»Dober sosed je več vreden kot žlahta« pravi slovenski pregovor. Človeška ravan odnosov pa ni enaka meddržavni. Tu prevladuje najmanj želja po nadoblasti, če že ne prisvajanje sosedovega ozemlja.

Vse te značilnosti imajo tudi odnosi med Slovenci in Madžari. V slovenskem zgodovinopisju pa niso nikoli imeli take teže, kot odnosi z Nemci in Italijani, da o hrvaškem težkem sosedstvu niti ne govorimo. Vzroki so različni, ključni pa je verjetno odnos do slovenskih Prekmurcev, ki ostalih Slovencev niso nikoli pretirano zanimali. Bili so prerevni. Vsak ima rad le bogato »žlahto«. Njihovo vztrajanje pri slovenstvu je eden največjih čudežev slovenskega zgodovinskega preživetja. Slovensko zgodovinopisje ima do njih še vedno dolg, saj tega fenomena ni zadovoljivo pojasnilo.

Pri zbiranju slovenske zemlje v Združeno Slovenijo Prekmurci po zaslugi Matije Majerja in Davorina Trstenjaka niso bili prezrti, bili pa so v drugem planu, ker niso bili del nemškega cesratsva, ampak ogrske dedidiščine, ki je zahtevala drugačen pravni pristop. Na račun Madžarov je bilo v drugi polovici 19. stoletja in pred I. svetovno vojno veliko kritično zapisanega, vendar zaradi madžarsko hrvaških, ne pa slovensko madžarskih odnosov. Ob slovenski tragediji po I. svetovni vojni je bilo Prekmurje edina pridobitna tolažba. Porabske Slovence so po II. svetovni vojni partizani hoteli vključiti v Republiko Slovenijo, vendar so jih po pričevanju Bogdana Osolnika Rusi z grožnjo tankovskega posega prepodili. Vojnim reparacijam proti Madžarski se je Jugoslavija odpovedala v imenu internacionalistične  pomoči tamkajšnji komunistični oblasti. Tito se je 1956 v odnosih do Madžarov  »izkazal« na način, ki postavlja v dvom njegov prelom z Moskvo. Kakšne prisrčne ljubezni tudi kasneje ni bilo. Po osamosvojitvi se je v meddržavnih odnosih začelo svetlikati, vendar je bilo vprašanje ugašajoče  slovenskega Porabja velika ovira. Slovenska politika je bila vselej hinavska do slovenskih Madžarov, ki so, kljub številčnosti, uživali bistveno manjšo finančno pomoč kot Italijani v Istri. Dejansko se je položaj slovenske in madžarske manjšine začel popravljati šele z Orbanom. Nikoli tudi ne smemo pozabiti kako je madžarski poslanec v slovenskem parlamentu dr.  László Göncz  rešil slovensko ustavnost in pravnost države. Človek ne more razumeti poslanke NSi, ki si tako želi koalicije s sovražniki in političnimi dediči morilcev slovenskih katoličanov, tega niso nikoli obžalovali, in so sposobni to »vajo« ponoviti  ter  z nasprotniki pravne kulture in civilizacije v Republiki Sloveniji.

Polpreteklo in sedanje stanje madžarsko-slovenskih odnosov je dejansko nerazumljivo. Na eni strani se je Cerarjeva vlada pogajala z madžarsko vlado za njen finančni delež pri gradnji drugega tira Koper – Divača, na drugi jo je kritizirala in nato posnemala pri gradnji žičnih ovir na državni meji. Ne samo to. Mediji, ki so v orbiti sil, ki je nedavno vlado vzpostavila, so se vrgli v kritiko in žalitve Madžarske, zlasti njenega predsednika Orbana. Očitajo mu vse tisto, kar v Sloveniji že delajo ali želijo sami vzpostaviti. Primerjava med načeli in zahtevami slovenske »levice« in madžarsko liberalno stranko predsednika vlade kaže slovensko demokratično inferiornost. Ker nekoliko pobliže poznam mednarodno »štipendijsko« politiko Sorosa, ne bom presenečen, če ne bodo v prihodnosti kaj konkretnega odkrili. Na to me napeljuje tudi  odnos do avstrijskega Kurza, ki je za nas veliko bolj nevaren, škodljiv in predvsem žaljiv.

Ne glede na to, če nam je všeč ali ne, je Orban ena vodilnih osebnosti Evrope. Čeprav podpisani ni pristaš liberalizma, ki ga zastopa, mu niti na kraj pameti ne pride, da bi ga javno žalil, kar počenjajo slovenski mediji in politiki. Bil je demokratično izvoljen in kritika njega pomeni kritiko njegovih volilcev, Madžarov in Madžarske. Nepriznavanje položaja madžarskega predsednika je na las podobno nepriznavanja izida naših  zadnjih volitev, kjer nekateri odkrito govorijo o nesporni zmagi antijanševega bloka. Naša soseda ima tu odlične diplomate in lahko smo prepričani, da je Budimpešta natančno obveščena o norostih Ljubljane. Verjetno vedo, da je javno poniževanje Orbana predvsem potreba tistega dela notranje politike, ki se trese pred Janšo. Antiorbanovstvo postaja slovenska mednarodna oblika antijanšizma, ki je edino politično vezivo strank, ki želijo postaviti Šarčevo vlado. Ta strah je tako velik, da so na čelu z Milanom Kučanom, ki bi moral biti kot državnik prvi zainteresiran za dobre odnoses sosedo, njegovo nekakšno »drugo domovino«, je pa prvi antijanšist in antiorbanist države,  že škodljivi za Slovenijo in njeno prihodnost. Nobena skrivnost ni, da nas v Evropi nihče ne mara, da smo vsem odveč. Reakcija na arbitražni sporazum je to potrdila. Rusijo bolj briga Agrocor kot vsi slovenski poljubi in klečanje pred Putinom v njegovih ruskih sobanah. Pustila nas je na cedilu  za velik del Primorske na čelu s Trstom, že preje nas je onemogočila na Koroškem, s tanki nas je podila iz Porabja, na cedilu nas pušča ob hrvaško-slovenski krizi. Madžari so edini »dedni sovražniki« Hrvatov! Slovenci pa goli in bosi pljuvajo po edinem, ki jim lahko stoji ob strani in pomaga. Razumi, kdor more!