SI
Pred evropskim dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov
V Fokusu
Novice

Ponedeljek, 20. avgust 2018 ob 18:27

Odpri galerijo

Letos stopamo v deseto leto obeleževanja dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih  režimov, ki ga je leta 2009 razglasil Evropski parlament. Na ta dan, 23. avgusta 1939 je bil podpisan pakt Ribbentrop-Molotov med nacionalsocialistično Hitlerjevo Nemčijo in komunistično Stalinovo Sovjetsko zvezo, kar je vodilo v tragedijo druge svetovne vojne in desetine milijonov žrtev. Spominski dan je leta 2012 razglasila tudi Vlada Republike Slovenije.

Sodelavci Študijskega centra za narodno spravo (SCNR) od sprejetja resolucije Evropskega parlamenta vsako leto pripravimo spominsko slovesnost, s katero opozarjamo na množične kršitve človekovih pravic, svoboščin in  dostojanstva, ki so jih povzročili vsi trije totalitarizmi: fašizem, nacionalsocializem in komunizem. Opominjamo, da je treba ohranjati spomin, da se množična grozodejstva ne bi nikoli več ponovila. Vsem, ki so kadarkoli doslej dali življenja za mir in sožitje med človeštvom ali so bili žrtve krutosti in človeških zablod, smo dolžni izreči spoštovanje in se jih spominjati.

Evropska zveza je utemeljena na spoštovanju človeka, na pravni zaščiti posameznika, svobodi izražanja in sožitja med različno mislečimi. Dve svetovni vojni v 20. stoletju in nasilje treh totalitarizmov so med Evropejci pustili boleče zareze, ki jih je mogoče pozdraviti le z verodostojno razlago zgodovinskih dogodkov, priznanjem napak, obsodbo zločinov in njenih storilcev, soočenjem z resnico in zagotovilom, da nam današnji čas zagotavlja varnost in svobodo. Prizadevanje vsakega posameznika za mir in spravo prinaša gotovost za srečno prihodnost vseh evropskih državljanov. V teh prizadevanjih se vidi veličina človeka, ki se ne zapira egoistično v svoj svet, ampak mu je mar za skupno dobro in je za to pripravljen tudi nekaj storiti in tvegati.

Ob letošnji svečanosti se bomo še posebej spomnili izredne žene, ki je pred kratkim v 94. letu končala svojo zemeljsko pot. To je gospa Jelka Mrak Dolinar, nekdanja taboriščnica, preizkušena s strani treh totalitarizmov, pogumna borka in zagovornica trpečih in ubogih, polna življenja do zadnjega trenutka. Bila je ljubeča mati, soproga, babica in prababica, bila pa je tudi ponosna Slovenka, čeprav ji je bila domovina mačeha v cankarijanskem pomenu besede. Bila je namreč ena izmed mnogih žensk, ki so po koncu druge svetovne vojne na Slovenskem izkusile taborišča in zapore zaradi svojega političnega, svetovnonazorskega ali verskega prepričanja.

Zaradi pritiskov fašističnega režima so se starši Jelke Mrak Dolinar, oče Viktor in mati Krista, po poroki leta 1923 umaknili s Primorskega v Kraljevino Jugoslavijo. Zaradi očetovih službenih premestitev so se večkrat selili, iz Kranjske Gore v Ljutomer, nato v Ormož in tik pred drugo svetovno vojno v Skopje. V Ljubljano so konec maja 1941 prišli kot izgnanci in praznih rok. V nekaj letih so si uredili življenje, našli so si stanovanje v Mostah, oče je dobil službo, sestri Mrak sta nadaljevali s šolanjem. Zaradi strahu pred komunizmom se je maja 1945 mnogo Slovencev umaknilo v tujino. Med odhajajočimi je bila tudi družina Mrak. Sestri Jelka in Krista sta kot pomočnici spremljali ranjence, bolnike in invalide iz vojaške bolnišnice v Ljubljani. Vlak, na katerem so se nahajali, je pripeljal do železniške postaje Lesce, kjer so jih zaustavili partizani. V strahu so z vlaka zbežali skoraj vsi civilisti, zdravniki in ranjenci, ki so bili sposobni hoditi, in se poskušali prebiti na avstrijsko Koroško. Mnogi od njih so bili brez sodbe umorjeni. Jelka pa je s svojo sestro Kristo vztrajala pri težkih ranjencih na vlaku, kar je imelo zanju hude posledice.

19. maja so ju s sestro zaprli v taborišče Šentvid nad Ljubljano, ki je bilo eno izmed največjih taborišč Ozne v Sloveniji. Ob amnestiji 3. avgusta 1945 so bili številni taboriščniki in priporniki izpuščeni, Jelko in Kristo Mrak so medtem premestili v sodne zapore na Miklošičevi. Sodni proces proti njima je bil tipičen montirani politični proces. Obsojenki ves čas postopka nista imeli niti najmanjših pravic pri svoji obrambi. Okrožno sodišče v Ljubljani ju je oktobra 1945 obsodilo na šest let odvzema svobode s prisilnim delom in štiri leta izgube političnih pravic. Na sodbo sta se pritožili, vendar sta bili z novo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani aprila 1946 obsojeni na dvanajst let odvzema svobode s prisilnim delom in na šest let izgube političnih pravic. Na tožbo se nista več pritožili, ker sta spoznali, da bi bilo to zaman. Tako je sodba postala pravnomočna in sestri sta bili leta 1946 odpeljani v kaznilnico v Begunjah na Gorenjskem. Jelka je bila v Begunjah dodeljena v delavnico spominkov in igrač. Visoke norme je zaradi hudega ekcema težko izpolnjevala. Leta 1948 sta bili sestri Mrak premeščeni v ženski zapor v Rajhenburgu. Septembra 1949 so ju skupaj z drugimi sojetnicami poslali na delo pri gradnji t.i. “ceste bratstva in enotnosti”. Razmere v delovnih taboriščih so bile izjemno slabe. Barake, ki so bile neustrezne za bivanje, so stale na močvirnem terenu, prav tako trasa ceste. Ob vrnitvi v Rajhenburg so oslabele zapornice po težaškem delu v preteklih mesecih morale takoj začeti delati v zaporu. Oktobra 1950 sta sestri Mrak ponovno napisali prošnjo za pogojni odpust. 28. decembra 1950 sta dočakali pomilostitev.

 

Ko sta bili izpuščeni iz zapora, sta se še bolj zavedali, da sta sami in da nimata več doma. Za pol leta sta se zatekli na bratrančevo domačijo v Modrejcih pri Mostu na Soči. Medtem sta oddali prošnjo za obisk staršev na Koroškem.

 

V začetku leta 1952 so komunistične oblasti Jelki Mrak dovolile obisk staršev v begunskem taborišču v Spittalu v Avstriji. Čeprav je Jelka prvotno odšla le za tri mesece, se je kmalu izkazalo, da bo za vedno ostala v Avstriji. V taborišču je spoznala svojega bodočega moža Lojzeta Dolinarja, s katerim sta se leta 1954 poročila in ostala v Spittalu, kjer se je rodil tudi njun sin Lojze.

 

Osamosvojitev Slovenije in demokratizacija sta sestrama Mrak končno prinesli zadoščenje, da sta lahko dokazali svojo nedolžnost in nedolžnost očeta Viktorja, ki je bil oktobra 1945 v odsotnosti obtožen na t.i. “finančnem procesu”. Sodba proti sestrama Mrak je bila leta 1996 zavržena.

 

Leta 2009 je Jelka pod naslovom Brazde mojega življenja izdala svoje spomine na otroštvo, vojno, predvsem pa na prestajanje zaporne kazni in trpljenje, ki jo je spremljalo. Pri pisanju knjige jo je spodbujal sin, spomini pa so objavljeni tudi v nemškem jeziku. Leta 2017 sta sodelavki Študijskega centra Neža Strajnar in dr. Jelka Piškurić izdali dvojezično publikacijo o Jelki z naslovom Leta preizkušenj ter pripravili odmevno razstavo. Jelka je nastopila tudi kot izjemno pronicljiva pričevalka v oddaji dr. Jožeta Možine na RTV SLO.

 

Jelka Mrak Dolinar nam bo ostala v spominu kot pogumna, pokončna, srčno dobrotljiva in neizprosno resnicoljubna Slovenka. Njena trdna krščanska vera in zaupanje v brezjansko Sveto Mati Božjo sta jo hrabrila v najhujšem trpljenju. Ostaja svetli zgled svoji družini in mladim generacijam, kako ohraniti človeško dostojanstvo v temnem času totalitarizma in postati junakinja zgodovine.

Pogum Jelke in njene sestre Kriste ter pripravljenost pomagati drugim, se globoko izražata v besedah, ki jih je Jelka zapisala v avtobiografski izpovedi Brazde mojega življenja:

 »Vlak se ni premaknil in postajali smo nemirni… Nastala je panika in zgodilo se je, da so iz vlaka poskakali vsi, ki so mogli ali hoteli. Stali sva s Kristo v vagonu ob nepokretnih ranjencih in se gledali. Ostali sva nemi, brez besed. Ničesar več nisva razumeli. »Kaj bova naredili?« sem vprašala Kristo. »Odgovori mi, saj vsi odhajajo, povej, hitro mi povej! Pomisli malo na ata in mamo!« sem ji rekla. »Ostati morava skupaj, še je čas!«

Ranjenci so se zganili, poslušali so in vse razumeli. Oglasil se je prvi, drugi, tretji, vsi. »Je sploh kdo ostal?« je vprašal nekdo. »Ne veva,« sva odgovorili. Velika množica je zapuščala vlak in ranjence.

»Kaj bosta storili, nas bosta zapustili tudi vedve?« so naju začeli spraševati ranjenci. Stiska ob pogledu na te mlade trpine je bila grozna. »Nas bosta zapustili tudi vedve?« »Ne, fantje, ne bom vas zapustila!« se je odločila Krista. Pogledala me je in vsa prestrašena sem ji rekla: »Kaj pa mama in ata? Kaj bosta rekla? Atu bo hudo, mama bo jokala, Krista, kaj če nas pobijejo?« »Jelka, jaz bom ostala! Ali naj jih pustim? Saj vidiš, kakšni reveži so!« je rekla. Odgovorila sem ji: »Kakor je božja volja, tako bo. Skupaj morava ostati. Tudi jaz bom ostala.« (Brazde mojega življenja, str. 83)

Slovenska zgodba trpljenja ter predane in nesebične pripravljenosti pomagati šibkejšim, nam odpira vrata v veličino človekovega duha. Lahko smo ponosni na gospo Jelko Mrak Dolinar in na številne posameznike, ki so se v izredno težkih zgodovinskih trenutkih odzvali tako, da je prišla do izraza človeška sočutnost in bližina, ki je lajšala trpljenja mnogih.

Iz njihovih zgledov črpamo za prihodnost, preko njih nas preteklost uči in opominja!


 

Ob letošnjem Evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov vas vabimo na naslednje dogodke:

 

TOREK, 21. AVGUST 2018

Ob 16. uri:

odprtje razstave Skozi čas preizkušenj,

v zaporniških celicah, Beethovnova 3, Ljubljana (za stavbo Državnega sveta RS in nasproti Ustavnega sodišča RS).

Ob 16. 30 uri:

Delegacija SCNR, Komisije Vlade RS za prikrita grobišča in Komisije Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic bo položila cvetje pred spominskimi obeležji:

·         zaporniške celice, Beethovnova 3,

·         spominska plošča pred ameriškim veleposlaništvom, Prešernova 31,

·         spomenik žrtvam vseh vojn, Kongresni trg 2.

Ob 18. Uri:

sv. maša za žrtve v ljubljanski stolnici,

mašo vodi ljubljanski nadškof metropolit msgr. STANISLAV ZORE.

Z glasbo sodelujeta Lejla Irgl, sopran in Dušan Ješelnik, orgle.

Po maši akademija in slavnostni nagovor prof. dr.  IVANA ŠTUHECA.

 

ČETRTEK, 23. AVGUST 2018

Od 10. do 18. ure:

dan odprtih vrat in ogled razstave Skozi čas preizkušenj,

v zaporniških celicah, Beethovnova 3, Ljubljana.

 

Pri pripravi dogodkov sodelujemo:

Študijski center za narodno spravo, Vojaški vikariat Slovenske vojske, Stolna župnija sv. Nikolaja Ljubljana in drugi sodelavci.

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 19. Jul 2019 at 23:07

859 ogledov

EKSKLUZIVNO: Je državna sekretarka Olga Belec FURS-u prijavila 50 tisoč EUR na roko dobljene kupnine za DIANO d.o.o.?
Hotel Diana je bil zgrajen pred pol stoletja, ko se je v Pomurju razmahnil lovski turizem, Italijanskim lovcem pa je bilo treba seveda ponuditi udobno namestitev. Italijanskih lovcev že dolgo ni več, hotel Diana pa se je spremenil v spodoben mestni hotel, ki je z virom termalne vode še obogatil svojo ponudbo. Po razpadu Radenske na prafaktorje je na svoje šla tudi družba Hotel Diana. Lokalni tajkuni so jo kupovali, izčrpavali, jo prodali naprej ali pa je novega lastnika našla po stečaju prejšnjega. Danes je objekt v lasti Hete, ker zadnji lastnik hotela rogaški hotelir Pipenbaher naj ne bi poravnaval obveznosti do kredita Hypo banke, zato je ta svojo terjatev spremenila v lastništvo. Prav Pipenbahe je "zaslužen," de se je v hotelski upravi pojavila Olga Belec, današnja državna sekretarka za Slovence za mejo in po svetu. Bila je receptorka, pa vodja welnesa in pekaj, na koncu do lanskega decembra tudi direktorica in lastnica družba Hotel Diana d.o.o., ki je upravljala s hotelom Diana. S pojavom Alenke Bratušek na političnem parketu so se politični apetiti odprli tudi Olgi Belec. Postali sta frendici, Olga je na vseh mogočih volitvah kandidirala za vse pod blagovno znamko Alenkine stranke SAB, nazadnje na letošnjih evropskih volitvah. Seveda je vedno in povsod potegnila ta kratko, ni prišla v Državni zbor, še v občinski svet MO MUrska Sobota ni bila izvoljena, kaj šele, da bi se zavihtela v županski stolček, Evropski parlament pa je bil itak misija nemogoče. Bolje politika kot gostinstvo in turizem, je verjetno modrovala Olga Belec in svoji frendici Alenki Bratušek težila, da ji naj v Ljubljani najde primerno funkcijo v vladnih sobanah. Alenka ji je prisluhnila in za Olgo našla idealno funkcijo, postala je državna sekretarka za Slovence za mejo in po svetu. O Olginih sposobnostih, referencah, znanju tujih jezikov in poznavanju materije raje ne bi izgubljal besed, ker je bilo tudi njej pomembno le, da se je v javnsti poijavljala z ministri, pa s predsednikom vlade Šarcem.Ne spomnim se, da bi joi kot državno sekretarko na TV Slovenija ali na kateri drugi TV pobarali za kakšno mnenje, stališče itd. Jasna Klepec, lastnica družbe Hotel  Diana d.o.o. Ko je Olga postala to, kar je, se je bilo seveda potrebno rešiti podjetja Hotel Diana d.o.o. Kupca je našla v Velenjčanki Jasni Klepec, ki je podjetje kupila. Sprva je bila kupnina 100 tisoč evrov, v pogajanjih sta se našli pri 80 tisoč evrih. Še preden sta lani pred Božičem stopili do notarke, je Jelka Klepec Olgi Belec na roko predala 50 tisoč evrov kupnine, žal pa od ni zahtevala podpisane priznanice za ta denar. Prvi šok je Klepčeva doživela pri notarki, v kupoprodajni pogodbi je bil zapisan znesek kupnine 30 tisoč evrov in ne 80 tisoč, kakor sta se dogovorili. Tudi ta izgovor, zakaj nižji znesek, je Jelka Olgi "kupila." verjela sem ji, saj je le državna sekretarka!" Čez dober mesec nov šok. Iz omar Hotela Diana d.o.o. so pričeli padati "okostnjaki". Eden je 25 tisoč neplačanih nadur delavcem v zadnjih letih, samo v letu 2018 jih je bilo 5500. To v papirjih, ko se je opravljal skrbni nadzor ni bilo zapisano. Naslednji šok je Jasna Klepec doživela, ko so ji pod nos pomolili pravnomočno sodbo sodišča iz novembra 2018, po kateri je Heta, slaba banka nekdanjega Hypa, dosegla deložacijo najemnika iz prostorov hotela Diana. Tudi to "malenkost" ji je Olga Belec modro zamolčala, ko sta 24.decembra lani podpisali kupoprodajno pogodbo. Zato se je Jasna Klepec odločila, da Olgi ne poravna zadnji delkupnine v višini 18 tisoč evrov. Hotela je, da z Olgo najprej razčistita vsa ta sporna in odprta vprašanja. Olga pa v molk, raje se je poslužila sodne poti, da pride še do preostanka kupnine. Nekako z zaostrovanjem odnosa med Olgo Belec in Jasno Klepec so se pričeli v lokalnih medijih, pa tudi v Petričevem Delu pojavljati novinarski zapisi, ki so Klepčevi napovedovali skorajšnji kolaps, pa tudi, da jo sodnim potom Heta leasing meče na cesto. Seveda je to vplivalo tudi turoperaterje, ki so sledili novinarskim "tračem," da bo hotel Diana zdaj zdaj zaprl vrata, da več nima ne kuharjev in ne natakarjev, skratka napovedoval se je skorajšnji konec. Da je nekaj na govoricah o spregi Olge Belec, nekoga v Heta leasingu in seveda novinarskih pisunov, ki pišejo po nareku, po svoje dokazuje tudi dejstvo, da je Jasna Klepec s pomočjo strateškega partnerja od Hete kupiti hotel. Tam pa so se zavili v molk, Jasni pa skozi prispevek v Petričevem Delu dali vedeti, da verjetno nima denarja za kupnino, če Olgi Belec ni plačala 18 tisoč evrov.  Zgodba še zdaleč ni na koncu, o njej bomo pisali tudi v bodoče. Danes pa nas vseeno zanima, ali je Olga Belec dacarjem prijavila 50 tisoč evrov, ki jih je kot del kupnine za družbo Hotel Diana d.o.o. na roke prejela od Jasne Klepec. Iz tega denarja svojim nekdanjim zaposlenim ni poravnala 5500 neplačanih presežnih ur. Menda jim je danes grozi preko sms sporočil. Še nekaj kalvariji Jasne Klepec in zaposlenih v družbi Diana d.o.o. v pričujočem videu.   

Fri, 19. Jul 2019 at 21:40

202 ogledov

Celje: 53. mednarodne igre šolarjev
 53. mednarodne igre šolarjev so minuli teden potekale v Ufi (Rusija), v Baškirski republiki, v jugovzhodnem delu evropskega dela Zauralja. Celje so zastopali mladi športniki iz Atletskega društva Kladivar, Judo kluba Ivo Reya in Plavalnega kluba Neptun, ki se domov vračajo  polni nepozabnih vtisov in dragocenih izkušenj.  Atletinji Hano Jošt in Lano Robačer, judoista Taro Janjić in Vida Plesnika Zupanca ter plavalce  Jakoba Lesjaka, Nika Kočevarja, Sebastjana Juga, Lauro Knez, Izabelo Pakiž Rumpf, Stašo Jezovšek Špiljar, Tima Podergajsa Siussija in Domna Vihernika so spremljali trenerji Anica Živko (atletika), Goran Janjić in Pia Pavletić (judo) ter Robert Kekec (plavanje), predstavnica Mestne občine Celje mag. Barbara Gorski in podžupan Vladimir Ljubek. Vsi mladi športniki so dosegli svoje najboljše, optimalne rezultate, kljub temu, da domov niso prinesli medalj. Za vsakega izmed njih ostaja  čudovita izkušnja. Organizacija iger je na zelo visoki ravni, prerasle so v pravo športno gibanje in se lahko primerjajo z olimpijskimi igrami. Na Mednarodnih igrah šolarjev  je sodelovalo  preko 1200 športnikov iz 85 mest in 30 držav. Prve so leta 1968 potekale v Celju, danes pa so zabavno, dobro prepoznavno, množično in spoštovano tekmovanje, ki povezuje mlade z vsega sveta. Nosijo tudi pomembno sporočilo, da je šport gradnik mostov, ki se ne ozira se na jezike, rase, države in kontinente. Olimpizem v pravem pomenu besede. Zaželeno je,  da ti mladi športniki, kasneje marsikdo od njih tudi na vrhunskem, profesionalnem nivoju,  ohranijo  ta duh, obenem pa da Slovenijo predstavljajo na najbolj primeren način in ponesejo ime svoje domovine daleč po svetu, predvsem po dobrem. V.K.T.

Fri, 19. Jul 2019 at 15:02

115 ogledov

Prevoz z taxi službo ni poceni, je pa (večinoma) dovolj zanesljiv
Ponudba taxi služb je vedno bolj pestra. Kot potrošniki smo večkrat v dilemi. Zveza potrošnikov Slovenije je naredila primerjalno ocenjevanje prevozov s taksiji. Čeprav se morda zdi, da so se taksiji pojavili šele z večjim razvojem avtomobilizma, pa so v resnici kočijaži v večjih mestih (denimo Pariz in London) ponujali plačljiv prevoz potnikom do želene lokacije že v 17. stoletju. Tudi danes so taksiji najbolj uporabljani v mestih, predvsem za krajše razdalje, denimo do 10 ali 15 kilometrov. Marsikdo se z njimi pelje tudi bistveno dlje, pri čemer pa velja, da je cena v tem primeru najpogosteje dogovorjeno vnaprej. Nas so tokrat zanimale storitve priložnostnega prevoza s taksijem v Ljubljani, Mariboru in Portorožu oziroma na Obali. Taksije smo preizkušali v paru, s seboj smo imeli manjši kovček, v vozilo pa smo sedli na zadnje sedeže. Tabela z rezultati ocenjevanja  Potrošniki za poziv taksistu uporabljajo različne načine. Pri nas ni tako popularno ustavljanje taksija, ki ga opazimo na cesti, večinoma ga naročimo po telefonu ali v zadnjem času tudi preko mobilne aplikacije. Poseben primer predstavljajo taksiji, ki na potnike čakajo na posebej označenih parkiriščih. Pri našem ocenjevanju smo najprej preverili spletne strani ponudnikov in naključno izbrali 15 taksi podjetij, ki smo jih vključili v preverjanje, štiri taksije smo izbrali sproti na parkiriščih. Cenik ni vedno preprosto dostopenVsi obravnavani ponudniki v Ljubljani in Mariboru imajo svojo spletno stran ali vsaj profil na Facebooku, ljubljanski imajo vedno tudi nazorno in jasno objavljene cene. V Mariboru cen na spletni strani nismo našli pri Mestnem taxiju, pri Mikro taxiju pa objavljajo samo ceno za kilometer vožnje. Še slabše informacijo o ceno razširjajo na Primorskem. Večinoma smo si morali pomagati s splošnim seznamom podjetij, ki ponujajo taksi prevoze, saj imajo le redka svoje spletne strani. Skladno s tem so tudi njihove informacije bolj skope. Konkretnega cenika, v katerem bi bila cena prevoza razmejena na štartnino, ceno na kilometer in ceno za čakalno uro, nismo odkrili pri nobenem od njih, v najboljšem primeru so na spletni strani navedene okvirne cene do določenih ciljev. Tudi, ko smo ponudnike poklicali, nam ni uspelo vedno dobiti konkretnega podatka, večinoma so nam zaupali zgolj pričakovan strošek prevoza. Petnajst prevozov smo naročili po telefonu, pri čemer smo preverili, kakšne informacije zahtevajo od nas, hkrati pa tudi, kakšne podatke dobimo od njih. Za informacijo o času čakanja smo morali pogosto povprašati. Izjema je Cammeo (tako v Ljubljani kot v Mariboru), pri katerem predvideni čas prihoda sporočijo po kratkem sporočilu (SMS). Prav tako smo obakrat pri Cammeu izvedeli, kateri avtomobil (številka) nas bo prišel iskat. Ta podatek je pomemben v primeru, ko pokličemo taksi na lokacijo, kjer se jih v danem času ustavlja več (denimo po športnem ali glasbenem dogodku). Ko čakaš pol ure dlje ...Sporočeni časi prihoda so večinoma kar držali, samo v dveh primerih smo čakali bistveno dlje kot je bilo napovedano. Med prometno konico v Ljubljani smo to nekako pričakovali, kolona je taksi zadržala za nekaj manj kot deset minut dlje (je pa res, da ne bi bilo nič narobe, če bi nas centrala ali voznik o tem obvestila). Najbolj kritično je bilo med čakanjem na taksi v Strunjanu. Potem ko je bil predvideni čas čakanja (10 do 15 minut) že podvojen, smo poklicali še enkrat. Izvedeli smo, da bomo morali počakati še pet minut, na koncu se je skupni čakalni čas podaljšal na skoraj 45 minut. Ob informaciji o daljšem čakalnem času, ki so nam jo brez vprašanja podali pri taksiju Rondo, smo jih prosili, da nas voznik nekaj minut prej pokliče – in to je, pohvalno, tudi storil. V štirih primerih (ljubljanska in mariborska železniška postaja, ljubljanski klinični center in letališče Brnik) smo sedli v prvi taksi, ki je že čakal na postajališču. Takšna izbira je za potrošnika najdražja, cena za prevožen kilometer je več kot dvakrat višja kot pri taksijih, ki jih naročimo po telefonu. Že zelo kratka vožnja, denimo od mariborske železniške postaje do avtobusne postaje (400 m) vas bo lahko stala štiri evre, vožnja z letališča Brnik do Ljubljane pa 48 evrov. Za primerjavo povejmo, da smo za pot do letališča Brnik s taksijem na klic odšteli konkretnih 13 evrov manj. Cene na prvi pogled precej podobneMed taksiji na klic so cene bolj podobne, večinoma boste za kilometer vožnje odšteli nekaj manj kot evro, k temu je treba prišteti še približno evro za štartnino. Kot žafran so dragi prevozi s taksijem ob Obali. Večina taksistov namreč zaračunava fiksnih osem evrov za prevoz do treh kilometrov, nato pa po prevoženi razdalji. Osemkilometrska pot med Piranom in Strunjanom bi nas stala več kot dvajset evrov, a smo plačali nekaj manj, ker je voznik prijazno prej ustavil taksimeter, največ smo plačali 25 evrov za vožnjo od izolske bolnišnice do Lucije. Tu je treba priznati, da so nas ob klicu opomnili na visok strošek. Cene prevoza s taksijem sicer niso vključene v ocenjevanje in ne vplivajo na skupno oceno, objavljamo jih zgolj kot informacijo. Glede na naše izkušnje, vam priporočamo, da se o ceni prevoza prepričate pred vožnjo, da ne bo prihajalo do nepotrebnih zapletov. V taksiju mora biti cenik sicer na vidnem mestu, a nam ga nekajkrat sploh ni uspelo opaziti ali pa je bil prilepljen na vrhnji del armaturne plošče in tako praktično neviden z zadnjih sedežev. V takšnem primeru smo ustrezno zmanjšali oceno za vozilo in voznika. Podobno velja za licenco taksista, ki smo jo le izjemoma opazili na izpostavljenem mestu (denimo na sredinski konzoli), bolj pogosto je bila zataknjena na voznikovi strani armaturne plošče ali obešena okrog vzvratnega ogledala, kar pomeni, da ni bila vedno vodna potnikom. Tudi taksimetri bi bili lahko bolje vidni, tako pa so večinoma postavljeni na dno vozila med sprednja sedeža in je trenuten znesek cene prevoza z zadnjih sedežev težje spremljati. Na pozitivni strani omenimo primer taksija Cammeo, ki je imel taksimeter v notranjem vzvratnem ogledalu. Alternativni pogoni in voznice še redkiVečinoma smo se vozili v dizelsko gnanih vozilih, v Sloveniji se očitno še ni močno razširila praksa hibridnih ali celo električnih taksijev. Morda smo samo imeli smolo, a prav ekološko se nismo počutili. Kot zanimivost povejmo, da nas je le enkrat, v Mariboru, peljala voznica. Prtljago, letalski kovček, ki smo ga nosili s seboj, so nam vozniki (in voznica) radi pomagali naložiti ga v prtljažnik. Spotoma smo še preverili, ali imajo vozniki v prtljažniku vsaj osnovni otroški avtomobilski sedež, opazili smo ga le v mariborskem taksiju Cammeo, zato vsem, ki bodo v taksiju potovali z otrokom, priporočamo, da izrecno zahtevajo vozilo z otroškim avtomobilskim sedežem. Ob Obali smo se razen v enem primeru vedno peljali v kombiju, torej bi lahko ceno prevoza razdelili na osem potnikov, a smo kasneje izvedeli, da bi bila v tem primeru tudi cena na prevožen kilometer višja. Kombi nas je enkrat prišel iskat tudi v Mariboru (Plus), pot od avtobusne postaje do bolnišnice pa zato ni bila nič dražja. Ostale vožnje smo največkrat opravili z limuzinami ali karavani srednjega razreda, kar pomeni, da je bilo prostora na zadnjih sedežih dovolj. Utesnjeno smo se počutili le v Fiatu Doblu (Mikro taxi), kjer sta bila oba sprednja sedeža potisnjena močno nazaj. Večina vozil je bila starih nekaj let, a dobro ohranjena, vsa so bila čista tako zunaj kot znotraj in ne preveč odišavljena. V Ljubljani smo enkrat sedli v zakajen taksi (Laguna). Prijazni in pošteni voznikiVečina voznikov je bila prijaznih, med vožnjo so se radi ukvarjali s telefonom (klici, prebiranje sporočil …), sicer pa so vozili dokaj po pravilih, večinoma uporabljali smernike in bistveno ne prekoračili omejitev hitrosti. Taksimetre so vključili ob začetku vožnje in jih izključili včasih še nekaj metrov pred koncem. Praviloma so zneske zaokroževali navzdol. V pogovor se velika večina taksistov ni silila, izjema je bil voznik taksija Piraneze, s katerim smo hočeš nočeš predelali vso notranjo in zunanjo politiko. Ves čas je pogovor potekal prijazno in mirno, a kdo se z voznikovimi teorijami in idejami morda ne bi čisto strinjal ... V pozitivno smer izpostavljamo voznika, ki nas je peljal od letališča Brnik do Ljubljane, saj se je po začetku vožnje predstavil z imenom, prav tako nas je edini povprašal, ali nas moti izbor in glasnost glasbe. A tudi pri ostalih voznikih glasba ni bila nikoli moteča, prav tako ne glasnost. Bolj nas je zmotilo, če je bilo v taksiju (pre)vroče ali pa je voznik vozil z odprtimi oziroma priprtimi šipami. Takšnim smo oceno za vozilo in voznika malce zmanjšali. Le eden od voznikov (Laguna) nas je opozoril, da se pripnemo (češ, da bomo sicer plačali kazen), v mariborskem taksiju Plus so bile opozorilne nalepke za pripetost, ostalim očitno ni mar za denarnico in predvsem varnost potnikov (in tudi njihovo varnost). Ob Obali smo dvakrat doživeli, da nista bila pripeta niti voznika. Relacijo so vsi vozniki odpeljali optimalno, povsem enako kot jo je izračunala Googlova aplikacija. Le v enem primeru (Rondo) je taksist zavil s smeri nekoliko prej, kar pa je bilo logično, saj smo stali v koloni. Pred tem nas je povprašal, ali se s spremembo smeri strinjamo. Na splošno velja, da je v primeru tekočega prometa za potnika bolj ugodno, če se pelje po krajši poti (pa čeprav zaradi počasnejše vožnje in kakšnega dodatnega semaforja časovno nekoliko dlje), seveda pa je drugače, če na tej poti prihaja do zastojev – v tem primeru se ob ceni za prevožene kilometre hitro pozna delež cene za čakalno uro in je daljša pot z manj zastoji lahko cenejša. Na splošno lahko rečemo, da so slovenski taksiji med slabše označenimi, večinoma zgolj z magnetnim znakom na strehi. Barve taksijev niso enotne, zato avtomobili, če nimajo dodatnih nalepk, skoraj ne izstopajo v prometu – kot smo vajeni v številnih mestih po svetu. Kombi, ki nas je peljal od Strunjana do izolske bolnišnice (taxi Štefan) oznake sploh ni imel, za povrh pa voznik ni bil sam, sopotnika je odpeljal do Belvederja.Divjaka, ki ne bi smela biti taksistaTudi pri tokratnem ocenjevanju smo, žal, odkrili negativni izjemi. Taksist, ki nas je peljal iz nakupovalnega središča Rudnik do Fužin (Cammeo), nas je večkrat spravil v nevarnost. Že kmalu po začetku vožnje je prehitel daljšo kolono vozil, stoječih pred semaforjem in se komaj izognil nasproti vozečemu. Na obvoznico je proti golovškemu predoru zapeljal bistveno prehitro, po izvozu na Zaloško pa po nepotrebnem pogosto menjal vozni pas. Za konec je izsilil voznika, ki je želel zapeljati v parkirno mesto in to tudi ustrezno nakazal. K sreči je opazil, da taksist ne bo počakal … Voznik je nasploh deloval nervozno, njegovi odzivi so bili grobi, slišati je bilo kletvice. Več kot najslabšo oceno mu za obnašanje in vožnjo pač ne moremo podeliti. Drugo črno piko si zasluži voznik, ki nas je peljal iz mariborskega parka Trije ribniki do hotela Habakuk (Mikro taxi). Takoj po začetku vožnje je sprejel klic za novo vožnjo, zato se mu je začelo muditi. V območju omejitve hitrosti 30 km/h je peljal več kot 60 km/h, pretiraval s hitrostjo in agresivnostjo v krožiščih, vmes pa celo zapeljal globoko skozi rdečo luč na semaforju. K sreči se je tudi ta vožnja končala srečno. Brez kartic in skrit papir za računOb koncu vožnje smo preverili, na kakšen način lahko plačamo in, ali nam voznik brez naše izrecne zahteve sam izda račun. Le v dveh primerih (vožnja na in z letališča Brnik) smo lahko za plačilo uporabili kreditno kartico, v vseh ostalih primerih smo morali plačati z gotovino. Res je, da smo nekajkrat slišali pojasnilo, da ravno takrat voznik ni imel kartičnega terminala, a v danem trenutku nam to ni prav veliko pomagalo. Več čudnih praks smo odkrili pri izdajanju računov. Kar nekajkrat smo morali za račun zaprositi, ko smo že imeli kovček v rokah (Cammeo Ljubljana, Metro, Mikro taxi, Taxi Piraneze). Voznik taksija Metro se je izgovoril, da mu je zmanjkalo papirja v tiskalniku in ga je potem, ko smo vztrajali, poiskal globoko na dnu prtljažnega prostora – v rezervni pnevmatiki. Težko verjamemo, da je bi slučajno brez papirja … Članke je bil izvirno objavljen na strani ZPS.

Fri, 19. Jul 2019 at 13:56

247 ogledov

Celje: Izvirnosti nepridipravov nikoli konca - goljufije z uporabo filmskega denarja
Kot so nam pravkar sporočili s celjske policije, da je bilo   zadnjih  desetih  dneh    v večjem številu  gostinskih lokalov   na območju Laškega  in Slovenskih Konjic unovčenih 24 ponarejenih bankovcev za 20 Eur. Gre za »filmski denar«,  denar, ki je natisnjen na navaden papir in je zelo podoben  pravemu.  Razlika  je  dobro  vidna  v napisu na bankovcu, kjer je napisano, da ne gre za pravi denar ampak za reklamni denar. Te bankovce, ki se  lahko kupijo preko spleta,  so storilci na raznih prireditvah (gasilske veselice, pivo in cvetje..sejmih ob kakšnih večjih praznikih..) in ostalih gostinskih lokalih uporabljali kot  prave. Policisti  in  varnostniki bi naj  na  prireditvi Pivo in Cvetje v Laškem prijeli 17  letnika,   ki je želel plačati z omenjenim nepravim denarjem. Pri njemu so  policisti  našli  še dva. V Slovenskih Konjicah so podobno kot v Laškem,  policisti prijeli še tri  fante  stare  17 in 18 let, ki pa so na gasilskih veselicah in v razih lokalih unovčili še 23 primerkov nepravega denarja. Zoper vse štiri storilce bodo policisti zaradi storitve KD goljufije podali kazensko ovadbo na okrožno državno tožilstvo. Gostince  in  organizatorje javnih prireditev opozarjajo, da so pri plačilu pozorni  na  pristnost denarja, še posebej pri plačilu z bankovci za 20 Eur in  50  Eur.  Tarče goljufov so tudi ljudje, ki prodajajo razne predmete in jim  kupci  za  kupnino  med  pravimi bankovci »podtaknejo« tudi ta nepravi denar. Kaznivemu dejanju  slej ko prej stopi na prste ali noge, škoda je narejena pri vzgoji  oziroma pri neobstoju le te v najbolj občutljivih obdobjih življenja za kršitelje oziroma za izvajalce tovrstnih kriminalnih dejanj.  Napačna predstava o  prečni poti do uspeha in lagodnega življenja lahko pusti trajni pečat pri razvoju osebnosti  vseh vključenih v takšnih nečednih in družbi škodljivih dejanj. Nadejamo se lahko učinkovitemu delu policije v zvezi z temi in vsemi kaznivimi dejanji ter vrnitev na prava pota mladih in upajmo ne preveč izkušenih v dejanja ki jim ne bo prinesla slave in blišča v preostalem delu življenja. V.K.T.

Fri, 19. Jul 2019 at 12:04

223 ogledov

Mariborski policisti ujeli oboroženega roparja, v Dravi našli ukraden osebni avtomobil
Kar pester je bil delovnik zadnjih 24 ur za policiste PU Maribor.Že res, da jim tokrat ni bilo dano ujeti kakšnega ilegalnega migranta na meji s Hrvaško, zato pa so imeli opravka z oboroženim roparjem trgovine, z odkritjem ukradenih avtomobilov, od katerih je neznani stoprilec enega "skril" kar v reko Dravo. OBOROŽEN ROP Včeraj,  okoli  18.45  je  v eno od prodajaln na Betnavski cesti v Mariboruprišel  44-letni  Mariborčan.  Kot  kupec  je  pristopil  do  blagajne,  nablagajniški  pult položil pločevinko pijače, nato pa blagajničarki nenadomaizročil  vrečko  ter  zahteval, da jo napolni z denarjem. Ker blagajničarkatega ni takoj storila, je z roko segel za pas, izvlekel pištolo, jo pokazalprodajalki  ter  ji zagrozil. Med tem je pristopila druga prodajalka, obe zblagajničarko sta pričeli vpiti, to pa je roparja očitno tako zmedlo, da jepospravil  pištolo,  s  pulta  vzel položeno pločevinko pijače in zbežal izprodajalne.  Med kaznivim dejanjem ni bil nihče poškodovan. Policisti  so  se nemudoma odzvali na obvestilo o oboroženem ropu. Takoj sozablokirali  območje  v  okolici  prodajalne in že po nekaj minutah prijeliosumljenca,  mu  odvzeli  orožje  ter ga pridržali. Seveda ga bodo kazenskoovadili  pristojnemu  tožilstvu,  trenutno  pa  še  preverjajo, ali je istiosumljenec  morebiti  izvršil  še  katero  od  podobnih dejanj, izvršenih vpreteklosti na tem območju. OSEBNI AVTO V DRAVI  Policisti  PP  Maribor  I  so  z zbiranjem obvestil ugotovili, da je v rekiDravi,  pri  studenški  brvi  v Mariboru, potopljen osebni avtomobil znamkeMazda 323, reg. štev. MB 23-71M, ki je bil 19. 4. 2017, ob 00.20 ukraden naSmetanovi ulici v Mariboru. Za pomoč so zaprosili mariborske gasilce, ki sovozilo na tem mestu v reki Dravi dejansko našli in ga izvlekli iz vode. Foto:PP Maribor

Wed, 17. Jul 2019 at 20:12

356 ogledov

Župan Lendave Janez Magyar: Izpad pri črpanju nepovratnih evropskih sredstev bo težko nadomestiti
V današnji Sredi  je moj sogovornik župan občine Lendava Janez Magyar. Po lanskih županskih volitvah je prevzel vajeti obmejne, narodnostno, pa tudi versko barvite občine. Kot sam ugotavlja, se je dela lotil kot podjetnik, z enakim odnosom do občine, kakor ga je imel, ko je še vodil svoje družinsko podjetje. Gospodarstvo, turizem, okoljska vprašanja so bila in bodo v ospredju njegovega županovanja.Tudi zato je med prednostnimi projekti, za katerega je med pomurskimi župani že dobil zeleno luč, železniška proga,ki bi bila speljana od Beltinec do Lendave in naprej na Madžarsko. In ker je črto bodoče železniške povezave potegnil tudi na Madžarsko, je postal predmet napadov v lokalnih medijih v Pomurju, ki tako kot velik del slovenskih dominantnih medijev, pa tudi političnih obrazov levice, ki je trenutno na oblasti, povezovanje na gospodarskem področju s sosednjo Madžarsko takoj vidijo kot nevarnost Orbanizacije Slovenije.Tudi pri projektu EKP 2025 se je lendavska občina stkala vezi s sosednjimi obmejnimi območji na Hrvaškem, Madžarskem in v Avstriji, ker jim prav vsebina tega povezovanja prinaša dodano vrednost.Pogovor sva sklenila z lendavskimi že kar tradicionalnimi etnografsko turistično kulinaričnimi prireditvami v okviru festivala Vinarium, ki v Lendavo privabi na tisoče obiskovalcev od blizu in daleč.

Zadnji komentarji

Viktor hajsinger

2019-06-02 17:46:33


Dragi Vane K. Tegov, da, da. Groza. Tudi ti nisi več rosno mlad, poznaš našo zgodovino, poznaš aktualno politično razpoloženje, odnose v državi, družbi. Poznaš Celje. Poznaš Celjane. Toda, a si pozabil kako so nas vsa leta po vojni nadlegovali politiki, nas poniževali, podcenjevali? V začetku stari, tipa Franc Leskošek - Luka, pozneje malo mlajši potomci predvojnih komunistov, revolucionarjev. Veš, malo sem prestar, da bi pozabil kaj vse so počenjali ti fakini, in to so počenjali desetletja, vse bolj samozavestno, dokler se ni zbudila Evropa in rekla dost vas imamo svinje, komunistične. Celje, delavsko mesto, Gaberje, kvart revežev, izkoriščanih delavcev, je postalo eno najbolj trdih partijskih središč Slovenije. Celje, mesto priseljenih partijskih, udbovskih podtaknjencev iz cele Jugoslavije. Po vojni so nas ustrahovali. Med vojno so ga "za vsak primer" klicali Hanzi, po vojni pa so nas maltretirali. Iz kmečke družine, pošten obrtnik, po vojni potomci ... Upravnik Carine Celje mi je zaupal. Po razpisu so morali vse vloge oddati celjski udbi, ki je po nekaj dneh sporočila koga lahko zaposlijo. Kadrovska komisija je dajala soglasje o tem kdo je primeren za.,.. Pokojni prijatelj Marko, sin polkovnika, zet revolucionarja, mi ni verjel kako me je nadlegovala partija, šele več let po osamosvojitvi je ugotovil, da je ostal brez službe zaradi politike. Kakšno razpoloženje je vladalo konec 80 - tih, postali smo nasmejani, verjeli, da je bog tudi nam namenil dostojno življenje. Krambergerja so nam umorili, Pučnika "uničili", Janšo zapirali in zapirali. Ustanavljali so nove in nove politične stranke, delali zmedo, vmes pa kradli in ropali najino državo, jo spravili na kant Volilno telo je postalo apatično - prav to so hoteli - in nam ZAVLADALI. Pri tem pa so jim, tudi to dobro veš, pomagali najini politični liderjii in naju - nas spravili v položaj današnjega dne

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Pred evropskim dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov