Tigrovci so po ugotovitvi ugledne slovenske  zgodovinarke dr. Milice Kacin- Wohinz prvi evrospki antifašisti. Njihov boj za ohranitev slovenstva onstran rapalske meje je eno najodmevnejših dejanj Slovencev v zgodovini. Tigrovci so se na Mali Gori nad Ribnico 13. maja 1941  spopadli z Italijani, toda ta bitka ni nikoli dobila svojega mesta v zgodovini, kot jo vidijo  slovenski komunisti. Prepričani so, da so v vsem vodilni in prvi, da pred njimi ni bilo nič, po njihovem nastopu pa le oni. In to do danes!

Kakorkoli obravnavamo zgodovino je dejstvo, da so se prvi uprli okupaciji starojugoslovanski vojaki. Seveda so bili, kot večina evropskih, neuspešni, toda zanikanje njihovega patriotizma, poguma in samožrtvovanja ne more in ne sme nihče zanikati.

Okupaciji so se samoiniciativno uprli posamezno ali skupinsko tudi nekateri naši predniki pred nastopom OF oziroma Antiimperialistične fronte. O tem imamo ohranjena celo pričevanja nekaterih kasnejših partizanov. Zlasti, na podlagi izkušenj iz slovenske zgodovine v avstrijskem okviru in še posebno zaradi dolgoletnega preganjanja Primorcev, so sovražili Italijane, ki so jih nekateri tako prezirali, da jih niso bili pripravljeni sprejeti za okupatorje. Nenazadnje so kasneje tudi partizani preje napadli Nemce kot Italijane.

Tigrovci Anton Majnik, Danilo Zelen in Ferdo Kravanja so se na Mali Gori 13. maja spopadli z italijansko orožniško patruljo. Nekateri to omenjajo kot prvo slovensko izdajo, kar pa je slaboumno, saj teh v zgodovini nobenega naroda ne manjka. Pa tudi politično prepričanje konkretnega izdajalca je vprašljivo. Nekateri ga  povezujejo z kasnejšimi partizani. Dejstvo je, da tigrovskega prispevka k antifašizmu komunisti niso nikoli cenili. Tudi sicer narodno obrambni boj ni vrlina, ki bi jo oni spoštovali. Njihov „narodnoosvobodilni boj“ je namreč namerno jezikovno slab prevod iz srbskega jezika (narodnooslobodilački rat) in dejansko pomeni ljudskega, razrednega, revolucionarnega nikoli pa splošno narodnoobrambnega. Gre za enega najbolj razvpitih ponaredkov v slovenski zgodovini. S tem, da so ga komunisti „narodni“ slabo prevedli, so ves čas druge svetovne vojne goljufali Slovence. Ko so tik pred koncem vojne partizanstvo tudi formalno vključili v jugoslovansko armado, kljub njenemu srbskemu imenu Narodna armija tega niso ponovili, ampak je takoj postala Ljudska armada. Tudi narodnoosvobodilne odbore so potem preimenovali v ljudske in odkrili njihovo razredno naravo in vsebino. Zato za tigrovce kot prave narodnjake  nikoli ni bilo prostora v zgodovini „NOB“ oziroma le za tiste njegove pripadnike, ki so se priključili partiji,  vstopili v OZNO in sodelovali pri povojnih pobojih in se odpovedali svoji individualnosti. To je začutil prof. Janko Jarc, član partizanskega Znanstvenega inštituta in prvi  povojni pisec o boju na Mali gori, ki je bil zaradi tega grobo ozmerjan s strani pripadnikov UDB-e.

Slovenski tigrovci nikoli niso dobili pravega mesta v zgodovini.. Zlasti ne oni, ki so se povezali z Angleži in Amerikanci in pri nas izvrševali po dogovoru z njimi diverzantske akcije proti okupatorju. V nekaterih primerih so si jih pripisali partizani. Nikoli jim niso priznali, da so nam Primorsko dejansko priborili oni, ne pa Titovi partizani. Po samosvojitvi in demokratizaciji slovenske družbe, kljub njeni šibkosti, tigrovci dobivajo novo veljavo. To je pri nekdanjih komunistih povzročilo neverjetno reakcijo in so jih začeli enačiti s teroristi. In to oni, katerih metod dela ni mogoče označiti drugače kot najslabši terorizem. Pravi teroristi napadajo eksponente in strukture oblasti, komunistično vodstvo partizanskega gibanja pa je ukazovalo akcije, katerih cilj je bil maščevanje okupatorjev nad civilnim, nič krivim prebivalstvom. Teoretično je tudi vprašljivo, ali smemo demokratični, antitotalitaristični boj sloh primerjati s terorizmom. Rešitev tega vprašanja je v teoretičnem poenotenju definicij, nikoli pa ne bodo antidemokrati in zaščitniki totalitarizma borci za resnično ljudsko in narodno svobodo. Odnos do tigrovcev odpira še strašnejše vprašanje načelnega odnosa slovenskih komunistov do antifašizma. Nihče  ne more tigrovcem  vzeti avreoloe prvih evropskih antifašistov, nihče ne more tistim, ki so ostali zvesti načelom demokracije, trajno dati oznak izdajalcev. Dejstvo je namreč, da so po II. svetovni vojni slovenski udbovci, pripadniki oblasti, ki se danes predstavlja kot del zavezniške antinacistične koalicije, kar nekaj tigrovcev skrivno obsodili na smrt. Njihovi grobovi še niso znani. V imenu slovenskega partizanskega gibanja so pobijali Slovence – antifašiste – demokrate – aktivne borce zavezniških koalicijskih sil. Antifašizem slovenskega partizanstva, predvsem vodstva postaja vprašljiv in mu ostaja predvsem njegova revolucionarna narava.

Sicer pa, kaj se danes dogaja z osamosvojitelji? Že takoj po končani vojni so nas zmerjali in poniževali z pijanci, martinčki, tatovi jugoslovanskega orožja. Krkoviča in številne druge so kriminilazirali, jih strpali v zapore. Proti Janši kot predsedniku največje opozicijske stranke del nekdanjih komunistov, jugoslovenarjev, nasprotnikov pravne in socialne države, tajkunov in trgovcev z belim blagom ustanavlja protivolilno koalicijo. To, da nam jemljejo osamosvojitev in jo pripisujejo njenim najostrejšim nasprotnikom, pa že ptiči prepevajo na strehi.

Kučanov načrt diksreditacije in likvidacije slovenskih demokratov in osamosvojiteljev, ki ga je neprevidno pred leti razkril v Novi Gorici, se v polnosti uresničuje. Seveda njemu in njegovim  to lahko uspe le kratkoročno in v Sloveniji, kjer je že omenjeni mož, nekronani kralj Slovenije, največji pristaš in razglaševalec več resnic, kar v praksi pomeni, da je laž izenačena z resnico. Unikum v zgodovini svetovne civilizacije!

Dr. Stane Granda