To je bilo zadnje dni kar pogosto vprašanje in drugouvrščeni iz zadnjih dveh volitev, predsedniških in parlamentarnih, je bil obtožen, da se sili in da celo izvaja državni udar. Toda, kaj mu dejansko lahko kdo očita? Dogajanje teh deset dni po volitvah je le nadaljevanje inercije volilne kampanje, ki so jo glavni mediji omejili na svečane prisege (skoraj) vseh vpletenih, da z zmagovalcem volitev Janezom Janšo zagotovo ne bodo šli v vlado. Pa so prišli taki rezultati, kot so. Sedaj pa se mora politični prostor nekako izvleči iz godlje, v katero se je zapletel.

Marjan Šarec je imel v zaključku kampanje dejansko najboljši argument za zavrnitev vstopa v vlado pod vodstvom zmagovite SDS. Obete, da bo lahko kot drugouvrščeni on sestavljal vlado. In sedaj po volilni nedelji se je lotil tega podviga, kar mu res ne gre zameriti. V proporcionalnem volilnem sistemu je pač tako, da se lahko vlada sestavi tudi brez relativnega zmagovalca. Ali bi taka vlada bila kakovostna in programsko trdna je drugo vprašanje. A zagotovo ne moremo politiku zameriti ambicij, da vodi državo. Saj je končno to cilj tega športa, v katerem so letos nastopali številni. 

Poleg tega, da so poteze Marjan Šarca povsem razumljive zaradi abmicij in potenciala, da sestavi svojo vlado, pa je hitrost njegovega delovanja zelo pozitivna tudi za celoten politični prostor. Zelo dobro bi bilo, če bi že do konca meseca vedeli, ali obstaja možnost za vlado šesterice ali ne. Če bi šli počasi, bi morali za sestavljanje vlade teči kar nekaj krogov. Šarčevo hitenje z neformalnimi pogovori lahko te procese celo pospeši.

Kako bi izgledalo, če bi bil Šarec tiho in bi čakal na protokolarno vrsto. V prvem krogu ne vidim možnosti, da katerakoli stranka prelomi svečano prisego. Torej Janez Janša ne bi mogel dobiti večine. Potem bi prišel na vrsto Marjan Šarec in bi moral lego kocke obračati tako, kot to počne sedaj. Če mu ne bi uspelo, pridemo v tretji krog. Ta pa je ključen. V tem primeru bi morale vse sredinske politične sile ponovno presoditi, ali naj vztrajajo in gremo spet na volitve z verjetno dokaj podobnim izidom ali pa naj se le oblikuje vlada povezovanja sredine in desnice. V tem primeru bi bili tudi veliki pritiski na SDS naj ponudi drugega mandatarja, češ da Janši že v prvo ni uspelo. 

Prav slednje pa povsem razvrednoti demokratične volitve. Zakaj ljudi sploh silimo na volišča, če naj potem namesto zmagovalca vlado vodi nekdo drug? Tudi zato bi se bilo bolje izogniti protokolarnemu vrstnemu redu in najprej preigrati scenarij vlade šesterice. To bo namreč ključ za vse ostalo.

Če se taka vlada lahko sestavi, potem je to to. Sicer bomo imeli vlado, ki bo notranje razklana in šibka, kar bo seveda pomagalo globoki državi in vsem tistim, ki si ne želijo pretiranih sprememb. Poleg tega bomo imeli vlado, ki bo imela v opoziciji najmočnejši politični aparat v državi, pa tudi mediji jo ne bodo več tako božali, kot v sami kampanji. A če je taka njihova volja, naj bo.

Če pa se taka večina ne more sestaviti, je dobro, da to izvemo čim prej. Predvsem zato, da pride ključno vprašanje na dnevni red takoj v prvem krogu: ali naj sredinske stranke vztrajajo pri izključevanju zmagovalca ali naj z njim le vzpostavijo desno-sredinsko večino, ki bo Slovenijo spremenila.

Brez izjemnega pritiska političnega podzemlja res ne vidim možnosti za vlado šesterice. Kako naj se skupaj spravita Levica in SMC? Dosežki vlade Mira Cerarja so javnofinančna stabilnost in gospodarska rast, Levica s svojimi načrti te dosežke lahko odpihne v enem samem kvartalu. Kako naj se skupaj spravita SD in NSi (ki je edina možnost, če Levica ne vstopi v vlado)? Kdo bo spreminjal zdravstvo, ki je osrednja programska točka NSi? Ali bo SD čez noč začel spoštovati odločbo ustavnega sodišča o financiranju javnega programa v zasebnih šolah? Ali naj se svojemu programu odpove NSi?

Ne vidim veliko možnosti, ker je navadna laž, da je šesterica ideološko in programsko homogena, kar sedaj trdijo številni komentatorji levice. Verjamem, da je program sredine, LMŠ in SMC, precej bolj usklajen s SDS kot z levim kotom političnega prostora. Verjamem, da bi Slovenijo dosti bolje spreminjala koalicija SDS in političnega centra, še posebej če bi se v blok z LMŠ in SMC vključila tudi SAB, čeprav je v kampanji morala stopiti bolj v levo, da je sploh prestopila prag. 

Sredinski blok treh strank skupaj šteje 28 poslancev. Več kot SDS. Mogoče bi vsaj to lahko trojček opogumilo, da se ne bi tako bali sodelovanja z zmagovalcem. In prav zato je dobrodošlo početje Marjana Šarca. Prej ko ugotovimo, ali lahko spravi skupaj šesterček ali ne, prej se bodo parlamentarne sile lahko lotile ključnega vprašanja za sestavo vlade. Ali naj priznajo, kdo je zmagal volitve, ali naj poskusijo ponoviti vajo z novimi jesenskimi volitvami.

Sebastjan Jeretič

Foto: E-Koper