SI
Ledeni možje in mokra Zofka se začnejo jutri !!
V Fokusu
Aktualno

Petek, 11. maj 2018 ob 08:28

Odpri galerijo

Ne glede, da je mesec april tisti, ki slovi po muhastem vremenu, ima tudi mesec maj nekaj posebnosti. Ljudski vremenski koledar krivdo za muhasto majsko vreme pripisuje trem ledenim možem in mokri Zofki.

Po ljudskem izročilu je velika nevarnost nenadne slane in pozebe med 12. in 14. majem, ko godujejo sv. Pankracij, sv. Servacij in sv. Bonifacij.  Ledeni možje so del starega vremenskega izročila, ki so ga ljudje jemali zelo resno dolga stoletja.  Ledeni možje prinašajo hlad in dež. V teh dneh so v vinogradih kurili ognje, da bi pridelek ščitili pred pozebo. Ledenim možem 15. maja sledi še Zofka, ki je simbol za moker in deževen 15. maj. Če nas ledeni možje in Zofka res obiščejo, naj bi sledilo lepo in toplo poletje. 

Ljudska modrost pravi: »Maja mora biti tri dni mrzlo, če ni v začetku, je pa gotovo ob koncu.« Stoletne izkušnje učijo, da se maj v začetku rad shladi. Po prvi pomladanski toploti se zdi hlad še občutnejši, nevarnost slane ali pozebe pa je precejšnja. Ljudje so vremenska pravila že zelo zgodaj začeli vezati na svetniške godove. Tudi v tem primeru. Za tri ‘nevarne’ dneve v maju so tako prav po nedolžnem postali odgovorni sv. Pankracij, Servacij in Bonifacij. Včasih so ti svetniki namreč godovali 2., 3. in 4. maja. Z uvedbo gregorijanskega koledarja v 16. stoletju pa so se njihovi godovi premaknili za deset dni naprej, z njimi pa je šla tudi vera o začetnem majskem mrazu vse do sredine meseca. Ledenim svetnikom sledi sv. Zofija, ki ji ljudski jeziki pravijo ‘mokra Zofka’. Včasih so tudi njo prištevali v skupino ledenih svetnikov. Pa poglejmo, kdo so torej naši ‘vremenski nesrečniki’.

Pankracij, zavetnik otrok in cvetja

Prvi od nedolžnih krivcev za morebitno slabo vreme je sv. Pankracij, ki goduje 12. maja. Doma je bil iz Frigije v Mali Aziji. Še kot deček je izgubil premožne starše in se s stricem podal v Rim. Tu je spoznal kristjane in tudi sam postal eden izmed njih. To je bilo ravno v času najhujšega preganjanja kristjanov, za časa vladavine cesarja Dioklecijana. Čeravno mlad, je bil stanoviten in trden v svoji veri, tudi ko mu je sam cesar grozil s smrtjo. Ker ga ni prepričal, da bi častil rimske bogove, so ga leta 304 ob Avrelijski cesti v Rimu obglavili z mečem. Dve stoletji za tem so na kraju njegove usmrtitve postavili baziliko, današnjo cerkev San Pancrazio. Ob smrti je imel komaj rosnih štirinajst let, zato velja za zgled nedolžnosti. Postal je mogočen zavetnik otrok, mladih rastlin in cvetja. V vseh časih je bil zgled mnogim pri ohranjanju stanovitnosti v veri. K njemu po pomoč se lahko obrnemo tudi, če imamo bolečine v glavi, krče vseh vrst ali proti krivi prisegi. V umetnosti ga upodabljajo kot mladeniča z mučeniško krono ali s palmo v roki.

Servacij pripomore k sreči in uspehu

Sv. Servacij goduje 13. maja. Ta živahni svetnik se je rodil v Armeniji, po burni mladosti pa ga je pot zanesla v Sveto deželo. Tu se je dal posvetiti v duhovnika, nato pa šel misijonarit po svetu. Večino življenja je preživel v Belgiji, kjer je bil škof v Tongernu. Bog ga je menda večkrat rešil iz nevarnosti, zato je njegove ime, ki v slovenščini pomeni Rešeni, kar na mestu. Umrl je leta 384 v Maastrichtu na Nizozemskem. Legenda pravi, da njegovega groba nikoli ni pokril sneg, četudi ga je bilo povsod naokrog veliko. To naj bi bil dokaz njegove svetosti, zato so nad njegovim grobom zgradili cerkev. Sv. Servacija častijo kot zavetnika zoper pozebo ter miši in podgane. Nanj se obračajo tisti, ki jih trga revma, so ohromeli, imajo bolečine v nogah ali strah pred smrtjo. Je tudi priprošnjik za srečo in uspeh. Upodabljajo ga s škofovsko palico, z naočniki in s ključi.

O Bonifaciju vemo malo

Zadnji med ledenimi svetniki, sv. Bonifacij, goduje 14. maja. Mučeniška smrt naj bi ga doletela leta 290 v Tarzu v Turčiji. Preganjalci kristjanov naj bi ga vrgli v vrelo smolo, natančnejših podatkov o njem pa nimamo. Naši predniki so veliko dali na ledene svetnike. V dneh njihovih godov so kurili po sadovnjakih in vinogradih, da bi se obvarovali slane in pozebe. Ko so bili ti nevarni dnevi mimo, so si končno lahko oddahnili. Že ljudska modrost namreč pravi: »Po svetem Servati ni mraza se bati,« ali »Če Pankraca sonce peče, sladko vince v klet poteče.«

 

Zofija, ki goduje 15. maja, je, kot pove njeno ime, ki v latinščini pomeni modrost, simbol učenosti.

Legende o njenem življenju so si različne, pogosto pa jo upodabljajo kot mater treh hčera s palmo, knjigo ali nečkami v rokah.

 

Majski svetniki in vrtna opravila

“Pred Pankracijem naj poletnih ne bo dni, da za Ksaverijem slana polj več ne mori.”

Majske svetnike so naši predniki jemali zelo resno. Sveta Zofija naj bi „žegnala zemljo“, zato so na njen god otroci prvič smeli bosi iz hiše, njihove mame pa so na ta dan na balkone postavile korita z balkonskimi rastlinami.

V dneh pred Zofko, ko godujejo ledeni možje, so v sadovnjakih in vinogradih pogosto kurili krese, da bi bodoči pridelek zaščitili pred pozebo.

Danes se ob omembi Zofke in ledenih mož večina le namuzne, a če želimo na svojem vrtu pridelati obilico zdrave zelenjave in sadja, sledenje stoletja starim nasvetom nikakor ne bo odveč.

Tako naj pred Zofkinim godom nikakor ne bi na prosto sadili toplotno občutljivega paradižnika, pa tudi z nekaterimi drugimi rastlinami, kot so kumare, bučke, jajčevci in artičoke bo, še posebej, če na vrtu nimamo tople grede ali možnosti pokrivanja sadik, bolje počakati. Enako velja za fižol.

V preteklosti so jim pripisali krivdo za mrzlo in mokro vreme, ki se ob še možnem prodoru polarne zračne mase lahko pojavi v maju. Za njimi 15. maja goduje sv. Zofija in ker na god sv. Zofije rado dežuje, so ji po ljudskem izročilu nadeli ime mokra oziroma uscana Zofka.

Z vsemi štirimi je povezanih več ljudskih pregovorov, ki se včasih izkažejo za pravilne, drugič spet ne. Se pa po ledenih možeh ravnajo mnogi vrtičkarji po Sloveniji, saj velja, da je s saditvijo nekaterih sadik na prosto dobro počakati, da minejo ledeni možje in da se zemlja dovolj ogreje. To še posebej velja za plodovke, med katere spada paradižnik.

 

Vremenska napoved za letošnje naslednje štiri dni potrjuje stari ljudski pregovor – dež in plohe ter nestanovitno vreme.

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 23. Aug 2019 at 18:31

184 ogledov

Ilegalni migranti, vsakodnevna stalnica policijskih poročil
Da vlada Marjana Šarca in ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom Boštjana Poklukarja nikakor nista sposobna zagotoviti varovanja državne meje, dokazujejo dnevna policijska poročila o tem, kako nezakoniti migranti prihajajo v vedno večjem številu.  Iz mariborskega OKC poročajo, da so včeraj  zjutraj policisti  na  mednarodnem mejnem prehodu Gruškovje, s pomočjo  merilca  CO2  in  detektorja  srčnega  utripa  ugotovili,  da se v priklopnem  tovornem vozilu turških registrskih oznak prevaža 5 državljanov Afganistana,  ki  so  se  na tak način nameravali izmakniti mejni kontroli. Vse so že včeraj vrnili hrvaškim varnostnim organom. Včeraj malo po 14. uri so policisti PP Ptuj, na železniški postaji na Ptujuprijeli  državljana  Palestine.  Ugotovili  so, da je včeraj zjutraj, naobmočju  Središča  ob  Dravi, preko začasnih tehničnih ovir  nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo na zeleni  meji  z Republiko Hrvaško. Nato je vOrmožu vstopil na mednarodni vlak, ki vozi med Budimpešto in Ljubljano. NaPtuju je, ko je opazil policiste, skušal pobegniti, vendar so ga policisti,ujeli  in prijeli. Ker je v postopku zaprosil za mednarodno zaščitno v našidržavi, so ga odpeljali v Azilni dom. Sinoči  so  policisti  PP  Ormož  na železniški postaji v Središču ob Draviprijeli   državljana  Alžirije,  ki  je  nedovoljeno  vstopil  v  RepublikoSlovenijo,  po  železniških  tirih.   Vrnili  ga  bodo  hrvaškim varnostnimorganom. Danes  ob  4.50,  so  policisti PP Ormož v Trgovišču prijeli dva državljanaPakistana, ki sta nedovoljeno vstopila v Republiko Slovenijo na zeleni mejiz  Republiko  Hrvaško,  preko začasnih tehničnih ovir. Ko so ob 6.50 iskaliprehodno  mesto,  so  ob  tem  prijeli  še  dva tujca, državljana Maroka indržavljana Alžirije. Postopki s tujci še niso zaključeni. Danes,  malo  pred  7. uro pa so policisti PP Ormož v Loperšicah prijeli šesedem  tujcev,  ki  so nedovoljeno vstopili v Republiko Slovenijo na zelenimeji z Republiko Hrvaško, preko začasnih tehničnih ovir. V skupini sta biladva državljana Irana in 5 državljanov Afganistana. Postopki s tujci še nisozaključeni. V zadnjih 24. urah je bil "izplen" mejnih policistov soboške PU nekoliko skromnejši. OKC poroča, da so na območju Ljutomera prijeli šest ilegalcev, ki so na nedovoljen način vstopili v našo državo.  Policija s posebno zloženko z nasveti občanom, kako ravnati ob srečanju z ilegalnimi migranti Ker Šarčeva vlada in ministrstvo za notranje zadeve pod Poklukarjevim vodstvom nista sposobna zagotoviti varnosti na državni meji, je naraščajoče število ilegalcev postalo dejstvo, povzročili pa so tudi že nekaj izredno težkih kaznivih dejanj. Zato je Policija že junija izdala posebno zloženko z naslovom “Preventivni nasveti občanom, kako ravnati ob srečanju z nezakonitimi migranti.” Policija v njej uvodoma pojasni: “Slovenija leži na tako imenovani zahodnobalkanski poti nezakonitega priseljevanja v Evropsko unijo. Nezakonito priseljevanje ni izziv le za našo državo, saj se z njim srečuje večina držav Evropske unije. Za varovanje meje je v naši državi pristojna policija, k učinkovitemu izvajanju pa lahko veliko prispevate tudi občani.” Kot pojasnjujejo, je naloga policije zagotavljanje varnosti prebivalcev, zato naj bi ves čas skrbeli za osebno varnost in varnost njihovega premoženja: “Policisti v vseh primerih uradno pregonljivih kaznivih dejanj (s tem izrazom opredeljujemo tudi prekrške, ki so ravno tako uradno pregonljivi) izvedemo vse potrebne ukrepe, s svojimi aktivnostmi pa nezakonita ravnanja tudi preprečujemo, kar velja tudi za širše območje državne meje.” Vsakomur, ki prebere policijska navodila je jasno, da ne vlada Marjana Šarca, ne ministrstvo za notranje zadeve Boštjana Poklukarja, ne obvladujeta migrantske problematike. Zato nam ponujajo novodobno različico socialistične "Nič nas ne sme presenetiti!"

Fri, 23. Aug 2019 at 13:53

330 ogledov

Ob 23. avgustu, evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov
V četrtek, na dan pred evropskim dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki  naredili nepopravljivo škodo človeštvu v 20 stoletju so  bile pripravljene spominske slovesnosti in Maša za vse žrtvetotalitarizmov  v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo. V Sloveniji in širši Evropi evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov na podlagi resolucije Evropskega parlamenta obeležujemo 23. avgusta. Slednji je bil kot dan spomina na žrtve totalitarnih režimov določen, ker je bil na ta dan leta 1939 podpisan pakt med takratno Nemčijo in Sovjetsko zvezo, s katerim sta se dogovorili o nenapadanju in določili interesne sfere obeh držav v Evropi. V počastitev spomina na žrtve, ki so jih povzročili  vsi totalitarizmi 20. stoletja so položili cvetje pred spominsko ploščo pri ameriškem veleposlaništvu na Prešernovi in pred spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani. Pred spominsko ploščo pri Ameriškem veleposlaništvom  se je odvila kratka slovesnost, ki jo je z  uvodnim govorom otvorila Marta Keršič, sodelavka Študijskega centra za narodno spravo. "Naloga demokracije je, spominjati se vseh zablod preteklosti in skrbeti za svobodo v sedanjem času", je povedala. Vse navzoče je pri spominski plošči nagovorila tudi odpravnica poslov na ameriškem veleposlaništvu Susan Falatko, ki je med drugim  bila mnenja, da je tragedija, ki so jo storili totalitarni režimi, del človeškega kolektivnega spomina in da bi bila pozaba teh krutih dogodkov iz preteklosti nevarna. Tovrstni dogodki so vedno vredni spomina in to mora  ostati tako. Mašo je daroval  ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar. "Totalitarni režimi so povzročili Treblinko, Teharje, Rog, Hudo Jamo in v narod vsekali rane, ki še vedno bolijo in krvavijo Zanj so komunizem, fašizem in   nacionalsocializem je označil kot smrtno senco človeštva. Po besedah msgr. Dr. Franca Šuštarja,  »lahko bolečino preteklosti premagamo z molitvijo in Božjo pomočjo ter ljubeznijo in spoštovanjem do drug drugega«.  V nadaljevanju je potekala krajša slovesnost z kulturno prireditvijo in  slavnostnim  govorom  dr. Andreje  Valič Zver. Ta je v svojem nagovoru dejala da  je Slovenija na svojih tleh doživela vse tri totalitarizme, nacionalsocializem,  fašizem  in komunizem. Kot država  je bila uspešna pri razgrajevanju posledic dveh totalitarizmov, nacizmom in fašizmom, ne pa tudi komunizma. Je pravzaprav ena redkih postkomunističnih držav, ki  to ni  storila  z javno obsodbo komunizma, kar kot državi ni v čast, nam državljanom pa početja predstavnikov države, ki se ga lahko sramujemo in nas postavlja v položaj za katerega nismo »prispevali« opisano nelagodje pred zunanjim svetom. "Spominski dan na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov obvezuje k spoštovanju civilizacijskih pridobitev našega kulturnega miljeja. To je še posebej pomembno v času, ko upada zaupanje v institucije pravne države in demokracije." V zaključni misli je dr. Valič Zverova  dejala,  da "Dan spomina potrebujemo tudi zaradi naše prihodnosti. Naj nas opominja, da demokracija ni dana enkrat za vselej, pač pa si je potrebno vedno znova in znova zanjo prizadevati. Le tako jo lahko ohranimo in preprečimo, da se časi, ki so povzročili toliko gorja slovenskemu narodu, ne bodo nikoli več ponovili. Prihodnjim generacijam smo dolžni zapustiti demokratično in svobodno družbo, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo." Kulturni del programa so soustvarjali  predstavniki vojaškega vikariata  ter solistka Lejla Ivana  Irgl ter Dušan Ješelnik na orglah. Vane K. Tegov

Thu, 22. Aug 2019 at 20:57

340 ogledov

Predsednik Borut Pahor jih ni imenoval, je pa obsodil zločinskost vseh treh totalitarnih in avtoritarnih režimov
Na predvečer evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov v četrtek so spominsko pietetno slovesnost pripravili tudi v Lendavi, v Muzeju meščanstva Lendava. Udeležil se je je tudi predsednik republike Borut Pahor, ki je pred samo slovesnostjo skupaj z Eriko Fürst, edino prekmursko židinjo, ki je preživela taborišče smrti v Mathausnu, v spominskem parku pred prvo lendavsko dvojezično osnovno šolo  položil venec k spomeniku žrtvam druge svetovne vojne in žrtvam rasnega, nacionalnega ter ideološkega fanatizma iz obdobja po drugi svetovni vojni v Lendavi in njeni okolici.  Sledila je spominska slovesnost v lendavskem Muzeju meščanstva, na katerem so opozorili na grozovite posledice vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Župan občine Lendava je spomnil, da je bila Lendava skozi svojo zgodovino venomer kraj, v katerem so živeli pripadniki različnih narodnosti in veroizpovedi, tudi židje, ki so bogatili kulturni prostor mesta. V drugi svetovni vojni so jih v celoti izselili ter deportirali v množična uničevalna taborišča, največ v Mathausen, od koder so se vrnili le redki. Tudi zato se je Lendava pridružila projektu "spotikavci - tlakovci spomina (stolpersteine), katerega pobudnik je Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Prvi spotikavci so že v Mariboru in Ljubljani, v Lendavi pa jih bodo slavnostno položili 17. septembra na Glavni ulici pred hišami judovskih družin Blau in Balkany, ki so bili žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Poslej bodo simbolno opominjali na njihovo trpljenje ter neprecenljiv prispevek in pečat, ki so ga zapustili našemu mestu. S tem bodo nekdanje meščane judovskega porekla vrnili na lendavske ulice.  Zbrane je s projektom Spotikvaci seznanil Boris Hajdinjak, pri čemer je izrazil izredno zadovoljstvo nad tem, da se k projektu pridružuje tudi občina Lendava. Spotikavce naj bi namestili tudi v Murski Soboti.  Predsednik republike Borut Pahor pa je v svojem nagovoru, ko je podelil spominsko listino častnega pokroviteljstva nad umetniškim projektom postavitve Spotikavcev v Lendavi spomnil na vsa grozodejstva in množične, ki so jih v polpretekli zgodovini, tudi na slovenskih tleh, povzročili vsi trije totalitarni in avtoritarni režimi. Že res, da jih Pahor ni imenoval, vendar je s tem, ko je vse tri postavil na isti imenovalec zločinskosti, jasno povedal, da vanj sodi tudi komunizem.  VIDEO: nagovor PRS Boruta Pahorja 

Thu, 22. Aug 2019 at 20:02

228 ogledov

Ljubljana: Na predvečer evropskega spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov maša in simpozij
Študijski center za narodno spravo od sprejetja resolucije Evropskega parlamenta vsako leto pripravi spominsko slovesnost, s katero opozarja na množične kršitve človekovih pravic, svoboščin in dostojanstva, ki so jih povzročili vsi trije totalitarizmi: fašizem, nacionalsocializem in komunizem. Vsem, ki so kadarkoli doslej dali življenja za mir in sožitje med človeštvom ali so bili žrtve krutosti in človeških zablod, smo dolžni izreči spoštovanje in se jih spominjati. Pri pripravi letošnjih spominskih dogodkov so poleg Študijskega centra za narodno spravo, sodelovali Vojaški vikariat Slovenske vojske, Stolna župnija sv. Nikolaja Ljubljana in drugi sodelavci.  Tudi letos so položili cvetje pred spominsko ploščo pri ameriškem veleposlaništvu na Prešernovi ulici in pred spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani. Ob 18. uri je v ljubljanski stolnici sledila sv. maša za vse žrtve, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar. Po maši pa je na akademiji v organizaciji Vojaškega vikariata Slovenske vojske zbrane nagovorila dr. Andreje Valič  Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Njen nagovor objavljamo v celoti. Spoštovani gospe in gospodje, visoki gostje, dragi prijatelji, lepo vas pozdravljam v svojem imenu in imenu Študijskega centra za narodno spravo, ki že enajsto leto zapored obeležuje 23. avgust, evropski dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Naj se ob tej priložnosti najprej iskreno zahvalim vsem, ki ste se zbrali, da s sveto mašo in memorialno slovesnostjo počastimo žrtve. Moja srčna zahvala tudi vsem, ki ste se trudili s pripravo in izvedbo letošnjih dogodkov, še posebej Vojaškemu vikariatu Slovenske vojske, msgr. dr. Francetu Šuštarju, gospe Lejli Irgl in gospodu Dušanu Ješelniku, stolni župniji Sv. Nikolaja ter mojim sodelavkam in sodelavcem. Spoštovani,                                                kot vemo, je leta 2012 slovenska vlada pod vodstvom Janeza Janše razglasila 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Vladna odločitev je temeljila na Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu iz aprila leta 2009. Resolucijo je podprla velika večina evropskih poslancev, vključno z vsemi slovenskimi. V ospredje je postavila trpljenje žrtev kot osrednji skupni imenovalec vseh totalitarnih režimov. In prav to: torej teptanje in nespoštovanje vsakršnih človekovih pravic in temljnih svoboščin je esenca vseh totalitarizmov in vseh njihovih pojavnih oblik. Človeško dostojanstvo je poteptano v prah in človek kot enkratno bitje je ponižan na raven »kosti«, kot nas opozarja pisatelj Boris Pahor. Filozofinja Hanna Arendt, ki je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja napisala temeljno delo o totalitarizmih, je ugotavljala: »Končni cilj totalitarne ideologije ni preoblikovanje zunanjih pogojev človeške eksistence in tudi ne revolucionarno preoblikovanje družbenega reda, temveč transformacija človeške narave same, ki se, taka kot pač je, neprestano zoperstavlja totalitarnemu procesu.« Raziskovalec totalitarizmov Tsvetan Todorov pa je zapisal, da »totalitarni projekt temelji na antropoloških in zgodovinskih hipotezah, da vojna razkrije pravo človeško naravo. Zatorej legitimizira nasilje, revolucijo in teror, da bi pridobil in obdržal oblast… Obenem totalitarizem promovira sekularno mesijanstvo oziroma utopije, nebeško kraljestvo na zemlji in rešitev za vse… Z represivnim aparatom vzpostavljeni totalitarni režim temelji na unifikaciji…izničenju razlik med družbenim in privatnim…uničenju svobode posameznika in podreditvi vseh oblik družbenega življenja, še posebej ekonomskega, močni državi.« Pritrjuje mu eden najvidnejših kulturnih antropologov René Girard, ki zapiše, da so totalitarni režimi 20. stoletja »…dejansko nova pojavna oblika starega, k enoumju stremečega poganstva.« Todorov poudarja tudi, da »...zgodovina evropskega 20. stoletja ne more biti ločena od zgodovine totalitarizma. Izvorna totalitarna država, sovjetska Rusija, je vzniknila v času prve svetovne vojne in kot ena od posledic te vojne... Kmalu je sledila nacistična Nemčija. Druga svetovna vojna se je začela z zavezništvom teh dveh totalitarnih držav in se sprevrgla v neusmiljen boj med njima. Obdobje hladne vojne je bila bitka med zahodnim in komunističnim svetom...«. Spoštovani, Letošnje leto zaznamujejo pomembne obletnice. Naj se na kratko najprej ustavim ob osemdesetletnici pakta med dvema zločinskima režimoma, pakta med Hitlerjem in Stalinom ter posledično izbruha druge svetovne vojne. Kot vemo, sta 23. avgusta 1939 nacionalsocialistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza, ki sta v dvajsetem stoletju povzročili najhujše zločine (vojne zločine, zločine proti človeštvu, genocid) sklenili pogodbo o nenapadanju. Konec septembra 1939 sta obe državi sklenili še t.i. mejno in prijateljsko pogodbo. Obe pogodbi sta vsebovali tajni dodatni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav in medsebojno podporo pri okupaciji sosednjih ozemelj. Neizpodbitno dejstvo je, da sta Nemčija in Sovjetska zveza začeli drugo svetovno vojno kot zaveznici. Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra 1939, Sovjetska zveza pa 17. septembra. Sovjetska zveza je potem leta 1940 zasedla in priključila tudi baltske države: Estonijo, Latvijo in Litvo, napadla je tudi Finsko, ki pa se ji je zoperstavila. Kot poudarja zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, sta »…SZ in Nemčija sodelovali na vseh mogočih področjih. Med drugim sta podpisali tri gospodarske sporazume, tako da lahko danes upravičeno trdimo, da je SZ pomagala graditi nemško vojno industrijo.«[5] Seveda je tudi nemška industrija podpirala sovjetsko. Obenem pa je sovjetska partija sebi podrejene komunistične partije, tudi jugoslovansko, ščuvala v upor proti t.i. imperialistom, torej predvsem ZDA in Veliki Britaniji. Jugoslovanska in slovenska partijska nomenklatura sta tako paktirali s Hitlerjevo vojno mašinerijo vse do napada na Jugoslavijo v začetku aprila 1941. Tedaj se je Hitler prelevil v smrtnega sovražnika, Stalin pa je ostal zvezda vodnica jugoslovanski partijski vrhuški vse do resolucije Informbiroja. In nanjo se navezuje tudi spomin na dogodke izpred sedemdesetih let, ko je bila na Goli otok prepeljana prva skupina zapornikov iz Slovenije, ki so jih tedanje jugoslovanske oblasti poslale v pekel na Jadranskem morju. V septembru pa se bomo spomnili tudi sedemdesetletnice ustanovitve taborišča v kočevski vasi Ferdreng. Obe taborišči kot še mnoga druga sodita v dosedaj še neprešteto plejado evidentnega, sistemskega in množičnega kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin po drugi svetovni vojni v jugoslovanski državi. Jugoslovanska, s tem pa tudi slovenska komunistična oblast se je po prevzemu oblasti dosledno naslonila na doktrino marksistično/boljševističnega razrednega boja in že med, zlasti pa ob koncu vojne in neposredno po njej, pobila na tisoče in tisoče ljudi, ki še vedno večinoma nepokopani ležijo v globelih, rudniških jaških, jamah... Tako opevana t.i. svoboda v povojni komunistični Jugoslaviji je že ob najmanjšem verbalnem deliktu trčila ob meje dopustnega. Ljudem je določala, kaj smejo početi, misliti in govoriti in česa ne smejo. Strah se je počasi, a prepričljivo zasidral globoko v ljudi. Za dolga desetletja je poškodoval duha slovenskega človeka in ga pahnil v stanje nesvobode, tiranije in krutega nasilja nad človekovim dostojanstvom. A kot je v svojem znamenitem govoru o imperiju zla leta 1982 poudaril ameriški predsednik Ronald Reagan, »…režimi, ki jih sadijo bajoneti, nimajo korenin…«. Nadaljeval je z mislijo, da »…že od eksodusa v starem Egiptu zgodovinarji v svojih knjigah pišejo o ljudeh, ki so se žrtvovali ali se borili za svobodo…« in omenil bitko pri Termopilah, Spartakov upor, rušenje Bastille, varšavsko vstajo, brutalne policijske intervencije v Vzhodni Nemčiji leta 1953, na Madžarskem leta 1956, na Češkoslovaškem leta 1968, na Poljskem leta 1981. »Povsod je vedno znova priplavala na dan človekova instinktivna želja po svobodi in samopotrditvi.« In ta silovita, večna in neustavljiva človekova želja po svobodi in dostojanstvu se je pred tridesetimi leti zlila v veličastno dogajanje, ki ga ponazarja padec berlinskega zidu, železne zavese in propad komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi, kar je milijonom ljudi prineslo novo upanje za boljšo prihodnost in življenje v svobodi. Ruski disident in pisatelj Aleksander Solženicin je ob tem zapisal, da “…diktatorji in diktature padejo le takrat, ko se ljudje zoperstavijo lažem z vsem pogumom, ki je za to potreben.” Tudi Slovenke in Slovenci smo se tedaj pogumno zoperstavili nedemokratičnemu režimu in vzpostavili samostojno slovensko državo. Vendar danes lahko ugotavljamo, da se številna pričakovanja ljudi, ki so bili dolga desetletja ujeti za železno zaveso, v mnogočem niso uresničila. Številne težave, ki pestijo evropski prostor, so tudi posledica dejstva, da Evropa ne more biti uspešna in demokratična, dokler ne prepozna lastne totalitarne preteklosti v vseh svojih grozljivih razsežnostih. Mnogo premalo je zavedanja, da preteklosti ne moremo spremeniti, a v mnogočem vpliva na zaznavanje, presojanje in ravnanje v sedanjosti in prihodnosti. Deklaracije in resolucije različnih evropskih institucij in organizacij nas že leta opominjajo k bolj poglobljenemu in zavzetemu odnosu do zgodovinskega spomina, resnice in pravice. Pa vendar je evropski spomin kljub številnim zavezam še vedno razdrobljen, zlasti totalitarne izkušnje komunizma pa žal s težavo najdejo pot v spominsko krajino Evrope. To je med drugim tudi posledica dejstva, da sta bila nacionalni socializem in fašizem v drugi svetovni vojni poražena, komunizem pa se je s sklenitvijo zavezništva proti Hitlerju uspel za železno zaveso obdržati na oblasti vse do začetka 90tih let prejšnjega stoletja. Slovenski narod je med tistimi – redkimi – v Evropi, ki je v 20. stoletju občutil nasilje vseh treh totalitarizmov: fašizma, nacionalnega socializma in komunizma. Vsi trije so pustili posledice, ki so vidne še danes. Tako npr. strokovnjaki, ki se ukvarjajo s posledicami totalitarizmov, med drugim govorijo o še naprej trajajočem strahu in nezmožnosti pravilne presoje družbene stvarnosti. Dediščina prejšnjega režima je tudi žalosten pojav, ko ljudje namesto, da bi se postavili na lastne noge, še vedno razmišljajo, da mora zanje poskrbeti država. Da o tem, da se mnogokrat na določenih proslavah morilce slavi kot junake, niti ne govorim. Na žalost Slovenija, ki je v 20. stoletju preživela tri totalitarna prekletstva, še zmeraj ne zmore najti temeljnega političnega konsenza o tem, da so vsi totalitarni režimi nekaj slabega in da jih je zato treba na načelni ravni odločno zavreči. Lahko ugotavljamo, da smo v Sloveniji mnogo bolje razgradili posledice fašizma in nacionalnega socializma, težko pa bi trdili, da nam je uspelo ustrezno razgraditi ostanke komunizma. Morda se še spomnimo: v devetdesetih letih je nek ugledni nemški časopis malo karikirano zapisal, da naj bi bil v Sloveniji komunizem sicer mrtev, a nobeden še ni videl njegovega trupla. Se pa skorajda vsakodnevno srečujemo s še nepreštetimi trupli njegovih nasprotnikov, ki so bili večinoma brez sojenja ali pa na montiranih sodnih procesih obsojeni na smrt, dolgoletne zaporne kazni, koncentracijska in delovna taborišča, izgone iz kraja bivanja, odvzem premoženja in druge najhujše kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slovenija sodi med redke t.i. post-komunistične države, v kateri za vse storjene zločine nihče od bivše vladajoče garniture ni odgovarjal. Ni bilo lustracije, niti v najmilejših oblikah. Ljudje, ki so kršili človekove pravice in svoboščine na najrazličnejše načine, so ostali na svojih položajih. Spodletelo nam je pri mrliških listih več kot dvanajst tisoč po krivici umorjenih po drugi svetovni vojni. Seveda bi lahko in celo morala našteti tudi dosežke t.i. spravnega procesa, med njimi delovanje Pučnikove parlamentarne komisije, Komisije za prikrita morišča in Komisije za popravo krivic, odločbe Ustavnega sodišča, akcijo Sprava, delovanje nevladnih organizacij in posameznikov, ne nazadnje tudi dosežke Študijskega centra za narodno spravo, ki je v enajstih letih svojega obstoja več kot opravičil svoje delovanje in se vsestransko uveljavil tudi v mednarodnem prostoru. Če že splošni sistemski in družbeni pogoji niso najboljši, je toliko odgovornejša naloga specializiranih inštitucij, kot je Študijski center za narodno spravo. Ta šele vzpostavlja podlage za celostno, objektivno spoznanje naše polpretekle zgodovine, ki ga zgodovinska znanost ni mogla v celoti obravnavati z vidika znanstvene resnice. Spoštovani, o totalitarizmih vlada v EU, vključno v postkomunističnih državah, splošno soglasje. Ne poveličujejo totalitarnih simbolov, ne poimenujejo ulic po diktatorjih, ne nagrajujejo ljudi, ki so vodili tajno politično policijo, ki je drastično kršila človekove pravice in svoboščine. V nobeni državi EU ne bi monetarnega trga "okužili" z liki revolucionarjev s totalitarnim simbolom. A še bolj kot simboli je pomembna stvarna razgradnja totalitarnih struktur in praks. Tudi tukaj je Sloveniji precej spodletelo. V razmerah, ko vsi dejavniki, ki bi morali skrbeti za razvoj demokratične politične kulture, ne opravljajo dovolj dobro svojega poslanstva, se lahko upravičeno vprašamo, ali imajo v takšnih pogojih »resnica, pravica in spomin« še kaj možnosti. Ali pa je alternativa kaj drugega, morda neki novi barbarizem? Naj zaključim z mislijo, da nas spominski dan na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov obvezuje/zavezuje k spoštovanju civilizacijskih pridobitev našega kulturnega miljeja.  To je še posebej pomembno v času, ko upada zaupanje v institucije pravne države in demokracije.To je dan spomina, ki ga potrebujemo tudi zaradi naše prihodnosti. Naj nas opominja, da demokracija ni dana enkrat za vselej, pač pa si je potrebno vedno znova in znova zanjo prizadevati. Le tako jo lahko ohranimo in preprečimo, da se časi, ki so povzročili toliko gorja slovenskemu narodu, ne bodo nikoli več ponovili. Prihodnjim generacijam smo dolžni zapustiti demokratično in svobodno družbo, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo. Demokracija zahteva odgovoren odnos do preteklosti. To pa nam omogoča pravilno izbiro poti za naprej. Hvala za vašo pozornost!

Thu, 22. Aug 2019 at 14:32

440 ogledov

Bo Šarec blindirani kvartet uporabljal za varovanje zelene meje s Hrvaško ali za prevoz ilegalnih migrantov v azilne centre
Res, kaj za vraga si je predsednik vlade Marjan Šarec omislil kvartet prestižnih blindiranih limuzin. Ker ni na vidiku kakšnega pomembnega obiska iz tujine, ki bi zahteval tovrstna vozila, je torej odgovor v preprostem dejstvu, da se na domačem terenu Šarec in njegova kamarila ne počutijo varne. Zlasti, ko bo s svojim notranjim ministrom Poklukarjem obiskoval območja ob zeleni meji s Hrvaško ali, ko se bo s svojim Zajcem podajal na območja, kjer plenijo medvedi in volkovi, mu bo blindirani četverček prišel še kako prav. Šalo na stran. Dejstvo je namreč, da se pritisk ilegalnih migrantov le stopnjuje, kar je lahko razbrati iz dnevnih policijskih poročil. Tudi v zadnjih 24. urah so imeli policisti PU Maribor in PU Murska Sobota na obmejnih območjih polne roke dela z ilegalnimi migranti. Policisti  Policijske postaje za izravnalne ukrepe (PPIU) Maribor so včerajzjutraj  na  avtobusni  postaji  v  Mariboru  prijeli dva tujca, državljanaSirije  in Irana. Ugotovili so, da sta oba nedovoljeno vstopila v RepublikoSlovenijo  na  zelelni  meji  z Republiko Hrvaško, preko začasnih tehničnihovir.  V  Ormožu sta stopila na avtobus in se pripeljala v Maribor. Oba stazaprosila  za mednarodno zaščitno v naši državi, zato sta bila nastanjena vAzilni dom. Malo  pred 14. uro so policisti PP Ormož v Vodrancih prijeli dva državljanaTunizije, ki sta nedovoljeno vstopila v Republiko Slovenijo na zelelni mejiz  Republiko  Hrvaško,  preko  začasnih  tehničnih  ovir.  Oba  bodo vrnilihrvaškim varnostnim organom. Uro  kasneje  so  policisti  PP  Ormož  v  središču  ob  dravi  prijeli dvadržavljana  Alžirije,  ki sta nedovoljeno vstopila v Republiko Slovenijo nazelelni  meji  z Republiko Hrvaško, preko začasnih tehničnih ovir. Oba bodovrnili hrvaškim varnostnim organom. Zvečer  so  policisti PPIU Maribor na Ptujski cesti v Maribor prijeli štirimladoletne  državljane  Afganistana.  Ker  so  vsi  zaprosili za mednarodnozaščitno v naši državi, so jih odpeljali v Azilni dom. Danes zjutraj, malo po 5 uri so policisti PP Ljutomer v Žeoprvincih prijelidav  tujca,  državljan  Sirije,  ki  sta  nedovoljeno  vstopila v RepublikoSlovenijo  na  zelelni  meji  z Republiko Hrvaško, preko začasnih tehničnihovir  na  območju PP Ormož. Predali so jih ormoškim policistom, postopek paše ni zaključen. Pomurski  policisti  so  med  opravljanjem  nalog  varovanja  državne  mejeizsledili  in  prijeli  21 tujcev ki so nezakonito prestopili državno mejo.Tujci  po  državljanstvih:  Alžirija  3,  Maroko  4, Sirija 2, Turčija 7 inAfganistan  5.  Sedem  tujcev je zaprosilo za mednarodno zaščito, ostali pabodo po končanih postopkih vrnjeni Hrvaškim varnostnim organom. Prijeta sprovajalca in tujci, ki so nezakonito prestopili državno mejo Po  predhodni  prijavi  je  policijska  patrulja  včeraj okrog 16.40 ure napomurski avtocesti v Vučji vasi s svetlobnimi in zvočnimi signali poskušalazaustaviti  dve  osebni  vozili,  srbskih  registrskih  številk,  kateri pasignalov policistov nista upoštevali.Prvo  vozilo, znamke Honda je zapeljalo na izvozni pas avtoceste in nato nakoncu izvoznega pasu zavilo nazaj na avtocesto, ter pospešeno nadaljevalo zvožnjo v smeri Maribora. Enako je storil voznik druga vozila znamke CitroenC5.  Po okrog 500 metrih vožnje se je vozilo Honda ustavilo na voznem pasu.Policisti   so  ob  kontroli  okolice  vozila  v  grmičevju  prijeli  štiridržavljane  Turčije.  Voznika  in sopotnika osebnega vozila znamke Citroen,oba  državljana Srbije, ki sta v vozilu prevažala tri državljane Turčije sona območju Maribora prijeli policisti PU Maribor.Vse  tujce  je v nadaljnje postopke prejela PP Ljutomer. Obema državljanomaSrbije  je  bila odvzeta prostost ter odrejeno pridržanje in bosta kazenskoovadena  zaradi  suma  storitev  kaznivega  dejanja  po  308.  členu KZ. Zaneznanim voznikom vozila Honda policisti zbirajo obvestila.

Thu, 22. Aug 2019 at 11:50

382 ogledov

Dr. Stane Granda: Po 100 letnem jubileju Prekmurja
Z  razglasitvijo Prekmurskega trga v Ljubljani je verjetno konec uradnih proslav ob  100 letnici ukinitve ogrske oblasti nad Slovenci v Slovenski krajini imenovani tudi Prekmurje. Velika šerifa slovenske politike Janković in Kučan naj bi z njim nadgradila tisto, kar ni uspelo predhodnikom, predvsem pa ne katoliškim duhovnikom. Prekmurje poslej ni samo priključeno matičnemu narodu ljubljanskemu, ampak celo matičnima človekoma. Odslej se bosta iz Ljubljane v svet onkraj Mure cedila med in mleko, nadoknadeno bo vse tisto, kar slovenskim oblastem, kakršnekoli so že bile, ni nikoli uspelo.  Potrdilo se bo, kakšna tragedija je bil konec madžaronske boljševistične revolucije  in oblasti Vilmoša Tkalca. Novi ljubljanski trg ni slučajno povezan z zloglasno hišo groze na Poljanskem nasipu. Kučan ve, kaj dela! Vedno zajema iz zgodovine, v novejšem času celo grške! Šele ob jubilejnem letu sem dokončno razumel moje tamkajšnje informante, ki so ga vselej imenovali prekmurski Efialt. Vse kar so Prekmurci v tem stoletju dosegli, so dosegli iz sebe, svoje notranje moči in energije in ti dve sta tudi najboljše zagotovilo za njihovo prihodnost. Dojeli so, da je »žlahta strgana plahta«. Pomembno je, da verjamejo sami vase in Bog jim bo pomagal. Najmanj pomoči lahko pričakujejo od tistih rojakov, ki bi jim mogli in morali pomagati. Žal je nekaterim izmed njih prekmursko poreklo breme, ne pa čast. Jubileji so na prvi pogled trenutki radosti, v resnici pa trenutki stresa in celo groze. Ne da bi hoteli, nas potegnejo k delanju bilance, ki kar nekaj ljudi, zlasti moške,  pripelje v bilančni samomor. Težko se je soočiti z preteklostjo, zlasti zamujenimi prilikami po lastni krivdi in načrtnim povzročanjem krivičnega trpljenja od ljudi, od katerih tega ne bi nikoli pričakoval. Bilanca vseslovenskega administrativno neločenega sobivanja prekmurskih Slovencev je vse preje kot prijetna. Ključna vloga pri tem pripada ljubljanskim škricom, ki so iz Slovenske krajine najprej naredili kazensko kolonijo za slovenske intektualce, predvsem pa niso nikoli skušali resno rešiti njenega temeljnega problema, to je izseljevanja. To je v določeni meri konstanta slovenskega bitja in žitja, zlasti pri ljudeh, ki hočejo uspeti v znanosti in kulturi, ne pa takrat, ko gre za najskromnejše fizično preživetje, vsakodnevni košček kruha. Kako hinavsko je bilo slišati v teh dneh  pozivanje k vsestranski strpnosti v Prekmurju. Če kdo, so bili preganjani tamkajšnji večinski Slovenci. Težko se je odločiti, ali so bolj trpeli nacionalno ali socialno. Samo še njihovi zahodni slovenski antipodi Rezijani so bili večji reveži. Za raziskovalca, ki se že pol stoletja ukvarja s socialnim in nacionalnim položajem Slovencev, je izrazoslovje, ki smo bili priča ob jubilejnih oddajah, prireditvah in razmišljanjih svojevrstna parada neznanja slovenske zgodovine, nedoraslosti slovenski državnosti. Kaj takega in v takem obsegu iz preteklosti ni znano. Očitno ključni ljudje Slovenije ne vedo, kaj in kakšen je slovenski narod, še manj vedo kaj je Slovenija, slovenski knjižni jezik, slovenska kultura. V trenutkih, ko nam iz vseh sredstev odmevajo pozivi k strpnosti in spoštovanju različnosti, so celo še pripadnike madžarske manjšine silili k proslavi. Saj niso idioti! Njihov položaj niti slučajno ni primerljiv z položajem koroških Slovencev v Avstriji. Ti se večinsko zavestno niso odločili za karadjordjevsko Jugoslavijo, »Ogre« pa so vanjo kar vtaknili. Če razumemo Primorce pod fašistično Italijo, moramo tudi njih, pa naj gre za Jugoslavijo ali Slovenijo. Jubilejne prireditve, hvala vsem , ki ste se za njih trudili in jih organizirali, v nobenem pogledu niso prinesle Prekmurju in njegovim prebivalcem zmanjšanje temeljnih stisk. Dokončni konec Mure je več kot zgovoren. Milan Kučan, ki je bil kot v slovenski politiki desetletja najbolj izpostavljen Prekmurec vnaprej »obsojen« na predsedovanje jubilejnim državnim prireditvam, se ni izkazal in še manj potrudil. Lahko bi organiziral svojo »vardo« imenovano Forum 21 in preko njjih nakazal svoj pogled na gospodarsko prihodnost Prekmurja. Očitno takšno razmišljanje ni del njegove miselne orbite. Zgolj oblast in sovraštvo do ne njegovih in drugačnih. In tu je padel kot je dolg in širok. Ponižati jubilej z napajanjem svoje nestrpne sle in prezira do Boruta Pahorja, je podlo in zavrženo dejanje. Prekmurci kaj takega kot državljani in ljudje niso zaslužili. Kot predsednik države, slovenski državni suveren, bi moral biti osrednja osebnost osrednje državne proslave in slavnostni govornik. Predsednik vlade Marjan Šarec, ki vse bolj postaja miselna lutka nekdanjega predsednika države, mu naseda in ga celo ni bilo pri spominski maši, se je sicer potrudil in imel doslej svoj najboljši govor, vendar to zadeve ne spreminja. Samo potrjuje ugotovitev, da Slovenija kot država nima vizije, ampak je tudi njena aktualnost prazna. Je država brez državne vsebine. Ne po krivdi državljanov, najmanj pa Prekmurcev. Če nam je všeč ali ne, še najbolj je bila na ravni veličine dogodka katoliška cerkev. Pahor se je odločil genialno. Večje klofute Kučanu ni mogel dati. Ni ji treba poudarjati lastnih zaslug, saj so dovolj zgovorne.  Pred leti je priznala in popravila svojo zgodovinsko napako, ko jim po I. svetovni vojni ni dala škofije. Bolje pozno kot nikoli!
Teme
vreme ledeni možje

Zadnji komentarji

Miha Skumarc

2019-08-11 23:34:36


Da, groza.
APMMB2

2019-07-28 06:13:29


Milan Kučan je poosebljeno zlo. Kjerkoli se pojavi in karkoli naredi, naredi škodo. Če se spomnimo samo začetka njegove politične kariere, ko je odnesel Staneta Kavčiča. Kavčič je bil sicer komunist, a vseeno je njegova partijska odstavitev pomenila zastoj v Sloveniji. Potem se je povzpel do generalnega sekretarja CK ZK in pod njegovim vodstvom je Slovenija bankrotirala. Bankrot Jugolavije in tudi Slovenije je povzročilo komunistično vodstvo. Se pravi je za Slovenijo pri bankrotu bil prav Kučan eden glavnih. Nasprotoval je osamosvojitvi, pa je k sreči bil poražen. Potem je nasprotoval demokratizaciji in vladavini DEMOSa. Zmagal je, saj je DEMOS razpadel in začelo se je obdobje kučanizma oziroma Murgljevanje. To vlada še danes. Kar ukaže mali mož, se nemudoma uresniči. Vmes, med padcem Demosa in današnjega dne je dolgo obdobje Murgljvanja, kjer so vidne sledi Milana Kučana. Skoraj vsa kadrovska politika je obremenjena s Kučanom. Skorajda nobenega visokega položaja v Sloveniji ne zasedejo, brez pritrditve Kučana. Kam pa je to Slovenijo pripelajlo vidimo po tem, da smo začeli zaostajati za državami vzhodnega bloka, ki so bile daleč za nami. Ugled Slovenije je v svetvni areni znatno upadel. Nihče se več ne zanima za Slovenijo. Tujih investicij je vse manj. BDP stagnira. Vlada nezadovoljstvo, ki se odraža pred vsem z zapuščanjem države. Slovenci se izseljujejo,prihajajo pa tujci in Kučan dobiva nove in nove volivce. Kučan je ustanovitelj Foruma 21. To je organizacije, ki uničuje slovensko gospodarstvo. Med člani Foruma je največ kriminalcev in največ direktorjev, ki so zavozili svoja podarjena podjetja. Na čelu teh je MIlan Kučan. Pa tega Slovenci ne smejo videti. Šopiril se bo pred Prekmurci s proslavo. Ali bodo Prekmurci požrili to žalitev? Prav Kučan jim je uničil Muro, Pomurko in druga podjetja. Mnoge je nagnal v tujino za golo preživetje. Podaril jim je Polaniča, ki je edini, ki je v Prekmurju profitiral V času največje prekmurske krize, si ni upal obskati Prekmurja. Sedaj pa si misli, da so Prekmurci pozabili njegovo kvarno delovanje. Žal, ni uničil le Prekmurja, uničil je Slovenijo.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Ledeni možje in mokra Zofka se začnejo jutri !!