Spoštovani bralci, člani Sindikata obrti in podjetništva Slovenije, zaposleni v zasebnem sektorju.

Leto 2018 je resnično lahko prelomno, kot opozarjajo nekateri analitiki političnega dogajanja. Ker je sindikat nestrankarska organizacija zasebnega prava, se ne bom podrobno spuščala v politične vode. Verjamem, da vsak v svoji denarnici precej dobro občuti razmere uspešnosti delovanja posamezne (vsakokratne) vlade, ki obvladuje večino v Državnem zboru, občuti uspešnost delovanja medtem, ko stoji v vrsti pri osebnem zdravniku ali pa čaka v vrsti z napotnico (hitro, nujno, zelo hitro, ipd.) za pregled pri zdravniku specialistu.


Dotaknimo se politike zgolj toliko, da opozorimo, da je dobro in smiselno iti na volitve, da je to državljanska pravica in hkrati dolžnost (privilegij), saj spadamo med demokratične družbe. Ne dovolite si tega vzeti.Pluralna družba, večstrankarska demokracija, vladavina prava, pravica govora, svoboda misli... To so pomembne vrednote, ki jih ne smemo izgubiti! 

Vrnimo se v sfero, ki je sindikatu obrti bolj domača, t.j. gospodarstvo, socialni dialog, pravice in dolžnosti, delovnopravna razmerja.


Vseskozi skrbno spremljam spregovorjene besede s strani delodajalcev, politikov, ki se kažejo kot širši
(navzven izkazujoči) socialni dialog v državi in še kako dobro odražajo (ponotranjeno) razmišljanje socialnih partnerjev (v javnem in zasebnem sektorju).
Zaznavam refleksijo, pristen odsev misli delodajalcev, ki se ponašajo kot da ne potrebujejo nikogar na tem svetu. Kar nekako preveč samozadostno, na trenutke arogantno, vzvišeno se sliši zven teh besed, kako pomembno je gospodarstvo! Ja, res je, v določeni meri se s trditvijo globoko strinjam.

Pomembna je vrednota, da družba ustvarja, da gospodarstvo (svobodno) deluje, se razvija, ampak pomembna je tudi ugotovitev kdo ustvarja. Tisti, ki trdi, da gre zasluga zgolj delodajalcem v gospodarstvu - mu manjka elementarnih osnov bontona.


Najbrž je povsem jasno, da delodajalec sam celotnega dela ne more opraviti, najbrž je povsem jasno, da delodajalec, kot že samo ime pove, potrebuje ob sebi tudi zaposlene, t.j. tiste, ki opravljajo delo, ki se trudijo, garajo, hodijo v službo z dneva v dan, ki imajo specifična mnogotera znanja, ter nenazadnje skušajo preživeti s svojim delom, nahraniti svoje otroke, poskrbeti za onemogle starše, in to v premnogih primerih s plačo, ki ni vredna tega naziva. To je slovenska realnost. (Obstajajo izjeme, a žal v manjšini).


Sindikat obrti in podjetništva Slovenije je pozval vse tri delodajalske organizacije, da pričnemo z dialogom, za dvig plač v zasebnem sektorju, saj smo mnenja, da je čas konjunkture, pravi čas, ko je potrebno narediti plačne korekcije pa tudi dvigniti nivo pravic zaposlenih na področju drugih prejemkov (povračil stroškov v zvezi z opravljanjem dela), hkrati pa tudi na področju družbene stvarnosti zagotoviti pravice, ki jih poznajo razvitejši od nas (npr. na področju skrbi za ostarele in onemogle družinske člane, ipd). Na pobudo za pričetek pogajanj se je nemudoma odvzala Podjetniško trgovska zbornica, ki deluje v okviru Gospodarske zbornice Slovenije. Socialni partnerji smo že izvedli prvi sestanek ter dogovorili termin in potek drugega sestanka, Sindikat obrti in podjetništva Slovenije je socialnemu partnerju poslal izhodišča za pogajanja, poslovnik pogajanj, itd. Na drugi strani imamo Obrtno podjetniško zbornico Slovenije ter Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije, ki so v mesecu decembru 2017 pripravili Sporazum o pričetku pogajanj za spremembe in dopolnitve Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (pogajanja bi se morala začeti v
začetku leta 2018!), pa do pogajanj, zaradi opravičevanj (zbornica in združenje imata letos volitve), še ni prišlo (kot da informacija o volitvah ni bila znana že v mesecu decembru).

S tem se hote ali nehote krha zaupanje in verodostojnost. To sta vrlini in vrednoti, ki ju težko pridobiš in še težje povrneš.
Priznam, vse več in rada sem med članstvom naše organizacije, saj s tem pridobim potrebne informacije in vpogled v realno problematiko na terenu. Koga spoznavam ? Spoznavam marljive, pridne, delovne in predvsem potrpežljive posameznike, ki prevečkrat z nasmehom (ali pa je to vdanost v usodo?)  zamahnejo z roko ob (očitnih in nedopustnih) kršitvah. Ali je to ta vrednota gospodarstva s katero se hvalijo delodajalci ? Spoznavam delodajalce, za katere lahko rečem, da morda znajo ravnati s stvarmi (in še to vprašljivo), zagotovo pa ne znajo ravnati z ljudmi. Ali je to ta vrednota gospodarstva s katero se hvalijo?


Na plečih osebnih stisk posameznikov ustvarjati in graditi lasten ego ter se ob tem ponosno nasmihati kaj vse si dosegel ? Ali je to ta vrednota s katero se ob uspešni gospodarski rasti hvalimo? Vso priznanje gospodarstvu in poštenim delodajalcem, ki svojim zaposlenim redno izplačujejo poštene plače, višji regres od zakonsko določenega, ki razumejo, da imajo ljudje doma svoje družine, svoje otroke, pomoči potrebne starše, svoje skrbi, ....ki razumejo, da človek ni potrošni material, neuničljiv stroj, ali pa sredstvo za dosego ciljev, ki ob fizičnem prenehanju osebe, preprosto izgubijo pomen.
Da se razumemo. Beseda egalitarizem mi je tuja, sem pa za brezkompromisno enakopravnost in sem sodi spoštovanje slehernega posameznika, ki se trudi po svojih najboljših močeh.


Govoričiti o tem, da v Sloveniji primanjkuje kadra, da ljudje nočejo delati - nalijmo si čistega vina, kdo pri zdravi pameti od teh, ki menijo, da so plače v gospodarstvu previsoke, nevzdržne, nekonkurenčne, pa bi želel za to mizerijo, ki se ji reče plača, čistiti sanitarije po bolnicah ali pa v pralnici in kemični čistilnici čistiti rjuhe polne vsega, kar človeško telo premore, ob tem pa se še po nesreči nabosti na uporabljeno iglo ? Sindikat obrti in podjetništva Slovenije vselej vrednoti koliko gospodarstvo zmore dvigniti plače (in to na način, da ne povzročamo propada gospodarskih družb ali pa s.p.-jev, ki zaposlujejo), koliko ljudje potrebujejo, da dostojno preživijo, koliko dejansko dobijo in za koliko so prikrajšani glede na vložen trud, delo in dodano vrednost. Videti moramo obe plati kovanca. Ampak iskreno se pričakuje in zahteva, da tudi druga stran, t.j. delodajalska stran, stopi z namišljenega prestola in se zazre v realnost in prav tako ovrednoti pomen opravljenega dela.


Čas konjunkture je čas ko se plače v zasebnem sektorju morajo dvigniti!
Kaj, poleg dviga plač, (še) pogrešam ?


Pogrešam vrednote v naši družbi. Pogrešam občutek enakovrednosti in enakopravnosti med ljudmi,
pogrešam zavedanje, da eden drugega potrebujemo in da samo to imamo. Kaj se bo zgodilo, ko bodo čistilke nehale čistiti, ko bodo smetarji nehali odvažati smeti, peki nehali peči kruh, ko bodo ....?
Praznik dela je za nami. Iskreno upam, da dela nikoli ne zmanjka. Pa tudi delavcev. Predvsem pa naj ne zmanjka zdravorazumskosti, poštenosti in poguma povedati resnico in dejstva (tudi če nam kdaj niso všeč).


Ana Čermelj, generalna sekretarka Sindikata obrti in podjetništva Slovenije

Članek je bil izvirno objavljen v glasilu Delavec.