vse zadeve nepristransko in pošteno, brez kakršnekoli vnaprejšnje naklonjenosti ali predsodkov do katere koli strani v postopku.« Gospa Todorovski ni ravnala po tem načelu, moj »primer« je problematizirala predvsem po lastnem motivu in ne po konkretni pritožbi gledalca, kar v ostalih primerih, ki so problematizirani z drugačnih svetovno nazorskih izhodišč, ne počne. Kritike nasprotnikov intervjuja so se v pomembnem delu nanašale na oznake, da so bile v intervjuju izrečene »same laži«, česar varuhinja, zanimivo, ne presoja. Njeno ravnanje, ko je avtorju na sestanku 31. 7. 2018 napovedala ugotovitev kršitve (preden je avtor dobil in odgovoril na pritožbe gledalcev), je očiten rezultat njene pristranskosti. Varuhinja tudi ni počakala, da bi poročilo o primeru Dežman izdala v sklopu z rednim poročilom za mesec julij, pač pa je pred rokom pohitela s posebnim poročilom!

Velik problem predstavlja kršenje načela verodostojnosti s strani varuhinje Ilinke Todorovski. To je pod vprašajem že ob primerjanju njenega ravnanja v tem primeru z drugimi primeri kršitev. Načelo verodostojnosti vsebuje normativ: »svoje delo mora opravljati na način, ki zbuja spoštovanje in zaupanje. Pri svojem delu mora objektivno presojati in vrednotiti vsa stališča in mnenja, tako da so njegove odločitve verodostojne, ker so utemeljene na podlagi skrbno pretehtanih spoznanj.« Način delovanja varuhinje je v bistvenih elementih v popolnem nasprotju s tem načelom. Svojega dela, ki je glede izbora in motiva pristransko, ne opravlja na način, ki bi zbujal spoštovanje in zaupanje. Prav tako pri svojem delu v primeru Dežman ni presojala vseh stališč in mnenj, saj je, kljub temu, da je imela še 8 dni časa in bi lahko upoštevala množično prihajajoče odzive, poročilo kar zaključila in s tem veliko gledalcev diskriminirala. Varuhinja tudi ni izkoristila 10. člena pravilnika, po katerem lahko zavrne obravnavo vlog, če so te zlonamerne, neutemeljene ali kako drugače neprimerne za obravnavo. V primeru pritožb glede oddaje so bile nekatere žaljive in povsem neutemeljene, pa jih varuhinja ni zavrnila. Kot primer navajam »pritožbo« gledalke: »Prosim, da mi pojasnite do kdaj namerava RTV Slovenija, predvajati takšne nebuloze kot se zgodilo v nedeljo 22.7. Intervju z Dr.Dežmanom…« Seveda to ni argumentirana pritožba ampak kvečjemu žaljiv zapis, ki bi ga varuhinja lahko zavrnila ali zaprosila za konkretizacijo.

Absolutno in apriorno kršenje načel neodvisnosti, nepristranskosti in verodostojnosti ter izredno usodno za ugled in verodostojnost celotne Radiotelevizije pa predstavlja medijsko razkritje, da je Ilinka Todorovski delovala kot stalni občasni vir Službe državne varnosti - zloglasne politične policije bivšega režima, katere delovanje je tudi po sodbi vrhovnega sodišča zločinsko. Gospa Todorovski sodelovanje zavrača, priznava pa verodostojnost njene šifre, za katero pravi, da ni jasno, kaj pomeni. Trije raziskovalci omenjenega obdobja in poznavalci registra CAE (Igor Omerza, Rado Pezdir, Roman Leljak) na podlagi analiz arhivskega gradiva trdijo, da šifra Todorovski pomeni zavestno dajanje informacij SDV. [Opomba: Revija Reporter, 27. 8. 2018, članek mag. Rada Pezdirja, članek mag. Igorja Omerze.] Gospa Todorovski ni uspela argumentirano zavrniti njihovih ugotovitev. Realno varuhinja Ilinka Todorovski po vsem tem nima potrebne verodostojnosti za opravljanje svoje funkcije. Sodišče je namreč v dosedanji praksi vpis v udbovsko evidenco CAE ob razlagi ustrezne šifre že upoštevalo kot verodostojen. (primer Franci Perčič, primer Jerko Čehovin).

Če generalni direktor RTV tudi sam presodi, da varuh škoduje ugledu in verodostojnosti RTV, lahko sproži njegovo zamenjavo. S soglasjem Programskega sveta lahko generalni direktor po 7. členu Pravilnika varuha razreši pred prenehanjem funkcije, »če ugotovi, da ne deluje v skladu z načeli iz 3. člena tega pravilnika in s tem škoduje ugledu zavoda«. V tretjem členu so opredeljena načela neodvisnosti, nepristranskosti in verodostojnosti. Prav tako lahko predlaga zamenjavo, če varuh po 7. alineji 7. člena pravilnika »ne izpolnjuje več pogojev iz 5. člena pravilnika, ki pravi, da mora imeti varuh »visok profesionalni in osebni ugled ter zaupanje v javnosti.«

SKLEP
V celoti gledano je afera ob intervjuju z dr. Dežmanom, kreirana s strani ZB, dela politike in akterjev na RTV, šolski primer nesorazmerne in selektivne kritike, ki po svoji silovitosti, pristranosti in vpletenosti politike predstavlja nedopusten pritisk na avtorjevo svobodo ustvarjanja, medijsko svobodo in svobodo govora. Zgodil se je pogrom, ki je sprožil reakcije in je zaradi tendencioznih ravnanj nekaterih odgovornih povzročil tudi veliko vznemirjenje pri pomembnem delu javnosti, ki je obenem plačnik RTV prispevka. Vse skupaj je posledično, na ravni celotne družbe, vneslo nov dvom v že tako načeto kredibilnost javnega medija RTV Slovenija.

To se je dogajalo kljub temu, da ob grobih napadih in tudi grožnjah, (kasneje tudi silnih in še veliko bolj številnih izrazih podpore), nihče ni dokazal nobene napake. Razumljivo pa je in za pluralno družbo tudi normalno, da izrečena dejstva v kateremkoli intervjuju, ki je vsaj malo polemičen, sprožajo čustvene odzive.

V razvitih medijskih okoljih nihče, najmanj tisti, ki ima zaradi preteklih ravnanj in prikritih zločinov slabo vest, ne more omejevati in diktirati načina, kako se bo medij oz. njegov avtor lotil posamezne teme, kot se sedaj nakazuje v primeru zahtev zveze borcev.

Dr. Jože Možina,
avtor Pričevalcev, voditelj oddaje Intervju

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 20. Aug 2019 at 17:31

0 ogledov

Celje:« Letnica rojstva ni garancija za mentalno zrelost voznika«
Kot se je dalo izvedeti iz poročila Policijske uprave Celje, so policisti   Postaje  prometne  policije Celje  19. 8. 2019 v večernem času izvajali  meritve  hitrosti  z  laserskim merilnikom hitrosti na Mariborski cesti  v  naselju  Celje,  kjer  je  hitrost vožnje s splošnim predpisom za naselje  omejena  na  50  kilometrov na uro. Ob 20.30 uri je bila izmerjena hitrost osebnega avtomobila znamke BMW, tip 318 D, katerega voznik je vozil iz  smeri Celja proti Vojniku. Po meritvi je bilo ugotovljeno, da je voznik vozil  s  hitrostjo  121  kilometrov  na  uro,  kar pomeni, da je dovoljeno hitrost vožnje prekoračil za najmanj 71 kilometrov na uro. V samem postopku je bilo ugotovljeno tudi, da gre za voznika začetnika, ki še ni dopolnil 21 let.  Na kraju mu je bilo odvzeto vozniško dovoljenje, saj gre za prekršek, za  katerega  je  predpisano  tolikšno  število  kazenskih točk (18), da se izreče  sankcija  prenehanja  veljavnosti  vozniškega  dovoljenja. Vozniško dovoljenje  bo  z  obdolžilnim  predlogom odstopljeno na Okrajno sodišče  v Celju,  oddelek  za  prekrške. Poleg navedenih kazenskih točk je za opisani prekršek predpisana tudi globa v višini 1200 evrov. Sicer pa so policisti v prejšnjem tednu času med 12.8 in 18.8.2019 je bilo v enotedenskem vseevropskem poostrenem nadzoru hitrosti  na območju Policijske uprave Celje izmerjenih 1047 prekoračitev hitrosti. Kaj reči ob temu zgoraj napisanem? Avtomobili, izpiti, denar, prestiž,  vse dosegljivo brez trohice vloženega truda, zaradi ugodne finančne situacije staršev, morebiti investiranje v »pleh« in »brendt« za zakrivanje sledi nelegalnega izvora denarja, sli enostavno potratno vedenje s tem kar imajo. Bog si ga vedi? Mogoče vse ali nekaj od tega naštetega. Osnovna prvina pri vsem naštetem, ki rezultira posest ali dovoljenje za uporabo dobrin, v tem primeru avtomobila prestižne znamke, ne da tistega kar je najbolj nujno in potrebno, mentalno zrelost, nujno potrebno da ne bi prišlo, lahko celo  rečem deviantno vedenje udeleženca. Ta prvina oziroma sestavina se ne da predpisati kot pogoj, v kolikor ni sestavina vzgoje in izgradnje osebnostne mentalne konstitucije brez elementov prisile.  Ne bi tako daleč polemiziral z lastno trditvijo, bojim pa seda to o čem pišem navaja na razmišljanje celo nakazuje na bojazen razgradnje vrednot življenjskih, vsakdanjih pa tudi o razvoju intelekta pri posamezniku  in njegove psihosocialni stavbi ter trdnosti le te. Za zaključek!Da se bodo stvari oziroma tovrstno vedenje z leti ustavilo, zmanjšale podobne situacije  in njih negativni učinki? Ne. Na žalost produkcija ali prirast  je stalen, reden brez posebnih odstopanj. Vzgoja od najmanjših nog in najmlajših let je del tistega ki morebiti vzame  veter  iz jader temu pojavu ter ga zasuče v smeri kjer tega ni tako veliko ali pa je zastopano v zelo malem obsegu in številu. V.K.T.

Tue, 20. Aug 2019 at 13:25

0 ogledov

Invazija ilegalnih migrantov ne pojenja: pri Podlehniku so jih ujeli kar 73
Invazija ilegalnih migrantov ne pojenjuje. Še več, mejni policisti na območju PU Maribor in PU Murska Sobota imajo z njimi polne roke dela. Policisti  PP Ormož so namreč včeraj zjutraj v Hermancih prijeli dva tujca,državljana  Maroka  in  državljana  Alžirije,  ki je pred tem na območju PPLjutomer  nedovoljeno  vstopila  v  Republiko  Slovenijo. Zaradi tega so jupredali v nadaljnji postopek policistom PP Ljutomer. Včeraj   popoldan   so  policisti  PP  Podlehnik,  na  podlagi  informacijedomačinov, v Sedlašku prijeli skupino 73 tujcev, ki so nedovoljeno vstopiliv  našo  državo.  Med  njimi je bilo 62 državljanov Pakistana, 3 državljaniAfganistana,  3 državljani Somalije, 4 državljani Bangladeša in 1 državljanIndije.  Tujce  so  policisti  z  avtobusom prepeljali na PP Ormož, kjer soizvedli   prekrškovne   postopke.  Vse,  razen  12  mladoletnikov  in  dvehpoškodovanih  odraslih,  so  danes  dopoldan  že vrnili hrvaškim varnostnimorganom.  Ostalih  14  bo hrvaškim varnostnim organom vrnjenih v naslednjihdneh,  v formalnem postopku, zaenkrat pa bodo nastanjeni v Centrih za tujcev Postojni in Logatcu. Proti  večeru  so  policisti  PP  Ormož  v  Središču ob Dravi prijeli štiridržavljane  Iraka,  člane  ene  družine.  Njihovo  mamo  so  zaradi  visokenosečnosti  z  reševalnim vozilom prepeljali v mariborsko porodnišnico. Kerje  bila  mama  po pregledu izpuščena iz bolnišniške oskrbe, bodo vse štirivrnili hrvaškim varnostnim organom. Danes  zgodaj  zjutraj  pa so policisti na vlaku, ki je vozil med Ptujem inSlovensko  Bistrico  prijeli  dva  državljana  Tunizije, ki sta nedovoljenoprestopil  državno  mejo z Republiko Hrvaško. Po zaključenih postopkih bodooba vrnili hrvaškim varnostnim organom. Policisti  so  med  opravljanjem  nalog  varovanja  državne meje od včeraj,19.8.2019  od  6.  ure  do  danes, 20.8.2019 do 6.00 na območju PP Ljutomerprijeli 13 tujcev, ki so nezakonito vstopili v Republiko Slovenijo. Pri temje  šlo za državljane Alžirije, Iraka in Maroka. Po končanih postopkih bodotujci vrnjeni hrvaškim varnostnim organom. Včeraj,  okrog  18.30  ure  so  policisti Policijske postaje Ljutomer izvennaselja  Veščica  opazili  ob  cesti parkirano osebno vozilo znamke RenaultKoleos,  hrvaških registrskih številk, v katerem je sedelo več oseb. Voznikvozila  je  v  trenutku  zapustil  vozilo in začel bežati v smeri bližnjegagozda.  Policist  je  stekel  za  njim  in  ga  prijel.  V postopku je bilougotovljeno,  da  je  državljan Srbije v vozilu vozil 6 tujcev, državljanovIraka,  ki  niso izpolnjevali pogojev za vstop v R Slovenijo. Vozniku sledikazenska ovadba zaradi suma storitev kaznivega dejanja po 308. členu KZ

Mon, 19. Aug 2019 at 16:24

315 ogledov

VIDEO: Odmev znanih Prekmurcev in Slovencev ob 100 letnici združitve Prekmurja z matico
Po sobotnem svečanem bogoslužju pred beltinsko župnijsko cerkvijo svetega Ladislava v počastitev 100 letnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, smo o zgodovinskem pomenu 17. avgusta povprašali nekaj znanih Prekmurcev in Slovencev, med njimi tudi ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Stanislava Zoreta, kardinala dr. Franca Rodeta, slovenskega predsednika Boruta Pahorja, predsednika DS Alojza Kovšco......in strnili v pričujočo oddajo.  

Mon, 19. Aug 2019 at 15:59

282 ogledov

Gašper Blažič: Moji vtisi ob slovesnostih 100 letnice v Beltincih
Torej, ob slovesnostih v Beltincih želim dodati še nekaj svojih vtisov. Kot že rečeno, je bila tudi pri maši v Beltincih t. i. VIP loža, kjer so sedeli predstavniki javnega življenja. Milan Kučan je imel središčno vlogo, kar pomeni, da so tudi predstavniki Cerkve v njem prepoznali glavnega šefa. Verjetno ne samo zato, ker je bil vodja glavnega odbora za pripravo državne proslave. Že samo dejstvo, da je bil povabljen, pove veliko. Zakaj govorim o tem? Pred leti sem delal intervju s sedaj že pokojnim Antonom Drobničem. Spraševal sem ga tudi o prvi slovesnosti v Kočevskem Rogu (8. julija 1990). Kot vsi vemo, je bila tam maša zadušnica, ki jo je vodil tedanji ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Po maši je sledil kulturni program in nagovor predsednika predsedstva RS Milana Kučana, ki je spregovoril v slogu svetopisemskega Pridigarja (»Je čas vojne in je čas miru…«). Najbolj medijsko izpostavljen trenutek je bil seveda takrat, ko sta si Kučan in Šuštar podala desnici, iz te geste so mediji slovesnost v Kočevskem Rogu naredili za »spravno slovesnost«, ki je dejansko na novo koncipirala SZDL-jevski model »enotnosti« - če sta si glavna akterja oz. naslednika strani v državljanskem spopadu podala desnici, je čas, da tisti iz druge strani priznajo enotnost in torej utihnejo, medtem ko se lahko »sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil« nadaljuje naprej. Torej, po vnosu »sprave« zloraba. Kar je priznal tudi Šuštarjev kasnejši tajnik dr. Anton Jamnik, ki je bil v času roške slovesnosti še kaplan v Kočevju. In se je potrdilo tudi na razglasitvi samostojne Slovenije, ko nadškof Šuštar ni dobil mikrofona za blagoslov lipe. Meni je pokojni Drobnič v intervjuju takrat povedal, da če bi bilo vse po zamisli Nove slovenske zaveze, Kučana v Kočevskem Rogu sploh ne bi bilo. Bila bi samo pogrebna maša za pobite domobrance. To in nič več. Zamisel, da se tja povabi Kučana, naj bi prišla s strani ljubljanske nadškofije (žal nisem dobil imen in priimkov teh, ki so to predlagali), češ brez njega bi bilo »preveč nevarno«, če pa bo on zraven, pa ne bo nič hudega. Pogrebna slovesnost v Rogu brez Kučana torej ne pride v poštev.Ko danes razmišljam o tem, pa prihajam do spoznanja, da so na nadškofiji očitno vedeli, s kom imajo opravka, obstajal pa je dvojni interes – bili so nekateri kleriki, ki so bili na seznamu Udbe in so morali poskrbeti za navzočnost zadnjega partijskega šefa. Tisti drugi, ki niso sodelovali z Udbo, pa so morali zaradi preproste logike »varnosti« pristati na pritisk. Namreč, zakaj je bil Kočevski Rog (poleg sosednjih zaprtih območij Kočevske Reke in Gotenice) več desetletij »sveti gral« režimske mafije? Če bi bila tam zgolj morišča žrtev revolucije, to ne bi bil tak problem zanje. Vendar so v neposredni bližini imeli tudi posebej skrite specialne obrate za gojenje surovine za drogo ter njeno predelavo. Povedano na kratko: komunistična oblast se je povsem mirno ukvarjala s povsem kriminalnimi posli, da je lahko financirala svoje vladanje. In še danes slovenska javnost, razen zelo redkih posameznikov, ne ve ničesar o tem, kaj vse se skriva po slovenskih gozdovih (in zanimivo, zakaj je prav v zadnjem času toliko medvedov in volkov…) in koliko je drogeraška predelava še vedno stvar države (torej imamo opravka z enačajem med globoko in obstoječo institucionalno, torej »plitko« državo). Del tega zločinskega sistema je bil in je še vedno tudi Milan Kučan, ki je po Mačkovi smrti postal tudi vrhovni šef vsega tega. Ali, kot bi rekel dr. Stane Granda, »nekronan kralj Slovenije«. To, da je bila vmes osamosvojitev in prve večstrankarske volitve, je bolj kozmetika kot kaj drugega. Dolanc je leta 1972 v Splitu povedal vse bistveno (pa ne bom ponavljal, saj vsi poznamo njegov najbolj znan citat…). Ta zločinski sistem, ki se nadaljuje tudi po letu 1990 in prehaja iz latentne v neostalinistično fazo, je seveda močno ustrahoval predvsem kristjane in v njih razvil stockholmski sindrom, zato opažam zlasti med krščanskimi demokrati močne tendence po podzavestnem hlapčevstvu. Češ, moramo biti še hvaležni, da nas sedaj pustijo pri miru. Tudi sam sem jih dobil po glavi, češ naj kot kristjan pokažem več spoštovanja do našega prvega predsednika. Jaz pa se sprašujem, zakaj bi moral gojiti spoštovanje do mafijskih šefov. Zakaj bi se moral udinjati pred starimi komunističnimi nasilneži, ki skrbijo za to, da sistem nemoteno deluje naprej – ob vsakem večjem gradbenem projektu se davkoplačevalce oropa, denar pa leti v žepe (samo opazujte, kaj se dogaja s projektom druge cevi predora Karavanke), če pa želite brezplačno pomagati sosedu ali sorodniku denimo pri prekrivanju strehe, vas lahko doleti huda denarna kazen. Jaz se samo čudim, kako ponižno ljudje to prenašajo, kot da tako pač mora biti. Kako je že imel navado reči Peterle? »Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi, da bi se še kaj zgodilo.« In zaradi tega zločinskega sistema tudi Prekmurci trpijo. Čeprav je Kučan iz teh krajev doma. Ali pa prav zaradi tega. Smo res primerni zgolj za pobiranje drobtinic z gospodarjeve mize (primer raznih tovarn, ki bi morale že zdavnaj na smetišče zgodovine) ali smo pripravljeni, da napravimo ugodno okolje za vlaganja in nova delovna mesta? No, seveda tudi pod pogojem, da so plače manj obdavčene, da ne bo delavec Magne v Avstriji dobival plačo 1800 eur, pri nas pa za isto delovno mesto 800 eur. Na stoletnici Prekmurja bi sam povabil Kučana na mašo izključno pod pogojem, da se v imenu »njegovih« opraviči za zločine, tudi za uboj duhovnika Danijela Halasa, pa tudi za namerno zanemarjanja razvoja Prekmurja. Ker pa tega ni bilo, je spet obveljala lažna podoba enotnosti v smislu Kučanove »očetovske pripombe« nosilcem civilnega upora leta 1988: »Vsi smo v istem čolnu.« Na podlagi takšne »enotnosti« mi, butasti preostali, izgubljamo, Balkanski bojevnik pa nemoteno deluje.Upam, da smo se razumeli. Vir:Gašper Blažič Facebook

Sun, 18. Aug 2019 at 15:27

222 ogledov

Umrl je Ivan Oman
“Članom SLS, prijateljem in vsem, ki ste ga spoštovali, sporočamo žalostno vest, da je sinoči umrl Ivan Oman, soustanovitelj in prvi predsednik Slovenske kmečke zveze, velik borec za pravice kmetov in karizmatični narodni voditelj. Naj se v Bogu spočije njegova duša,” sporočajo v stranki SLS. Ivan Oman se je rodil 10. septembra 1929 v Zmincu pri Škofji Loki na kmetiji, kjer je živel vse do smrti. Že takoj po osnovni šoli je začel delati na očetovi kmetiji. Leta 1960 je prevzel posestvo in se poročil z Marijo (rojena Križnar), s katero imata sedem otrok. Po letu 1968 je postal občinski odbornik. Ob uvedbi delegatskega sistema leta 1974 je s tega mesta odstopil. V sedemdesetih letih je organiziral kmečka društva, ki pa so bila kmalu razpuščena. Do začetka procesa demokratizacije in osamosvajanja je bil predsednik Kmetijske zadruge Škofja Loka in predsednik krajevne skupnosti Zminec. Leta 1988 je na povabilo Emila Erjavca prevzel vodenje iniciativnega odbora za ustanovitev Slovenske kmečke zveze. 12. maja leta 1988 je bil na zborovanju v Unionski dvorani, ki je potekalo pod geslom »Ali res mora kmet samo ubogati?« izvoljen za predsednika Slovenske kmečke zveze. Njen predsednik je ostal do spomladi leta 1992, ko je vodenje stranke prevzel njegov zet Marjan Podobnik. Sodeloval je v vseh večjih dogodkih demokratizacije ter osamosvajanja. Tako je nastopil na odmevni okrogli mizi, ki je potekala v okviru SZDL in se je ukvarjala z vprašanjem »kakšne volitve hočemo«, govoril je na zborovanju za četverico JBTZ, nastopil je na prireditvi v Cankarjevem domu za podporo kosovskim rudarjem.Ob nastanku Združene opozicije Slovenije Demos je postal njen podpredsednik. Sodeloval je tudi pri ustanavljanju ostalih pomladnih strank Demosa. Na predstavitvi Demosa januarja 1990 v Cankarjevem domu je izgovoril najbolj znan stavek v svoji karieri, ko je dejal: »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo,«. Leta 1990 je bi izvoljen za člana predsedstva Republike Slovenije. Bil je edini član predsedstva, ki je podprl ustanovitev Slovenske vojske in ni podpisal »deklaracije za mir«.  Ker si je želel, da bi se SKZ, ki se je medtem preimenovala v Slovensko ljudsko stranko, združila z SKD, je pred volitvami leta 1992 pristopil k SKD ter kandidiral na njihovi listi na kateri je bil tudi izvoljen za poslanca 1. državnega zbora Republike Slovenije. Po izteku mandata se je od aktivne politike poslovil Leta 1996 mu je bilo podeljeno državno odlikovanje zlati častni znak svobode Republike Slovenije za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije.

Sun, 18. Aug 2019 at 08:29

403 ogledov

Soboški škof dr. Peter Štumpf v pridigi ob 100 letnici: Razdeljenost je največja tragedija, ki se lahko zgodi narodu
Včeraj je v Beltincih v parku pred župnijsko cerkvijo svetega Ladislava potekala sveta maša ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Ob somaševanju škofov in duhovnikov jo je daroval ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore. Svete maše se je udeležilo preko šest tisoč vernikov, somaševalo pa je okrog 150 duhovnikov skupaj s slovenskimi škofi in škofi iz sosednjih držav. Zbrane vernike je v pridigi nagovoril soboški škof msgr. dr. Peter Štumpf. Ob koncu sv. maše so zbrane kratko pozdravili tudi kardinal dr. Franc Rode, škof Evangeličanske Cerkve Geza Filo in predsednik Republike Slovenije g. Borut Pahor. Združene pevske zbore in orkester Glasbene šole Beltinci je vodil Matej Zavec, za orglami pa je bil Mitja Medved. Pridigo soboškega škofa dr.Petra Štumpfa objavljamo v celoti: Danes je dan, kot ga v 100 letih v Prekmurju ni bilo in ga v naslednjih 100 letih tudi ne bo. Ta dan je eden od mejnikov v zgodovini slovenskega naroda, ko se njegov del v Prekmurju skupaj z vsemi Slovenci doma, v zamejstvu, v tujini ter z vsemi, ki so prijatelji prekmurskih Slovencev, Bogu zahvaljuje za možnost slovenskega bivanja, mišljenja, verovanja in ustvarjanja v domovini Sloveniji. Pred 100 leti so bili Prekmurci utrujeni od strahotnih posledic 1. svetovne vojne in diplomatskih preigravanj mednarodnih velesil. Kam bo spadalo Prekmurje? S kom in kako bodo Prekmurci živeli? Upanja za prekmurske Slovence je bilo malo, zelo malo. Kdo od takratnih svetovnih voditeljev, ki so zarisovali nove meje držav, bi lahko imel kaj čutenja z neznatnim slovenskim življem med Muro in Rabo? Kako bi jih lahko v korist prekmurskih Slovencev prepričal katoliški duhovnik in pogajalec dr. Matija Slavič, ki je bil s svojim sodelavcem, duhovnikom dr. Francem Kovačičem, na mirovni konferenci v Parizu na prvi fronti pogajanj Tudi duhovnik dr. Matija Slavič je šel v Pariz podobno, kot je šel Mojzes v Egipt pred faraona. Mojzes je na egiptovski dvor stopil samo s palico in jecljavo besedo, Slavič pa z neomajno voljo, da za prekmurske Slovence stori vse, kar je v njegovi moči. Oba, Slavič in Kovačič, praznih rok, brez zlata za podkupnino ali pa odkupnino, pa vendar prepričljiva zagovornika pravice po svobodi. Na koncu je bil izid za Mojzesa in Slaviča naravnost čudežen. Mojzesu je uspelo izpeljati njegovo ljudstvo iz egiptovskega suženjstva v svobodo v obljubljeni deželi; Slaviču pa uspe združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, v svobodi vseh, ki spoštujejo in ljubijo Slovenijo. Mojzesa in Slaviča je pri poslanstvu krepila njuna močna in neomajna vera v Boga (prim. 2 Mz 3, 11–15). V tej veri so še tudi drugi prekmurski in prleški katoliški duhovniki – Mikloš Küzmič, Jožef Košič, Marko Žižek, Jožef Borovnjak, Anton Stranjšak, dr. Franc Ivanocy, Peter Kolar, Štefan Kühar, Jožef Klekl st., Ivan Baša, Jožef Klekl ml., Jožef Sakovič, Ivan Jerič, Jožef Godina, dr. Anton Korošec in še nekateri – začutili dolžnost, da se žrtvujejo za slovenstvo v Prekmurju. S svojim delom so ljudi spodbujali k poglabljanju vere, ljubezni do maternega jezika, Slovence pa k združitvi z matičnim narodom. Na njih so se uresničile spodbude apostola Pavla, ko je kristjanom v Rimu zapisal: »Ker smo torej opravičeni iz vere, (…) se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5, 1. 3–5). Ti narodni velikani še zmeraj zgovorno pričujejo, kakšni morajo biti narodni voditelji. Da je voditelj lahko z ljudmi, mora imeti ljudi rad – tako zelo rad, da mu ni žal celo umreti zanje. Osebni interesi pri voditelju ne morejo in ne smejo imeti svojega domovanja. Vsak voditelj je sejalec. Kar seje med ljudi, to tudi žanje. Jezus nas je opozoril, da seme pada na različna tla: ob pot, na skalo, med trnje in tudi na dobro zemljo (prim. Lk 8, 4–8).  Po svoji naravi smo ljudje močno dovzetni za svoje pravice. Ker pa v sebi nosimo razne ranjenosti, smo dovzetni tudi za krivice in celo sovraštvo. Tako veliko dobrih semen, ki jih narod potrebuje za svojo rast in razvoj, pade na pot sovražnosti ali na skalo maščevalnosti in dobra semena propadejo. Če bi se pa med nami razraščalo trnje razdeljenosti, bi to postalo resna grožnja za mir in našo prihodnost. Razdeljenost je največja tragika, ki se lahko zgodi kakšnemu narodu. Če bi razdeljenost postala strategija voditeljev za pridobitev moči nad ljudstvom, potem bi to pomenilo bližnji konec krivičnih voditeljev, pa tudi zaton naroda. Da je rano razdeljenosti vedno mogoče ozdraviti in jo celo napraviti za vogelni kamen svetosti, nam zgovorno pričujeta tudi Božja služabnika, nekdanji polanski župnik in mučenec Danijel Halas ter nekdanji odranski župnik Alojzij Kozar st. in mnogi, ki smo jih poznali kot pričevalce vere, branilce življenja ter graditelje mostov edinosti v Cerkvi in narodu. Na obzorju našega življenja nam ti ljudje svetijo kot zvezde upanja. Božja služabnika Halas in Kozar nista ostala v ranah sovraštva, delitev, groženj in ponižanj, s katerimi so ju hoteli onemogočiti pred lastnimi župljani in končno uničiti tisti, ki niso obrodili dobrih sadov, temveč sta v tej svoji nemoči doživljala milostni dotik poveličanega Kristusa, ki je tudi po svojem vstajenju ohranil rane trpljenja in smrti, da bi mi vsi ozdraveli po njegovih ranah. Papež Frančišek je prepričan, da imamo vsi dostojanstvo v Božji očeh. Samo Bog ga vidi globoko v nas, onstran vseh naših napak in pomanjkljivosti. Bog nas ne sprašuje le, kje smo bili in kaj smo naredili, ampak tudi, kje smo in kaj bi radi naredili. Bog želi ozdraviti naše rane (prim. Frančišek, Bog je mlad, 56). Tako kot Slovenci obžalujemo, zakaj Porabje ni del Slovenije, tudi Madžari ali Hrvati obžalujete, zakaj nekateri deli Prekmurja niso del Madžarske ali Hrvaške. S papežem Frančiškom se moramo vprašati: Kje smo in kaj bi radi naredili – tukaj in sedaj. Ne moremo ostati samo pri svojih narodnih izgubah in bolečinah, ampak moramo skupaj iskati načine, kako sedaj graditi in utrjevati Zlate mostove prijateljstva in sožitja, da bomo preprosto ugotovili: tako je vsem lepo. Tako lepo, da si Slovenci sebe ne bomo znali prestavljati brez Madžarov, Hrvatov, Nemcev in Romov; pa tudi Madžari, Hrvati, Nemci in Romi, da si ne boste znali sebe predstavljati brez Slovencev. V večstoletni zgodovini Marijinega svetišča v Turnišču se še ni zgodilo, da bi sveta podoba Marije pod Logom zapustila svoje prebivališče. Stoletja romamo k nebeški Materi Mariji v Turnišče. Danes je njena sveta podoba priromala k nam, v Beltince. Med nas je prišla s sporočilom, da smo vsi njeni otroci, zato ker smo po krstu bratje in sestre v Kristusu. Prekmurci že več kot tisoč let hodimo po Zlatem mostu vere. V štirih škofijah – Györu, Zagrebu, Sombotelu in Mariboru so nas škofje v preteklosti vodili po tem mostu. Izročena milostna podoba Marije pod Logom v Turnišču njihovim naslednikom, štirim sedanjim škofom – györskemu dr. Andrásu Veresu, ki je tudi predsednik Madžarske škofovske konference; zagrebškemu kardinalu dr. Josipu Bozaniću; sombotelskemu dr. Jánosu Székelyu in mariborskemu msgr. Alojziju Cviklu – danes pomeni našo ponižno zahvalo, da so nam njihovi predniki na škofovskih sedežih ohranjali katoliško vero. Naj nebeška Mati Marija še naprej hodi z nami po tem Zlatem mostu. Dobri sosedje, dobri prijatelji – to je velik dar za Cerkev in blagor naših narodov. Če bi se sonce tega prijateljstva kdaj hotelo zmračiti, potem naj raje prej izgine tisti dan in tista ura, kot pa da se to zgodi. Bolje je, da nas ni, kot pa da smo, pa si nismo dobri sosedje in prijatelji. Veličastna reka Mura, čez katero se pne sedem mostov povezovanja ljudi na njenem levem in desnem bregu, je tudi na začetku te svete maše z glasovi naših pevcev zapela pesem o sebi, kot jo je pred 100 leti pela v verzih velikana prekmurskega slovenstva, duhovnika Jožefa Klekla st: »Ne me Večni zato stvoro, da bi val moj brate ločo. Jaz vezalje sem za nje, ki kre strani mi žive.« Bog nam je dal milost dočakati 100-letnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In če imamo mi to milost, imamo tudi dolžnost, da omogočimo naslednjim rodovom, da tudi oni čez 100 let dočakajo dan, kot smo ga mi dočakali danes. Naj ga dočakajo kot Slovenci, Madžari, Hrvati, Nemci in Romi.   Bog živi naše Prekmurje in vse narode.                                                                                           - amen

Zadnji komentarji

Miha Skumarc

2019-08-11 23:34:36


Da, groza.
APMMB2

2019-07-28 06:13:29


Milan Kučan je poosebljeno zlo. Kjerkoli se pojavi in karkoli naredi, naredi škodo. Če se spomnimo samo začetka njegove politične kariere, ko je odnesel Staneta Kavčiča. Kavčič je bil sicer komunist, a vseeno je njegova partijska odstavitev pomenila zastoj v Sloveniji. Potem se je povzpel do generalnega sekretarja CK ZK in pod njegovim vodstvom je Slovenija bankrotirala. Bankrot Jugolavije in tudi Slovenije je povzročilo komunistično vodstvo. Se pravi je za Slovenijo pri bankrotu bil prav Kučan eden glavnih. Nasprotoval je osamosvojitvi, pa je k sreči bil poražen. Potem je nasprotoval demokratizaciji in vladavini DEMOSa. Zmagal je, saj je DEMOS razpadel in začelo se je obdobje kučanizma oziroma Murgljevanje. To vlada še danes. Kar ukaže mali mož, se nemudoma uresniči. Vmes, med padcem Demosa in današnjega dne je dolgo obdobje Murgljvanja, kjer so vidne sledi Milana Kučana. Skoraj vsa kadrovska politika je obremenjena s Kučanom. Skorajda nobenega visokega položaja v Sloveniji ne zasedejo, brez pritrditve Kučana. Kam pa je to Slovenijo pripelajlo vidimo po tem, da smo začeli zaostajati za državami vzhodnega bloka, ki so bile daleč za nami. Ugled Slovenije je v svetvni areni znatno upadel. Nihče se več ne zanima za Slovenijo. Tujih investicij je vse manj. BDP stagnira. Vlada nezadovoljstvo, ki se odraža pred vsem z zapuščanjem države. Slovenci se izseljujejo,prihajajo pa tujci in Kučan dobiva nove in nove volivce. Kučan je ustanovitelj Foruma 21. To je organizacije, ki uničuje slovensko gospodarstvo. Med člani Foruma je največ kriminalcev in največ direktorjev, ki so zavozili svoja podarjena podjetja. Na čelu teh je MIlan Kučan. Pa tega Slovenci ne smejo videti. Šopiril se bo pred Prekmurci s proslavo. Ali bodo Prekmurci požrili to žalitev? Prav Kučan jim je uničil Muro, Pomurko in druga podjetja. Mnoge je nagnal v tujino za golo preživetje. Podaril jim je Polaniča, ki je edini, ki je v Prekmurju profitiral V času največje prekmurske krize, si ni upal obskati Prekmurja. Sedaj pa si misli, da so Prekmurci pozabili njegovo kvarno delovanje. Žal, ni uničil le Prekmurja, uničil je Slovenijo.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Jože Možina: Afera z dr. Dežmanom kreirana s strani Turnškove ZZB