Vprašanje ali bo zmagovalcu zadnjih slovenskih parlamentarnih volitev uspelo sestaviti vlado, je danes med Slovenci najbolj običajno. Nanj je tudi najmanjkrat odgovorjeno. Tudi tisti, ki si tega iskreno najbolj želijo se sprašujejo, ali ne bi bila za to prevelika cena. Ali ne bi bilo bolj modro one, ki po vladi tako hrepenijo, da niso pripravljeni priznati niti volilnih rezultatov, ki jim primanjkuje osnov politične higiene in kulture, pustiti, da se za vselej osmradijo v lastnem blatu.

Človeku, ki je celo življenje posvetil študiju slovenske preteklosti, je njeno najovejše kopičenje izjemno zanimivo in dragoceno. Pravzaprav si želi, da bi  stanje oblikovanja nove vlade čim dlje trajalo, kajti sedanje razgaljanje slovenskih politikov je tako enkratno, da bo dolgočasno, ko tega ne bo več.

Spomnimo se, kako so na predvečer volilnega molka v Ljubljani pred parlamentom pripravili zborovanje proti politični nestrpnosti. Na njem so bili najbolj glasni tisti, ki od tega živijo. Čitno so se zbali, da bodo ostali brez kruha. Ponovili so klasično komunistično zvijačo, ko svoje napake pripišejo svojemu sovražniku in jih nato izjemno ostro in vztrajno kritizirajo. Ljudje zgubijo pozornost in ko odkrijjeo prevaro, je že prepozno. Spomnimo se, kako so se borili za »ljudsko demokracijo« kot najvišji dosežek  dosedanjega demokratičnega razvoja človeštva. Preko 100 milijonov ljudi na svetu ga je lahko opazovalo in spremljalo iz množičnih prikritih grobov. Individualnega in predvsem javnega jim niso dovolili, ker bi jih človeštvo lahko spoznalo.

»Smo za demokratično, svobodomislelno in razvojno vlado!« Kaj si delal doslej?  »Smo proti koaliciji s stranko, ki ni dorasla evropskim demokratičnim standardom!« zatrjuje predsednik stranke, ki se ni nikoli opravičila za največji pomor Slovencev v zgodovini! » »Smo za svobodno Ljubljano!« nam sporoča zaigran nasmeh z ljubljanskih jumbo plakatov. Njegov koalicijski partner šele sedaj dojema, kako tipično bizantinsko ga je  »obmanuo«. V resnici ima več zaslug za njegov poraz kot nekdanja predsednica vlade, ki se ga je lotila prav po žensko! Kdaj ga je že svaril prof. Trstenjak?« Katoliška stranka je postala najbolj   ekumenska in je pripravljena iti v  vsako cerkev k maši. Njeni volilci ji priporočajo film Plesala je eno samo poletje. In tako naprej. Parada laži in sprenevedanja brez primere.

Nedavno sta se sestala državnika, iz katerih se svet rad norčuje in sta si še pred nekaj tedni grozila z najbolj sofistiiciranim orožjem. Pri nas se ne morejo ne sestati in še manj pogovarjati ljudje, ki govorijo isti jezik, prisegajo na iste vrednote in so se pripravljeni žrtvovati za Slovenijo. Čigavo? Ponovno se srečujemo z recidivi stalinizma, totalitarizma, po katerem je v vseh državah »ljudske demokracije« najbolj izstopala Slovenija. Političnih tekmecev niso pripravljeni sprejeti. Za njih obstajajo le razredni sovražniki, ki jim dajejo času primerna imena.

Nekateri niso pripravljeni sprejeti predsednika zmagovite stranke in njegovih volilcev, čeprav predstavljajo četrtino državljanov. Razumeli bi jih, če bi mu lahko pripisali odgovornost za rov sv. Barbare ali pa Šterental ali pa vsaj enega od 600 morišč. Svobodomisleci te problematike ne bodo načenjali, ker jih utesnjuje v ustvarjanju (kripto)demokracije. Sprašujemo se, kdaj se bo v Sloveniji pojavil junak in pokazal na številne študente - novinarje in profesorje fakultetete »Pri Marxovi bradi«, ki dejansko krojijo usodo Slovenije. Njen prispevek slovenski politični kulturi je dejansko merljiv v družboslovju. Nobena svetovna inštitucija za usmerjanje in krojenje javnega mnenja na svetu ni z njo primerljiva. Ameriška in angleška podjetja, ki se sedaj zagovarjajo zaradi manipulacij z ljudmi, so proti njej ne otroški vrtec, ampak jasli! Pravzaprav tega  ne skrivajo, saj se stalno razglašajo kot četrta (samooklicana« veja oblasti. Za njih so volitve na eni strani politični balast, na drugi pa zaradi usmerjanja človeške pozornosti neusahljiv vir zaslužka in oblastiželjnosti. Čudno, da toliko ljudi še vedno pride na volitve!

Dr. Stane Granda