Slovenski kulturni praznik je eden redkih »komunističnih« praznikov, ki se je prijel in so ga ljudje v veliki meri posvojili. Prav ganljivo je gledati, kako se tistega dne dobesedno valijo množice v kulturne ustanove, ki so ta dan običjano brezplačno dostopne. Zadnji podatek veliko pove. Večina jih najbrž je »zastonkarjev«, nekateri pa sicer nizkih vstopnin za vso družino ne zmorejo.

Slovenci smo stali in obstali predvsem ob slovenski kulturi na jezikovni(!!!!) osnovi. Nobena državna, ne kakšna druga oblast je ni podpirala. Nekateri duhovniki in bogatejši laiki v obliki kakšnih trgovcev, znamenit je  Knez – Knezova knižnica, sem pa tja kakšen graščak, ki je nudil hrano in stanovanje, kakšen advokat in v drugi polovici 19. stoletja Kranjski deželni zbor, so bili edini kulturni meceni in podporniki. V Stari Jugoslaviji so se pojavile še banke in kakšni industrialci, sicer pa je bila revščina značilnost kulture. Komunistična oblast je svojo »kulturo« zelo podpirala, celo zasipala z denarjem in nagradami, kakšnih bistvenih premikov, presežkov, pa ni bilo. Najpomembnejša je pravzaprav inštitucija samozaposlenih v kulturi, kjer jim pomaga plačevati nekatere socialne prispevke.  Potrebe in pričakovanja umetnikov, ki so nasedali oblastnikom, ki so poudarjali pomen kulture, so tako postajala vse večje, realizacija obljub pa vse manjša. Razkorak med pričakovanji in resnico je postajal vse večji in tako so kulturniki že v komunizmu začeli izkoriščati kulturni praznik za predstavljanje svojih stisk in nadlog. V demokraciji se je to naravnost razmahnilo. Številni govorniki vpletajo v svoje govore tudi svoje politično strankarsko prepričanje. V zadnjem času je najbolj na udaru predsednik republike Borut Pahor in tudi tokrat ni bilo drugače. Kot predsedniku vlade mu lahko marsikaj očitamo, kot predsedniku države pa v tem pogledu prav nič in obnašanje kulturnikov do njega je prava sramota. Nobena skrivnost ni, da je del slovenske kulture skrajno spolitiziran in zato bogato nagrajen. Spomnimo se samo »kulturnikov«, ki so prevzeli priimek Janša. Spomnimo se tudi, da se mora sedanja mariborska oblast zahvaliti zanjo v veliki meri kulturnikom in bistveno drugače ni tudi z osrednjo, Cerarjevo. Očitno je ta pozabila, kdo ji je pomagal do nje in maščevanje je sledilo.

Kljub vsem političnim zlorabam slovenske kulture so razmere dejansko skrajno slabe in zaskrbljujoče. Razen Narodne galerije in ljubljanske Opere ni v normalnem stanju niti eden stebrov resnične narodne in državne kulture: NUK, Narodni muzej, Arhiv Republike Slovenije, Drama, Filharmonija… Na tem področju je slovenska država pokazala premalo. Redno zaposleni živijo nekako tako kot ostali delavci v kulturi in gospodarstvu. Najslabše je za tehnično osebje, ki je običajno manj izobraženo in zato mnogi morajo dobivati razne dodatke, da dobijo zakonsko določeno plačo. Tragično je izven institucionalne kulture, zlasti na nivoju samozaposlenih v kulturi. Tu država dopušča kriminal in kršenje temeljnih človekovih in državljanskih pravic! Mnogi med njimi jemljejo svoje delo resno, kultura je garanje, dobesedno izgorevajo v njem. Teh ni med demonstranti – političnimi razgrajači, živijo pa skrajno bedno. So dejansko žrtve svojega odnosa do kulture in to resnične, ne one, ki hoče predvsem provocirati in opozarjati nase. Pravi umetniki nastopajo s svojim delom, namišljeni pa s svojo zunanostjo, obnašanjem in provociranjem. Forma je vse, vsebine ni.

Če priznamo težko stanje in razmere v slovenski kulturi to še ne pomeni, da se strinjamo z zasramovanjem njenega bistva in celo blatenjem države in demokracije. Ve se za konkretne krivce, njihova imena in priimke, »kulturniki« pa to zlorabljajo za blatenje predsednika Republike Slovenije in njenih simbolov. Tu ni operativne vsebinske zveze, tu sta zgolj in samo politika in ideologija in tega je preveč na kulturni praznik. Zlorablja se v ideološke namene in to se bo prej ali slej obrniko proti slovenski kulturi.Praznik izgublja svoj praznični naboj. Velik del javnosti ne razume, zakaj bi morali kulturniki živeti drugače kot večina, kjer prevladuje revščina. »Kulturniki-kričači-razgrajači« dejansko hočejo privilegiran položaj, hočejo državno oziroma finančno podlago za svoje ideološke izpade v korist vladajočih. V tem pogledu je bil tipičen komentar enega radijskih novinarjev, ki je dan pred praznikom za obstoječe razmere okrivil Janeza Janšo, blatil Krkoviča in se norčeval iz rodoljubja, ki je stalo za slovensko osamosvojitvijo. Hvala za tako ideološko in nestrpno kulturo RTVS! Dejansko sebi in njej kopljete grob!

Slavnostni govornik na letošnji Prešernovi proslavi g. Moedenderndorfer ni zlorabil praznika. Sodi med resnične kulturnike in kot tak pozna položaj nesrečnikov v lastnih vrstah. Če bi ravnal drugače, bi ga izvižgali. Kritika kulturne politike mora postati stalnica, intenzivirati se mora v predvolilnem obdobju. Trenutno se z njo obmetavata samo DESUS, ki se tako ideološko in slovenski levici všečno brani in NSi. Zlorabljanje praznika je ne glede na utemeljenost kritik poglabljanje ideološkosti kulture v najslabšem pomenu besede. Izhod iz obstoječih razmer je zelo lepo nakazala resnična kulturnica Ifigenija Zagoričnik Simonović v svojem govoru v Vrbi. V takih razmerah je treba pomen kulture dvigovati, biti dostojanstven v skladu z njeno tradicijo in resničnim pomen v zgodovini slovenstva, pokazati svojo kulturniško čast in integriteto, ne pa jo banalizirati za osebne ideološke cilje in potrebe.

Dr. Stane Granda