Pred 99 leti so se po porazu Avstroogrske Slovenci na levi strani Mure pridružili takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Skozi tisočletje pred nami so naši očetje s pomočjo neomajne vere in ljubezni do matere ohranili svojo jezikovno identiteto. "Slovenci v Slovenski krajini". Od nekdaj tako. 
Večina v Slovenski krajini so bili reveži brez ali z zelo malo svoje imovine. Presežke, kar jih je bilo, se je prodajalo preko raznih "verižnikov" (org. Jožef Klekl st.). Ti so brez sramu goljufali ob plačilu (glej "Rejcs k-nasim vogrszkim Szlovenom!", Károlyi Mihál) zaradi neznanja njihovega jezika s strani preprostega ljudstva. Vedelo se je, kdo je kdo in kdo govori v katerem jeziku. Klekl je verižnike imenoval vse, ki so preprosto ljudstvo izkoriščali za svoj nepošten zaslužek.


Laž, prevara in prezir so se tako odvijali pretežno takrat, ko je bilo potrebno vnovčiti sadove svojega dela. Diglosija (uporaba drugega jezika) služi kot obrambni in preživetveni mehanizem tistemu, ki čuti, da je v taki izmenjavi ogoljufan. Tak jezik, kot prepoznavni element ljudi drugega reda (z manjšo družbeno močjo), tako preživi in služi kot ščit lastne identitete.


Iznajdljiva katoliška inteligenca je pri ameriških zaveznikih v Parizu izkoristila ugoden časovni okvir. Trianonska pogodba je nastala v času madžarske boljševistične oblasti, skupno delovanje zavedne katoliške inteligence z obeh bregov Mure je prineslo nepričakovan uspeh. Kljub svoji previdnosti so se tudi takratni plivanošje* (današnji katoliški župniki) odkrito poveselili odprave "robstva" in nove domovine. Zdelo se je, da bo nova domovina uresničila vsa zatrta pričakovanja prejšnjih stoletij. Vendar, po pridružitvi kraljevini SHS pred 99 leti, je Slovenska krajina postala razdeljena.


Del inteligence, ki se je v 30. letih prejšnjega stoletja veselil "uboju Boga" (Nietzsche), je tako iskal možnosti za postavitev novih skupnih vrednot. Madžaronska inteligenca je upala na ponovno "vendizacijo" (Totsag) in priključitev nazaj k Madžarski. Ideje o skupnem prekmurskem jeziku v obdobju "romantizma" (1935 - prekmurski knjižni jezik) so se tako razblinile že leta 1940. Klekl je leta 1940 predal svoj časopis Novine, te pa so prenehale pisati v domačem jeziku. Še prej, v času svojega službovanja v Beogradu (poslanec SLS), je omagal pri ideji avtonomije.


Sokolsko gibanje je pod vtisom "pravičnih" ureditev (boljševizem, nacizem, fašizem) spremenilo smer. Vse se je podredilo nadrejeni skupini in enotni normi. Vse, kar je štrlelo iz povprečja oziroma ni sodilo v okvir enotnega, je bilo prej ali slej odstranjeno. Leti 1941 in 1945 sta prinesli ne samo prepoved, ampak tudi brisanje jezikovne identitete. To so boljševiki povezali z vero, ki je kot taka bila sovražnik naroda. Ikonoklazma (brisanje vseh simbolov določene identitetne skupine) tako traja, z manjšim preporodom v začetku 90. let prejšnjega stoletja, vse do današnjih dni. Prekmurščina je tako povezana z nazadnjaškim vernim narodom.


In ker so preživeli prevara, laž in prezir, je preživela tudi diglosia. Slovenci v Slovenski krajini se tako nimamo kaj bati za naš materni jezik. Naslednjih 1000 let nas bodo  prvojezični "verižniki" razveseljevali s tezami o drugorazredih jezikih, ki ne bodo preživeli, saj so ekonomsko ali kako drugače neupravičeni. In če parafraziramo enega izmed takratnih plivanošov, Jožefa Klekla st.: "Dokler se drži vera v srcu in je ljubezen do maternega jezika prisotna, se nam ni bati preživetja".


Slovenci v Slovenski krajíni mo tak še dale gúčali, se štükali o ton, ka je kolek in a se prav právi bot ali bat, na kraji mo pa itak dale štango držali.
 
* Beseda "plivanoš" je bila prepovedana leta 1933 s strani srezkega poglavarja dr. Terstenjaka, izdan je bil poseben dekret. Danes take dekrete poznamo pod imenom "prisiljen (vsiljen) govor" (compelled speech).


"Rejcs k-nasim vogrszkim Szlovenom!" (Károlyi Mihál) (vir dlib)


http://www.dlib.si/stream/URN: NBN:SI:DOC-IKTY2W8L/378dbfe9- 2957-4bb2-a4cd-7d5868952f67/ PDF

O.B.