Slišim, da je Stojan Petrič, ki naj bi bil alfa in omega v časopisni hiši Delo, jezen na mene, ker sem v zvezi z njim in njegovimi aktivnostmi napisal dva članka. Njegova jeza me preseneča, saj nisem zapisal ničesar neresničnega, temveč sem le povzel podatke, ki so v okviru uradnih državnih podatkov dostopni na svetovnem spletu. O njemu ne bi nikoli pisal ničesar, če v njegovem časopisu Delo ne bi lani novembra o meni objavili neresnico, da so me njihovi raziskovalni novinarji našli v Rajskih dokumentih. Zaradi teh neresnic sem bil in sem še zmeraj tema razprav in komentarjev.

 O meni je bilo takrat objavljenih veliko prispevkov v skoraj vseh slovenskih medijih. Ko sem naročil kopije objav teh člankov za prvih šest dni po objavi neresnic v časopisu Delo, sem prejel 229 strani objav. Ni kaj, velik uspeh časopisa Delo pri razširjanju neresnic.

 Mnogi, ki me poznajo in so me zagovarjali, so zaradi tega imeli težave, saj so bili napadeni, kako me upajo zagovarjati, če pa je v Delu pisalo, da utajujem davke in da so me našli v Rajskih dokumentih. Nikogar ni zanimalo, kaj je res. Zaradi mene je poslanec Luka Mesec zahteval sklic izredne seje odbora za finance in monetarno politiko v državnem zboru Republike Slovenije. Nihče od vseh navedenih, razen TV Slovenija oziroma voditeljice Odmevov Rosvite Pesek, ni imel hrabrosti, da me pokliče in vpraša, kaj je res in kaj ne. Še več, nekateri so potem celo napadli voditeljico Rosvito Pesek. Vsi so slepo sledili neresnicam časopisa Delo in njihove raziskovalne novinarke Anuške Delič Zavrl. Nihče je ni vprašal, kaj jo je vodilo k temu, da je o meni objavila neresnice na celotni strani časopisa Delo. Ali je mogoče menila, da sem labilen tip, ki se bo ob napadu vseh slovenskih medijev odločil za samomor? Ne, nisem, in to je njena največja zmota. Vem, da nisem naredil ničesar narobe, vem, da poslujem v skladu s predpisi Slovenije, v Sloveniji plačujem vse davke in za svoje pravice in resnico se bojujem, tako kot se bojujem za svoje stranke. Do konca. Priznam pa, da je bilo hudo in nikomur ne želim, da bi se znašel v moji koži.

 Torej, če mora biti kdo jezen, sem to jaz, ne pa Stojan Petrič. Stojanu Petriču ne zamerim, da so v njegovem časopisu Delo o meni objavili neresnice, saj mogoče res ni kriv, čeprav je to težko verjeti. Predvidevam, da od začetka izdajanja časopisa Delo, to je od leta 1959, še o nikomer niso v razmaku samo petih dni objavili dva celostranska članka. Mogoče je bil do zdaj takšnega privilegija deležen le nekdanji jugoslovanski predsednik Tito. Torej, zakaj bi mi časopisna hiša Delo v petih dneh (6. in 10. novembra 2017) namenila dva celostranska članka? Nisem politik, nisem član nobene politične stranke, ne ustanavljam stranke, ne bom sodeloval na letošnjih volitvah, nisem državni funkcionar, nisem član nobenega nadzornega sveta državnega podjetja, nisem član uprave nobenega državnega podjetja, nimam nobene pomembne funkcije v Sloveniji in nisem absolutna javna osebnost. Sem pa davčni svetovalec, odgovorni urednik revije Denar in na nek način tudi raziskovalni novinar.

Stojan Petrič je v zadnjih štirih mesecih, kolikor je minilo od objave neresničnega članka o meni v časopisu Delo, imel več kot dovolj časa, da me pokliče na razgovor in se mi v imenu časopisne hiše Delo opraviči za neresnice. Toda tega ni storil. Zakaj? Mogoče je res dal dovoljenje za objavo neresničnega članka o meni, mogoče je res dal dovoljenje, da mi namenijo celo stran v velikem časopisu Delo, mogoče res ni vedel, kaj počno njegovi novinarji, toda moral bi vedeti. Škoda, da tako velik in uspešen človek ni znal narediti tega majhnega koraka in izgovoriti čudežni besedi: Oprosti, Ivan.

Do zdaj sta se mi za objave neresnic opravičila le dva medija, in to Radio Ognjišče ter Radio 1. Vsi ostali mediji kljub mojim osebnim pozivom, da mi predložijo dokaze za objavljene neresnice, niso zmogli konkretnega odgovora. Najpogostejši odgovor je bil: Povzeli smo STA. Odgovor STA pa je bil: Povzeli smo Delo. Kako priročno! Papagaji v vrsti. Slovenska tiskovna agencija povzema neresnice in jih posreduje slovenski in svetovni javnosti.

 Zato spoštovani Stojan Petrič, nikar ne bodite jezni name. Če ste lahko na koga jezni, je to vaša novinarka Anuška Delić Zavrl, ki vas je več kot očitno izigrala. Ali pa mogoče ne?

 Še zmeraj ne vem, zakaj sem dobil celo stran. Nekateri pravijo, da zato, ker sem desni, Stojan Petrič pa je levi in naj bi mu levi to naročili. Ne vem, kaj je to levi in kaj je to desni, saj kot berem in vidim, nekateri v zadnjih tridesetih letih preskakujejo levo in desno, da več ne veš, ali je več levih pri desnih, ali več desnih pri levih. Dejstvo je, da sem odraščal v miličniški družini v Prekmurju, da sem končal vojaško šolo – Letalsko gimnazijo maršala Tita v Mostarju, da sem tam bil sprejet v Zvezo komunistov Jugoslavije, iz katere pa sem izstopil leta 1990 in da sem služil vojaški rok v JLA. Res je, da sem bil direktor Dursa v času Janševe vlade, toda za to je zaslužen dr. Andrej Bajuk in nihče drug. Zaradi tega me ne more nihče povezovati ne z Janezom Janšo in ne z Milanom Kučanom, za čigar stranko sem v preteklosti delal še največ. Pa še oba sva Prekmurca. Toda pozabljivost naredi svoje. Dejstvo je, da so mi levi in desni naredili veliko škode. Prvi v času, ko sem bil direktor Dursa, drugi pa potem, ko sem kot davčni svetovalec konec leta 2011 prevzel zastopanje podjetij sinov Zorana Jankovića. Takoj za tem, to je v začetku leta 2012, sem doživel osebni davčni pregled, davčni pregled enega od mojih podjetij in izmišljeno kazensko ovadbo Dursa, ki je bila po dveh letih zavržena, saj nisem storil očitanih dejanj. Posledica teh napadov je bil v naslednjih letih padec prihodkov mojih podjetij in mojih osebnih dohodkov, več kot 20 blokad bančnih računov dveh mojih podjetij in seveda posledično še mojega osebnega računa. Priznam, da je bilo zelo hudo, toda zaradi našega strokovnega in trdega dela smo se izvlekli iz vsega tega in leto 2017 je bilo spet eno od najuspešnejših. Ne bom trdil, da je to zato, ker na koncu zmaga resnica, ker to ne drži. Zmaga vztrajnost, trdo delo, zveste stranke in kanček sreče.

 Zato bi bilo veliko bolje, če se Stojan Petrič ne bi jezil, temveč bi še naprej ostal razumen človek in uspešen podjetnik ter bi vsem priznal, da je lastnik časopisa Delo, saj to ni nič slabega. Kot lastnik časopisa pa mora nadzirati svoje novinarje in mora paziti, da so njegovi novinarji strokovni, pošteni in resnicoljubi, kajti nove neresnice ga lahko pripeljejo do nove jeze.

 

Mag. Ivan Simič