Od leta 2016 imamo v Ljubljani Gradiškovo ulico, kar je seveda vzbudilo zanimanje avtorja tega prispevka in ga spodbudilo k raziskovanju, za katerega Gradiška je šlo. V tokratni številki Novic bomo tako spoznali zgodbo o Matevžu Faustu Gradišku, ki (to morda velja poudariti) ni v sorodu s spodaj podpisanim. Čeprav na teh straneh nava­dno beremo o znanstvenikih, izumiteljih in pionirjih na svojih področjih, govori ta prispevek o možu, ki je najbolj znan po tem, da se je ukvarjal s homeopatijo, ki bi jo lahko označili kot »alternativno znanost«. Nam pa vsekakor odstira zanimiv pogled v raz­burljivo zgodovinsko obdobje.

Matevž Gradišek se je rodil leta 1776 v Zgornjih Gamelj­nah očetu Gregorju in materi Elizabet i. Družina je bila revna, mati je pekla kruh za prodajo, oče pa je bil tkalec, prodajal je po sejmih in za dodaten zaslužek doma kuhal brinovec (biograf pri tem navaja, da je ta brinovec Matevž kmalu začel pokušati, najprej iz zanimanja, potem pa že kar iz navade). Matevž je bil bole­hen otrok, pestila ga je vrsta bolezni, predvsem epilepsija, poleg tega pa mu je nekdo pri petih letih vrgel kamen v gla­vo. Nasploh ni imel srečnega otroštva, večkrat lačen kot sit je postal zelo vraževeren in boječ. Bil pa je dovolj na­darjen, da se je ob spodbudi domačega župnika hitro na­učil brati, odkril je tudi dar za govorništvo. Bil je tudi podjeten, hitro je ugotovil, da lahko zasluži nekaj malega, če uči brati vaške fante.

Pri dvanajstih letih ga je oče kot vajenca poslal v Ljubljano, da bi se tam naučil izdelovanja vrvic in podobnih spretnosti. Po dveh letih je mojster ne­pričakovano umrl, za Matevža pa so se začele težave. Starejši vajenci ga niso marali in so ga pogosto pretepali. Ponovno je zbolel in deset dni preživel v bolnišnici pri usmiljenih bratih v Ljubljani. Usmiljeni brati so bili meniški red, ki je v Avstriji skrbel za bolnike, in to ne glede na plačilo, zgradba njihove bolnice v Lju­bljani pa je do potresa leta 1895 stala na Ajdovščini. Na Matevža so naredili velik vtis, začel je razmišljati o duhovnem življenju. Po ozdravitvi je nadaljeval vajeništvo pri drugem mojstru in pri osemnajstih opravil rokodelski izpit. Nato se je odpravil v Celje, kjer je tri leta delal kot trakarski pomočnik. Dela ni vzljubil, razmišljal je, da bi odšel v samostan. Najprej se je pozanimal pri kapucinih, nato pri frančiškanih, a ga nikjer niso sprejeli. Ker je rad pomagal bolnikom v samostanu, so mu predlagali, da gre med usmiljene brate v Ljubljano. Sprejet je bil leta 1797, ko je začel noviciat na Dunaju. V samostanskih bolnišnicah so si bratje zdravilsko znanje pridobili kar s prak­tičnim delom, najbolj nadarjenim pa je vodstvo omogočilo študij medicine. Matevž, ki si je nadel redovno ime Faust, je naslednjih nekaj let preživel med opravljanjem raznih nižjih del, učenjem in na­biranjem miloščine za delovanje samostana. Pogosto so ga pestile bolezni, tudi po več mesecev skupaj, ter druge neprijetnosti, med strežbo bolnikom v blaznici ga je eden on njih napadel in zabodel. Leta 1800 se je vrnil v Ljubljano, kjer je opravil slovesne redovne zaobljube. Med preostalim delom je spisal še kratko nabožno knjižico Eno vsakdanje teh lepih čednosti polno povzdigovanje svojega duha k večnemu živemu Bogu.

Leta 1803 se je brat Faust odpravil v Valtice (Felds­berg) blizu meje z Moravsko v samostan usmiljenih bratov, kjer je začel študij anatomije in osteologije. Med njegovimi učitelji v Valticah je bil tudi priznani zdravnik in botanik Norbert Adam Boccius. Faust je bil priden študent in je hitro napredoval. V dveh letih je opravil vse izpite in nadaljeval študij v Pragi, naj­prej kot izredni, nato pa kot redni študent medicine na Karlovi univerzi, ob tem pa je delal v bolnišnici svojega reda. Delo je bilo težko, po deželi je razsajala lakota, vrstile so se epidemije, za nameček pa je bilo to tudi obdobje Napoleonovih vojaških zmag po Evropi, kar je bolnišnico napolnilo z ranjenimi vojaki. Ko je bolnišnico zapustil glavni zdravnik, je Faust prevzel njegovo delo in bil pri tem uspešen. Ob vsem tem je končal študij in bil izvoljen za subpriorja, za novo delovno mesto pa so mu določili Ljubljano. Tja se je odpravil s poštno kočijo, kjer je menda kar na poti ozdravil bolnega kočijaža in še dve potnici.

Leta 1806 je Faust prišel v Ljubljano in nastopil delo v bolnišnici. Usmiljeni bratje so delo v Ljublja­ni začeli leta 1786, bolnica pa je povsem zaživela leta 1789. Imela je po dvanajst postelj za moške in ženske, oddelek za dermatološke in venerične bole­zni (predvsem sifilis), kirurški oddelek, oddelek za bolnike s kroničnimi boleznimi dihal, srca in ožilja (kar bi danes opredelili kot interno medicino) ter blaznico. Imeli so tudi javno lekarno. Že leta 1807 je provincial usmiljenih bratov Fausta imenoval za priorja samostana in predstojnika bolnice – kar pa ni šlo brez nasprotovanja prejšnjega priorja. Sodeč po virih, je bil pri vodenju uspešen, pacienti pa večinoma zadovoljni. Kot predstojnik je Faust pri­čakal prihod francoske vojske v Ljubljano. Soočen s pomanjkanjem sredstev je po navodilih z Dunaja na koncu leta 1811 bolnico in samostan prepustil Francozom, usmiljeni bratje pa so zapustili mesto. Bolnico je prevzela posebna komisija, pridružili so ji še porodnišnico, hiralnico in ustanovo za najdenčke, vse skupaj pa so poimenovali civilna bolnišnica. Leta vajenci ga niso marali in so ga pogosto pretepali. Ponovno je zbolel in deset dni preživel v bolnišnici pri usmiljenih bratih v Ljubljani. Usmiljeni brati so bili meniški red, ki je v Avstriji skrbel za bolnike, in to ne glede na plačilo, zgradba njihove bolnice v Lju­bljani pa je do potresa leta 1895 stala na Ajdovščini. Na Matevža so naredili velik vtis, začel je razmišljati o duhovnem življenju. Po ozdravitvi je nadaljeval vajeništvo pri drugem mojstru in pri osemnajstih opravil rokodelski izpit. Nato se je odpravil v Celje, kjer je tri leta delal kot trakarski pomočnik. Dela ni vzljubil, razmišljal je, da bi odšel v samostan. Najprej se je pozanimal pri kapucinih, nato pri frančiškanih, a ga nikjer niso sprejeli. Ker je rad pomagal bolnikom v samostanu, so mu predlagali, da gre med usmiljene brate v Ljubljano. Sprejet je bil leta 1797, ko je začel noviciat na Dunaju. V samostanskih bolnišnicah so si bratje zdravilsko znanje pridobili kar s prak­tičnim delom, najbolj nadarjenim pa je vodstvo omogočilo študij medicine. Matevž, ki si je nadel redovno ime Faust, je naslednjih nekaj let preživel med opravljanjem raznih nižjih del, učenjem in na­biranjem miloščine za delovanje samostana. Pogosto so ga pestile bolezni, tudi po več mesecev skupaj, ter druge neprijetnosti, med strežbo bolnikom v blaznici ga je eden on njih napadel in zabodel. Leta 1800 se je vrnil v Ljubljano, kjer je opravil slovesne redovne zaobljube. Med preostalim delom je spisal še kratko nabožno knjižico Eno vsakdanje teh lepih čednosti polno povzdigovanje svojega duha k večnemu živemu Bogu.

Leta 1803 se je brat Faust odpravil v Valtice (Felds­berg) blizu meje z Moravsko v samostan usmiljenih bratov, kjer je začel študij anatomije in osteologije. Med njegovimi učitelji v Valticah je bil tudi priznani zdravnik in botanik Norbert Adam Boccius. Faust je bil priden študent in je hitro napredoval. V dveh letih je opravil vse izpite in nadaljeval študij v Pragi, naj­prej kot izredni, nato pa kot redni študent medicine na Karlovi univerzi, ob tem pa je delal v bolnišnici svojega reda. Delo je bilo težko, po deželi je razsajala lakota, vrstile so se epidemije, za nameček pa je bilo to tudi obdobje Napoleonovih vojaških zmag po Evropi, kar je bolnišnico napolnilo z ranjenimi vojaki. Ko je bolnišnico zapustil glavni zdravnik, je Faust prevzel njegovo delo in bil pri tem uspešen. Ob vsem tem je končal študij in bil izvoljen za subpriorja, za novo delovno mesto pa so mu določili Ljubljano. Tja se je odpravil s poštno kočijo, kjer je menda kar na poti ozdravil bolnega kočijaža in še dve potnici.

 

Portret Matevža Gradiška, predvidoma avtorja Matevža Langusa.

Sliko hrani Narodni muzej Slovenije.

Leta 1806 je Faust prišel v Ljubljano in nastopil delo v bolnišnici. Usmiljeni bratje so delo v Ljublja­ni začeli leta 1786, bolnica pa je povsem zaživela leta 1789. Imela je po dvanajst postelj za moške in ženske, oddelek za dermatološke in venerične bole­zni (predvsem sifilis), kirurški oddelek, oddelek za bolnike s kroničnimi boleznimi dihal, srca in ožilja (kar bi danes opredelili kot interno medicino) ter blaznico. Imeli so tudi javno lekarno. Že leta 1807 je provincial usmiljenih bratov Fausta imenoval za priorja samostana in predstojnika bolnice – kar pa ni šlo brez nasprotovanja prejšnjega priorja. Sodeč po virih, je bil pri vodenju uspešen, pacienti pa večinoma zadovoljni. Kot predstojnik je Faust pri­čakal prihod francoske vojske v Ljubljano. Soočen s pomanjkanjem sredstev je po navodilih z Dunaja na koncu leta 1811 bolnico in samostan prepustil Francozom, usmiljeni bratje pa so zapustili mesto. Bolnico je prevzela posebna komisija, pridružili so ji še porodnišnico, hiralnico in ustanovo za najdenčke, vse skupaj pa so poimenovali civilna bolnišnica. Leta 1849 jo je prevzela dežela Kranjska.

Po razpustu samostana je Faust našel zatočišče kot domači zdravnik pri bogatem veletrgovcu Mateju Castagnetu, najprej v Ljubljani in nato v Trstu. Pri tem je še vedno opravljal zdravniške storitve, bolnike je sprejemal na domu ali pa je potoval po deželi. V letih 1813-14 je ob epidemiji trebušnega tifusa, pegavice in griže organiziral improvizirano bolnico in tja pripeljal bolnike iz celotne regije. Vedno bolj se je ukvarjal tudi s homeopatijo, o tem nekoliko kasneje. S svojim početjem je bil neprenehoma v sporu z zdravniki v uradnih bolnišnicah, imel pa je podporo pri »hvaležnih pacientih« in nekaterih izobražencih, k sebi so ga klicali tudi plemiči.

Leta 1823 so Faustu odobrili prošnjo za upokojitev, z Dunaja so mu dodelili tudi pokojnino. Naslednje leto je pod Šmarno goro kupil zapuščeno parcelo, ki so ji domačini rekli Pušava. Tam je dal zgraditi kapelico in domovanje, kjer je nato z dovoljenjem oblasti začel izvajati zdravilske dejavnosti. Med ljudmi se je za hišico prijelo ime »Faustulanum«, on pa je bil »puščavnik«, »eremit« ali kar »doktor Faustus«. Spori z uradno medicino so se nadaljevali in se včasih razvneli do te mere, da se je moral zago­varjati pred oblastmi. Imel pa je tudi nekaj uspehov, v epidemiji kolere leta 1836 je denimo od več kot dvesto bolnikov, ki jih je zdravil, menda umrlo le pet. V Faustulanumu je ostal do konca življenja, za posledicami pljučnice je umrl leta 1837. Pokopali so ga v Šmartnem, njegov grob se do danes ni ohranil.

Faustova zapuščina je, kot je bilo že njegovo življenje, kontroverzna. Najpogosteje se o njem zapiše, da je bil začetnik homeopatije v naših krajih, kar pono­sno poudarjajo temu področju posvečene sodobne spletne strani – kot znak dolge tradicije pri nas. Za kaj pravzaprav gre pri homeopatiji? Gre za zdravil­sko metodo, ki jo je začel nemški zdravnik Samuel Hahnemann (1755–1843). Opazil je, da kinin, zdravilo proti malariji, pri zdravem povzroči enako mrzlico kot malarija pri bolniku. Na podlagi tega je sklepal, da simptomi bolezni v resnici niso znaki bolezni, am­pak znaki odpora telesa proti bolezni. Homeopatija torej pomeni načelo zdravljenja, podobnega s podob­nim, nasprotno od (v homeopatskem besednjaku) alopatije, kjer se zdravi s sredstvi, ki odstranjujejo simptome bolezni (kar je načeloma način uradne medicine). Homeopatski pripravki so tipično izredno razredčene raztopine določene učinkovine, pogosto tako zelo razredčene, da v raztopini praktično ni nobene molekule učinkovine več! Pa ne izgubljajmo več besed o (ne)učinkovitosti te metode.

Faust se je s homeopatijo začel ukvarjati že v času, ko je bil predstojnik bolnice, posebej intenzivno pa potem v Faustulanumu, čeprav je bila homeopa­tija pri nas z zakonom prepovedana od leta 1819. Slovenski biografski leksikon do Fausta ni nič kaj prizanesljiv, označi ga za šarlatana z veliko močjo sugestije in »z občutnim pomanjkanjem stanovske morale«, katerega udejstvovanje je naredilo zdra­vstvu na Kranjskem »v vsakem oziru veliko škodo«. S svojo »amfibično stanovsko pripadnostjo« je za homeopatijo pridobil mnogo duhovščine in jih »po svojem vzorcu zanjo fanatično navdušil«. Ob vsem tem je pravzaprav najmanj nenavadno, da Faustov portret krasi spominski zlatnik, ki ga Univerzitetni klinični center Ljubljana, dejanski naslednik civilne bolnice, podarja zaslužnim zaposlenim.

Omenimo na koncu še to, da je Fausta poznal tudi France Prešeren, ki je s prijateljem Matijo Čopom obiskoval svojega strica Jakoba, vikarja v cerkvi na Šmarni gori. O njem sta zapisala, da je »tak, kakor da je ušel hudiču iz torbe«. Nekateri viri napačno navajajo, da je Prešeren Faustu v Kranjski čbelici posvetil tole bodico:

Popred si pevec bil, zdaj si homeopat;

popred si časa bil, zdaj si življenja tat.

Zgornji verzi pa so bili v resnici posvečeni Blažu Potočniku, župniku v Šentvidu in narodnemu buditelju, ki je bil tudi pesnik in v času abecedne vojne pristaš metelčice – prav tako pa navdušen homeopat. Lahko torej sklepamo, kaj si je Prešeren mislil o homeopatiji. Je pa verjetno Fausta, čeprav ne po lastnem imenu, zbodel v romanci Od zidanja cerkve na Šmarni gori, ki jo najdemo v zbranih delih.

avtor: Anton Gradišek

 Članek je bil izvirno objavljen v Novice IJS, december 2017.

 

Univerzitetni klinični center je ob 210. obletnici ustanovitve (1786-1996) Civilne bolnice v Ljubljani izdal zlatnik. Na eni strani je silhueta glavne stavbe Kliničnega centra in leto ustanovitve, na drugi pa podoba tedanjega upravnika bolnišnice, zdravnika Matevža Fausta Gradiška.

 

Dr. Jurij Šilc je leta 2000 izdal knjigo o življenju in delu Matevža Gradiška z naslovom »Doktor Faustus: prior usmiljenih bratov v Ljubljani in zdravnik na Kranjskem«.