SI
Matevž Faust Gradišek- zdravnik in homeopat
V Fokusu
Zanimivo

Torek, 27. februar 2018 ob 06:19

Odpri galerijo

Od leta 2016 imamo v Ljubljani Gradiškovo ulico, kar je seveda vzbudilo zanimanje avtorja tega prispevka in ga spodbudilo k raziskovanju, za katerega Gradiška je šlo. V tokratni številki Novic bomo tako spoznali zgodbo o Matevžu Faustu Gradišku, ki (to morda velja poudariti) ni v sorodu s spodaj podpisanim. Čeprav na teh straneh nava­dno beremo o znanstvenikih, izumiteljih in pionirjih na svojih področjih, govori ta prispevek o možu, ki je najbolj znan po tem, da se je ukvarjal s homeopatijo, ki bi jo lahko označili kot »alternativno znanost«. Nam pa vsekakor odstira zanimiv pogled v raz­burljivo zgodovinsko obdobje.

Matevž Gradišek se je rodil leta 1776 v Zgornjih Gamelj­nah očetu Gregorju in materi Elizabet i. Družina je bila revna, mati je pekla kruh za prodajo, oče pa je bil tkalec, prodajal je po sejmih in za dodaten zaslužek doma kuhal brinovec (biograf pri tem navaja, da je ta brinovec Matevž kmalu začel pokušati, najprej iz zanimanja, potem pa že kar iz navade). Matevž je bil bole­hen otrok, pestila ga je vrsta bolezni, predvsem epilepsija, poleg tega pa mu je nekdo pri petih letih vrgel kamen v gla­vo. Nasploh ni imel srečnega otroštva, večkrat lačen kot sit je postal zelo vraževeren in boječ. Bil pa je dovolj na­darjen, da se je ob spodbudi domačega župnika hitro na­učil brati, odkril je tudi dar za govorništvo. Bil je tudi podjeten, hitro je ugotovil, da lahko zasluži nekaj malega, če uči brati vaške fante.

Pri dvanajstih letih ga je oče kot vajenca poslal v Ljubljano, da bi se tam naučil izdelovanja vrvic in podobnih spretnosti. Po dveh letih je mojster ne­pričakovano umrl, za Matevža pa so se začele težave. Starejši vajenci ga niso marali in so ga pogosto pretepali. Ponovno je zbolel in deset dni preživel v bolnišnici pri usmiljenih bratih v Ljubljani. Usmiljeni brati so bili meniški red, ki je v Avstriji skrbel za bolnike, in to ne glede na plačilo, zgradba njihove bolnice v Lju­bljani pa je do potresa leta 1895 stala na Ajdovščini. Na Matevža so naredili velik vtis, začel je razmišljati o duhovnem življenju. Po ozdravitvi je nadaljeval vajeništvo pri drugem mojstru in pri osemnajstih opravil rokodelski izpit. Nato se je odpravil v Celje, kjer je tri leta delal kot trakarski pomočnik. Dela ni vzljubil, razmišljal je, da bi odšel v samostan. Najprej se je pozanimal pri kapucinih, nato pri frančiškanih, a ga nikjer niso sprejeli. Ker je rad pomagal bolnikom v samostanu, so mu predlagali, da gre med usmiljene brate v Ljubljano. Sprejet je bil leta 1797, ko je začel noviciat na Dunaju. V samostanskih bolnišnicah so si bratje zdravilsko znanje pridobili kar s prak­tičnim delom, najbolj nadarjenim pa je vodstvo omogočilo študij medicine. Matevž, ki si je nadel redovno ime Faust, je naslednjih nekaj let preživel med opravljanjem raznih nižjih del, učenjem in na­biranjem miloščine za delovanje samostana. Pogosto so ga pestile bolezni, tudi po več mesecev skupaj, ter druge neprijetnosti, med strežbo bolnikom v blaznici ga je eden on njih napadel in zabodel. Leta 1800 se je vrnil v Ljubljano, kjer je opravil slovesne redovne zaobljube. Med preostalim delom je spisal še kratko nabožno knjižico Eno vsakdanje teh lepih čednosti polno povzdigovanje svojega duha k večnemu živemu Bogu.

Leta 1803 se je brat Faust odpravil v Valtice (Felds­berg) blizu meje z Moravsko v samostan usmiljenih bratov, kjer je začel študij anatomije in osteologije. Med njegovimi učitelji v Valticah je bil tudi priznani zdravnik in botanik Norbert Adam Boccius. Faust je bil priden študent in je hitro napredoval. V dveh letih je opravil vse izpite in nadaljeval študij v Pragi, naj­prej kot izredni, nato pa kot redni študent medicine na Karlovi univerzi, ob tem pa je delal v bolnišnici svojega reda. Delo je bilo težko, po deželi je razsajala lakota, vrstile so se epidemije, za nameček pa je bilo to tudi obdobje Napoleonovih vojaških zmag po Evropi, kar je bolnišnico napolnilo z ranjenimi vojaki. Ko je bolnišnico zapustil glavni zdravnik, je Faust prevzel njegovo delo in bil pri tem uspešen. Ob vsem tem je končal študij in bil izvoljen za subpriorja, za novo delovno mesto pa so mu določili Ljubljano. Tja se je odpravil s poštno kočijo, kjer je menda kar na poti ozdravil bolnega kočijaža in še dve potnici.

Leta 1806 je Faust prišel v Ljubljano in nastopil delo v bolnišnici. Usmiljeni bratje so delo v Ljublja­ni začeli leta 1786, bolnica pa je povsem zaživela leta 1789. Imela je po dvanajst postelj za moške in ženske, oddelek za dermatološke in venerične bole­zni (predvsem sifilis), kirurški oddelek, oddelek za bolnike s kroničnimi boleznimi dihal, srca in ožilja (kar bi danes opredelili kot interno medicino) ter blaznico. Imeli so tudi javno lekarno. Že leta 1807 je provincial usmiljenih bratov Fausta imenoval za priorja samostana in predstojnika bolnice – kar pa ni šlo brez nasprotovanja prejšnjega priorja. Sodeč po virih, je bil pri vodenju uspešen, pacienti pa večinoma zadovoljni. Kot predstojnik je Faust pri­čakal prihod francoske vojske v Ljubljano. Soočen s pomanjkanjem sredstev je po navodilih z Dunaja na koncu leta 1811 bolnico in samostan prepustil Francozom, usmiljeni bratje pa so zapustili mesto. Bolnico je prevzela posebna komisija, pridružili so ji še porodnišnico, hiralnico in ustanovo za najdenčke, vse skupaj pa so poimenovali civilna bolnišnica. Leta vajenci ga niso marali in so ga pogosto pretepali. Ponovno je zbolel in deset dni preživel v bolnišnici pri usmiljenih bratih v Ljubljani. Usmiljeni brati so bili meniški red, ki je v Avstriji skrbel za bolnike, in to ne glede na plačilo, zgradba njihove bolnice v Lju­bljani pa je do potresa leta 1895 stala na Ajdovščini. Na Matevža so naredili velik vtis, začel je razmišljati o duhovnem življenju. Po ozdravitvi je nadaljeval vajeništvo pri drugem mojstru in pri osemnajstih opravil rokodelski izpit. Nato se je odpravil v Celje, kjer je tri leta delal kot trakarski pomočnik. Dela ni vzljubil, razmišljal je, da bi odšel v samostan. Najprej se je pozanimal pri kapucinih, nato pri frančiškanih, a ga nikjer niso sprejeli. Ker je rad pomagal bolnikom v samostanu, so mu predlagali, da gre med usmiljene brate v Ljubljano. Sprejet je bil leta 1797, ko je začel noviciat na Dunaju. V samostanskih bolnišnicah so si bratje zdravilsko znanje pridobili kar s prak­tičnim delom, najbolj nadarjenim pa je vodstvo omogočilo študij medicine. Matevž, ki si je nadel redovno ime Faust, je naslednjih nekaj let preživel med opravljanjem raznih nižjih del, učenjem in na­biranjem miloščine za delovanje samostana. Pogosto so ga pestile bolezni, tudi po več mesecev skupaj, ter druge neprijetnosti, med strežbo bolnikom v blaznici ga je eden on njih napadel in zabodel. Leta 1800 se je vrnil v Ljubljano, kjer je opravil slovesne redovne zaobljube. Med preostalim delom je spisal še kratko nabožno knjižico Eno vsakdanje teh lepih čednosti polno povzdigovanje svojega duha k večnemu živemu Bogu.

Leta 1803 se je brat Faust odpravil v Valtice (Felds­berg) blizu meje z Moravsko v samostan usmiljenih bratov, kjer je začel študij anatomije in osteologije. Med njegovimi učitelji v Valticah je bil tudi priznani zdravnik in botanik Norbert Adam Boccius. Faust je bil priden študent in je hitro napredoval. V dveh letih je opravil vse izpite in nadaljeval študij v Pragi, naj­prej kot izredni, nato pa kot redni študent medicine na Karlovi univerzi, ob tem pa je delal v bolnišnici svojega reda. Delo je bilo težko, po deželi je razsajala lakota, vrstile so se epidemije, za nameček pa je bilo to tudi obdobje Napoleonovih vojaških zmag po Evropi, kar je bolnišnico napolnilo z ranjenimi vojaki. Ko je bolnišnico zapustil glavni zdravnik, je Faust prevzel njegovo delo in bil pri tem uspešen. Ob vsem tem je končal študij in bil izvoljen za subpriorja, za novo delovno mesto pa so mu določili Ljubljano. Tja se je odpravil s poštno kočijo, kjer je menda kar na poti ozdravil bolnega kočijaža in še dve potnici.

 

Portret Matevža Gradiška, predvidoma avtorja Matevža Langusa.

Sliko hrani Narodni muzej Slovenije.

Leta 1806 je Faust prišel v Ljubljano in nastopil delo v bolnišnici. Usmiljeni bratje so delo v Ljublja­ni začeli leta 1786, bolnica pa je povsem zaživela leta 1789. Imela je po dvanajst postelj za moške in ženske, oddelek za dermatološke in venerične bole­zni (predvsem sifilis), kirurški oddelek, oddelek za bolnike s kroničnimi boleznimi dihal, srca in ožilja (kar bi danes opredelili kot interno medicino) ter blaznico. Imeli so tudi javno lekarno. Že leta 1807 je provincial usmiljenih bratov Fausta imenoval za priorja samostana in predstojnika bolnice – kar pa ni šlo brez nasprotovanja prejšnjega priorja. Sodeč po virih, je bil pri vodenju uspešen, pacienti pa večinoma zadovoljni. Kot predstojnik je Faust pri­čakal prihod francoske vojske v Ljubljano. Soočen s pomanjkanjem sredstev je po navodilih z Dunaja na koncu leta 1811 bolnico in samostan prepustil Francozom, usmiljeni bratje pa so zapustili mesto. Bolnico je prevzela posebna komisija, pridružili so ji še porodnišnico, hiralnico in ustanovo za najdenčke, vse skupaj pa so poimenovali civilna bolnišnica. Leta 1849 jo je prevzela dežela Kranjska.

Po razpustu samostana je Faust našel zatočišče kot domači zdravnik pri bogatem veletrgovcu Mateju Castagnetu, najprej v Ljubljani in nato v Trstu. Pri tem je še vedno opravljal zdravniške storitve, bolnike je sprejemal na domu ali pa je potoval po deželi. V letih 1813-14 je ob epidemiji trebušnega tifusa, pegavice in griže organiziral improvizirano bolnico in tja pripeljal bolnike iz celotne regije. Vedno bolj se je ukvarjal tudi s homeopatijo, o tem nekoliko kasneje. S svojim početjem je bil neprenehoma v sporu z zdravniki v uradnih bolnišnicah, imel pa je podporo pri »hvaležnih pacientih« in nekaterih izobražencih, k sebi so ga klicali tudi plemiči.

Leta 1823 so Faustu odobrili prošnjo za upokojitev, z Dunaja so mu dodelili tudi pokojnino. Naslednje leto je pod Šmarno goro kupil zapuščeno parcelo, ki so ji domačini rekli Pušava. Tam je dal zgraditi kapelico in domovanje, kjer je nato z dovoljenjem oblasti začel izvajati zdravilske dejavnosti. Med ljudmi se je za hišico prijelo ime »Faustulanum«, on pa je bil »puščavnik«, »eremit« ali kar »doktor Faustus«. Spori z uradno medicino so se nadaljevali in se včasih razvneli do te mere, da se je moral zago­varjati pred oblastmi. Imel pa je tudi nekaj uspehov, v epidemiji kolere leta 1836 je denimo od več kot dvesto bolnikov, ki jih je zdravil, menda umrlo le pet. V Faustulanumu je ostal do konca življenja, za posledicami pljučnice je umrl leta 1837. Pokopali so ga v Šmartnem, njegov grob se do danes ni ohranil.

Faustova zapuščina je, kot je bilo že njegovo življenje, kontroverzna. Najpogosteje se o njem zapiše, da je bil začetnik homeopatije v naših krajih, kar pono­sno poudarjajo temu področju posvečene sodobne spletne strani – kot znak dolge tradicije pri nas. Za kaj pravzaprav gre pri homeopatiji? Gre za zdravil­sko metodo, ki jo je začel nemški zdravnik Samuel Hahnemann (1755–1843). Opazil je, da kinin, zdravilo proti malariji, pri zdravem povzroči enako mrzlico kot malarija pri bolniku. Na podlagi tega je sklepal, da simptomi bolezni v resnici niso znaki bolezni, am­pak znaki odpora telesa proti bolezni. Homeopatija torej pomeni načelo zdravljenja, podobnega s podob­nim, nasprotno od (v homeopatskem besednjaku) alopatije, kjer se zdravi s sredstvi, ki odstranjujejo simptome bolezni (kar je načeloma način uradne medicine). Homeopatski pripravki so tipično izredno razredčene raztopine določene učinkovine, pogosto tako zelo razredčene, da v raztopini praktično ni nobene molekule učinkovine več! Pa ne izgubljajmo več besed o (ne)učinkovitosti te metode.

Faust se je s homeopatijo začel ukvarjati že v času, ko je bil predstojnik bolnice, posebej intenzivno pa potem v Faustulanumu, čeprav je bila homeopa­tija pri nas z zakonom prepovedana od leta 1819. Slovenski biografski leksikon do Fausta ni nič kaj prizanesljiv, označi ga za šarlatana z veliko močjo sugestije in »z občutnim pomanjkanjem stanovske morale«, katerega udejstvovanje je naredilo zdra­vstvu na Kranjskem »v vsakem oziru veliko škodo«. S svojo »amfibično stanovsko pripadnostjo« je za homeopatijo pridobil mnogo duhovščine in jih »po svojem vzorcu zanjo fanatično navdušil«. Ob vsem tem je pravzaprav najmanj nenavadno, da Faustov portret krasi spominski zlatnik, ki ga Univerzitetni klinični center Ljubljana, dejanski naslednik civilne bolnice, podarja zaslužnim zaposlenim.

Omenimo na koncu še to, da je Fausta poznal tudi France Prešeren, ki je s prijateljem Matijo Čopom obiskoval svojega strica Jakoba, vikarja v cerkvi na Šmarni gori. O njem sta zapisala, da je »tak, kakor da je ušel hudiču iz torbe«. Nekateri viri napačno navajajo, da je Prešeren Faustu v Kranjski čbelici posvetil tole bodico:

Popred si pevec bil, zdaj si homeopat;

popred si časa bil, zdaj si življenja tat.

Zgornji verzi pa so bili v resnici posvečeni Blažu Potočniku, župniku v Šentvidu in narodnemu buditelju, ki je bil tudi pesnik in v času abecedne vojne pristaš metelčice – prav tako pa navdušen homeopat. Lahko torej sklepamo, kaj si je Prešeren mislil o homeopatiji. Je pa verjetno Fausta, čeprav ne po lastnem imenu, zbodel v romanci Od zidanja cerkve na Šmarni gori, ki jo najdemo v zbranih delih.

avtor: Anton Gradišek

 Članek je bil izvirno objavljen v Novice IJS, december 2017.

 

Univerzitetni klinični center je ob 210. obletnici ustanovitve (1786-1996) Civilne bolnice v Ljubljani izdal zlatnik. Na eni strani je silhueta glavne stavbe Kliničnega centra in leto ustanovitve, na drugi pa podoba tedanjega upravnika bolnišnice, zdravnika Matevža Fausta Gradiška.

 

Dr. Jurij Šilc je leta 2000 izdal knjigo o življenju in delu Matevža Gradiška z naslovom »Doktor Faustus: prior usmiljenih bratov v Ljubljani in zdravnik na Kranjskem«.

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 14. Dec 2018 at 20:35

0 ogledov

Terorizem: Evropski poslanci predlagajo nove ukrepe za soočanje z grožnjami
Odbor Evropskega parlamenta za boj proti terorizmu predlaga niz ukrepov za učinkovitejše soočenje s terorističnimi grožnjami v Evropi. Ukrepi med drugim predvidevajo okrepitev Europola, standardizirano deljenje podatkov in izboljšano sodelovanje med državami članicami, boj priti radikalizaciji na spletu in izven njega ter oblikovanje evropskega seznama radikaliziranih skrajnežev. Poslanci si prav tako prizadevajo za okrepljeno spremljanje islamskih borcev, ki se vračajo v Evropo in okrepitev možnosti za njihov kazenski pregon, med ukrepi pa je tudi poostreno varovanje zunanjih meja EU ter preverjanje posameznikov v varnostnih bazah podatkov ob prestopu meje. Odbor je bil ustanovljen julija 2017 z namenom, da pripravi predloge za učinkovitejši boj proti terorizmu, z delom je pričel septembra 2017. Izsledki in priporočila odbora so bili predstavljeni na decembrskem plenarnem zasedanju v Strasbourgu, poslanci so na glasovanju predlagane ukrepe podprli. Sodelovanje in pretok informacij Zaradi mednarodnega značaja delovanja zlikovcev boj proti terorizmu zahteva močan in koordiniran odziv ter učinkovit in hiter pretok informacij med državami EU. “Pretok informacij med državami članicami še vedno ovirajo tehnične pomanjkljivosti. Za učinkovitejše deljenje informacij je potrebno okrepiti Europol in Eurojust, ki služita kot vozlišči za pretok podatkov”, je povedala ena izmed avtoric poročila, Monika Hohlmeier(EPP, Nemčija). Soporočevalka Helga Stevens (ECR, Belgija) je opozorila na področje dešifriranja: “Dešifriranje sporočil je zelo zahtevna naloga, predvsem za manjše države, ki nimajo na razpolago veliko sredstev in tehnične opreme. Zato želimo za to področje zadolžiti Europol, s tem bi razbremenili države članice. Policija in tožilstvo bi s tem na primer pridobila možnost dostopa do šifriranih sporočil na WhatsAppu ali Messengerju. Sedaj je to praktično nemogoče, saj tehnološka podjetja za pridobitev dokazov ne želijo sodelovati s sodišči.” Zaščita zunanjih meja Teroristični napadi so v zadnjih letih razkrili pomanjkljivosti mejnih nadzorov, ki so jih na žalost uspeli izkoristiti zlikavci. Poročilo parlamentarnega odbora države članice poziva k investicijam v tehnološko opremo, ki bi pri mejnih kontrolah omogočala preglede v različnih bazah podatkov. Prav tako poslanci poudarjajo pomen uporabe biometričnih podatkov ter nujno zagotovitev inter-operatibilnosti podatkovnih baz. Preprečevanje radikalizacije Glavni viri radikalizacije posameznikov so neprimerne vsebine na družbenih omrežjih, tiskana in avdiovizualna vsebina, ki podpira radikalne ideje ter stik z že radikaliziranimi skupinami. Poročilo odbora poziva k sprejemu zakonodaje, ki bi od tehnoloških in medijskih podjetij zahtevala, da radikalne teroristične vsebine odstrani s spleta. Podjetja bi prav tako morala redno poročati o pojavu radikalnih terorističnih vsebin. “Če želimo uspešno integracijo posameznikov, si moramo izmenjevati dobre prakse”, je poudarila Monika Hohlmeier. Helga Stevens si želi skupnega EU seznama t.i. pridigarjev sovraštva, ki sedaj delujejo povsem neopaženo, predvsem kadar se premikajo iz ene države v drugo. Več o tem v priloženem videoposnetku. (https://multimedia.europarl.europa.eu/sl/terrorism-helga-stevens_N02-PUB-181122-STEV_ev)

Fri, 14. Dec 2018 at 17:25

0 ogledov

Predbožični pogovor s soboškim škofom dr. Petrom Štumpfom

Fri, 14. Dec 2018 at 13:49

0 ogledov

V Gruškovju odkrili 5 ilegalnih migrantov in jih po hitrem postopku vrnili Hrvatom
Ilegalnim migrantom, ki jih med pregledom odkrijejo mejni organi na slovensko hrvaški meji, ni videti konca. Tako iz mariborske PU poročajo, da so čeraj ob 13.35 je na Mednarodnem mejnem prehodu Gruškovje v priklopnem tovornem vozilu bolgarskih registrskih oznak, odkrili pet ilegalnih moigrantov. S tehničnimi sredstvi so policisti zaznali povečano prisotnost CO2 v notranjosti tovornega dela priklopnega vozila, reagiral je tudi indikator srčnega utripa. Med pregledom vozila so policisti ugotovili tudi, da je bila pletenica, ki je speta s carinsko zalivko, poškodovana oziroma prerezana in ponovno speta. Ob pregledu vozila so nato policisti v tovornem delu priklopnega vozila odkrili 5 državljanov Afganistana, ki so na tak način skušali nedovoljeno vstopiti v našo državo. Štirje so bili stari 18, en pa 22 let, še poroča PU Maribor. Vsem, petim so policisti zavrnili vstop in so jih po zaključenem postopku predali hrvaškim varnostnim organom.

Thu, 13. Dec 2018 at 19:01

174 ogledov

Evropski utrip: Video pismo Patricije Šulin iz Strasbourga

Thu, 13. Dec 2018 at 16:37

150 ogledov

Celje: Umrl je dr. Ivan Stopar, častni meščan Celja in gradoslovec mednarodnega formata
Včeraj je v Celju  umrl častni meščan Celja dr. Ivan Stopar, ugleden slovenski umetnostni zgodovinar in konservator. Dr. Ivan Stopar je bil priznan, priljubljen in cenjen Celjan. Njegovo delo je prepoznavno tudi širše v Evropi, od ustanovitve Zavoda za spomeniško varstvo v Celju leta 1963, ko je postal njegov prvi ravnatelj, pa je bilo tesno povezano s Celjem. S trdim in vztrajnim delom je organiziral in strokovno utemeljil spomeniškovarstveno službo najprej v celjski regiji, kasneje pa tudi v delu Zasavja in Posavja. Dr. Ivan Stopar je posebno pozornost posvečal gradovom. Utemeljil je kastelologijo kot samostojno vedo in uvedel strokovni termin, ki je danes splošno sprejet. Opredelil je razvoj srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem ter opravil topografijo številnih grajskih stavb po Sloveniji. Gradove je slovenski in tuji javnosti predstavil v številnih knjigah, posebej pa je smiselno omeniti reprezentančno izdajo dela Gradovi na Slovenskem, ki je doživela več ponatisov in prevod v več tujih jezikov. Del tega, točneje  njegove monografije,  sem kot predstavnik mesta oziroma član delegacije mesta Celje izročil Lechtenseinskemu škofu  in  njihovem Erbprinzu Aloisu ter predstavnikom mesta Zagreb ob obisku pri njih. Posebno mesto v njegovem delu zaseda Stari grad Celje, ki mu je dr. Stopar ves čas namenjal posebno pozornost. Na novo je opredelil stavbno-zgodovinski razvoj gradu in dolga leta vodil njegovo obnovo. V Knežjem dvorcu je prepoznal enega ključnih srednjeveških fevdalnih objektov v tem delu Evrope in sodeloval pri opredelitvi konservatorskih izhodišč. Kot svetovalec Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Celje, je sodeloval tudi pri obnovitvenih delih. Dr. Ivan Stopar je dobitnik več priznanj in nagrad, med katerimi je leta 1975 za delo v spomeniškovarstveni službi prejel zvezno plaketo Zveze konservatorskih društev Jugoslavije, leta 1992 je prejel Steletovo nagrado Slovenskega konservatorskega društva, leta 1994 zlati grb mesta Celje, leta 2012 pa je postal častni meščan Celja. Bil je tudi častni član Slovenskega konservatorskega društva. Njegov opus in znanje, ki ga je uspel posredovati strokovni javnosti ter mnogokrat tudi laični javnosti na razumljiv in dojemljiv način, ga je delalo velikega obenem preprostega in dostopnega, tako  kot je znal  predstaviti svoje znanstvene dosežke. Zato si tudi zasluži posebno mesto med  znanstveniki, ki je Celje  umestil med pomembne kraje spomeniškovarstvenega, kulturnega in turističnega zemljevida. V Celju, Sloveniji in Evropi je pustil neizbrisen pečat. Dr. Ivan Stopar je zadnje obdobje svojega življenja preživel v Domu Sv. Jožefa, na Jožefovem hribu v Celju. Vane K. Tegov  

Thu, 13. Dec 2018 at 16:24

119 ogledov

Davčne zatajitve in pranje denarja
Na današnji novinarski konferenci na Policijski upravi Maribor, sta RobertMunda, vodja Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Maribor inDamjana Slapar Burkat, vodja Sektorja za preiskave na Generalnem finančnemuradu, predstavila potek kriminalistične preiskave suma davčnih zatajitevin suma pranja denarja ter dosedanji predkazenski postopek, ki ga usmerjaOkrožno državno tožilstvo v Mariboru:Varovanje finančnih interesov Republike Slovenije in EU je ena od temeljnih prioritet dela Policije. Tudi zato je Sektor kriminalistične policije Policijske uprave Maribor v okviru obsežnega predkazenskega postopka izvedel aktivnosti preiskovanja kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete. Tako  so  na območju policijskih uprav Maribor, Celje, Ljubljana in Koper, na podlagi odredb sodišča na 17 naslovih opravili skupno 31 hišnih preiskav poslovnih  prostorov,  stanovanjskih prostorov in osebnih avtomobilov, kjer so  iskali  poslovno  dokumentacijo  in  druge  materialne dokaze, ki bodo služili kot dokaz v nadaljnjem kazenskem postopku. Preiskava,  ki  jo  usmerja  Okrožno  državno tožilstvo v Mariboru, poteka v smeri  utemeljitve  sumov  storitve  kaznivega  dejanja  Davčne zatajitve v hudodelski  združbi  po 249. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), za katero je predpisana  kazen zapora od 3 do 12 let in kaznivega dejanja Pranja denarja v  hudodelski  združbi  po  245.  členu KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora od 1 do 10 let. V  zvezi  s tem je bilo pridržanih 14 osumljencev, 6 osumljencev pa je bilo včeraj  s  kazensko ovadbo privedenih k preiskovalnemu sodniku, ki je zoper njih odredil sodno pridržanje zaradi odločitve o priporu.Osumljeni  so  kazniva dejanja izvrševali daljše obdobje na način, da so se združili  v  hudodelsko  združbo,  ki  je  zlorabljala gospodarske družbe z namenom  utaje  DDV  pri trgovanju z antikorozivnimi sredstvi znotraj držav Evropske  unije.  Vsak  član  te  hudodelske  združbe je imel pri tem svojo natančno  vlogo, bodisi pri zagotovitvi ustrezne gospodarske družbe, dobavi blaga,  prevozu blaga, skladiščenju blaga in dostave blaga končnemu kupcu v tujino.  V  ta  namen  so  ponarejali  poslovno  dokumentacijo, s katero so davčnemu  organu dali lažne podatke o dobavah in prodaji tega blaga znotraj Evropske  unije  in pri tem uveljavljali oprostitev plačila davka na dodano vrednost.  T.i. antikorozivna sredstva so po nakupu pri Madžarski družbi izSlovaške  z  lastnimi  cisternami odpeljali najprej na 2 lokaciji na širšem območju  Maribora,  kjer so celotno blago prečrpali v cisterne in mu dodali aditive  oz.  biodiesel,  s  katerim so ta antikorozivna sredstva pridobila lastnosti  pogonskega  goriva  (diesel),  nato  pa so to blago na črno, kot pogonsko  gorivo  diesel  prodali  v  Italijo medtem, ko so Finančni upravi Republike Slovenije z izdelavo ponarejene dokumentacije prikazovali, da naj bi  blago, ki so ga kupili pri gospodarski družbi na Madžarskem, prodali naobmočje Cipra, Bolgarije in Malte. Kriminalisti so ugotovili, da so se kazniva dejanja izvrševala prikrito, z namenom  preslepitve  Finančne uprave Republike Slovenije, v ta namen pa so zlorabljali  gospodarske  družbe,  ki  imajo  vse  lastnosti t.i. slamnatih družb, za direktorje teh družb pa so postavili »slamnate direktorje«. Zato  so  za  dokazovanje  kaznivih dejanj pri preiskavi izvajali prikritepreiskovalne ukrepe. S  temi  kaznivimi  dejanji so se v obdobju 4 let izognili plačilu davka na dodano  vrednost  v skupni višini okoli 3,3 milijona evrov in s tem za istiznesek oškodovali proračun Republike Slovenije. Del te premoženjske koristi so uporabili pri izvrševanju kaznivega dejanja pranja denarja. Pri  izvedbi  vseh operativnih aktivnosti je sodelovalo 64 kriminalistov in policistov iz policijskih uprav Maribor, Ljubljana, Celje in Murska Sobota. Kriminalisti  Sektorja  kriminalistične  policije Policijske uprave Maribor so v predkazenskem postopku sodelovali tudi s preiskovalci Finančne uprave Republike  Slovenije,  saj  si  policija  na  tem  področju,  zaradi visoke prioritete  ter učinkovitega zbiranja dokazov in pregona vedno prizadeva za sodelovanje   z   vsemi  pristojnimi  nadzornimi  organi  in  institucijami Republike Slovenije. Ob  hišnih  preiskavah  so  prav  tako ugotovili, da so osumljene osebe na krajih,  kjer  so izvrševali kazniva dejanja neustrezno ravnali z nevarnimi snovmi,  saj  niso  upoštevali  nobenih  predpisov o skladiščenju nevarnega blaga,  zato  so  inšpektorji  FURS  izvedli  postopke v skladu z njihovimi pristojnostmi.

Zadnji komentarji

grizlly

2018-12-07 18:38:28


podpišem

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Matevž Faust Gradišek- zdravnik in homeopat