SI
Zakaj potrebujemo pozitivne novice in misli ?
intervju: Nejc Krumpačnik
V Fokusu
Intervju

Nedelja, 22. april 2018 ob 10:38

Odpri galerijo

Pogovarjali smo se z glavnim urednikom portala www.motiviran.si gospodom Nejcem Krumpačnikom.

Na svojem portalu so zapisali:

Pridruži se nam!

Naj preteklost ostane v preteklosti.

Tukaj je nova priložnost!

Gradimo največjo slovensko skupnost odločnih pozitivcev, ki se ne prepustijo objemu usode, temveč želijo na vsak način vzeti stvari v svoje roke in predvsem nikoli ne obupajo.

Ustvarjajmo pozitivne spremembe v svetu s skupnimi močmi!

Naš manifest

Sem motiviran! Ker imam cilje.

Sem odločen! Ker imam načrt.

Sem samozavesten! Ker se požvižgam na mnenja drugih.

Sem neustavljiv! Ker razmišljam po svoje.

Drznem si sanjati! In uspelo mi bo!

Se prepoznaš?

Se želiš pridružiti največji družini motivirancev v Sloveniji?

 

 

Vfokusu:

V času negativnih in senzacionaličnih informacij predstavlja »pozitiven portal« pravo redkost. Kdaj in kako je nastala ideja o tem portalu?

Moja študentska pot se je bližala koncu veliko hitreje kot bi si želel. Še vedno se mi niti sanjalo ni, kaj si želim početi v življenju in kaj je pravzaprav moja strast. Črne misli glede negotovosti o prihodnosti mi niso pustile spati in vse pogosteje so me obhajali raznovrstni dvomi. Podlegel sem krizi prvega četrtletja življenja in počasi tonil vse globje v depresijo. Če sem izpite na faksu polagal z levo roko, pa sem povsem pogrnil na testu, ki mi ga je postavilo življenje.

Zatekel sem se, kakopak, kot številni moji vrstniki, k eskapizmu. Na srečo rešitev za moje težave nisem našel v drogah in alkoholu, pač pa v fanatični obsedenosti s košarko, ki sem jo iz dneva v dan igral do popolne izčrpanosti. To obdobje se je zame končalo klavrno in v zelo kratkem času se je zgodilo veliko stvari, ki so me zelo prizadele in potrle.

Moje študentsko življenje se je namreč končalo in dnevi odlašanja so tako minili. Primoran sem se bil preseliti nazaj domov k staršem, razpadla je moja dolgotrajna zveza, uspavati sem moral psa, ki je bil moj zvesti spremljevalec iz otroštva, nepričakovano je umrla babica, še bolj sem bil vpet v družinsko problematiko, zaposlitve še vedno ni bilo na vidiku, za nameček pa sem si zaradi preobremenjenosti popolnoma strgal kolenske križne vezi. Zdravniki so mi zažugali, naj raje kar pozabim na košarko. Na edino stvar, v kateri sem sploh še užival.

Sesulo se je vse, kot hišica iz kart. To so trenutki, ko se sprašuješ o svoji identiteti in občutiš negativna čustva, za katera sploh nisi vedel, da obstajajo. Želim povedati, da realnost, ki sem jo poznal vse življenje, naenkrat ni obstajala več, s sprejemanjem nove pa sem imel ogromne težave. Dolgo sem se smilil samemu sebi in v popolnosti prevzel vlogo žrtve. Vse dokler nisem po naključju začel poslušati motivacijskih govorcev kot so Les Brown, Eric Thomas in Earl Nightingale. To je bila moja jutranja rutina, še preden sem se mukoma skobacal iz postelje. V njih sem našel uteho. Sprva sem jih poslušal zgolj zaradi tolažbe in ker so me pomirjali, kmalu pa sem v njihovih besedah prepoznal pravo vrednost in postopoma začel prakticirati, o čemer so govorili. Učitelj pride, ko je učenec pripravljen in pogosto je potrebno križanje, da pride do vstajenja, če se izrazim po biblično.

Verjamem, da resnični zametki ideje o spletnem portalu Motiviran.si izhajajo ravno iz najbolj mračnih dni mojega življenja.

Je bilo potrebno zgolj to – poslušanje motivacijskih govorcev?

Nikakor ne. V tistem obdobju sem prvič v življenju začel posegati po knjigah za osebnostno rast. Še posebno sem se našel v filozofiji mojstrov z daljnega vzhoda. Ogromno sem prebral tudi o psihologiji človeškega delovanja. Zakaj komuniciramo in delujemo, kot delujemo, se mi je vedno zdelo fascinantno vprašanje.Spomnim se, da me je navdušila knjiga Nova teorija osebne svobode psihiatra dr.Williama Glasserja, ki sem jo kasneje prebral še enkrat. Spoznal sem, da človek sam izbira, kako se bo vedel, kaj bo čutil in nenazadnje celo, kaj bo mislil. Od drugih lahko prejmemo zgolj informacije. Kako se bomo odzvali nanje, je povsem naša odločitev.S to preprosto, a še kako resnično mislijo, sem se več let poglobljeno ukvarjal že pri študiju medijskih komunikacij, a je nikoli nisem zares dojel. To je bila streznitev, ki sem jo potreboval.

V težki situaciji se navadno odločiš, da boš poiskal nekaj ali nekoga, na kogar boš lahko pokazal s prstom in nanj zlil ves gnev, ki se je nabral v tebi. Lahko vsakodnevno zabijaš čas v gostilnah in se pritožuješ nad vremenom, politiko, gospodarstvom, majhnostjo Slovenije, luknjasto zakonodajo in grozno preteklostjo, pa še čem. Vem, kako je biti žrtev. Bil sem. Danes sem alergičen na izgovore, zaradi česar se z iskrenostjo tudi marsikomu zamerim. Lahko se namreč znebiš okov negativizma in prevzameš taktirko v svoje roke. Zagotavljam, da je to najboljša odločitev, ki jo boste kadarkoli sprejeli.

Nisem bil torej depresiven, ker življenje ni potekalo po mojih notah, pač pa, ker sem gojil zelo destruktivne misli, od katerih nisem imel prav nobenih koristi. Morda več pozornosti s strani drugih, a to je bila prekleto slaba nagrada za pekel, skozi katerega sem se prebijal. V resnici smo redkožrtve nesrečnih okoliščin, pač pa je vsak sam gospodar svoje usode. Vsaka odločitev, ki smo jo kadarkoli sprejeli, je po svoje prispevala k temu, kje se nahajamo v trenutni situaciji.To dejstvo je težko pogoltniti. To je dragoceno in še zdaleč ne samoumevno znanje. Sam sem bil naravnost osupel nad novimi spoznanji. Prevzel sem odgovornost v svoje roke in začel odkrivati vzroke, ki so me pripeljali do takratne situacije. Priznal sem si, da sem večino stvari zakuhal sam in odločil sem se, da začnem spreminjati tisto, kar lahko, torej samega sebe.

Kako se vam je torej uspelo pobrati in kako gledate na to izkušnjo?

Ko danes gledam nazaj, lahko končno prepoznam pravi pomen besed Napoleona Hilla: »Vsaka stiska, vsak neuspeh, vsaka srčna bolečina, nosijo s seboj seme enakovredne ali še večje koristi.« Če znaš seveda to seme izbrskati.

Nisem se zaprl med štiri stene. Raje sem se »vrgel« v fitnes, trdo treniral in praktično izničil posledice grde športne poškodbe. Naučil sem se discipline in vztrajnosti. Počasi sem izboljševal samopodobo in pridobival na samozavesti. Poglobil sem znanje o zdravi prehrani in delovanju človeškega uma in telesa. Zavestno sem napravil selekcijo informacij, ki sem jim bil dnevno izpostavljen, nehal spremljati politično dogajanje in športne dogodke, ki so me vznemirjali. Previdno sem izbiral ljudi, s katerimi sem se družil. Um se je bistril. Ponovno sem se zaljubil in našel osebo, s katero skupaj sanjava in gradiva. Nisem več čakal, da bo služba padla z neba, pač pa sem aktivno delal na iskanju zaposlitve, obenem pa gradil idejo o lastnem mediju in podjetju.

Ogromno sem naredil, ne da bi se učinki vloženega dela poznali nemudoma. Še vedno je tako. Nagrada pride slej kot prej, v takšni ali drugačni valuti, po najbolj nepričakovanih poteh. To je filozofija, v katero trdno verjamem.

Zaposlil sem se v marketingu, vzporedno ustanovil podjetje in realiziral idejo o spletnem mediju. Kmalu sem se preselil na svoje in danes sem bolj kot kadarkoli prej trdno odločen, da uresničim cilje, ki sem si jih zastavil. Zgolj eno leto plodnih misli je bilo potrebno, da sem življenje še enkrat več popolnoma obrnil na glavo, za spremembo tokrat v pravo smer. Sem srečen, saj je moje delovanje končno usklajeno s tem, kdor sem, predvsem pa, ker sem se odločil, da ne bom živel življenja nekoga drugega, pač pa ga bom živel po lastnih merilih. To znanje, ki ga še vedno vsakodnevno nadgrajujem, vrednote in miselnost, bi rad s pomočjo portala Motiviran.si predajal naprej. V ljudeh prepoznam potencial in želim si, da ga s skupnimi močmi uresničimo, pa naj gre za izboljšanje medosebnih odnosov, spremembe življenjskega sloga ali napredovanje na poslovnem področju. Spremembo mora vsak opraviti sam, a včasih je dovolj že to, da ti nekdo pove, da je mogoče in ti pokaže možno pot.


Kaj lahko poveste o rubriki osebna rast? Kdo pripravlja vsebine? Kakšni so odzivi?

Naj poudarim, da portal Motiviran.si ne bi obstajal brez moje boljše polovice Neže, ki danes skrbi za pripravo večine vsebin, opravlja intervjuje in venomer razmišlja o novih projektih. Tudi ona ima podobno zgodbo.

Pri 26 letih so ji zaradi več let trajajočih težav s hudimi anemijami in drugimi zdravstvenimi težavami, ki so se pričele že v zgodnjih najstniških letih, naposled le diagnosticirali celiakijo. Tako rekoč čez noč je bila primorana uvesti strog prehranski režim in pridobiti mnogo poglobljenega znanja na področju prehrane.Tudi zaradi astme in alergij, katerih nastanek je povezan s prej omenjeno diagnozo, je imela velike težave z zaposlitvijo v stroki. Po neštetih poslanih prošnjah za delo se je odločila, da svojo priložnost poišče drugje. Opravila je 100-urni tečaj ženskega podjetništva in stopila na samostojno pot, premagala strah ter se podala v povsem neznane vode. Danes je polna novega znanja in izkušenj ter zelo uspešna pri tem, kar počne. Ko povzameš nekogaršnjo zgodbo v enem odstavku, se sliši sila enostavno, a to je pot, polna pritiskov, znoja, solz in odrekanj.

Mnenja sem, da je v podobnih okoliščinah, v katerih sva se znašla tudi midva, pravzaprav ogromno mladih, znanja polnih in vedoželjnih brezposelnih ljudi, ki ne vedo, kako realizirati svoj potencial, se predajajo malodušju in apatičnosti in so nemotivirani za spremembe. Prav tako nimajo primernega podpornega okolja - ravno nasprotno. Večkrat so ravno osebe, ki so jim najbližje, največji teptalci njihovih sanj – bodisi partnerji, prijatelji ali starši. A ni potrebno, da zgodba, ki ti jo govorijo, postane tvoja realnost.

Človek ima vedno izbiro in njegova dejanja kažejo, kakšni so njegovi pravi nameni. Besede so brezpredmetne. Če praviš, da boš prenehal s kajenjem, medtem pa si prižigaš novo cigareto, si s tem povedal vse. Lahko dnevno izgubljaš živce zaradi službe, ki jo na smrt sovražiš, pa naslednjo jutro še vedno vstaneš in greš v taisto službo, ki ti pije kri in te vodi k prezgodnjemu infarktu. Les Brown pravi, da so najsmrtonosnejši ubijalec v Ameriki ravno srčne bolezni. Večina ljudi doživi svoj prvi večji infarkt v ponedeljek zjutraj, ko se odpravlja v službo. Naključje? Ne bi rekel. Praviš, da nimaš druge izbire … Pa si res izčrpal vse možnosti? Si sploh preletel zaposlitvene oglase, se odpravil na karierni sejem, se kaj novega naučil, koga novega spoznal, se čemu odrekel, optimiziral stroške, razmislil o pasivnih prihodkih, se postavil zase, prispeval k izboljšanju odnosov na delovnem mestu …?

V resnici nas je vseh strah sprememb. Zato leta in leta vztrajamo v slabih razmerjih in zanič službah. Možgani se igrajo z nami. Želijo, da ostanemo v varni coni obdobja, pa čeprav tam že tako ali tako ni ničesar lepega. Ko osebnostno zrastemo, se naučimo takšne strahove in dvome prepoznavati in jih premagovati.

Marsikdo podleže splošnemu negativnemu družbenemu razpoloženju, v katerem veliko vlogo igrajo tudi mediji, ki so, kot ste pravilno ugotovili uvodoma, večinoma senzacionalistični in negativni. Motiviran.si je zavesten odmik od takšnega načina razmišljanja in komuniciranja. Je vaše spletno izhodišče za bolj nasmejan, produktiven in učinkovit dan.

Sicer pa se z Nežo skupaj učiva, kako preživeti v ljubezni in poslu, kar je prav poseben izziv, ki se ga zelo veseliva. Osebnostno rasteva, se izpopolnjujeva, obiskujeva razna predavanja in seminarje ter spoznavava zanimive ljudi. Sodelujemo s številnimi posamezniki, ki se prepoznajo v naši filozofiji in so pripravljeni priskočiti na pomoč. Za motivacijski portal Motiviran.si so svoje vsebine prispevali že mnogi posamezniki, med katerimi najdemo tudi ugledne strokovnjake kot je prehranski svetovalec Mario Sambolec, psihologinja Katja Istenič in mojster za oblikovanje poslovnih modelov AndroGoblon. Pisci v platformi prepoznajo tudi priložnost za lastno promocijo.

Naj izkoristim priložnost in k sodelovanju povabim vse, ki menijo, da jim to lahko koristi in da imajo sporočilo, ki bi ga bilo vredno deliti z ostalimi. Opažam, da so tudi ljudje že nekoliko naveličani črnih novic in hrepenijo po motivacijskih vsebinah, nasvetih in uspešnih zgodbah. Odzivi na takšne vsebine, ki ljudi nagovarjajo k pozitivnim spremembam in jim s konkretnimi nasveti pomagajo do boljših rezultatov, so praviloma odlični. Zame je to pokazatelj, da se marsikdo dobro zaveda, da ima na določenem področju težave, nima pa znanja, kako jih odpraviti. Tu nastopimo mi. Tudi po zasebnih sporočilih večkrat dobimo pohvale in zahvale, da smo komu polepšali dan ali pa mu pomagali prehoditi novo stopničko na poti do cilja. In ravno to je najlepša zahvala za delo, ki jo lahko dobiš!

Tudi sami imate za seboj zanimivo podjetniško pot. Kako ste jo prehodili?

Začel sem resnično zgodaj, že na začetku srednje šole, ko sem podpisal svojo prvo pogodbo z revijo Računalniške novice, za katero sem prevajal članke in novice, opravil sem ter tja kakšen test računalniške opreme in podobno. Kasneje sem delo pisca opravljal še za Zavod Mladi podjetnik, tako da sem bil iz prve roke priča njegovim skromnim začetkom in veseli me, da se je iz tega koncepta razvila tako uspešna zgodba.

V času študija sem se zaposlil v podjetju iSpot, Apple Premium Reseller, kjer sem opravljal raznovrstna dela v marketingu in začel spoznavati možnosti, ki jih ponuja splet. Kljub vsemu pa za ta področja še nisem bil povsem zagret. Osebna in poslovna rast sta mi bili neznanka. Lepota, ki jo danes vidim v marketingu in prodaji, mi je bila tuja. Vseeno pa je to bilo delo, ki mi je bilo nekako pisano na kožo, le da tega tedaj še nisem jemal tako. Malo programiranja, malo oblikovanja, pisanje prodajnih vsebin, preizkušanje luksuznih Applovih novitet, udeleževanje prodajnih sestankov in nagovarjanje potencialnih strank, ki so potrebovale razvoj aplikacij za svoje storitve. Prvič sem trčil v pojme kot so AdWords, SEO, E-mail marketing in podobno. Od blizu sem spoznal, kako poteka delo samostojnega podjetnika, kako funkcionirajo majhni timi in kako poslujejo zveneča imena, kot je denimo marketinški guru Aleš Lisac. Še danes hranim njegovo zgoščenko za marketinško delavnico Nemogoče, ki jo je organiziral, sam pa sem bil zadolžen, da vsebino prenesem v lično oblikovano e-knjigo za iPade.

Takrat so mi omejena prepričanja šepetala, da je prodaja en velik »nateg«. Spomnim se mame, ki mi je kot otroku večkrat zabičala, ko je nepričakovano potrkalo na vrata: »Pššt, tiho bodi, ne bova odprla, verjetno kaj prodajajo.« Saj veste, kdo pa ima rad prodajalce, ki ti vsiljujejo stvari, ki jih ne potrebuješ? S takšnimi zamegljenimi očali sem gledal na prodajo in vse, ki se z njo ukvarjajo. V ta koš je po krivem padel tudi Lisac. Na mojo škodo. In zato sem njegovo zgoščenko verjetno zabrisal kam v kot, sem si jo pa ogledal sedaj, po več kot petih letih. Morda bi se moja pot odvila povsem drugače, če bi si jo zavrtel že tedaj. Res je, kar pravi Smilijan Mori: »Včasih je dovolj ena beseda, en stavek, ena knjiga, en človek, en seminar, ki lahko vsakemu človeku spremeni življenje za vedno.« Tudi on je delal družbo Alešu v istem košu. Kot študent v Mariboru sem celo nekaj časa bival v hiši, kjer je imel poslovne prostore in ga občasno srečal na hodniku. Namesto pozdrava sem raje umaknil pogled. Še danes se tepem po glavi.

Po študiju sem se redno zaposlil kot strokovni delavec za marketing v družbi SIJ Ravne Systems, ki je del Skupine SIJ – enega največjih proizvajalcev specialnih jekel v Evropi. To je bila povsem nova izkušnja, ki mi je prinesla ogromno. Takšne službe bi se na mojem mestu marsikdo z veseljem oklenil, sam pa sem ugotovil, da nisem človek za delo v velikih sistemih. To ni v moji naravi. In zato tudi delodajalec od mene ni dobil toliko kot bi od nekoga drugega. Do moje odpovedi sva oba izgubljala.

Poslovna rast je posebna rubrika portala motiviran.si. Komu je namenjena in kdo v njej sodeluje?

Ko sem razmišljal o ustanovitvi medija, sem imel vseskozi v glavi misel, da se mi bodo na ta način odprla mnoga vrata. Mediji imajo veliko moč. Izkazalo se je, da sem imel prav. Ni trajalo dolgo, preden sem opravljal intervjuje z eminentnimi slovenskimi poslovneži, se pogovarjal z njimi po telefonu in se sestajal z njimi. Nekoč se mi niti sanjalo ne bi, da mi bo denimo nekega Robert Rolihsam predlagal, da me pokliče in mi podeli nekaj dragocenih nasvetov. Presenečen sem na odprtostjo slovenskih podjetnikov. To je svet v malem, ki funkcionira in razmišlja popolnoma po svoje. Ljudje so praviloma pozitivni, pripravljeni na sodelovanje, pogovor, spoštujejo konkurenco in iščejo skupne priložnosti. Zavedajo se, da je v slogi moč. Spodbudna beseda, dober nasvet in pripravljenost priskočiti na pomoč so nekaj povsem običajnega. Tu ni prostora za črnoglednost.

Motiviran.si je portal za osebno in poslovno rast. Menim, da je do druge nemogoče priti brez prve. To dvoje gre z roko v roki. Poslovno naravnane vsebine so enostavno namenjene vsem, ki si želijo dosegati boljše rezultate na področju poslovanja, gradnje kariere, na samostojni podjetniški poti, se izboljšati v komunikaciji, marketingu, prodaji, mreženju, financah itn. Rubriko poslovne rasti želimo v prihodnosti še izdatno okrepiti.

Rubrika intervjuji uspeha predstavlja zanimive in uspešne zgodbe »malih a uspešnih posameznikov«, ki se ne izpostavljajo medijsko. Kje in na kak način naredite izbor in najdete svoje sogovornike?

Nekateri so izpostavljeni bolj, nekateri manj. Pomembno je, da priložnost ponudimo tudi ljudem, ki v konvencionalnih medijih ne dobijo svojega prostora. Ali pa ga ne dobijo dovolj. Mediji zagotavljajo prednostni dostop elitnim virom informacij, medtem ko imajo običajni državljani, z izjemo redkih izjem, do njih zgolj pasiven dostop. To je neizpodbitno dejstvo.

Vabim vas, da spoznate Aleša Kramolca, mojega sošolca iz srednje šole, ki je pri 17 letih zaradi prometne nesreče postal tetraplegik. To je primer nekoga, ki absolutno mora imeti svojo besedo, ko razpravljamo o problematiki zaposlovanja in življenja invalidov nasploh, ali pa o zlorabi alkohola in varnosti v prometu, o duševnih stiskah in še čem. Obenem pa so ravno takšne zgodbe tiste, ki navdihujejo in zaradi katerih si oprostiš kakšen spodrsljaj in na slabo voljo pogledaš z drugimi očmi – na primer, ko te žena okrca, da ponovno nisi postavil mleka na pravo polico v hladilnik, haha.

Sogovornikov res ni težko najti. Vsak ima svojo zgodbo. Ideje dobimo v knjigah, na spletu, v naključnih poznanstvih in od priporočil drugih, nič pa ne bo narobe, če nas bo kdo od vas kontaktiral tudi sam.

V rubriki trgovina bralec najde širok izbor knjig s področja osebne rasti, prehrane, zdravja,…..

To je zgolj še eden izmed načinov, kako bralcem ponuditi kakovostne vsebine za njihov napredek. Ponujamo knjige za osebno in poslovno rast, pri čemer trenutno sodelujemo z založbo Cangura, v prihodnosti pa si seveda želimo razširiti našo ponudbo. Velika želja je, da v slovenski jezik nekoč pretvorimo kakšno svetovno uspešnico. Mnogo je še slovenski javnosti relativno nepoznanih avtorjev best-sellerjev, ki čez lužo predavajo na tisoče ljudem, ki so za to pripravljeni tudi veliko plačati. Od teh uspešnežev se lahko še ogromno naučimo. Morda pa nastane tudi kakšna avtorska knjiga izpod našega peresa. Nikoli ne reci nikoli.

Kakšna je branost portala in kakšni so odzivi na pozitivne vsebine?

Velika, in kar je najbolj pomembno, venomer raste. Število uporabnikov, ki se vračajo, se konstantno veča. Pri tem bi poudaril, da sredstev v oglaševanje praktično sploh nismo vlagali, saj to zaenkrat še ni naša prioriteta, se bodo pa stvari kmalu spremenile. Do številk, ki jih dosegamo, smo prišli tako rekoč iz čiste ničle. To je dokaz, da se da velike zgodbe pisati tudi brez pravega budžeta, a je potrebno precej znanja, pravimind-set, kot radi rečemo v žargonu, ter seveda odličen produkt. Zavedam se, da je potrebno še marsikaj postoriti in da se nam za naslednji nivo mora poklopiti še nekaj stvari, a sem trdno prepričan, da sedimo na gori potenciala, ki zgolj čaka, da ga realiziramo. In ga tudi bomo.

Ponujate tudi različne delavnice – s pozitivnimi vsebinami. Kdo se udeležuje teh delavnic?

To je naslednji korak. Redno želimo organizirati delavnice in predavanja za osebno in poslovno rast. Prva v letošnjem letu bo v začetku maja v Mariboru, kjer bomo govorili o tem, kako digitalni marketing izkoristiti za promocijo lastnih storitev in produktov. Namenjena je zgolj podjetnikom, ki želijo s pomočjo spleta pridobiti večjo prepoznavnost, najti nove stranke in zaslužiti več. Kdor danes ne izkorišča širokega nabora možnosti spleta, pušča denar na mizi. Tako preprosto je to. Pri tem je potrebno imeti tudi nekaj znanja o podjetništvu, marketingu in prodaji.

O teh stvareh bomo govorili na delavnici, na kateri bo mogoče dobiti tudi vpogled v sam nastanek in delovanje spletnega portala Motiviran.si. Vabljeni, da se prijavite na https://delavnica.linking.si/ .

Sicer pa se že dogovarjamo tudi z zunanjimi predavatelji, s katerimi želimo sodelovati.Vzhod države je glede tega, kot na vseh drugih področjih, močno zapostavljen. Čas je že, da se tudi možnosti za pridobivanje novega kakovostnega znanja decentralizirajo. Sam vidim v tem velik izziv in hkrati izjemno priložnost.

Napisali ste magistrsko nalogo z zanimivim naslovom: Reciklažno novinarstvo: analiza medijskega dostopa in uporabe informacijskih nadomestil pri najbolj obiskanih slovenskih spletnih medijih. Kakšne so ugotovitve vaše naloge?

Tudi danes bi lahko zaključil v podobnem slogu kot pred štirimi leti. Da bi lahko storili korak naprej, moramo odkrito ovrednotiti trenutno situacijo. Ta pa je takšna, da je novinarstvo še vedno v zatonu. Stanje je zaskrbljujoče. Pravzaprav je slovenska medijska krajina naravnost porazna, novinarji pa že dolgo niso več neustrašni iskalci resnice. Sprašujem se, če so sploh kdaj bili.

Elitni viri informacij imajo prednostni dostop do medijev, neodvisno novinarstvo pa je prej izjema kot pravilo. Novinarji so psi čuvaji obstoječega sistema in nikakor ne predstavljajo mostu med državljani in elito. Večina novinarskih izdelkov je povzetih po informacijskih nadomestilih kot so piarovska sporočila in sporočila tiskovnih agencij, ki prav tako črpajo iz piarovskih sporočil različnih podjetij in posameznikov s svojimi zasebnimi interesi. Ko temu dodamo še dejstvo, da je večina virov in vsebin nekritično ovrednotenih, dobimo novice o ploščati zemlji. Se zavedate, da je pred leti, ko so po Sloveniji divjala huda neurja, 24ur.com nasedel potegavščini in objavil zmontirano sliko Kamnika, nad katerim je divjal tornado? Preden so jo uspeli odstraniti, se je do ušes nasmejal že ves splet. Takih primerov, a veliko bolj resnih, je preveč. Nedopustno je, da se zgodi kaj takšnega. Gre vendarle za najbolj bran slovenski medijski portal. Ne želim preveč posploševati, a menim, da ne bom ustrelil mimo, če rečem, da bi do podobnih zaključkov prišel tudi, če bi proučeval druge oblike medijev, na primer tiskane.

Razmislite o tem, kakšno sliko potemtakem dobivamo državljani o kompleksnih tematikah globalnih razsežnosti. Sam sem izjemno kritičen do medijskega poročanja tudi zaradi prednostnega tematiziranja. Na prioritetni seznam se namreč uvrščajo zahodnjaške novice, trač in na splošno takšne, ki nosijo negativen predznak. Medtem v vsakem trenutku obstaja na tisoče in tisoče pomembnejših zgodb, ki ne bodo nikoli slišane.

Se vam zdi, da smo kot narod pozitivni, veseli in optimistični ali pa za nas še vedno velja, da smo zavistni, »jamramo«, obrekujemo in »delamo samomore«? Konec koncev mentaliteta naroda ni nič drugega kot skupek mentalitete njenih državljanov, levji delež odgovornosti za njeno oblikovanje pa nosijo prav mediji, ki določajo, o čem bomo razmišljali. Realnost ne more biti samo črna, negativna in nevarna. Motiviran.si želi na svoj način prispevati k medijskemu pluralizmu v Sloveniji, pri tem pa se negativizmu ogniti v velikem loku.

Kakšno je vaše zaključno sporočilo bralcem portala vfokusu ?

Naj se navežem na ime vašega portala. Buda je rekel: »Kar razmišljaš, to postaneš«. Bodite izjemno previdni pri tem, na kaj se fokusirate. Če ste v nezavidljivem položaju, je še toliko pomembneje, da se fokusirate nase. Pri vas se začnejo spremembe. Razmislite, kakšnim informacijam se izpostavljate. Nad tem imate veliko kontrolo. Izberite, s kom se boste družili, kakšne knjige boste brali, komu boste sledili na družbenih omrežjih in kakšne medije boste spremljali. Na kar se boste fokusirali, to bo v vašem svetu raslo. Bodisi problemi bodisi priložnosti. Izbira je vaša.

 

Vfokusu: Hvala za pogovor.

Na osnovi našega skupnega dogovora bomo na portalu www.vfokusu.com tudi objavljali nekatere članke iz portala www.motiviran.si ter skupaj širili pozitivne misli in dejanja v svoji okolici.

Intervju z Nejcem Krumpačnikom je izvedla Mirjana Ivanuša-Bezjak

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 19. Jul 2019 at 23:07

859 ogledov

EKSKLUZIVNO: Je državna sekretarka Olga Belec FURS-u prijavila 50 tisoč EUR na roko dobljene kupnine za DIANO d.o.o.?
Hotel Diana je bil zgrajen pred pol stoletja, ko se je v Pomurju razmahnil lovski turizem, Italijanskim lovcem pa je bilo treba seveda ponuditi udobno namestitev. Italijanskih lovcev že dolgo ni več, hotel Diana pa se je spremenil v spodoben mestni hotel, ki je z virom termalne vode še obogatil svojo ponudbo. Po razpadu Radenske na prafaktorje je na svoje šla tudi družba Hotel Diana. Lokalni tajkuni so jo kupovali, izčrpavali, jo prodali naprej ali pa je novega lastnika našla po stečaju prejšnjega. Danes je objekt v lasti Hete, ker zadnji lastnik hotela rogaški hotelir Pipenbaher naj ne bi poravnaval obveznosti do kredita Hypo banke, zato je ta svojo terjatev spremenila v lastništvo. Prav Pipenbahe je "zaslužen," de se je v hotelski upravi pojavila Olga Belec, današnja državna sekretarka za Slovence za mejo in po svetu. Bila je receptorka, pa vodja welnesa in pekaj, na koncu do lanskega decembra tudi direktorica in lastnica družba Hotel Diana d.o.o., ki je upravljala s hotelom Diana. S pojavom Alenke Bratušek na političnem parketu so se politični apetiti odprli tudi Olgi Belec. Postali sta frendici, Olga je na vseh mogočih volitvah kandidirala za vse pod blagovno znamko Alenkine stranke SAB, nazadnje na letošnjih evropskih volitvah. Seveda je vedno in povsod potegnila ta kratko, ni prišla v Državni zbor, še v občinski svet MO MUrska Sobota ni bila izvoljena, kaj šele, da bi se zavihtela v županski stolček, Evropski parlament pa je bil itak misija nemogoče. Bolje politika kot gostinstvo in turizem, je verjetno modrovala Olga Belec in svoji frendici Alenki Bratušek težila, da ji naj v Ljubljani najde primerno funkcijo v vladnih sobanah. Alenka ji je prisluhnila in za Olgo našla idealno funkcijo, postala je državna sekretarka za Slovence za mejo in po svetu. O Olginih sposobnostih, referencah, znanju tujih jezikov in poznavanju materije raje ne bi izgubljal besed, ker je bilo tudi njej pomembno le, da se je v javnsti poijavljala z ministri, pa s predsednikom vlade Šarcem.Ne spomnim se, da bi joi kot državno sekretarko na TV Slovenija ali na kateri drugi TV pobarali za kakšno mnenje, stališče itd. Jasna Klepec, lastnica družbe Hotel  Diana d.o.o. Ko je Olga postala to, kar je, se je bilo seveda potrebno rešiti podjetja Hotel Diana d.o.o. Kupca je našla v Velenjčanki Jasni Klepec, ki je podjetje kupila. Sprva je bila kupnina 100 tisoč evrov, v pogajanjih sta se našli pri 80 tisoč evrih. Še preden sta lani pred Božičem stopili do notarke, je Jelka Klepec Olgi Belec na roko predala 50 tisoč evrov kupnine, žal pa od ni zahtevala podpisane priznanice za ta denar. Prvi šok je Klepčeva doživela pri notarki, v kupoprodajni pogodbi je bil zapisan znesek kupnine 30 tisoč evrov in ne 80 tisoč, kakor sta se dogovorili. Tudi ta izgovor, zakaj nižji znesek, je Jelka Olgi "kupila." verjela sem ji, saj je le državna sekretarka!" Čez dober mesec nov šok. Iz omar Hotela Diana d.o.o. so pričeli padati "okostnjaki". Eden je 25 tisoč neplačanih nadur delavcem v zadnjih letih, samo v letu 2018 jih je bilo 5500. To v papirjih, ko se je opravljal skrbni nadzor ni bilo zapisano. Naslednji šok je Jasna Klepec doživela, ko so ji pod nos pomolili pravnomočno sodbo sodišča iz novembra 2018, po kateri je Heta, slaba banka nekdanjega Hypa, dosegla deložacijo najemnika iz prostorov hotela Diana. Tudi to "malenkost" ji je Olga Belec modro zamolčala, ko sta 24.decembra lani podpisali kupoprodajno pogodbo. Zato se je Jasna Klepec odločila, da Olgi ne poravna zadnji delkupnine v višini 18 tisoč evrov. Hotela je, da z Olgo najprej razčistita vsa ta sporna in odprta vprašanja. Olga pa v molk, raje se je poslužila sodne poti, da pride še do preostanka kupnine. Nekako z zaostrovanjem odnosa med Olgo Belec in Jasno Klepec so se pričeli v lokalnih medijih, pa tudi v Petričevem Delu pojavljati novinarski zapisi, ki so Klepčevi napovedovali skorajšnji kolaps, pa tudi, da jo sodnim potom Heta leasing meče na cesto. Seveda je to vplivalo tudi turoperaterje, ki so sledili novinarskim "tračem," da bo hotel Diana zdaj zdaj zaprl vrata, da več nima ne kuharjev in ne natakarjev, skratka napovedoval se je skorajšnji konec. Da je nekaj na govoricah o spregi Olge Belec, nekoga v Heta leasingu in seveda novinarskih pisunov, ki pišejo po nareku, po svoje dokazuje tudi dejstvo, da je Jasna Klepec s pomočjo strateškega partnerja od Hete kupiti hotel. Tam pa so se zavili v molk, Jasni pa skozi prispevek v Petričevem Delu dali vedeti, da verjetno nima denarja za kupnino, če Olgi Belec ni plačala 18 tisoč evrov.  Zgodba še zdaleč ni na koncu, o njej bomo pisali tudi v bodoče. Danes pa nas vseeno zanima, ali je Olga Belec dacarjem prijavila 50 tisoč evrov, ki jih je kot del kupnine za družbo Hotel Diana d.o.o. na roke prejela od Jasne Klepec. Iz tega denarja svojim nekdanjim zaposlenim ni poravnala 5500 neplačanih presežnih ur. Menda jim je danes grozi preko sms sporočil. Še nekaj kalvariji Jasne Klepec in zaposlenih v družbi Diana d.o.o. v pričujočem videu.   

Fri, 19. Jul 2019 at 21:40

202 ogledov

Celje: 53. mednarodne igre šolarjev
 53. mednarodne igre šolarjev so minuli teden potekale v Ufi (Rusija), v Baškirski republiki, v jugovzhodnem delu evropskega dela Zauralja. Celje so zastopali mladi športniki iz Atletskega društva Kladivar, Judo kluba Ivo Reya in Plavalnega kluba Neptun, ki se domov vračajo  polni nepozabnih vtisov in dragocenih izkušenj.  Atletinji Hano Jošt in Lano Robačer, judoista Taro Janjić in Vida Plesnika Zupanca ter plavalce  Jakoba Lesjaka, Nika Kočevarja, Sebastjana Juga, Lauro Knez, Izabelo Pakiž Rumpf, Stašo Jezovšek Špiljar, Tima Podergajsa Siussija in Domna Vihernika so spremljali trenerji Anica Živko (atletika), Goran Janjić in Pia Pavletić (judo) ter Robert Kekec (plavanje), predstavnica Mestne občine Celje mag. Barbara Gorski in podžupan Vladimir Ljubek. Vsi mladi športniki so dosegli svoje najboljše, optimalne rezultate, kljub temu, da domov niso prinesli medalj. Za vsakega izmed njih ostaja  čudovita izkušnja. Organizacija iger je na zelo visoki ravni, prerasle so v pravo športno gibanje in se lahko primerjajo z olimpijskimi igrami. Na Mednarodnih igrah šolarjev  je sodelovalo  preko 1200 športnikov iz 85 mest in 30 držav. Prve so leta 1968 potekale v Celju, danes pa so zabavno, dobro prepoznavno, množično in spoštovano tekmovanje, ki povezuje mlade z vsega sveta. Nosijo tudi pomembno sporočilo, da je šport gradnik mostov, ki se ne ozira se na jezike, rase, države in kontinente. Olimpizem v pravem pomenu besede. Zaželeno je,  da ti mladi športniki, kasneje marsikdo od njih tudi na vrhunskem, profesionalnem nivoju,  ohranijo  ta duh, obenem pa da Slovenijo predstavljajo na najbolj primeren način in ponesejo ime svoje domovine daleč po svetu, predvsem po dobrem. V.K.T.

Fri, 19. Jul 2019 at 15:02

115 ogledov

Prevoz z taxi službo ni poceni, je pa (večinoma) dovolj zanesljiv
Ponudba taxi služb je vedno bolj pestra. Kot potrošniki smo večkrat v dilemi. Zveza potrošnikov Slovenije je naredila primerjalno ocenjevanje prevozov s taksiji. Čeprav se morda zdi, da so se taksiji pojavili šele z večjim razvojem avtomobilizma, pa so v resnici kočijaži v večjih mestih (denimo Pariz in London) ponujali plačljiv prevoz potnikom do želene lokacije že v 17. stoletju. Tudi danes so taksiji najbolj uporabljani v mestih, predvsem za krajše razdalje, denimo do 10 ali 15 kilometrov. Marsikdo se z njimi pelje tudi bistveno dlje, pri čemer pa velja, da je cena v tem primeru najpogosteje dogovorjeno vnaprej. Nas so tokrat zanimale storitve priložnostnega prevoza s taksijem v Ljubljani, Mariboru in Portorožu oziroma na Obali. Taksije smo preizkušali v paru, s seboj smo imeli manjši kovček, v vozilo pa smo sedli na zadnje sedeže. Tabela z rezultati ocenjevanja  Potrošniki za poziv taksistu uporabljajo različne načine. Pri nas ni tako popularno ustavljanje taksija, ki ga opazimo na cesti, večinoma ga naročimo po telefonu ali v zadnjem času tudi preko mobilne aplikacije. Poseben primer predstavljajo taksiji, ki na potnike čakajo na posebej označenih parkiriščih. Pri našem ocenjevanju smo najprej preverili spletne strani ponudnikov in naključno izbrali 15 taksi podjetij, ki smo jih vključili v preverjanje, štiri taksije smo izbrali sproti na parkiriščih. Cenik ni vedno preprosto dostopenVsi obravnavani ponudniki v Ljubljani in Mariboru imajo svojo spletno stran ali vsaj profil na Facebooku, ljubljanski imajo vedno tudi nazorno in jasno objavljene cene. V Mariboru cen na spletni strani nismo našli pri Mestnem taxiju, pri Mikro taxiju pa objavljajo samo ceno za kilometer vožnje. Še slabše informacijo o ceno razširjajo na Primorskem. Večinoma smo si morali pomagati s splošnim seznamom podjetij, ki ponujajo taksi prevoze, saj imajo le redka svoje spletne strani. Skladno s tem so tudi njihove informacije bolj skope. Konkretnega cenika, v katerem bi bila cena prevoza razmejena na štartnino, ceno na kilometer in ceno za čakalno uro, nismo odkrili pri nobenem od njih, v najboljšem primeru so na spletni strani navedene okvirne cene do določenih ciljev. Tudi, ko smo ponudnike poklicali, nam ni uspelo vedno dobiti konkretnega podatka, večinoma so nam zaupali zgolj pričakovan strošek prevoza. Petnajst prevozov smo naročili po telefonu, pri čemer smo preverili, kakšne informacije zahtevajo od nas, hkrati pa tudi, kakšne podatke dobimo od njih. Za informacijo o času čakanja smo morali pogosto povprašati. Izjema je Cammeo (tako v Ljubljani kot v Mariboru), pri katerem predvideni čas prihoda sporočijo po kratkem sporočilu (SMS). Prav tako smo obakrat pri Cammeu izvedeli, kateri avtomobil (številka) nas bo prišel iskat. Ta podatek je pomemben v primeru, ko pokličemo taksi na lokacijo, kjer se jih v danem času ustavlja več (denimo po športnem ali glasbenem dogodku). Ko čakaš pol ure dlje ...Sporočeni časi prihoda so večinoma kar držali, samo v dveh primerih smo čakali bistveno dlje kot je bilo napovedano. Med prometno konico v Ljubljani smo to nekako pričakovali, kolona je taksi zadržala za nekaj manj kot deset minut dlje (je pa res, da ne bi bilo nič narobe, če bi nas centrala ali voznik o tem obvestila). Najbolj kritično je bilo med čakanjem na taksi v Strunjanu. Potem ko je bil predvideni čas čakanja (10 do 15 minut) že podvojen, smo poklicali še enkrat. Izvedeli smo, da bomo morali počakati še pet minut, na koncu se je skupni čakalni čas podaljšal na skoraj 45 minut. Ob informaciji o daljšem čakalnem času, ki so nam jo brez vprašanja podali pri taksiju Rondo, smo jih prosili, da nas voznik nekaj minut prej pokliče – in to je, pohvalno, tudi storil. V štirih primerih (ljubljanska in mariborska železniška postaja, ljubljanski klinični center in letališče Brnik) smo sedli v prvi taksi, ki je že čakal na postajališču. Takšna izbira je za potrošnika najdražja, cena za prevožen kilometer je več kot dvakrat višja kot pri taksijih, ki jih naročimo po telefonu. Že zelo kratka vožnja, denimo od mariborske železniške postaje do avtobusne postaje (400 m) vas bo lahko stala štiri evre, vožnja z letališča Brnik do Ljubljane pa 48 evrov. Za primerjavo povejmo, da smo za pot do letališča Brnik s taksijem na klic odšteli konkretnih 13 evrov manj. Cene na prvi pogled precej podobneMed taksiji na klic so cene bolj podobne, večinoma boste za kilometer vožnje odšteli nekaj manj kot evro, k temu je treba prišteti še približno evro za štartnino. Kot žafran so dragi prevozi s taksijem ob Obali. Večina taksistov namreč zaračunava fiksnih osem evrov za prevoz do treh kilometrov, nato pa po prevoženi razdalji. Osemkilometrska pot med Piranom in Strunjanom bi nas stala več kot dvajset evrov, a smo plačali nekaj manj, ker je voznik prijazno prej ustavil taksimeter, največ smo plačali 25 evrov za vožnjo od izolske bolnišnice do Lucije. Tu je treba priznati, da so nas ob klicu opomnili na visok strošek. Cene prevoza s taksijem sicer niso vključene v ocenjevanje in ne vplivajo na skupno oceno, objavljamo jih zgolj kot informacijo. Glede na naše izkušnje, vam priporočamo, da se o ceni prevoza prepričate pred vožnjo, da ne bo prihajalo do nepotrebnih zapletov. V taksiju mora biti cenik sicer na vidnem mestu, a nam ga nekajkrat sploh ni uspelo opaziti ali pa je bil prilepljen na vrhnji del armaturne plošče in tako praktično neviden z zadnjih sedežev. V takšnem primeru smo ustrezno zmanjšali oceno za vozilo in voznika. Podobno velja za licenco taksista, ki smo jo le izjemoma opazili na izpostavljenem mestu (denimo na sredinski konzoli), bolj pogosto je bila zataknjena na voznikovi strani armaturne plošče ali obešena okrog vzvratnega ogledala, kar pomeni, da ni bila vedno vodna potnikom. Tudi taksimetri bi bili lahko bolje vidni, tako pa so večinoma postavljeni na dno vozila med sprednja sedeža in je trenuten znesek cene prevoza z zadnjih sedežev težje spremljati. Na pozitivni strani omenimo primer taksija Cammeo, ki je imel taksimeter v notranjem vzvratnem ogledalu. Alternativni pogoni in voznice še redkiVečinoma smo se vozili v dizelsko gnanih vozilih, v Sloveniji se očitno še ni močno razširila praksa hibridnih ali celo električnih taksijev. Morda smo samo imeli smolo, a prav ekološko se nismo počutili. Kot zanimivost povejmo, da nas je le enkrat, v Mariboru, peljala voznica. Prtljago, letalski kovček, ki smo ga nosili s seboj, so nam vozniki (in voznica) radi pomagali naložiti ga v prtljažnik. Spotoma smo še preverili, ali imajo vozniki v prtljažniku vsaj osnovni otroški avtomobilski sedež, opazili smo ga le v mariborskem taksiju Cammeo, zato vsem, ki bodo v taksiju potovali z otrokom, priporočamo, da izrecno zahtevajo vozilo z otroškim avtomobilskim sedežem. Ob Obali smo se razen v enem primeru vedno peljali v kombiju, torej bi lahko ceno prevoza razdelili na osem potnikov, a smo kasneje izvedeli, da bi bila v tem primeru tudi cena na prevožen kilometer višja. Kombi nas je enkrat prišel iskat tudi v Mariboru (Plus), pot od avtobusne postaje do bolnišnice pa zato ni bila nič dražja. Ostale vožnje smo največkrat opravili z limuzinami ali karavani srednjega razreda, kar pomeni, da je bilo prostora na zadnjih sedežih dovolj. Utesnjeno smo se počutili le v Fiatu Doblu (Mikro taxi), kjer sta bila oba sprednja sedeža potisnjena močno nazaj. Večina vozil je bila starih nekaj let, a dobro ohranjena, vsa so bila čista tako zunaj kot znotraj in ne preveč odišavljena. V Ljubljani smo enkrat sedli v zakajen taksi (Laguna). Prijazni in pošteni voznikiVečina voznikov je bila prijaznih, med vožnjo so se radi ukvarjali s telefonom (klici, prebiranje sporočil …), sicer pa so vozili dokaj po pravilih, večinoma uporabljali smernike in bistveno ne prekoračili omejitev hitrosti. Taksimetre so vključili ob začetku vožnje in jih izključili včasih še nekaj metrov pred koncem. Praviloma so zneske zaokroževali navzdol. V pogovor se velika večina taksistov ni silila, izjema je bil voznik taksija Piraneze, s katerim smo hočeš nočeš predelali vso notranjo in zunanjo politiko. Ves čas je pogovor potekal prijazno in mirno, a kdo se z voznikovimi teorijami in idejami morda ne bi čisto strinjal ... V pozitivno smer izpostavljamo voznika, ki nas je peljal od letališča Brnik do Ljubljane, saj se je po začetku vožnje predstavil z imenom, prav tako nas je edini povprašal, ali nas moti izbor in glasnost glasbe. A tudi pri ostalih voznikih glasba ni bila nikoli moteča, prav tako ne glasnost. Bolj nas je zmotilo, če je bilo v taksiju (pre)vroče ali pa je voznik vozil z odprtimi oziroma priprtimi šipami. Takšnim smo oceno za vozilo in voznika malce zmanjšali. Le eden od voznikov (Laguna) nas je opozoril, da se pripnemo (češ, da bomo sicer plačali kazen), v mariborskem taksiju Plus so bile opozorilne nalepke za pripetost, ostalim očitno ni mar za denarnico in predvsem varnost potnikov (in tudi njihovo varnost). Ob Obali smo dvakrat doživeli, da nista bila pripeta niti voznika. Relacijo so vsi vozniki odpeljali optimalno, povsem enako kot jo je izračunala Googlova aplikacija. Le v enem primeru (Rondo) je taksist zavil s smeri nekoliko prej, kar pa je bilo logično, saj smo stali v koloni. Pred tem nas je povprašal, ali se s spremembo smeri strinjamo. Na splošno velja, da je v primeru tekočega prometa za potnika bolj ugodno, če se pelje po krajši poti (pa čeprav zaradi počasnejše vožnje in kakšnega dodatnega semaforja časovno nekoliko dlje), seveda pa je drugače, če na tej poti prihaja do zastojev – v tem primeru se ob ceni za prevožene kilometre hitro pozna delež cene za čakalno uro in je daljša pot z manj zastoji lahko cenejša. Na splošno lahko rečemo, da so slovenski taksiji med slabše označenimi, večinoma zgolj z magnetnim znakom na strehi. Barve taksijev niso enotne, zato avtomobili, če nimajo dodatnih nalepk, skoraj ne izstopajo v prometu – kot smo vajeni v številnih mestih po svetu. Kombi, ki nas je peljal od Strunjana do izolske bolnišnice (taxi Štefan) oznake sploh ni imel, za povrh pa voznik ni bil sam, sopotnika je odpeljal do Belvederja.Divjaka, ki ne bi smela biti taksistaTudi pri tokratnem ocenjevanju smo, žal, odkrili negativni izjemi. Taksist, ki nas je peljal iz nakupovalnega središča Rudnik do Fužin (Cammeo), nas je večkrat spravil v nevarnost. Že kmalu po začetku vožnje je prehitel daljšo kolono vozil, stoječih pred semaforjem in se komaj izognil nasproti vozečemu. Na obvoznico je proti golovškemu predoru zapeljal bistveno prehitro, po izvozu na Zaloško pa po nepotrebnem pogosto menjal vozni pas. Za konec je izsilil voznika, ki je želel zapeljati v parkirno mesto in to tudi ustrezno nakazal. K sreči je opazil, da taksist ne bo počakal … Voznik je nasploh deloval nervozno, njegovi odzivi so bili grobi, slišati je bilo kletvice. Več kot najslabšo oceno mu za obnašanje in vožnjo pač ne moremo podeliti. Drugo črno piko si zasluži voznik, ki nas je peljal iz mariborskega parka Trije ribniki do hotela Habakuk (Mikro taxi). Takoj po začetku vožnje je sprejel klic za novo vožnjo, zato se mu je začelo muditi. V območju omejitve hitrosti 30 km/h je peljal več kot 60 km/h, pretiraval s hitrostjo in agresivnostjo v krožiščih, vmes pa celo zapeljal globoko skozi rdečo luč na semaforju. K sreči se je tudi ta vožnja končala srečno. Brez kartic in skrit papir za računOb koncu vožnje smo preverili, na kakšen način lahko plačamo in, ali nam voznik brez naše izrecne zahteve sam izda račun. Le v dveh primerih (vožnja na in z letališča Brnik) smo lahko za plačilo uporabili kreditno kartico, v vseh ostalih primerih smo morali plačati z gotovino. Res je, da smo nekajkrat slišali pojasnilo, da ravno takrat voznik ni imel kartičnega terminala, a v danem trenutku nam to ni prav veliko pomagalo. Več čudnih praks smo odkrili pri izdajanju računov. Kar nekajkrat smo morali za račun zaprositi, ko smo že imeli kovček v rokah (Cammeo Ljubljana, Metro, Mikro taxi, Taxi Piraneze). Voznik taksija Metro se je izgovoril, da mu je zmanjkalo papirja v tiskalniku in ga je potem, ko smo vztrajali, poiskal globoko na dnu prtljažnega prostora – v rezervni pnevmatiki. Težko verjamemo, da je bi slučajno brez papirja … Članke je bil izvirno objavljen na strani ZPS.

Fri, 19. Jul 2019 at 13:56

247 ogledov

Celje: Izvirnosti nepridipravov nikoli konca - goljufije z uporabo filmskega denarja
Kot so nam pravkar sporočili s celjske policije, da je bilo   zadnjih  desetih  dneh    v večjem številu  gostinskih lokalov   na območju Laškega  in Slovenskih Konjic unovčenih 24 ponarejenih bankovcev za 20 Eur. Gre za »filmski denar«,  denar, ki je natisnjen na navaden papir in je zelo podoben  pravemu.  Razlika  je  dobro  vidna  v napisu na bankovcu, kjer je napisano, da ne gre za pravi denar ampak za reklamni denar. Te bankovce, ki se  lahko kupijo preko spleta,  so storilci na raznih prireditvah (gasilske veselice, pivo in cvetje..sejmih ob kakšnih večjih praznikih..) in ostalih gostinskih lokalih uporabljali kot  prave. Policisti  in  varnostniki bi naj  na  prireditvi Pivo in Cvetje v Laškem prijeli 17  letnika,   ki je želel plačati z omenjenim nepravim denarjem. Pri njemu so  policisti  našli  še dva. V Slovenskih Konjicah so podobno kot v Laškem,  policisti prijeli še tri  fante  stare  17 in 18 let, ki pa so na gasilskih veselicah in v razih lokalih unovčili še 23 primerkov nepravega denarja. Zoper vse štiri storilce bodo policisti zaradi storitve KD goljufije podali kazensko ovadbo na okrožno državno tožilstvo. Gostince  in  organizatorje javnih prireditev opozarjajo, da so pri plačilu pozorni  na  pristnost denarja, še posebej pri plačilu z bankovci za 20 Eur in  50  Eur.  Tarče goljufov so tudi ljudje, ki prodajajo razne predmete in jim  kupci  za  kupnino  med  pravimi bankovci »podtaknejo« tudi ta nepravi denar. Kaznivemu dejanju  slej ko prej stopi na prste ali noge, škoda je narejena pri vzgoji  oziroma pri neobstoju le te v najbolj občutljivih obdobjih življenja za kršitelje oziroma za izvajalce tovrstnih kriminalnih dejanj.  Napačna predstava o  prečni poti do uspeha in lagodnega življenja lahko pusti trajni pečat pri razvoju osebnosti  vseh vključenih v takšnih nečednih in družbi škodljivih dejanj. Nadejamo se lahko učinkovitemu delu policije v zvezi z temi in vsemi kaznivimi dejanji ter vrnitev na prava pota mladih in upajmo ne preveč izkušenih v dejanja ki jim ne bo prinesla slave in blišča v preostalem delu življenja. V.K.T.

Fri, 19. Jul 2019 at 12:04

223 ogledov

Mariborski policisti ujeli oboroženega roparja, v Dravi našli ukraden osebni avtomobil
Kar pester je bil delovnik zadnjih 24 ur za policiste PU Maribor.Že res, da jim tokrat ni bilo dano ujeti kakšnega ilegalnega migranta na meji s Hrvaško, zato pa so imeli opravka z oboroženim roparjem trgovine, z odkritjem ukradenih avtomobilov, od katerih je neznani stoprilec enega "skril" kar v reko Dravo. OBOROŽEN ROP Včeraj,  okoli  18.45  je  v eno od prodajaln na Betnavski cesti v Mariboruprišel  44-letni  Mariborčan.  Kot  kupec  je  pristopil  do  blagajne,  nablagajniški  pult položil pločevinko pijače, nato pa blagajničarki nenadomaizročil  vrečko  ter  zahteval, da jo napolni z denarjem. Ker blagajničarkatega ni takoj storila, je z roko segel za pas, izvlekel pištolo, jo pokazalprodajalki  ter  ji zagrozil. Med tem je pristopila druga prodajalka, obe zblagajničarko sta pričeli vpiti, to pa je roparja očitno tako zmedlo, da jepospravil  pištolo,  s  pulta  vzel položeno pločevinko pijače in zbežal izprodajalne.  Med kaznivim dejanjem ni bil nihče poškodovan. Policisti  so  se nemudoma odzvali na obvestilo o oboroženem ropu. Takoj sozablokirali  območje  v  okolici  prodajalne in že po nekaj minutah prijeliosumljenca,  mu  odvzeli  orožje  ter ga pridržali. Seveda ga bodo kazenskoovadili  pristojnemu  tožilstvu,  trenutno  pa  še  preverjajo, ali je istiosumljenec  morebiti  izvršil  še  katero  od  podobnih dejanj, izvršenih vpreteklosti na tem območju. OSEBNI AVTO V DRAVI  Policisti  PP  Maribor  I  so  z zbiranjem obvestil ugotovili, da je v rekiDravi,  pri  studenški  brvi  v Mariboru, potopljen osebni avtomobil znamkeMazda 323, reg. štev. MB 23-71M, ki je bil 19. 4. 2017, ob 00.20 ukraden naSmetanovi ulici v Mariboru. Za pomoč so zaprosili mariborske gasilce, ki sovozilo na tem mestu v reki Dravi dejansko našli in ga izvlekli iz vode. Foto:PP Maribor

Wed, 17. Jul 2019 at 20:12

356 ogledov

Župan Lendave Janez Magyar: Izpad pri črpanju nepovratnih evropskih sredstev bo težko nadomestiti
V današnji Sredi  je moj sogovornik župan občine Lendava Janez Magyar. Po lanskih županskih volitvah je prevzel vajeti obmejne, narodnostno, pa tudi versko barvite občine. Kot sam ugotavlja, se je dela lotil kot podjetnik, z enakim odnosom do občine, kakor ga je imel, ko je še vodil svoje družinsko podjetje. Gospodarstvo, turizem, okoljska vprašanja so bila in bodo v ospredju njegovega županovanja.Tudi zato je med prednostnimi projekti, za katerega je med pomurskimi župani že dobil zeleno luč, železniška proga,ki bi bila speljana od Beltinec do Lendave in naprej na Madžarsko. In ker je črto bodoče železniške povezave potegnil tudi na Madžarsko, je postal predmet napadov v lokalnih medijih v Pomurju, ki tako kot velik del slovenskih dominantnih medijev, pa tudi političnih obrazov levice, ki je trenutno na oblasti, povezovanje na gospodarskem področju s sosednjo Madžarsko takoj vidijo kot nevarnost Orbanizacije Slovenije.Tudi pri projektu EKP 2025 se je lendavska občina stkala vezi s sosednjimi obmejnimi območji na Hrvaškem, Madžarskem in v Avstriji, ker jim prav vsebina tega povezovanja prinaša dodano vrednost.Pogovor sva sklenila z lendavskimi že kar tradicionalnimi etnografsko turistično kulinaričnimi prireditvami v okviru festivala Vinarium, ki v Lendavo privabi na tisoče obiskovalcev od blizu in daleč.
Teme
pozitivne novice

Zadnji komentarji

Viktor hajsinger

2019-06-02 17:46:33


Dragi Vane K. Tegov, da, da. Groza. Tudi ti nisi več rosno mlad, poznaš našo zgodovino, poznaš aktualno politično razpoloženje, odnose v državi, družbi. Poznaš Celje. Poznaš Celjane. Toda, a si pozabil kako so nas vsa leta po vojni nadlegovali politiki, nas poniževali, podcenjevali? V začetku stari, tipa Franc Leskošek - Luka, pozneje malo mlajši potomci predvojnih komunistov, revolucionarjev. Veš, malo sem prestar, da bi pozabil kaj vse so počenjali ti fakini, in to so počenjali desetletja, vse bolj samozavestno, dokler se ni zbudila Evropa in rekla dost vas imamo svinje, komunistične. Celje, delavsko mesto, Gaberje, kvart revežev, izkoriščanih delavcev, je postalo eno najbolj trdih partijskih središč Slovenije. Celje, mesto priseljenih partijskih, udbovskih podtaknjencev iz cele Jugoslavije. Po vojni so nas ustrahovali. Med vojno so ga "za vsak primer" klicali Hanzi, po vojni pa so nas maltretirali. Iz kmečke družine, pošten obrtnik, po vojni potomci ... Upravnik Carine Celje mi je zaupal. Po razpisu so morali vse vloge oddati celjski udbi, ki je po nekaj dneh sporočila koga lahko zaposlijo. Kadrovska komisija je dajala soglasje o tem kdo je primeren za.,.. Pokojni prijatelj Marko, sin polkovnika, zet revolucionarja, mi ni verjel kako me je nadlegovala partija, šele več let po osamosvojitvi je ugotovil, da je ostal brez službe zaradi politike. Kakšno razpoloženje je vladalo konec 80 - tih, postali smo nasmejani, verjeli, da je bog tudi nam namenil dostojno življenje. Krambergerja so nam umorili, Pučnika "uničili", Janšo zapirali in zapirali. Ustanavljali so nove in nove politične stranke, delali zmedo, vmes pa kradli in ropali najino državo, jo spravili na kant Volilno telo je postalo apatično - prav to so hoteli - in nam ZAVLADALI. Pri tem pa so jim, tudi to dobro veš, pomagali najini politični liderjii in naju - nas spravili v položaj današnjega dne

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Zakaj potrebujemo pozitivne novice in misli ?