Že ob izvolitvi prof. dr. Mira Cerarja je bilo slišati, da gre za prehodno vlado. Dejstvo je, da je slovenska politika ni nikoli sprejela, da je bila zasilni izhod v sili, ki se imenuje Janša. Zato je tudi nobena socialna skupina ni priznala za svojo, sprejela in podpirala. Tudi sama ni nikoli pri nikomur našla podpore. Bila je brez identitete. Njena naloga je bila proti. Zakaj je, ni bilo nikoli jasno. Namesto, da bi iskala podpornike in zaveznike, je stalno ustvarjala nove nasprotnike. Zadnji primer je spopadanje s štrajki. Stalno se je hvalila, kako je finančno uspešna. Razsipno je podpirala že tako premožne in dobro stoječe, za tiste, ki so želeli priti samo na nivo nekdanjih plač pred zujfom, pa ni imela posluha. Še več, prezirala jih je in se iz njih norčevala. Pravzaprav je imela negativen odnos do državljanov in se je iz njihove pameti norčevala. Ljudi je skušala vleči za nos v stilu najbolj populističnih manir. Ti časi so z zlomom komunizma bolj ali manj propadli. Ne opozicija, sama v sebi se je zrušila. Zato je jasno, da svojega položaja v družbi ne more identificirati.

Mnogi predsedniku pokojne vlade naenkrat pripisujejo veliko modrost in ugotavljajo, da se je vlada zrušila za to, da bi se na naslednjih volitvah predsednikova stranka rešila. Da je vlado iz egoističnih strankarskih ciljev Cerar sam odstavil. Mogoče bi to lahko pripisali kakšnim izkušenim politikom, njemu pa težko. Še zlasti po nedavnem strankarskem mariborskem kongresu, ki je bil eno samo neodgovorno in otročje, izobraženca in demokrata nevredno samohvalisanje. Po odstopu njenega predsednika kot predsednika vlade si je težko predstavljati, da bi bila stranka uspešna na volitvah. »Luzarjev« ljudje ne marajo in resnično ni logično, zakaj bi ga volili, če je nevešč vodenja koalicije in ga, po lastnem zatrjevanju, nihče v njej ni maral in  cenil.

 

Nepravna, neustavna, nedržavotvorna vlada

Človek obrača, Bog obrne. Zdi se, da Cerarjeva vlada ni imel možnosti za uspeh, pa če bi se še tako trudila. Pa se, razen redkih izjem ni. Če smo glede na izobrazbo in akademski naziv dr. Cerarja kaj pričakovali, je bil odnos do pravne države. Ne duha, ne sluha o njem. Začelo se je z zaprtjem enega poslanca, vodjo največje opozicijske stranke, kar je že samo na sebi smrdljivo. Zadevo je reševalo sodišče.

Na stališča ustavnega sodišča se je kot akademski ustavni pravnik požvižgal. Odnos do katoliških šol, ga je dokončno razgalil. Ravnal je kot številni verniki v totalitarizmu, ko so nekdanji voditelji fantovskih Marijinih družb postali najbolj ognjeviti pristaši in sodelavci  dr. Zdenka Roterja. Zadevo je reševal Madžar – predstavnik manjšine v slovenskem parlamentu!

Del slovenskega morja je, kljub sodbi arbitražnega sodišča, za slovenske ribiče nedosegljiv. Če bi se tako obnašali leta 1991 in se bali JLA bi bili še danes v Jugoslaviji. Zato je jasno, zakaj Janšo tako sovraži, da je kot njegovega pristaša na sodišču zmerjal Državljana K. in mislil, da bo s tem tam zmagal. Sicer, g, profesor ustavnega prva, od kdaj pa je biti član opozicije zločin? To so totalitarne manire.

Odnos do slovenskih gasilcev, policajev, vojakov in uslužbencev varnostne službe dokazuje odnos vlade do slovenske države. Ko smo komaj praznovali četrstoletnico njenega obstoja! Več mu pomenijo Dražgoše kot slovenska osamosvojitev in slovenska država. Žal ga tudi to ni obdržalo do konca mandata. V resnici jih njihovi zagovorniki in častilci smatrajo zgolj kot sredstvo za manipulacijo z ljudmi. Verjamete sedaj?!

Ne kaplja, ampak slap čez rob pa je odstopna izjava ustavnega pravnika in tačasnega predsednika vlade dr. Cerarja o sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je razveljavila referendum o drugem tiru. Očitno ima tudi on o sodiščih kar najslabše mnenje. Seveda iz drugačnega izhodišča kot večina državljanov. Delovati mora v interesu oblasti ne državljanov!

 

Zwei Professoren, der Staat ist verloren

Cerarjeva vlada je bila na eni strani izrazito profesorska, na drugi pa hijensko-sesalska. Naivnost profesorjev v realnem svetu ni težko izkoriščati.  Nekaj je bilo  izjem, ki  pa voza niso mogle potegniti iz blata. Niso bili vpeljani, bili so preveliki individualisti in ko je eden voz vlekel naprej, ga je drugi zadrževal ali vlekel nazaj. Od prvega dne so bili obsojeni na neuspeh.

Za profesorje je večinsko znano, da se precenjujejo, da se pogosto vidijo kot nekakšni odrešeniki. Če ne na strokovnem področju, pa na moralnem gotovo. Preveč zaupajo papirju in svojim sposobnostim. Spominjajo me na nekega znanega slovenskega znanstvenika, ki se je odločil, da si bo kupil avto in se naučil voziti. Nabavil si je knjige v vseh jezikih, se temeljito naučil teorije vožnje in cestnoprometnih predpisov in nato z inštruktorjem sedel v lastno vozilo. Že na prvem rahlem ovinku izjemno široke in moderne ceste sta bila v jarku. Gospod profesor je še danes brez izpita, ni voznik, čeprav je teoretično o vožnji avtomobila največji strokovnjak v Sloveniji. Ni vse v knjigah. Lahko poznaš vse note, pa ne zmoreš nič zapeti.

Ljudska modrost pravi, da že dva profesorja uničita državo, kaj šele toliko, kot jih je bilo v Cerarjevi vladi. Tipičen primer je bila docentka dr. Anja Kopač Mrak, ministrica za  delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Večino mandata je morala pospravljati blato, ki sta ga na slovensko revščino zmetala skupaj z njenim predhodnikom prof. dr. Svetlikom. Bil je najbolj antisocialen minister v vseh dosedanjih slovenskih vladah. Komunist, pravi! Poleg izjemne zunanje urejenosti in poudarjene skrbi za zunanjost, strokovnega poznavanja  literature, strankarske pripadnosti in ideologije, je gospa ministrica na vsakem koraku, kljub lepim besedam, izražala nerazumevanje za globino problematike, ki jo je v okviru svojega ministrstva vodila in  urejala. Ni bila s srcem pri stvari, čeprav si je prizadevala. Bila je izrazito ideološka, ne poznavalska. Očitno nikoli ni bila v socialni stiski. Revščina je samo ena, mogoča najlažja njena dimenzija. Hujše so one, družbene, ki človeka kot družbeno bitje izničijo. Nenazadnje že samo na sebi dovolj pove dejstvo, da ni vodila pogovorov s stavkajočimi, za kar je bila prva poklicana. In takih primerov je bilo v tej vladi preveč, da bi bila uspešna.

Politika ni spoštovana veda, biti njen sluga pa je poklic, ki predpostavlja tudi drugačna znanja. Želeti se udejstvovati v njej, ne prinaša časti in uspeha, slednje je rezultat njenega obvladovanja. Gospod dr. Miro Cerar je nesporno dokazal, da je popoln antitalent za politiko. To ni njegova krivda, tak se je rodil. Problem je v tem, da tega ne more dojeti, da to razume kot neskončno krivico do njega. Strici iz ozadja, pa ne oni, ki jih je imenoval v odstopni izjavi, to je bila njegova največja vladna-znanstveno inovacija, saj so stare sile po njegovem politiki vseh od njegove starejših strank, so ga na najgrši možni način izrabili.

Dr. Stane Granda