Pred dnevi je v oddaji Sreda v sredo podpredsednik SLS Primož Jelševar jasno povedal, da bi zunanji minister  Karel Erjavec  zaradi svoje zgodovinske odgovornosti pri arbitraži moral v zapor, ker je odgovoren za izgubo ozemlja, ki je bilo zgodovinsko vedno slovensko. Seznam tistih, ki bi morali stopiti pred obličje zakona in odgovarjati za izgubo slovenskega ozemlja pa je krepko daljši. Začeli bi lahko pri Edvardu Kardelju, Ivanu Mačku Matiji, Borisu Kidriču, Vidi Tomšič ( na njihovo srečo so že pokojni), na seznam pa pridali še Milana Kučana, Igorja Bavčarja, nenazadnje pa tudi Boruta Pahorja in Karla Erjavca, ki sta premeteno potegnila slovenske volivce v referendumsko past, ki je botrovala arbitražnemu fiasku o meji s Hrvaško. Slovenska politika je s pristankom na arbitražo, ne pa z jasnim pogojem, da šele z urejenim mejnim vprašanjem prižge zeleno luč hrvaškemu vstopu v Evropsko unijo, vnovič podlegla agresivnim hrvaškim teritorialnim zahtevam, za katere  nimajo niti najmanjše zgodovinske pravice.

Zaradi kravjih kupčij Kardelja in Bakarića genocid nad zavednimi Slovenci v Štrigovi

Le nekaj mesecev po koncu 2. svetovne vojne in zmagi komunistične revolucije, so  Hrvati odprli vprašanje občine Štrigova, češ da je celotno Medmurje vedno bilo hrvaško,  čeprav je na tem območju živela večina avtohtonega slovenskega prebivalstva. Oktobra 1945 je bila oblikovana komisija občinskih narodnih odborov Slovenije in Hrvaške, ki je odločila, da bo območje okraja Štrigova pripadalo Hrvaški, četudi so bili  administrativno, politično, finančno, sodno in po zemljiški knjigi v pristojnosti okraja Ljutomer! Še več,  legitimni ustavni in avnojski sklepi so štrigovsko območje s prek 20 zaselki prisodili Sloveniji, ne pa Hrvaški, saj je tod bila večina slovenskega življa (97%). Ker pa v »internacionalistični« Jugoslaviji meja itak ni važna,  se je določanja meje ob »rujni kapljici« lotevala kar komunistična elita. Edvardu Kardelju se je zahotelo območje grada Mokrice, zato je ob kozarcu Vladimirju Bakariču v zameno ponudil območje štrigovskega okraja. Kravja kupčija partijske oligarhije s slovenskim ozemljem je sprožila močno reakcijo med slovenskimi domoljubi v štrigovskem okraju. Vrstili so se protesti, v Beograd so zavedni Slovenci pošiljali svoje predstavnike, da prepričajo zvezne oblasti o tej krivici.

Tedanji Oznovec Zdenko Zavadlav je v svoji knjigi Matjaževa vojska na Slovenskem med drugim tudi zapisal:   »Cirkus je bil tudi v Štrigovi………naši mariborski oznovci in knojevci so morali s krvavečim srcem po posebnem naročilu Kardelja in Mačka »delati red«. Ta red pa je bila pripojitev Štrigove Hrvaški in ustoličenje hrvaške ljudske oblasti. Seveda pa odstranitev slovenskih zastav in napisov na krajevnih odborih in šolah ter pregon slovenskih odborov in šolnikov«.  Zaradi množičnih  protestov in demonstracij  je zvezna komisija, ki jo je vodila Latinka Perović aprila 1946 odločila, da okraj Razkrižje z desetimi naselji in kakih 1600 prebivalci  ostane v Sloveniji, štrigovski okraj z osmimi naselji in 3500 prebivalci, pa pripade Hrvaški.  K temu jih je navedel tudi dogodek, ko je Vida Tomšič obiskala Štrigovo, je hrvaška Udba med protestnike namestila večje število provokatorjev, ki so glasno navijali za Hrvaško.

Po tej odločitvi so Hrvati pričeli z neusmiljeno okupacijo.  S pomočjo hrvaške UDBE, KNOJA in policije je prevzela kontrolo nad vsem območjem. Slovensko policijo je zamenjala hrvaška, pregnali so slovenske učitelje in odstranili slovenske napise ter jih nadomestili s hrvaškimi. Prebivalci so še kar naprej protestirali. Ustanovljena je bila nova komisija na čelu s takratnima notranjima ministroma Ivanom Mačkom Matijo in Stevom Krajačićem, ki sta 3. junija 1946, ne da bi stopila na teren, kar v ljutomerski vinski kleti v »rožicah« odločila, da Štrigova pripada Hrvaški.  To je povzročilo nove nemire. Priče so vedele povedati, da so jezni prebivalci Štrigove hrvaške učitelje naložili na vozove in jih odpeljali na Hrvaško. Zaradi številnih aretacij slovenskih funkcionarjev so se prebivalci Razkrižja pritožili zvezni kontrolni komisiji. Imenovali so novo komisijo za ureditev meje. Nova zvezna komisija, v kateri so bili kot član Lepa Perović, Pavle Gregorič kot predsednik republiške kontrolne komisije Hrvaške in Vida Tomšič, predsednica kontrolne komisije Slovenije, je položaj raziskala na terenu. Po ugotovitvah te komisije je Razkrižje z okoliškimi vasmi in zaselki ponovno pripadlo Sloveniji, Štrigova pa ponovno Hrvaški.

Tudi ta odločitev nove komisije je sprožila številne proteste, zato so se hrvaške oblasti slovenskih domoljubov lotile z najhujšim terorjem. Hrvaška Udba je takrat zavajala, da na štrigovskem območju obračunava s prevratniško namišljeno mogočno Matjaževo vojsko, čeprav je bil ponesrečeno montiran proces z matjaževci končan že septembra 1946 v Mariboru. Protestnike so pričeli ustrahovati, zapirati v kletne prostore več objektov na Štrigovi, kjer so se nad njimi izživljali,   jih pretepati in krvavo mučiti.  Brez hrane in vode, zaslišanja in mučenja, kjer so si hrvaški Udbovci dovolili najbolj bestialne metode, od puljenja nohtov, obešanja žensk za lase, ugašanja cigaret na koži, posiljevanjih,  utapljanju v čebrih polne vode, rezali so jim jezike in ušesa ter spolovila, jim iztaknili oči, parali črevesje, …. »mojega strica Franca Kovačiča, ki je zaprtim prinašal hrano, so prijeli in ker je odklonil zahtevo, da bi postal udbaški ovaduh, so pretepli do smrti,« nam je dejal danes že pokojni Alojz Kovačič.

 Raznarodovalni genocid nad štrigovskimi zavednimi Slovenci pa se je zgodil v noči iz 16. na 17. marec 1947. V zavetju noči so zaprte Slovence odpeljali nekaj sto metrov na Štrigovo, v Repov gozd, kjer so jih zverinsko pobili do smrti z noži, krampi, motikami in drugim kmetijskim orodjem, njihova trupla pa zmetali v strelski jarek ter jih le na pol zagrebli. Nekateri, ki so preživeli štrigovsko klavnico, so  se še naslednjo noč po pokolu plazili na pol živi, počasi, v mukah umirajoči. Krvniki so dokončali svoje delo, kraj zločina pa prekrili z betonskim slojem. Čeprav še danes seznam žrtev ni popoln, so doslej potrjene naslednje slovenske  žrtve hrvaškega genocida: Pepi Rožman, 16 let, Gibina, mučen do smrti; Štefan Vinko, Razkrižje; Ivan Prša, Gibina; Franc Golenko, Štrigova; Štefan Trajner, Banfje, Razkriški Vrh; Alojz Benko Šafarščak; oče Karba, Razkriški Vrh; sin Karba, Razkriški vrh; Valentin Gašperič, Vadaričin sin, Vučivšak; Marija Kerčmar, trgovka iz Štrigove, pobita z motiko; Julijana Kerčmar, Štrigova; Avgust Repa, Štrigova; mesar Štefan Barbarič, Štrigova; Marija Barbarič, mesarjeva žena, Štrigova; Jurij Dovečar ali Kovačev Durek, Štrigova; Avgust Repa, Štrigova; Štefan Srša, Jalšovec; Genofefa Srša, Jalšovec; Martin Kodba, Jalšovec; Franc Kovačič, Jalšovec; Štefan Dujh, študent, Businščak, Železna Gora; Zadravec, Trnovščak, Grabrovnik; Miško Vozlič, Šafarsko; Ernest Šarman, lesni trgovec iz Maribora; Ivan Petovar, Banfje; Lutar, Razkrižje; Martin Rojko, Pršova Graba; Danijel Ohman, Pršova Graba.  Kakih 180 Slovencev je bilo zatem zaprtih in obsojenih na dolgoletne kazni v težkih ječah v Slavonski Požegi in drugod, tudi oče in mati Alojza Kovačiča, ki po čudežu nista končala v strelskem jarku Repovega gozda nad Štrigovo.

Slovensko državno tožilsvo: zaradi pomanjkanja dejstev preiskava na "mrtvi točki"

Genocid nad slovenskim življem v Štrigovi so desetletja prikrivali, tako slovenske oblasti, kakor tudi hrvaške, ki so še danes zatrjujejo, da so žrtve Hrvati in ne slovenski domoljubi. Poboj v Repovem gozdu do danes ni  dočakal sodnega epiloga. S štrigovskim pobojem zavednih Slovencev naj bi se skoraj dve desetletji ukvarjalo soboško državno tožilstvo, vendar naj bi zadeva ostala na »mrtvi točki zaradi pomanjkanja dokazov«, je leta 2009 dejal soboški tožilec Žarko Bejek. Prozoren izgovor državnega tožilca, kajti kak mesec pred tem je upokojeni arhivar in dokumentalist dr. Peter Pavel Klasinc izdal knjigo  Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi in okolici v prvih letih po drugi svetovni vojni, v kateri je zbral številne dokumente, ki razgaljajo ozadja hrvaškega genocida v Štrigovi. Čeprav se je namenoma izognil komentiranju zbranih dokumentov, » lahko vsak bralec sam  ugotovi, da so bili umorjeni le zato, ker so kot Slovenci želeli živeti v Sloveniji.« Zanimivo, da so se poglobljeni raziskavi ozadja dogajanj v Štrigovi uprli tako na mariborskem pokrajinskem arhivu, kakor tudi na Agenciji za raziskovalno dejavnost RS, so pa zato Petra Pavla Klasinca obiskali kriminalisti in hoteli izvedeti kaj več o vsebini zbranih dokumentov. Zato ni neumestno vprašanje, v kolikšni meri je za »mrtvo točko« tožilske preiskave krivo dejstvo, da je ugledna oseba iz Ljutomera zaprosila takratno generalno tožilko Zdenko Cerar, da se zadeve genocida v Štrigovi ne sproži, ker so še živi štirje udeleženci genocida?

Danes, točno 69 let po pokolu zavednih Slovencev uradna Hrvaška še vedno trdi, da so žrtve hrvaški državljani, priimke žrtev na spomeniku pa so preprosto pohrvatili. Dejstvo je, da so bili pobiti le zato, ker kot Slovenci niso hoteli postati Hrvati. In pri tej krvavi raboti je hrvaški Udbi asistirala tudi slovenska Udba.

Slovenskim botrom arbitraže Pahorju, Erjavcu in še komu; ste pri reševanju mejnega vprašanja s Hrvaško imeli v mislih tudi dokumente o pobojih v Štrigovi? Dvomim, sicer meja, ki so jo določili haaški arbitri, na tem prostoru ne bi vnovič posegla po slovenskem ozemlju!!!!

Boris Cipot