Objavljamo sporočilo za javnost zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana, s katero se je odzval na orkestrirano medijsko gonjo, ki se je (prav gotovo ne sama od sebe) sprožila po oddaji Intervju, v kateri je bil sogovornik voditelja oddaje dr. Kožeta Možine. V pogovoru sta odprla in odstrla kopico zgodovinskih tem, ki so pri zagovornikih "svetle in brezmadežne tradicije NOB," na njihovem čelu pa kot glavni diskreditaror in ekzekutor predsednik ZZB NOV Tit Turnšek, naletele na burno reakcijo, celo s pozivi na pogrom proti avtorjema.

Izjavo dr. Jožeta Dežmana objavljamo v celoti:

V intervjuju, ki ga je z mano vodil Jože Možina in  je bil na nacionalni televiziji predvajan 22. julija 2018, nisem povedal nič novega. Vse moje trditve so bile že objavljene in so na razpolago javnosti.  Kljub velikemu hrupu, ki so ga zagnali  povečini komunistični inkvizitorji, se  na koncu   izkaže, da niso ovrgli niti enega predstavljenega dejstva. Ali ni res, da partizani pobijajo več Slovence kot okupatorje, več neoboroženih kot oboroženih, več po vojni kot med njo, ali ni bilo več Slovencev pod orožjem v okupatorskih kot v partizanskih enotah, ali komunisti v skladu z leninistično/stalinistično doktrino niso izzvali državljanske vojne, ali ni ideološka kolaboracija s stalinizmom sramota in zločin?     

Ali Tit Turnšek oz. zveza komunističnih veteranov, Polona Jamnik, Oto Luthar, Svetlana Slapšak, Marko Koprivc, Marko Crnkovič in še mnogi komentatorji, ki so se spotikali ob mene in Možino, nič ne berejo? 

Vsekakor pa skušajo pred nekaterimi neljubimi dejstvi zatiskati oči.

Turnšek neusmiljeno poudarja (tega njegova predhodnika Dolničar in Stanonik nista počela več), da so bili po vojni umorjeni vojni ujetniki in civilisti obsojeni. Turnšek s tem napada Republiko Slovenijo, saj je ta vsem tem umorjenim z Zakonom o popravi krivic podelila status »žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja«. Napada pa tudi Ljudsko oz. Socialistično republiko Slovenijo, saj v Arhivu RS obstaja uradni dokument:  »«Spisek obsojenih oseb, nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen v času 1945 do 31.12.1952«. Na njem je reci in piši 218 (dvestoosemnajst) oseb, ne pa več kot petnajst tisoč prebivalcev Slovenije, kolikor so jih umorili Turnškovi idoli po koncu 2. svetovne vojne.  Ali ne bi bil čas, da Turnšek in tovariši nehajo trositi slaboumne laži in zanikati zločine, ki se jih ne da zanikati?  Precej nespametno je, da Turnšek načenja temo izdaje kraljevine Jugoslavije. Njeno uničenje je bil vsaj v Sloveniji bolj cilj komunistov kot koga drugega. Njen  propad aprila 1941 so komunisti spremljali kot pogodbeni obvezniki pakta Ribbentrop – Molotov, potem pa so jo v svoji revolucionarni ihti uničili do konca.

Tudi Luthar je po svoje srečen človek, ker visoko leta po ideološki krožnici in ni zelo obremenjen s konkretnimi podrobnostmi o zadevah, o katerih zelo zagrizeno pridiga. Luthrovska nova vera je žigosanje revizionizma. Z mano se ukvarja v več svojih spisih, nikakor pa mu ne uspe zapisati, kaj naj bi bilo z mojimi raziskavami in interpretacijami narobe. Poznavanje osnovnih dejstev pa mu prav gotovo ne bi škodilo. Decembra 2017 sem poslal več kot 30 svojih spisov iz let 1990 – 2017, nato pa je objavil svoj zadnji jok in stok čez domnevni revizionizem v hrvaški Politični misli, v katerem navaja le moje besede iz priložnostne objave v Reporterju. Toda ko skušamo v iskalniku ključnih besed pod Luthar najti pojme narodnoosvobodilni boj, partizansko gibanje, revolucija, komunistična partija, osvobodilna fronta, fašizem, nacionalni socializem ipd., nam iskalnik ključnih besed o njegovih delih o slovenskih problematiki ne najde nič. Seveda, saj Luthar bolj ideologizira kot raziskuje. Pa vendar je bil toliko drzen, da je o zapletenih časih druge svetovne vojne, okupacije, stalinistične revolucije, protirevolucije, kolaboracije, državljanske vojne, stalinistične in samoupravne faze titoizma napisal besedilo v knjigi o slovenski zgodovini The Land Between. Če pogledamo, katero literaturo je uporabil in kaj je napisal, bi delo lahko označili za srednješolski seminar zagretega filokomunističnega prenapeteža, pa niti ne zelo posrečenega. Zato bi si morda lahko končno vzel čas, da bi dojel, da je obstajala tudi stalinistična revolucija na Slovenskem, da   smo morali v drugi Jugoslaviji po volji komunističnih oblasti živeti v laži itd. itd. Svetujem mu, da med mnogimi besedili, ki jih ne pozna, za začetek prebere odlično knjigo Ivana Čuka in Aleksa Lea Vesta o tem, kako so komunistični sokoli prevarali Sokola in ga tudi uničili.

Podobno lahko svetujem tudi poslancu SD Koprivcu, ki vidi Edvarda Kardelja kot očeta nacije, nekako pa spregleda, da Kardelj ni želel ne samostojne republike Slovenije, ne parlamentarne demokracije, ne tržnega gospodarstva, ne svobode mišljenja in vere, skratka današnja Slovenija je za Kardeljevo vizijo slovenske komunistične nacije prava katastrofa. Tudi Koprivčeve iluzije o odličnem sodelovanju komunistov z zahodnimi zavezniki niso potrebne. Samo v Sloveniji so komunisti ubili več kot 20 članov zahodnih zavezniških misij, da o izgonu komunistične vojske iz Trsta, Gorice, Koroške ter o sestrelitvi dveh ameriških leta 1946 niti ne govorimo. Tudi zanj bo nadvse koristno, če bo v spominih novozelandskega kirurga Lindsaya Rogersa, ki jih je skrbno uredila in razložila Alenka Puhar, prebral, kaj so dejansko zahodni demokrati mislili o komunistih, zlasti politkomisarjih. Socialni demokrati pa bodo s takimi poslanci le kontinuiteta propadlega komunizma oz. bodo lahko razvijali medije v stilu poslančevega očeta Jaka Koprivca, komunistične republiške in federalne avtoritete za friziranje medijev.

Tudi če preberemo vse komentarje, ki so kritični do naju z Možino, me čudi, da je med stotinami komentatorjev in stokanja   komaj kdo opazil (omenimo Mladino), da je bil intervju predvajan 22.julija.  To je bil včasih državni praznik, ki se mu je reklo dan vstaje slovenskega naroda. Ker pa je bil to dan, ko je 22. julija 1941 Slovenec, komunist, Miha Novak pod Šmarno goro obstrelil Slovenca Franca Žnidaršiča, bi se danes lahko kod vprašal, ali je prvi komunistični strel na Slovenca res vstaja proti okupatorju. In so praznik raje kar revidirali. Tako kot bi raje revidirali in pozabili še marsikaj. O tej reviziji pa luthrovska znanost molči.

Vendar naj še enkrat poudarim: Kar sem povedal, je že objavljano. In če kdo ne bere, nevednost ni dokaz. Pa tudi če Dežmana ne bo več, bodo revizije še sledile. Tako je Jože Pirjevec, ki sicer vodi komisijo za zgodovino pri komunističnih veteranih,  12. julija letos v Primorskem dnevniku zapisal: »Sedaj, ko končujem knjigo o partizanih, ne morem mimo ugo­tovitve, da so Tito, Kardelj in šte­vilni drugi gradili pred vojno in med njo svojo politiko na ukani.

Ljudem so zagotavljali, da je Sov­jetska zveza 'cvetoči vrt' človeštva, sami pa so dobro vedeli, da ni tako.« 22. julija je dodal: »Pre­pričan sem, da je bil Stalinov režim primerljiv s Hitlerjevim, ker je povzročil prav toliko ali še več trpljenja, smrti in gorja. Le mojega zornega kota je bil še bolj obsojanja vreden, ker je uničil eno najplemenitejših idej člo­veštva - idejo socializma.« 

Torej ni treba Dežmana, pa se bo verjetno moral Turnšek pogovoriti s svojim odgovornim za zgodovinopisje, Luthar pa bo morda lahko odkril novega revizionista. In morda bodo kaj napisali še vsi dušebrižniki, ki so se skušali neljubih tem znebiti z bentenjem čez naju z Možino.Vendar je duh ušel iz steklenice. Če ste lahko včasih z medijsko kanonado ustrahovali ljudi, da so umolknili, pa je danes drugače. Poglejte si družbena omrežja, ki jih ne nadzorujete. Huronske pohvale oddaji zaradi povedane resnice gredo v tisoče.   Vsakdo, ki je tam rohnel  proti domnevnemu revidiranju zgodovine, se je moral soočiti z argumenti, ki odražajo plebiscitarno voljo, ki razjeda ostanke tabujev titoizma.    Pogosto tudi v sveti jezi.  In vi bi radi narod utišali in odstranili iz javnosti ali še kam drugam tiste, ki razkrivajo za vas bolečo resnico?

Naj sklenem z mislijo, da namen te kampanje  ni toliko, da bi spregovorili o vsebini povedanega, ampak gre bolj za izključevanje ali mene ali  Možine. Oba imava s takimi kampanjami (vodenih s strani podobnega kroga ljudi kot to pot) precej izkušenj. Ker  sam v tem trenutku od funkcij, ki odpirajo teme, ki so precej nadležne gori omenjenim, opravljam le funkcijo predsednika Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, domnevam, da je ta silna ihta, naslovljena predvsem na to, da sem se sploh smel pojaviti na nacionalni televiziji. Dejanski cilj kampanje pa je verjetno   onemogočanje oz. »likvidacija«  Možine.

Ko je pred dolgimi leti, a že v samostojni Sloveniji, na uredništvo revije Borec prišel general Ivan Dolničar kot predsednik komunističnih veteranov, je zahteval, da jaz ne morem biti več urednik. Pa se je oglasila Rapa Šuklje, tudi iz partizanskih vrst, in se začudila, da ali so mar še taki časi, ali ni tega že konec? In sem ostal urednik. In tako bo Luthar s tovariši v Borcu še dolga leta lovil demone revizionizma.

Če bo nacionalna televizija podlegla diktatu komunističnih veteranov in politike, bo to  njen dokončni zaton,   gledalci  se bodo še bolj z državljansko nepokorščino otresli RTV naročnine.  Nevarno je, da bo RTV šla bo tja, od koder  je prišla. Prav letos Televizija Slovenija    obhaja 60 let. To je priložnost, da bi se nacionalna televizija demokratične Slovenije poslovila od časov, ko je bila nacionalna komunistična televizija. Ali bi bilo morda preveč, če bi opravili raziskavo, kako je novi razred obvladoval medij. Koliko direktorjev, urednikov, novinarjev, režiserjev ipd. je bilo nekomunistov? Katere vsebine so bile prepovedane, katere favorizirane?  Verjetno vse zanima, kako je potekala tranzicija v javni zavod, ki naj ga (ex, post ali neo) komunisti ne bi več obvladovali.

Pripis: Že od leta 1982 me ljubitelji tabujev titoizma zmerjajo, da se neprimerno izražam. Tako se jezijo, ker naj bi določene kolege nazval s kruhoborci  – torej tistimi, ki se ženejo predvsem za kruhom. Sam pa pritrjujem tem, ki dojemajo človeka kot bitje, ki ne živi samo od kruha. Potem mi očitajo, da sem komunistično veteransko organizacijo poimenoval zveza norcev. Predlagal pa sem le, da naj zvezo norcev ustanovijo tisti, ki imajo cerebralno paralizo in so čustveni invalidi (npr. da je že tako hudo, da zanikajo vojne zločine, zločine proti človeštvu, govoričijo o premetavanju kosti …) Tistim, ki spoštujejo in živijo duhovna izročila človeštva in ki so občutljivi za zločine svojih prednikov, ki zagovarjajo pravico slehernika do groba in spomina, pa seveda moje besede ne veljajo. 

Dr. Jože Dežman