SI
Črni peni – prva znamka na svetu
Tudi tukaj smo bili Slovenci med prvimi
V Fokusu
Zanimivo

Sreda, 24. januar 2018 ob 17:58

Odpri galerijo

Prva znamka na svetu je bila izdana 1.maja 1840 v Veliki Britaniji. V poštnem prometu je bila v uporabi od 6.maja 1840 do 31.maja 1901. Torej poznamo znamke že skoraj 180 let. Uvedba znamk ni potekala gladko. Njihovemu tvorcu siru Rowlandu Hillu so nasprotniki grenili življenje, a uspel je prebroditi vse težave. Toda osnova ideja prihaja s strani avstro-ogrskega poštnega uslužbenca Lovrenca Koširja.

Prva znamka na svetu ima takšno ime, ker je njena vrednost en peni in je črne barve. Njena cena je v filatelističnem svetu okrog 10.000€. Na naslovni sliki so Lovrenc Košir, izgled znamke "črni penny" in njen tvorec sir Rowland Hill.

KDO JE BIL PRVI?

Zgodovinarji še niso uspeli razbrati kdo je bil prvi, ki je dal idejo o znamki. Definicija pravi, da je znamka potrdilo o vnaprej plačani poštni storitvi. Potrdilo pa je lahko v kakršnikoli obliki. V različnih obdobjih in v različnih državah so uporabljali tovrstne lističe. A vse to še vedno niso bile znamke. Pomemben pogoj je še, da so lističi samolepilni.

V večini dežel v srednjem veku se je pošta prenašala s posebnimi sli med posameznimi gradovi in vladarskimi hišami. V Evropi niso obstajale države v današnjem smislu. To so bila ozemlja, ki jih je povezoval močan vladar s pomočjo svojih odvisnih vojaških poveljnikov. V zameno za njihovo službo jim je podeljeval vladarske pravice nad določenimi ozemlji. Tako je zahteval le zvestobo in določeno število vojščakov, ko se je odločil, da bo razširil svoje ozemlje. Po njegovi smrti so običajno takšne države propadle zaradi sporov med njegovimi dediči ali med močnimi poveljniki. Takšno stanje ni bilo ugodno za organiziranje stalne poštne službe.

Šele v šestnajstem in sedemnajstem stoletju se pričnejo oblikovati države v današnjem pomenu besede. Tako se tudi prične razvijati poštna služba. V srednjem delu Evrope prevzamejo prenos pošiljk in prevoz potnikov grofje Thurn in Taxis. Iz tega priimka se kasneje oblikuje oznaka za taxi, službo za prevoz potnikov z osebnimi vozili. Grofje uspejo obdržati posebne pravice za prevoz potnikov in prenos pošiljk v večini evropskih držav v obdobju 350 let. Seveda pa so njihove usluge lahko plačevali le plemiški sloji in bogati meščani, trgovci ter obrtniki. To še vedno ni bila splošna poštna služba. V tistem času je bilo določeno, da poštnino plača prejemnik pošiljke. A kmalu se je pokazalo, da je to nepravično do naslovnika. Tako je počasi plačevanje poštnine prehajalo na pošiljatelja.

LJUBICA FINANČNEGA MINISTRA

Po dosedaj zbranih podatkih je bila prva “znamka” v uporabi od aprila 1653 do konca tega leta v Franciji. Ideja o nalepnih poštnih lističih se je porodila ljubici takratnega finančnega ministra Renouarda Fouqueta M. De Vellayera. Njegova ljubica Anne Genevieve, knjeginja de Lonqueville, je predlagala majhne lističe, ki se naj nalepijo na pismo. Na lističih je pisalo “Port payé ... le ... jour de l’an 1653”, oziroma po naše “Poštnina plačana ... dne ... meseca leta 1653”. Lističe so prodajali v samostanih, rudniških upravah, sodiščih, vseučiliščih in v ječah za vrednost 1 denier (najmanjši kovanec takratnega časa v Franciji).

Pošiljatelj je vpisal dan in mesec na listič, ga prilepil in pismo vrgel v posebno škatlo, ki je bila pripravljena za sprejem pošte. Vendar je ideja propadla zaradi večih vzrokov. Škatle so bile velikokrat uničene, pisma poškodovana, a vse je utonilo v pozabo, ko so ministra Fouqueta zaradi korupcije odstavili. Uporaba “poštnih lističev” je bogato dokumentirana, a nobeden se ni ohranil do danes.

De Chamouset, ki je bil eden izmed naslednjih finančnih ministrov v Franciji, je čez pet let ponovno skušal uvesti lističe v poštni promet. A kmalu so ga upokojili. Ker ni bilo nikogar, ki bi se zavzemal za njegovo idejo, je tudi ta znova propadla.

Tretji primer uporabe poštnih znamk je sledil decembra 1716 v Španiji. Pravzaprav je to bil bolj poseben poštni žig kakor kaj drugega. Kraljevi ukaz je dovolil kraljevskemu sekretariatu uporabo posebnega pečata na katerem sta prikazana kraljeva grba Kastilije in Leona. Tako označena pisma so bila za prejemnika brezplačna. Uredba je bila v veljavi dve leti.

POSKUS NA SARDINIJI

Naslednji poskus so izvedli na Sardiniji leta 1818. Italija je bila v tistem času sestavljena iz več manjših državic in Sardinija je bila ena med njimi. Pisec članka v filatelistični reviji Granite State Philatelist iz leta 1883, je zapisal:

»Sedmega novembra 1818 je vlada Sardinije izdala poseben poštni papir. Ta papir je bilo mogoče kupiti v vladnih uradih in poštah, kakor tudi v prodajalnah tobaka, ki so za to imela posebno dovoljenje. Poštni papir je osmerokotne oblike v treh vrednostih 15, 25 in 50 centesimov. Na vseh pa je enak motiv dirjajočega konja, ki na svojih plečih nosi golega kerubina s krili, ki trobi v poštni rog. Marca 1836 so poštni papir umaknili iz prometa zaradi spremembe zakona o poštnih službi.«

Kolikor je mogoče razbrati, je poštna služba Sardinije izdala poseben papir z natisnjenim likom. Pošiljatelj je na drugo stran napisal sporočilo in potem papir tako prepognil, da je slika ostala na zunanji strani pisma v zgornjem desnem vogalu. Med ljudmi je ta poštni papir dobil ime »cavallini« po italijanski besedi »cavallo«, kar pomeni konj. Papir za 50 centesimov je poleg navadnega tiska imel odtisnjen isti motiv še v tako imenovanem suhem tisku, ko se lik kot relief odtisne na papir.

A zgodovinarji in filatelisti še se danes prepirajo ali je to znamka ali pa le potrdilo o plačanih davkih. Bistvo spora je v tem ali se je ta papir uporabljal za vse poštne potrebe ali pa le v davčne namene. Vendar pa nikjer niso davčnih dokumentov povezovali s konjem, kerubinom in rogom. To so bili vedno simboli, ki so označevali pošto. Konj pomeni hitro dostavo, kerubin je sel, rog pa se uporablja za to, da se ljudje zberejo okrog sla in prevzamejo pošto.

PRVI SO BILI GRKI?

Tudi o grškem pismu iz decembra 1840, ki ima nalepljeno znamko za 40 lepta, so zgodovinarji in filatelisti v sporu. Znamka na pismu je črne barve. Okvir sestavlja ornamentni niz biserov. Znamka je s črto ločena po diagonali. V enem polju je napis 40 lepta, v drugem pa je oznaka otoka Poros.

Po dostopni dokumentaciji bi naj Grki prve tovrstne znamke izdali že leta 1831. A pismo z nalepljeno znamko je kasnejšega datuma kakor izdaja prve znamke v Veliki Britaniji. Pisni viri pa vseeno kažejo na to, da je bila znamka res v uporabi od leta 1831 v Atenah, Pireju, Koroni, Dadionu, Tripolisu, Areopolisu in Amphissi. Opisana so vsaj štiri pisma s tovrstnimi znamkami. Znamke so bile žigosane z žigom z valovitimi črtami, včasih pa uničene z rdečim svinčnikom s črto ali križem. Pri tem je sporno ali se je znamka uporabljala v poštne ali v kakšne druge namene.

Leta 1933 je uspel britanski filatelistični trgovec P.L.Pemberton sestaviti nepravilen blok devetih znamk, ki so imele na hrbtni strani z roko zapisano besedilo v grščini, ki pravi: »Apaliras _2:Maj 1831 – Guverner« in podpis G.Glarakis. Zaradi uničenih znamk ni mogoče razbrati ali je datum 2., 12. ali 22. maj. Leto pa je dobro vidno. Tudi podpis ustreza tedanjemu času. Saj po arhivskih zapiskih kaže, da je bil Glarakis avgusta 1830 res imenovan za guvernerja otoka Poros. To je Pembertona navedlo na misel, da so se te znamke uporabljale v vladne namene in ne v splošne poštne namene. Menil je, da so to posebne vladne oznake za zaupno pošto.

A ta teza je imela šibko točko v tem, da je bila natisnjena velika naklada. Če bi bile le vladne nalepke, bi jih bilo zagotovo mnogo manj. Filatelistični strokovnjak P.C. Korteweg iz Nizozemske je bil menja, da so to posebne dostavne znamke. Torej, da so to znamke, ki se jih nalepi na pisma, ki se dostavijo pod posebnimi pogoji, na primer, hitra dostava, pazljivo ravnanje, vrednostno pismo, ipd. C.P.Constantinides, ki je bil mornariški oficir in predsednik Hellenic Philatelic Society, pa je zagovarjal tezo, da so to bila le potrdila o tem, da je pošiljatelj pisma vplačal donacijo za Grški begunski fond s Krete. Kot vemo je bila Grčija mnoga desetletja v vojnah s Turčijo. Po njegovih raziskavah je guverner Glarakis izdal dekret, ki je od vsakega prebivalca Porosa zahteval, da prispeva 40 lepta ali več v ta sklad za begunce s Krete, ki so jo v tem času zasedali Turki. Potem bi naj potrdilo o vplačilu poslal donatorju s pismom na katerem je nalepljena znamka. V sodobnih filatelističnih katalogih v glavnem podpirajo slednjo tezo.

Seveda pa s tem še nismo izčrpali vseh  predlogov o izdaji poštnih znamk v svetu. Med vsemi je bila morda še najbolj dodelana ideja švedskega vojaškega stotnika Curryja Gabriela Treffenberga, ki je leta 1823 Zboru švedskega plemstva poslal natančno razdelan predlog za izdajo poštnih znamk. Visoki zbor je njegovo idejo kot »neumno« zavrnil.

ZAVRNJENA DOBRA IDEJA LOVRENCA KOŠIRJA

Podoben predlog je decembra 1835 predlagal naš rojak Lovrenc Košir, rojen 29.julija 1804 v Spodnji Luši pri Škofji Loki. Kot visok uslužbenec v državni poštni službi je izdelal nov poštni sistem in med drugim predlagal tudi uvedbo lističa-takse, torej znamke.

Avstrijski filatelist in pravnik dr. Ernst Bernardini se je lotil natančne raziskave listin, ki so povezane s Koširjevo idejo. Svoje izsledke je podal v knjigi Lovrenc Košir (Laurenz Koschier) – pobudnik poštne znamke (izdala Filatelistična zveza Slovenije, 2004). V njej je zapisal, da natančnega predloga ne poznamo, ohranili so se le vzorčna pisma, ki prikazujejo njegovo idejo.

Dvorno poštno knjigovodstvo Avstro-Ogrske monarhije je njegovo idejo proučevalo kar dolgo časa in jo zavrnilo šele maja 1836. Sporočili so mu:

»Visoka spl. dvorna komora je dne 11, t.m., št, 15965/671 ukazala sporočiti vam p tukaj priloženem in nazaj poslanem predlogu smotrnega in enostavnega obračunavanja dohodkov pisemske in vozne pošte, da je bilo opaženo pohvale vredno prizadevanje, da bi koristno služili poštnemu uradu, vendar tega predloga ni mogoče uporabiti …«

Spominski znamki Jugoslavije in Avstrije v čast Lovrenca Koširja. Slovenija je spominsko znamko izdala leta 2004 ob dvestoletnici njegovega rojstva.

Le posredno je znano kako dobro je bila izdelana ideja o znamki znotraj te reforme. Angleški zgodovinar Kenneth Wood je zapisal, da je predlog »za pisemske takse gospoda Koširja (Koschier) najresneje ogrozil predlog sira Rowlanda Hilla. Če bi ga poštna uprava Avstro-Ogrske monarhije takrat sprejela, bi bil Rowlandov prispevek dejansko nepomemben …«.

A vendar lahko upravičeno domnevamo, da je ideja Lovrenca Koširja prišla tudi do sira Rowlanda Hilla. Lovrenc Košir je svoj predlog kljub zavrnitvi še vedno zagovarjal na srečanjih poštnih uslužbencev tedanjega časa. Znano je, da je o predlogu govoril z britanskim poslovnežem G.Galwayem, ki pa je bil tudi dober prijatelj Hilla. Ko je Hill o svojih idejah razpravljal med prijatelji, je Galway zagotovo pripovedoval tudi o Koširjevem predlogu.

Med filatelisti še vedno ni enotnega mnenja o tem, kako podrobno je Košir izdelal načrt o znamki. Tako imamo o tem tako goreče privržence kot tudi zagrizene nasprotnike. Po drugi svetovni vojni je več dejstev govorilo v prid tezi, da je Košir tvorec znamke. Zato so v Jugoslaviji izdali kar štiri znamke v njegovo čast. Leta 1979 pa je ob stoletnici njegove smrti spominsko znamko izdala tudi Avstrija.

Glede na prve, vsaj idejne zapise ideje o poštni znamki, velja kljub vsemu še danes Košir za pravega poštnega reformatorja in predlagatelja poštne znamke. Tega priznanja sam Lovrenc Košir žal ni uspel pridobiti po izidu prve poštne znamke, čeprav je to poskušal dokazati svetu v časopisih, na vrhovni dvorni poštni upravi in celo na 1. kongresu Mednarodne poštne zveze leta 1874 v Bernu. A so vse njegove zahteve in vloge po priznanju, da je bil ravno on prvi idejni tvorec poštne znamke, povsod bodisi zavrnili, ali pa njegova vloga sploh ni prišla na dnevni red zasedanja, kot se je zgodilo v Švici.

POŠTNA REFORMA SIRA ROWLANDA HILLA

A prvo znamko v sedanjem pomenu je uspel pripraviti veliki poštni mojster Kraljeve poštne uprave Velike Britanije Rowland Hill. Za njegov prispevek in zasluge, mu je kraljica Viktorija, katere lik je na prvi znamki na svetu, ob koncu kariere podelila še plemiški naziv »sir«.

Seveda pa je tudi njegova ideja zorela kar nekaj časa. Kot smo videli, so različni reformatorji v različnih deželah pripravili predloge za spremembo poštnih služb. To je bilo potrebno zato, ker je poštni sistem postal dostopen velikemu številu prebivalcev takratnih držav. Potrebno je bilo razdelati enostaven način za plačilo poštnih storitev. O teh idejah je bil Hill zagotovo bolj ali manj poučen. V Veliki Britaniji so že poznali nalepke za plačilo sodnih in upravnih taks. Danes jih imenujemo koleki. Carinska služba Velike Britanije je tudi uporabljala samolepilne lističe za predplačilo davkov na pokrivala(!), patentirana zdravila in druge posebne uvozne izdelke.

Po nekaterih virih naj bi Škotska paroplovna družba že leta 1811 uporabljala posebne nalepke za prevoz lastne pošte. Vendar o tem ni nikakršnih podrobnejših dokumentiranih virov, niti ne obstaja kakšno pismo s takšno znamko. Knjigarnar iz Dundeeja na Škotskem James Chalmers (1782-1853) je bil družbenik te družbe. Prav tako pa je bil tudi vključen v pripravo poštne reforme od leta 1825 naprej. Znano je, da je predlagal kar nekaj zanimivih idej, ki jih je Hill uporabil v svojem predlogu. Kasneje je Chalmers tožil Hilla, da mu je ukradel idejo o znamki. Po več razpravah, zadnji tudi na sodišču, je nesporno obveljalo, da je tvorec znamke Rowland Hill. Seveda je mogoče, da izvirna zamisel ni njegova, vendar je bil prvi, ki je imel možnost, moč in priložnost uveljaviti poštno reformo, katere posledica je tudi izdaja prve znamke na svetu.

KAKO JE NASTAJALA PRVA ZNAMKA

Temelj reforme je bil način obračunavanja in razdeljevanja poštnih pošiljk. Vsak, ki je nalepil znamko na pismo, težko do polovice unče, ga je lahko poslal v katerikoli del Velike Britanije, ne glede na oddaljenost. Znamka je črne barve, velikosti 18 x 24 mm in velja en peni. Od tod tudi naziv "črni peni". Njena velikost se je zgledovala po takratnih davčnih nalepkah.

V prvem osnutku poštne reforme je bilo predlagano, da se izda znamka za 4 penije, kolikor je znašala enotna poštnina za Veliko Britanijo. Kasneje so to znižali na en peni, ker so menili, da bo tako pošta res dostopna vsem. Računali so, da bo zato poštni promet narasel in bodo z lahkoto pokrili vse stroške. To se je kasneje tudi uresničilo.

Kraljeva zakladnica je v začetku leta 1839 razpisala javni natečaj za osnutek znamke, ki jo je predvideval program poštne reforme. Nanj je prispelo 2600 predlogov. Dejansko pa je bilo kot osnova za znamko primernih le 49 predlogov. Izmed teh so jih nagradili 5. A niti z enim niso bili zadovoljni in jih sploh niso uporabili za izdelavo znamke. Bilo je še nekaj avtorjev, ki niso sodelovali na natečaju in so svoje predloge poslali kasneje. Na koncu je Rowland Hill sam predlagal osnutek, ki so ga dobili v dodelavo neodvisno štirje graverji.

Spominska medalja, ki je bila osnova za izdelavo prve znamke; osnutki Rowlanda Hilla za pripravo gravure in vodni žig v papirju »črnega penija«.

Rowland Hill je za osnovo vzel upodobitev kraljice Viktorije na spominski medalji ob obisku v mestu Guildhall leta 1837. Seveda je bil tudi sam izredno nezadovoljen s svojim predlogom, saj je narisal več deset različnih skic. Zagotovo mu je bilo težko razdelati svojo idejo, saj ni imel nobenega vzora, kjer bi lahko dobil navdih. Ko je bil bolj ali manj zadovoljen z lastnim izdelkom, je izbral štiri znane graverje in vsakemu naročil, da naj razdela njegovo idejo do osnove za tisk. Izmed teh štirih je bil nato izbran graver Henry Cole. Ta je potem pripravil prve bakrene plošče za tisk znamk. Njegovo delo ni bilo enostavno, saj so v tiskarni imeli velike pole na katere je bilo mogoče natisniti 280 znamk istočasno. Tako je moral graver pripraviti 280 popolnoma enakih gravur znamk.

Istočasno so pripravili še gravure za znamko z vrednostjo dva penija. Motiv na obeh znamkah je popolnoma enak, razlikujeta se le v napisu. Prva znamka ima napis ONE PENNY, druga pa TWO PENCE. Določili so, da bo prva znamka črne barve, druga pa temno modre. Po načrtu bi morali biti znamki izdani istočasno. A se je v tiskarni nekaj zapletlo in je bila znamka za dva penija izdana dva dni kasneje. Pri razvoju znamke so predvideli kvadratke s črkami v spodnjih dveh vogalih znamke. Te črke so postavljali glede na to kakšen položaj ima znamka na poli. S tem so želeli preprečiti ponarejanje in povečati kontrolo nad prometom z znamkami. Prva znamka na poli ima oznako A-A, naslednja A-B, prva znamka vrstico nižje je označena z B-A, itd.

Za tisk znamk so izbrali najboljšo tiskarno v Londonu in v tistem času je bila tudi najbolj moderna tiskarna na svetu. To je bila tiskarna Perkin, Bacon & Petch, ki še danes tiska britanske znamke, pa tudi bankovce. Za tisk so izbrali najboljši papir, ki so mu vtisnili vodni znak. Vodni znak je poseben način predtiskanja papirja s posebno tehnologijo, ki v papir vtisne oznako. Ta je vidna le s pridržanjem papirja proti močni svetlobi ali zelo temnem ozadju. To omogoča večjo kontrolo nad tiskanjem znamk.

NEVŠEČNOSTI

Konec aprila 1840 so bili v tiskarni gotovi s tiskanjem črnega penija. Prvega maja 1840 so znamke pričeli pošiljati vsem poštam skupaj z uredbo, ki je določala prodajo znamke od 6.maja naprej. V mestecu Bath pa je poštni upravnik slabo prebral navodila in je znamke dal v prodajo že naslednji dan. Tako obstajata dva primerka pisem z znamkami, ki nosijo žig z datumom 2.maj iz pošte v Bathu.

Za žigosanje znamk so izdelali tudi poseben žig v obliki malteškega križa. Ker bi se črna barva slabo videla na črni znamki, so pripravili tudi posebno rdeče barvilo. A to barvilo je bilo mogoče z lahkoto oprati in znamko ponovno uporabiti.  Rowland Hill je razpisal natečaj za rdeče žigosno barvilo, ki bi ga ne bilo mogoče oprati. Škotski kemik O'Connoly je uspel izdelati takšno barvilo. A ljudje so bili iznajdljivi in so znamko premazali s prozornim lakom. Nanj se tudi novo barvilo ni dobro prijelo in ga je bilo mogoče s pomočjo alkohola prav tako odstraniti. Isti kemik je še enkrat poiskal novo barvilo, ki pa je bilo v drugo učinkovitejše in so uspeli preprečiti tovrstne  goljufije.

Razširile so se tudi govorice, da vsebuje lepilo na znamkah strupene snovi. Poštna uprava je vse tovrstne govorice ostro zanikala. Vendar so še nekaj časa krožile po Veliki Britaniji strašljive zgodbe o tem, kako so nekateri uporabniki dobili zelene jezike polne bradavic, ker so polizali lepilo preden so znamko nalepili na pismo. V določenem obdobju so stranke zahtevale od poštarjev, da naj kar sami nalepijo znamke, da bi se ne zastrupili. Šele čez nekaj časa so se govorice polegle, saj ni bilo nikjer dokaza o kakršnikoli zastrupitvi.

Nekateri podaniki so se razburjali, češ da je žigosanje lika kraljice razžaljenje njenega veličanstva. To razburjenje so uporabili politiki in z demagoškimi izjavami še bolj spodbujali volilce. Zato je bila v parlamentu vložena interpelacija. A je neslavno propadla. Še posebej, ker se je v razpravo vmešala sama kraljica in zavrnila vse neumne argumente.

Potrošnja znamk je naraščala v takšnem obsegu, da je tiskarna le s težavo ustregla povpraševanju, pa čeprav so tiskali znamke s polno paro. Naklada je bila do pol milijona znamk na dan. A kljub temu je tiskarna dobro opravila svoje delo, saj pravih različic znamke ni. Prav tako ne obstaja mnogo napak, ki pomenijo zbiralske poslastice. Obstajajo majhne variacije v barvi, kar pa je za takratno tiskarsko tehniko običajno. Prav tako je mogoče najti znamke, ki imajo vodni znamk obrnjen na glavo. To pomeni, da je bilo nekaj pol napačno vstavljenih v tiskarski stroj.

Ker je bil v tistem času papir za znamke v prosti prodaji, je prav mogoče, da ima kakšen ponosen lastnik prve znamke na svetu v svojem albumu dejansko ponaredek. Prvo znamko na svetu so kar pogosto ponarejali. Večina ponaredkov je bila slabo izdelanih in so bili hitro razkriti. Vendar je cena znamke v katalogu do 4 milijone tolarjev. Zato je priporočeno pred nakupom ponujene znamke zahtevati strokovno ekspertizo ali certifikat.

RAZPRTIJE DEDIČEV

Nekaj mesecev pred smrtjo je Chalmers v pismu, ki ga je poslal siru Rowlandu Hillu, priznal velikemu poštnemu mojstru prvenstvo pri ideji o znamki. Tam je zapisal, da je sicer o znamki razmišljal že prej, vendar je svojo idejo na papir zapisal kasneje kot Hill. Tako pač prvenstvo pripada Hillu.

Po smrti očeta je Patrick Chalmers ponovno zagnal gonjo proti Rowlandu Hillu v časopisu Dundee Advertiser, čigar lastnik je bil. S pismi iz očetove zapuščine je dokazoval, da je bil idejni tvorec znamke njegov oče. Še več, trdil je, da je Hill skoval pravo zaroto proti očetu in potvoril vse dokaze. A nanjo se ni odzval Rowland sam, saj je bil že precej star, temveč njegov sin Pearson Hill. V časopisu sta izmenjala preko 35 žolčnih debat, ki so bile objavljene v triletnem obdobju. Polemika je na koncu pritegnila sodnika Johna Tiffanyja, ki se je odločil priti resnici do dna. Proučil je vso razpoložljivo korespodenco obeh mož in ponovno razsodil, da je bil Hill prvi, ki je idejo o znamki zapisal na papir.

A spor se je prenesel še na tretjo generacijo. Patrickova hči Leah Chalmers in Hillov vnuk, polkovnik H.W.Hill sta se spustila v glasen prepir leta 1940, ko so v Londonu organizirali proslavo ob stoletnici izdaje prve znamke. Leah Chalmers je grobo prekinila slavnostnega govornika in javno izrazila zgražanje nad tem, da njenemu dedu ne priznajo prvenstva. H.W.Hill je stopil v bran govorniku. Prav nesramno sta se spričkala pred vsemi gosti in komaj so ju pomirili.

Leah je še v tretje sprožila spor na sodišču. K že znani korespodenci svojega deda je priložila še pričevanja delavcev, ki so bili zaposleni pri njenem dedu. Tako je eden izmed njih trdil, da je tiskal eseje (poizkusne tiske) znamk že leta 1834. Pri tem je izjavil, da je »risal osnutke znamk, ko je bilo odločeno, da se bo poštnina zapisala na znamko v penijih«. In prav ta izjava je še enkrat potrdila, da je Hill prvi tvorec znamke v modernem pomenu besede. Iz dokumentacije je jasno razvidno, da so se v poštni upravi za označevanje poštnine v penijih odločili šele konec leta 1839 in je delavec osnutke znamk lahko risal le v tem letu. Od tega procesa naprej ni bilo več novih sporov.

Poleg dedičev so se kasneje našli še nekateri ljudje, ki so trdili, da so oni tvorci znamke. Svoje ideje naj bi v razgovorih podali Hillu, ki jim jo je potem ukradel. Najglasnejši med njimi je bil Dr.John Gray iz Britanskega kraljevega muzeja. Svoje zahteve je objavil v kolumni v časopisu The Times leta 1864. Tam je trdil, da je imel idejo o znamki že leta 1834. Njegova bibliografija obsega preko 1200 člankov in esejev, ki jih je napisal v letih od 1819 do 1874. Vendar v njih ni niti enega sklica ali omembe, ki bi dala slutiti, da je res razmišljal o znamki. Je pa Gray eden izmed prvih filatelističnih zbiralcev in prvi pisec o filateliji.

ZMAGA!

Izkazalo se je, da je bila znamka uspešen projekt. Kmalu so se pokazale vse prednosti takšnega načina pobiranja poštne pristojbine. Poštne znamke so kaj kmalu postale običajen način označevanja potrdila, da je poštnina plačana. Najprej so pohiteli v New Yorku, kjer so 1.februarja 1842 izdali svojo prvo znamko. V Evropi pa so najhitreje za Britanci znamko izdali Švicarji in sicer 1.marca 1843 v kantonu Zürich. Prav tako niso zaostajali Brazilci na drugi strani Atlantika, ki so svojo prvo znamko izdali 1.avgusta 1843. A zlato obdobje izdajanja znamk se je pričelo okrog leta 1850, ko je večina držav v Evropi izdala svoje prve znamke. Tako je tudi Avstrija, pod katero smo takrat politično pripadali, izdala svoje prve znamke leta 1850. A če bi poslušali Lovrenca Koširja, bi lahko prve znamke izdali vsaj štirinajst let prej in tako za štiri leta prehiteli Britance.

Prve izdaje znamk v drugih deželah (od leve proti desni): Zürich, kantonalna znamka, marec 184; Brazilija, imenovana »bikovo oko«, avgust 184; Otok Trinidad (britanska kolonija), imenovana »Lady McLeod«, september 1843

ZNAMKE V ZATONU

Z razvojem informacijske tehnologije znamkam vedno bolj grozi, da bodo izginile s pisem. Uvedba avtomatskih poštninskih strojev, strojev z poštnimi nalepkami in druge tehnologije je pripeljalo do tega, da na pismih skoraj ni več znamk. Poštne uprave znamke izdajajo vedno bolj le za zbiralce v majhnih nakladah z visokimi nominalami. Običajno tehnologijo znamk zamenjujejo znamke-nalepke v avtomatih, na poštah pa se znamke-nalepke kupijo v majhnih zvezkih.

A tudi tega je vedno manj, saj se pisma pošiljajo preko elektronske pošte in interneta. Tam sicer obstajajo ideje o e-znamkah, vendar takšne ne moreš več uvrstiti v svoj album. Mogoče pa se bodo pojavili novi e-albumi, kamor bomo shranjevali e-znamke na svojih računalniških trdih diskih.

Pogled v bodočnost nakazuje, da se bodo znamke izdajale izključno za zbiralce in le največji nostalgiki bodo še tu in tam poslali kakšno pismo po klasičnem sistemu. A takšen način ni všeč nobenemu sedanjemu filatelistu. Zato bo seveda tudi upadlo število znamkarjev in posledično se bodo znižale še naklade. Seveda znamke ne bodo še kmalu izginile, oz. ne verjamem, da bodo kdaj. Izgubila se bo le njihova funkcija kot potrdila o v naprej plačani poštni.

****************************

Lovrenc Košir (1804-1879)

Lovrenc Košir / Laurenz Koschier se je rodil 29. junija 1804 v Spodnji Luši nad Škofjo Loko; krščen je bil pod imenom Laurentius. Izhajal je iz družine malega kmeta z (vsaj) dvema starejšima bratoma in tremi starejšimi sestrami.

O njegovi zgodnji mladosti je znanega malo. Podatke o njem najdemo v dokumentih po letu 1818. Takrat je bil učenec Juventus Gymnasii Academici, ljubljanske gimnazije (po očetovi želji naj bi postal duhovnik), za katerega se je izkazalo, da je zelo nadarjen – končal jo je z najboljšim uspehom; z odličnim uspehom je na jezuitskem liceju v Ljubljani končal za višje uradnike prirejen študij, imenovan filozofija, ter študij kmetijstva na cesarsko kraljevem liceju v Ljubljani.

Očeta Janeza Koširja je izgubil že leta 1824, ko je bil star 20 let. Kljub smrti očeta ni bil oproščen šolnine, ni dobival štipendije in tudi ni bil v kakem zavodu, a je imel vseeno plačano šolnino iz neznanih virov (možno je, da jo je plačevala cerkev ali neznani pokrovitelji).

Leta 1828 se je zaposlil kot aspirant pri vojaškem preskrbovalnem uradu v Ljubljani, a je že novembra 1829 dobil službo v državnem knjigovodstvu v Benetkah in kasneje v Milanu. V letih 1833 in 1834 je zamenjal delovno mesto in se zaposlil na poštnem uradu, kjer je dobil ugledno službo finančnega uradnika v računskem poštnem oddelku na Dunaju, od koder so ga premeščali v Milano, Benetke in kasneje v Zagreb (kjer je kasneje tudi ostal), saj je obvladal italijanščino, nemščino, francoščino, hrvaščino in latinščino. Omeniti velja, da je Koširja zanimalo vse, kar se je dogajalo v javnosti. Bil je inteligenten, vedoželjen ter je verjetno redno prebiral domače in tuje časopise. Maja 1841 se je poročil z Amalijo Pluschkmovo, s katero sta imela 3 otroke. Prav tako kot žena so vsi trije otroci umrli pred njim.

V Zagrebu je od leta 1851 služboval kot računski svetnik in bil kasneje povišan v namestnika državnega knjigovodje. V državni službi je ostal več kot 40 let, dokler se leta 1872 ni upokojil, ker so ga 1971 obtožili uradnih nepravilnosti, katerih je bil kasneje tudi oproščen. Po upokojitvi se je leta 1875 vrnil nazaj na Dunaj. V tem času je sestavil hrvaško-madžarski slovar.

Umrl je 7. avgusta 1879 zapuščen in pozabljen v mestni hiralnici zaradi jetike in črevesne bolezni.

 

Rowland Hill (1795-1879)

Rojen je bil leta 1795 v mestecu Kidderminster na zahodu Anglije. Njegov oče je bil učitelj. Zato je Hill postal študent-učitelj na očetovi šoli v Birminghamu leta 1807. Tam je vodil tudi astronomski krožek in si služil žepnino s popravljanjem znanstvenih instrumentov. Leta 1819 je Rowland ustanovil šolo Hazlewood v Edgbastonu, ki je imela znanstvene laboratorije, plavalni bazen, oder, knjižnico, plinsko razsvetljavo in centralno ogrevanje. Vedeti pa moramo, da je to bilo v časih, ko so bile druge šole bolj ali manj razpadajoče stavbe brez prave opreme. Leta 1822 je skupaj s svojim bratom izdal knjigo Public Education (splošno izobraževanje), ki je temeljila na izkušnjah iz njegove šole. V njej sta predlagala, da bi morala šola kot prvenstveni cilj izobraževati za znanost, ukiniti bi morali telesno kazen in učenci bi morali imeti enkrat tedensko obvezno telovadbo.

Tako napredna šola je seveda privlačila študente iz vsega sveta. Pet let kasneje je Hill šolo preselil v London. Tako se je vedno bolj gibal v vladnih krogih in se pričel zanimati za reforme, ki jih je predlagala vlada. Postal je tudi sekretar vladnega urada za kolonizacijo Avstralije v obdobju od leta 1834 do 1839. V tem času se je ukvarjal tudi z načrtovanjem rotacijskega tiskarskega stroja.

V tem času je bilo pošiljanje pisem zelo drago, poštnino je plačal prejemnik glede na težo in razdaljo, ki jo je pismo prepotovalo. Zato je bilo potrebno ceno za vsako poslano pismo znova preračunavati, kar je bilo zamudno. Kljub temu, da je prejemnik zavrnil poslano pismo, je moral plačati poštnino. A ne glede na to, je poštni promet z začetkom industrijske revolucije kar naprej naraščal in pokazala se je potreba po reformi poštne službe.

Kot sekretar vladnega urada je prepotoval velike dele Anglije. Zgodba pravi, da je na enem izmed potovanj doživel izkušnjo, ki se mu je globoko vtisnila v spomin. In morda mu je ta dali moči, da je kasneje uspel s svojo poštno reformo.

Poštar je mladi ženski, ki je živela v revnem predmestju Birminghama, prinesel pismo. Ta je zavrnila sprejem tega pisma. A poštar ji ga je na silo porinil v roke, ona pa je na njega vpila in ga podila vstran. Hill je pristopil in se pozanimal, kaj se dogaja. Ženska mu je rekla, da nima dovolj denarja, da bi plačala pismo. Hill je menil, da eno pismo že ne more biti vzrok za solze in prepir s poštarjem. Ženska pa mu je na to skrušeno priznala, da je pismo od njenega zaročenca, ki ga že nekaj mesecev ni videla, ona pa nima denarja, da bi lahko plačala njegova pisma.

Leta 1837 je Hill objavil svoj esej »Postal Reform, its Importance and Practibility« (Poštna reforma – njena pomembnost in praktičnost) in ga predal lordu Melbournu, članu vlade. V tem eseju je med drugim zapisal, da je izdelava predtiskanih pisemskih ovojnic včasih nepraktična. Zato je predlagal izdelavo majhnih koscev papirja, ki bi bili ravno prav veliki, da bi bilo nanje mogoče zapisati vrednost. Na zadnji strani naj bi bili opremljeni z lepilom. Če bi se lepilo navlažilo, bi jih bilo mogoče prilepiti na pisemsko ovojnico.

Ta esej je vlada sprejela in leta 1939 postavila Rowlanda Hilla za velikega poštnega mojstra ter odobrila finančna sredstva za izvedbo poštne reforme. V njej je predvideval uvedbo enotne poštnine v višini 1 peni za vsako pismo, ki bi potovalo znotraj Velike Britanije. S tem bi postala pošta dostopna vsem prebivalcem. Odpadlo bi zamudno in drago obračunavanje poštnine. Poštnino bi plačal pošiljatelj ob pošiljanju pisma. Ker bi bila pošta poceni, bi zelo narastel poštni promet in v kratkem pokril stroške izvedbe poštne reforme.

Hill se je z veliko vnemo lotil poštne reforme. Kot smo lahko videli, je imel precej težav pri izdelavi osnutka za prvo znamko. Te težave pa je z zavzetim delom tudi premagal. Tako je 6.maja 1840 izšla in bila dana v uporabo prva poštna znamka na svetu. Črni peni so v naslednjih letih natisnili v 68 milijonov primerkih. S svojo reformo je Hill uspel in kmalu so vse države na svetu spoznale njeno koristnost ter tudi same uvedle poštne znamke. Vsa predvidevanja iz njegovega eseja so se uresničila, cena poštnine se je drastično znižala in pošiljanje pošte je postalo dostopno vsakemu.

Do leta 1842 je Hill sodeloval pri poštni reformi neposredno. Tega leta pa je postal državni sekretar za poštno upravo in na tem položaju ostal do leta 1854. V tem času je postal še predsednik državnih železnic in pomembno prispeval še k razvoju telegrafske službe v Veliki Britaniji.

Za njegove zasluge na mnogih področjih, ga je kraljica Viktorija leta 1860 imenovala za velikega viteza Batha za njegovo zvesto službo Imperiju (Knight Commander of the Bath for service to the Empire). Pridobil si je čast, da k svojemu imenu doda lordski naziv »sir«. Postal je član Royal Society in prejel častni doktorski naziv univerze v Oxfordu.

Leta 1864 se je upokojil zaradi slabega zdravja. Preminil je leta 1879 na svojem domu v Hampsteadu. Pokopali pa so ga v aleji velikih v Westminstrski opatiji.

 

Pripravil Andy, prvič objavljeno v reviji RADAR št. 276, september 2001, dopolnjeno za ta članek.

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 21. May 2019 at 04:56

10 ogledov

Patricija Šulin: Odbor za kmetijstvo EP predlaga, da se nov sistem strateških načrtov SKP odloži do 2022
Po včerajšnjem prvem delu, danes objavljamo drugi del intervjuja s Patricijo Šulin,  evropsko poslanko in kandidatko skupne liste SDS in SLS na nedeljskih volitvah v Evropski parlament o kmetijski politiki EU po letu 2020, torej v novi finančni perspektivi. Iz prve roke, je namreč članica odbora za proračun dosedanjega sklica EU parlamenta, je povedala tudi, kaj čaka slovensko kmetijstvo, če slovenska vlada na Svetu Evrope ne bo vztrajala na enaki ravni financiranja kot doslej. Intervju je nastal pred dnevi v Goriških Brdih na javni razpravi, na kateri je govor tekel o obetih slovenskega kmetijstva v novi finančni perspektivi EU. V katero smer gre Strateški načrt Skupne kmetijske politike na ravni EU? "Pripraviti ga mora vsaka država članica. Vključeval naj bi predloge posameznih držav članic, kako izpolniti splošne cilje Skupne kmetijske politike SKP in hkrati upoštevati lastne specifične potrebe. Vsak strateški načrt SKP bo morala predhodno odobriti Evropska komisija. Velika pozornost bo dana okolju in podnebju. Odbor za kmetijstvo v EP predlaga, da se nov sistem nacionalnih strateških načrtov odloži do leta 2022, da bi imeli države članice več časa za prilagoditev." Kaj prinaša kmetijska politika na področju okolja in podnebja? "Novi sistem „pogojenosti“ - vse dohodkovne podpore kmetom (in drugih plačil, vezanih na površino ali živali) bodo povezane z uporabo okolju in podnebju prijaznih kmetijskih praks. Države članice bodo morale vsaj 30 % svojega proračuna za razvoj podeželja nameniti ukrepom v zvezi z okoljem in podnebjem. Ekosheme - se financirajo iz nacionalnih sredstev za neposredna plačila. Obvezne so za države članice, ne pa za kmete. Najmaj 20% nesposrednih plačil bo namenjenih za eko-sheme." Ali obstaja posebna podpora za določene sektorje? "Določeni proizvodni sektorji v težavah bodo še naprej prejemali dodatno podporo za izboljšanje njihove konkurenčnosti, trajnosti ali kakovosti (v okviru sedanje SKP znana kot vezana dohodkovna podpora ali prostovoljna vezana podpora). Komisija predlaga, da se ohrani obstoječi seznam potencialno upravičenih sektorjev. Ta seznam zajema sektor sadja in zelenjave. Države članice bodo lahko do 3 % sredstev iz prvega stebra namenile za podporo sektorjem, ki ne sodijo med sektorje, ki že prejemajo podporo v okviru sektorskih programov." Kakšno bo administrativno breme za kmete? "Moralo bi biti manjše zaradi poenostavitev. Na primer: uprave držav članic bodo kmetom prihranile precej časa, saj bodo predhodno izpolnile njihove vloge za neposredno podporo in v največji možni meri vnesle najnovejše in zanesljive informacije, pri tem pa uporabile obstoječa orodja, kot je identifikacijski sistem za zemljišča. V okviru nove SKP bodo morale dati države članice kmetom na voljo sistem storitev kmetijskega svetovanja, ki bo pokrival številna vprašanja: zahteve in pogoji na ravni kmetij, ki izhajajo iz strateških načrtov SKP posameznih držav članic, zagotavljanje skladnosti z okoljsko zakonodajo o vodi, pesticidih, čistem zraku itd., obvladovanje tveganj, dostop do inovacij in tehnologije." Kaj pa razvoj podeželja? "Financiranje usmerjeno na področja z resnično dodano vrednostjo: razvoj lokalnega, podeželskega in kmetijskega gospodarstva. Eden od ključnih elementov prihodnje politike razvoja podeželja bo spodbujanje razvoja pametnih vasi na podeželskih območjih ter boljša lokalna infrastruktura." Kako EU pomaga pridelovalcem sadja in zelenjave in kmetom, ki se ukvarjajo z neposredno prodajo? "Pridelovalci sadja in zelenjave se lahko pridružijo organizacijam proizvajalcev,  ki jim lahko pomagajo v pogajanjih z velikimi trgovci na drobno ali pri zavarovanjih.  Organizacije proizvajalcev so podprte z EU sredstvi. Če trg proizvodnje ne more absorbirati, se pridelovalcem sadja in zelenjave iz sredstev EU izplača odškodnina za neprodane pridelke. Kakovost evropskega sadja in zelenjave se ohranja in promovira s tržnimi standardi EU, znaki kakovosti in promocijskimi kampanjami. S sredstvi EU se podpirajo pobude in projekti o prehrani in zdravju, ki spodbujajo uživanje sadja in zelenjave npr.  brezplačno razdeljevanje sadja in zelenjave v šolah po vsej EU.Kmetje, ki se ukvarjajo z neposredno prodaEU spodbuja razvoj kratkih dobavnih verig in lokalnih trgov, saj lahko povečajo konkurenčnost kmetov. V okviru svoje politike razvoja podeželja državam in regijam daje na voljo sredstva za ukrepe, s katerimi podprejo vzpostavljanje kratkih dobavnih verig: na primer za pomoč pri naložbah, usposabljanje kmetov ali podporo organizacijam proizvajalcev." Do katetih sredstev so upravičeni proizvajalci vina ter izvozniki vina in žganih pijač? "Upravičeni do finančne podpore EU, če so se njihovi dohodki zaradi prestrukturiranja zmanjšali. Finančna podpora je na voljo tudi za novosti v vinogradu (npr. nove sorte ali preselitev vinograda). Podpora za promocijo vin EU v okviru programa geografskih označb, ki označujejo proizvode iz držav EU ( EU prispeva do 50 % stroškov udeležbe na mednarodnih sejmih ali informacijskih kampanj ter raziskav novih tržnih možnosti.) Pomoč pri zaščititi proizvodov, ki imajo geografsko označbo, na mednarodni ravni npr. večstranska trgovinskima pogajanja s Svetovno trgovinsko organizacijo in dvostranski trgovinski sporazumi s tretjimi državami, kot so Kanada, Japonska. EU sklepa sporazume o prosti trgovini z drugimi državami in tako znižuje ali odpravlja uvozne dajatve, kvote in druge trgovinske ovire, da izvozniki lažje prodrejo na tuje trge in svoje proizvode prodajajo potrošnikom zunaj EU, s tem pa povečajo prodajo in promet. Številni trgovinski sporazumi EU zagotavljajo posebno pravno zaščito za evropske proizvode z geografskim poreklom, čemur pravimo geografska označba.Veliko evropskih vin in žganih pijač je zaščitenih s sporazumi EU o prosti trgovini in dvostranskimi sporazumi. Če so proizvodi tako zaščiteni, jih tuji proizvajalci v državi partnerici ne morejo posnemati, kar izvoznikom koristi pri izvozu na te trge. EU je sklenila več dvostranskih sporazumov, ki posebej ščitijo evropska vina in žgane pijače v drugih državah, tudi v Avstraliji, Čilu, Južni Afriki in ZDA. Tudi nedavni sporazumi EU o prosti trgovini s Kolumbijo, Južno Korejo in Ukrajino ščitijo proizvode izvoznikov in jim lajšajo njihov izvoz v te države. EU si močno prizadeva, da bi koristne sporazume o prosti trgovini sklenila še z državami, kot so Brazilija, Japonska, Mehika in Vietnam." V Sloveniji so v porastu ponudniki turistične dejavnosti na podeželju. Ali imajo pri tem vpliv tudi evropska sredstva? "Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja sofinancira ukrepe, ki spodbujajo njegov razvoj. Pomoč lahko dobijo  osebe, ki želijo začeti turistično dejavnost na podeželju S sredstvi lahko kmetje razširijo svojo dejavnost in dopustnikom ponudijo kmetijske proizvode, športne aktivnosti ali morda spoznavanje obrti. Pomoč iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja lahko prejmejo tudi občine za naložbe v infrastrukturo in lokalne storitve, povezane z lokalnim turizmom ali s podeželsko kulturno in naravno dediščino v njihovi regiji. Iz tega sklada se sofinancirajo tudi ukrepi za poklicno usposabljanje na področju kmečkega turizma." Dotakniva se tudi ekološkega kmetovanja. Ali so ekološke kmetije v interesu EU? "EU podpira ekološko kmetijstvo s posebnim evropskim logotipom,  s katerim ekološki kmetje jasno označijo svoje proizvode, ki jih potrošnik tako hitro in enostavno prepozna kot ekološke. Ta oznaka potrošniku zagotavlja, da so vsi udeleženci v ekološki pridelovalni verigi upoštevali stroge zahteve, ki jih določa EU. Poleg tega vsi ekološki kmetje od Unije prejemajo letno pomoč na hektar, da nadaljujejo z ekološkim kmetijstvom ali se vanj preusmerijo, ter zelena plačila, ki nagrajujejo okolju prijazne prakse. EU finančno podpira raziskave in inovacije v ekološkem kmetijstvu, da bi poiskali in razširili rešitve za večjo produktivnost ekoloških kmetij. Prav tako prispeva k financiranju promocije ekološkega kmetijstva pri potrošnikih." Kako pa EU skrbi za male kmete? "EU vam kot malemu kmetu priznava pomembno vlogo, zato lahko za neposredna plačila EU zaprosite na preprostejši način, da upravno breme ne bi bilo preveliko. Politika EU za razvoj podeželja malim kmetom omogoča tudi naložbe, ki izboljšujejo kakovost življenja na podeželju, diverzificirajo podeželsko gospodarstvo in na oddaljenih območjih nudijo storitve, ki so pomembne za številne starejše kmete in kmetice na malih kmetijah." Ženske na podeželju so tako v EU kot tudi v Sloveniji nosilke kmetij. "V EU je le 30 % nosilcev kmetijske dejavnosti žensk, kmetije, ki jih vodijo, pa so v povprečju manjše. V podjetništvu se ženske pogosto srečujejo s številnimi težavami, značilnimi za podeželje, kot je slabši dostop do javnega prevoza, osnovnih socialnih storitev (zdravje, predšolsko varstvo) ali širokopasovnega interneta. Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja med drugim finančno podpira ustanavljanje kmetijskih ali nekmetijskih podjetij, širjenje dejavnosti, organiziranje namenskih izobraževanj in vzpostavljanje mrež. Drugi evropski skladi posameznim državam ali regijam pomagajo pri vzpostavljanju infrastrukture in osnovnih javnih storitev, s katerimi lahko spodbujajo vključevanje in zaposlovanje žensk na podeželju." Hvala za pogovor in vse dobro na volilno nedeljo, 26. maja!    

Tue, 21. May 2019 at 04:15

69 ogledov

Škof Peter Štumpf: Dovolj je zlivanja gnojnice po meni s strani civilne iniciative Dovolj.je!
Spletni portal Domovina.je je včeraj objavil poročilo s tiskovne konference civilne iniciative Dovolj.je, na kateri naj bi predstavili nove primere spolnih zlorab s strani slovenskih duhovnikov. Ob tem so potožili, da po njihovih zapažanjih takšne zavzetosti ni zaznati pri odgovornih v slovenski Cerkvi. Da je stanje še slabše, naj bi dejal Tomaž Pisk, odvetnik z večletnimi izkušnjami zastopanja žrtev spolnih zlorab. “Po odzivih, ki smo jih dobili s strani škofov in redovnih predstojnikov, lahko rečem, da naše iniciative, kot tudi celotne problematike spolnih zlorab, ne jemljejo (dovolj) resno,”je dejal Pisk in naštel konkretne primere neodzivnosti in ignorance tako s strani nadškofa Zoreta, predstojnika reda lazaristov, jezuitov, da se dogovorjenega ne drži, pa očitajo tudi murskosoboškemu škofu Štumpfu, ki je sicer med vsemi vodilnimi v Cerkvi pokazal največ volje za ustrezno ukrepanje. Slednji se je na zapis na Domovina.je odzval z zapisom na svojem osebnem facebook profilu in jasno povedal "DOVOLJ JE" insinuacij in polresnic o njegovem odzivu na odkrite spolne zlorabe s strani duhovnikov, kar so mu včeraj na tiskovni konferenci skušali podtakniti člani CI dovolj.je! Njegov zapis objavljamo v celoti: Škof Štumpf se ne drži dogovorjenega glede spolnih zlorab... Tako so povedali člani civilne iniciative Dovolj je in tako o tem poroča Domovina.Na zahtevo civilne iniciative Dovolj je sem v ponedeljek,18. marca 2019, podal prijavo policiji primer dveh duhovnikov, obtoženih spolnih zlorab. To sem storil preko Ekspertne skupine za reševanje spolnih zlorab pri SŠK, ki je prijavo podala višjemu kriminalističnemu inšpektorju na Republiški generalni upravi policije in sicer štiri dni pred iztekom roka za prijavo, ki mi ga je določila civilna iniciativa Dovolj je. Najbrž je civilna iniciatva Dovolj je razočarana, da tega nisem storil osebno, ampak preko Ekspertne skupine za reševanje spolnih zlorab pri SŠK.. No, tudi civilna iniciativa Dovolj je uporablja novinarje in domnevne žrtve, da javno razkrivajo domnevno krive duhovnike. Zakaj pa civilna iniciativa Dovolj je sama zoper domnevno krive duhovnike ne vloži ovadbe na policijo? Zakaj to morajo delati škofje? Gre za test škofovske verodostojnosti ali pa za poskus ločevati škofe od duhovnikov?Vsa čast civilni iniciativi Dovolj je, dokler dela strokovno, pošteno in dobronamerno. Sporočam pa, da je ni oblasti in iniciative na tej Zemlji in pod Zemljo, ki bi meni komandirala mojo vest in odločanja, ki so povezana z njo ter načine ukrepanja, pa tudi če gre za spolne zlorabe. Glede tega sem "muko mučil" in jo še, zato tudi zame velja: Dovolj je!!! 

Mon, 20. May 2019 at 16:28

176 ogledov

Branko Grims: Ilegalni migranti množično zlorabljajo pravico do azila, zato predlagamo spremembo azilne zakonodaje
Poslanec SDS mag. Branko Grims je na današnji novinarski konferenci predstavil predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o mednarodni zaščiti, ki ga je poslanska skupina SDS danes vložila v parlamentarni postopek.  Kot je povedal poslanec SDS je zakon, ki so ga danes vložili, pomemben, ker se naglo povečuje število prošenj za azil. »Kar se tiče število prošenj za azil v preteklih letih, je bilo to število sorazmerno stalno, gibalo se je okoli 200 prošenj letno. Takšna številka je bila še leta 2015, ko se je začel veliki migrantski val, ko so vsi hiteli preko naše države. Potem pa se je to število začelo povečevati. Lani je doseglo 2875 vlog za azil, letos pa jih je do današnjega dne že krepko čez 1100,« je povedal poslanec in dodal, da je število podeljenih statusov za azil sorazmerno majhno, kar nekateri iz leve strani izkoriščajo rekoč, da problemov pri azilni zakonodaji ni. Vendar pa mag. Grims takšnim navedbam nasprotuje, saj se število podeljenih azilov zmanjša v primerjavi s številom vloženih vlog, to pa preprosto zato, ker se veliko število postopkov zaustavi, »saj ti ljudje potujejo naprej«. »To pa je odraz tega, da je tihotapljenje ilegalnih migrantov v Sloveniji postal prava industrija. In sicer naše nevladne organizacije iz Slovenije hodijo v Bosno, spodbujajo ilegalne migrante in jih preko Republike Slovenije usmerjajo naprej, velika večina gre v Italijo. Drugi način ilegalnih migracij, ki ga odražajo tudi te številke, pa je, da migranti pridejo v Slovenijo, tu sami pokličejo policijo ali pa so zajeti, in potem dajo izjavo, da želijo azil. Še preden pa postopek zares steče, se oskrbljeni, s podporo in pomočjo premaknejo naprej, seveda spet pod okriljem nevladnih organizacij,« je povedal poslanec SDS mag. Branko Grims in tu posebej podčrtal sporno vlogo na LGBTPQ  ideologiji utemeljenih nevladnih organizacij, ki to industrijo z ilegalnimi migranti poganjajo. »Še bolj čudno je, da se vlada, ki pravi, da vse obvladuje, število ilegalnih migrantov pa narašča, zaveda sporne vloge nevladnih organizacij na čelu s PIC in Mirovnim inštitutom, po drugi strani pa se ta ista vlada hvali, kako dobro sodelujejo s PIC in Mirovnim inštitutom in jim namenja ogromne količine denarja,« je še povedal poslanec SDS.  Nato je pojasnil, da ker se je avstrijska meja zaprla, se malo migrantov odloča, da iz Slovenije krene naprej čez Avstrijo. »Tako ostane  le še slovensko italijanska meja za pot naprej, kjer pa je situacija drugačna. Tam so pod vodstvom Salvinija na področju ilegalnih migracij sicer naredili red, zato jih to, kar prihaja iz Slovenije, zelo moti in opozarjajo na sporno vlogo na LGBTPQ ideologiji utemeljenih nevladnikov iz Slovenije,« je povedal mag. Grims in dodal, da je italijanski notranji minister Salvini že dobil peticijo, naj slovensko- italijansko mejo zapre. »Sicer Italijani že sedaj nameščajo posebno tehnično opremo na mejo in so le to sposobni zapreti, kadarkoli to zares želijo,« je povedal poslanec in dodal, da naj bi se slovenski in italijanski notranji minister že dogovarjala o tem, da se bo v Slovenijo vračalo veliko več ilegalnih migrantov, ki bodo zajeti na ozemlju Italije, kot doslej.  »Zaradi vsega naštetega je tako pomembno, da se to, kar predlagamo z novelo zakona o mednarodni zaščiti sprejme,« je povedal poslanec SDS.  »Bistvena rešitev zakona je, da nihče ne more dobiti veljavne vloge za azil pri nas, če je v Slovenijo vstopil preko varne države, to je varne države EU, ali prek tretje države,« je dejal mag. Grims in dodal, da je podobno rešitev v preteklem mandatu predlagala ministrica za notranje zadeve Vesna Gjörköš Žnidar. »Smisel tega je, da  se izognemo zlorabam vlog za azil, kajti te zlorabe so množične. Številke so neizprosne, tu se dogaja ena sam zloraba,« je poudaril poslanec.  »Druga sprememba, ki jo predlagamo, pa je, da se v zakonu zajame vsa kriminalna dejanja kot izločitveni razlog oziroma kot razlog zaustavitve postopka, tudi v primerih, ko gre za utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje,« je povedal poslanec in dodal, da je tudi takšna rešitev skladna z mednarodno prakso. »Gre za to, da če je nekdo zaloten pri nekem kaznivem dejanju, se ne more izgovarjati na azil. Sedaj so situacije podobne teatru absurda,« je povedal poslanec mag. Grims in izpostavil nekaj nedavnih primerov.  V enem primeru so ilegalni migranti policistko zbrcali, nato pa zahtevali azil in so jih pospremili v azilni dom. Podobno je bilo tudi z migranti, ki so bili iz Slovenije vrnjeni na Hrvaško, nato so tam ukradli avtomobil in na Tepanjah  povzročili hudo prometno nesrečo. Ker so zahtevali azil, so jih namesto, da bi jih takoj poslali na Hrvaško, sprejeli v azilni dom.  »Tovrstne stranpoti, ki so najbolj groba oblika zlorabe pravice do azila, bi bila po tem predlogu sprememb zakona, ki jih predlagamo, popolnoma onemogočene,« je povedal mag. Grims in dodal, da s predlogom zakona predlagamo tudi skrajšanje postopkov. »Tudi skrajšani in bolj racionalni postopki, ki so popolnoma skladni z mednarodnimi predpisi, pomenijo, da bodo lahko ilegalni migranti obravnavani v najkrajšem možnem času,« je še povedal poslanec SDS.  S predlogom zakona bomo po besedah poslanca preprečili škodljive posledice, ki bi lahko nastale zaradi spremenjenih praks v zvezi z ilegalnimi migranti v sosednjih državah. »Denar, ki ga sedaj namenjamo za zlorabe azilnih postopkov, pa bi  lahko ostal slovenskim davkoplačevalcem za šole, vrtce, zdravstvo, pokojnine, za vse tisto, kar mora zagotavljati država,« je povedal poslanec. Ob tem je še dodal, da  se pravice do azila z zakonom ne ukinja, temveč se predvsem onemogoča zlorabe.  »Leta 2015 sem pravočasno predlagal, da bi zgradili ograjo na meji, na podoben način kot jo je zgradil Orban, pa so se mi takrat posmehovali.  Upam,da bo tokrat vlada in odgovorno ministrstvo temu prisluhnilo, kajti da je situacija zelo resna, dokazujejo ukrepi, ki jih sprejemajo vladajoči sami. Če nekdo postavi visok zid okrog  hiše, je jasno,da  se boji tistega, kar prihaja,« je povedal poslanec SDS in dodal, da je »Slovenija skupen dom vseh tistih, ki imamo v Sloveniji prebivališče in vsakdo ima v svojem domu pravico do varnosti, spoštovanja osebne integritete in da odločamo o tem, kdo v ta dom lahko vstopi. S tem zakonom to opredelimo, predvsem pa odstranjujemo možne zlorabe azile zakonodaje,« je zaključil mag. Branko Grims. Vir: sds.si

Mon, 20. May 2019 at 14:55

130 ogledov

S tovornjaka neznanci ukradli 1,7 tone kave Lavazza
Policisti na pomurski avtocesti se dnevno srečujejo z nevsakdanjimi dejanji s področja kriminala. Tako so pred dnevi na tovornjaku tujih registrskih tablic našli za 1,8 milijona evro gotovine, pred dnevi pa se je nanje po pomoč obrnil voznik tovornjaka romunskih registrskih tablic, ki je bil žrtev neznanih tatov. V  noči na 17.5.2019 na bencinskem servisu v Grabonošu je bilo vlomljeno  v  tovorno vozilo romunskih registrskih številk. Z  zbiranjem  obvestil na kraju je bilo ugotovljeno, da je neznani storilecna  parkirnem prostoru ob bencinskem servisu ostranil ključavnico na vratihpriklopnika,  ter na več mestih prerezal cerado in si iz vozila protipravnoprilastil  filtre  kave  Lavazza.   Skupaj si je neznani storilec prilastil malo manj kot 1700 kg kave, katere vrednost znaša okrog 20.000 evrov. Z dejanjem je bila oškodovana družba iz Romunije. Policisti PP Gornja Radgona za neznanim storilcem zbirajo obvestila. Našli vrečko z ročno bombo in naboji S  strani občanke so bili policisti PP Ljutomer 17.5.2019, obveščeni, da jena območju Ljutomera našla vrečko z granato in naboji. Z  zbiranjem  obvestil  na kraju je bilo ugotovljeno, da je bila med košnjotrave, pod smreko, v grmičevju  ob lokalni cesti, najdena manjša PVC vrečkaz  neznano  vsebino.  Na  kraj sta prišla bombna tehnika iz GPU UPS SE OPZ,katera  sta  vsebino  pregledala in ugotovila, da se v originalni varnostniPVC  embalaži  nahaja  ročna  bomba  M75.  Na  dnu  vrečke pa je bilo še 15nabojev,  kalibra  7.62  mm.  Bombna  tehnika sta ročno bombo zavarovala zanadaljnjo preiskavo in jo prevzela v hrambo. Policisti  PP  Ljutomer  nadaljujejo z zbiranjem obvestil v zvezi kaznivegadejanja Nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva. Foto: PU Murska Sobota

Mon, 20. May 2019 at 13:38

109 ogledov

Ni meseca maja brez solzic - rože šmarnice
Šmarnice cvetijo, spomine budijo -  to je mesec maj   Domači izrazi za šmarnice so: solzica, tudi devičica, gozdni zvonček, jurjevka, binkoštnica … Globoko vdihnite in povohajte. Poleg vonja španskega bezga nas v mesecu maja zapeljuje še intenziven vonj šmarnic. Cvetlice so vedno vzbujale pozornost. Lahko z obliko cvetov, nenavadno rastjo, vonjem ali barvami. Nikakor jih ni bilo mogoče spregledati ali ob njih ostati ravnodušen. Že zapisi in spomeniki iz najstarejših časov kažejo na našo rahločutnost in občutljivost za njihovo lepoto. Nekatere med njimi odlikuje tudi nežna skromnost. Morda je to razlog, da o šmarnici ne pišejo ne grški ne rimski pisci. Zanimivo je njeno prvotno latinsko ime – Lilium convallium ali dolinska lilija, ki ga je dobila v srednjem veku in je nanj vplivala predvsem njena simbolika. Ime šmarnica ali ljudsko gospejine solzice v različnih jezikih nakazuje, da je simbol Marijine žalosti in bolečine ob sinovi smrti. Bela barva simbolizira Marijino deviškost, omamni vonj pa sladkost njene ljubezni. S poimenovanjem dolinska lilija so ji srednjeveški menihi želeli izkazati največjo čast in so skromni beli cvet, ki maja pobeli gozdne jase, poistovetili z dolinsko lilijo, ki je kot prispodoba nevestine lepote omenjena v Visoki pesmi. Pozneje, ko so botaniki dokazali, da šmarnica nikakor ni v sorodu z lilijami, so jo preimenovali – Convallaria majalis, kar še vedno pomeni globoko in senčno dolino, a brez lilije. To ime se uporablja še danes.   Šmarnica je velikokrat upodobljena v motivu brezmadežnega spočetja in motivu Marijinega oznanjenja. Zaradi nizke rasti in zvončasto povešenih cvetov je postala tradicionalni simbol Marijine ponižnosti in vdanosti. Kot odrešenjski simbol se pojavlja tudi ob Kristusu. V motivu Jezusovega rojstva simbolizira utelešenje Odrešenika, v motivu poslednje sodbe pa pomeni upanje v božjo milost in odrešitev duše.   V srednjem veku so ji rekli tudi blagor sveta – salus mundi, kar pa lahko pomeni tako odrešitev kot ozdravitev sveta. Tu gre za navezavo na sred­njeveško in renesančno medicinsko tradicijo, saj je bila šmarnica cenjena kot zdravilo za mnoge bolezni, še zlasti bolezni srca. Renesančni zdravniki so jo izbrali celo za zaščitni znak svojega stanu in jo lahko najdemo na portretih velikih zdravnikov tistega časa.   Cveti v maju, mesecu ljubezni, in je simbol srčnega hrepenenja, ljubezenske sreče in skritega upanja. Vsi ti simboli pa imajo zelo stare korenine. Že pri starih Germanih je bila posvečena boginji ljubezni, plodnosti in je imela pomembno vlogo pri praznovanju pomladi, ki ima svoj odmev tudi v kresovanju in postavljanju mlaja. V tem času v številnih evropskih mestih in vaseh izbirajo kraljico maja, najlepše dekle leta, ki pa je praviloma oblečeno v zeleno obleko in v laseh nosi cvetni venec, v katerem imajo pomembno vlogo šmarnice.   Ta poganska simbolika šmarnice je bila v severni Evropi tako zakoreninjena, da mnogi strokovnjaki zagovarjajo mnenje, da jo je krščanska cerkev ravno zaradi tega kar najtesneje povezala z Marijo in tako poskušala izkoreniniti spomin na stare bogove.   Šmarnica je resnično izjemno skromna rastlina, ki dobro raste v senčnatih kotičkih in v kakr­šnikoli zemlji, čeprav ljubi vlažno humusno prst. Primerna je za podeželske in neformalne vrtove, za obrobe senčnih predelov ali za sajenje pod grmovnicami ali drevjem. Če ima na voljo prostor, se razraste v gosto preprogo. Kadar želimo uživati v njenem vonju, jo sadimo tja, kjer radi posedamo, in polepšala nam bo majske večere. V zemlji ima koreniko, ki vedno raste na spred­njem koncu, na zadnjem pa počasi odmira. Iz nje navzdol poganjajo drobne korenine, spomladi pa navzgor poženeta dva ali trije suličasti listi. Ker mora izkoristiti svetlobo pod grmovnicami in drevesi, ki še niso olistala, v nekaj tednih ozeleni, cveti in rodi plodove – rdeče jagode. Te jagode so, tako kot cela rastlina, strupene (čeprav je v točno določenih manjših količinah šmarnica učinkovito zdravilo). Pozneje, ko jo prekrije gosta senca, listi odmrejo, korenika pa čaka na naslednjo pomlad.   Na samostanskih vrtovih so šmarnice gojili že v zgodnjem srednjem veku, pozneje pa tudi na grajskih vrtovih. Niso poznali samo belih, ampak tudi različice s polnjenimi, rožnatimi, celo rdečimi cvetovi in belimi ali rumenimi progami na listih. V devetnajstem stoletju so bile moderne zasaditve cvetličnih lončkov s siljenimi šmarnicami, ki so krasile sprejemnice bogatašev, šopek pa je bil celo »obvezni« dodatek večerne plesne toalete. Zelo jo cenijo v Franciji, kjer slavijo prvi maj s šopki šmarnic. Šmarnica (znanstveno ime Convallaria majalis), tudi solzica, je edina predstavnica roda Convallaria. Je strupena rastlina, ki spada v družino lilijevk. Ima podzemno koreniko, steblo, suličasta lista in bele cvetove. Steblo je visoko od 10 do 20 cm, na vrhu pa se razvije v grozd iz majhnih belih cvetov. Šmarnica cveti od maja do junija. Raste v gozdovih, ponekod pa v senčnih vrtovih in skalnjakih. Listi šmarnice so podobni listom čemaža zmotna zamenjava strupene rastline za užitno pa občasno pripelje do zastrupitve oz. smrti uživalcev čemaža.   Maja in junija bomo v listnatih gozdovih naleteli na cvetoče šmarnice (Convallaria majalis). Rastlina ima velike zelene liste in zvončkaste cvetove. Pogosto jo sadimo tudi v vrtovih saj dobro uspeva in se razmnožuje v senčnih delih vrta.   Šmarnica ima običajno dva 10 do 25 cm dolga lista, ki sta na 15 do 30 cm dolgem steblu. Listi so ovalni in na koncu ošiljeni. Cveti maja in junija Cvetovi so zvonasti, bele barve in v grozdih. Imajo značilen vonj. Iz cvetov se razvijejo rdeče jagode.   Pri nas pa šmarnice skoraj vsi poznamo po črtici Solzice izpod peresa Prežihovega Voranca. Šmarnica – kot zdravilna rastlina Kljub strupenosti pa je poznana kot zdravilna rastlina. Njeni nadzemni deli vsebujejo strupene snovi, ki delujejo na srce, saj krepijo njegovo moč in hitrost krčenja srčne mišice Za zdravljenje se jo uporablja le v obliki pripravkov in vedno le pod zdravniškim nadzorom. Da do njih ni vedno lahko priti, je ganljivo opisal pisatelj Prežihov Voranc – Lovro Kuhar v zgodbi Solzice.  V njej opisuje,  kako je kot majhen deček trepetal pred predelom, kjer so rasle, a zaradi ljubezni do matere premagal strah in jih v ranem jutru nabral. Če so nam nahajališča šmarnic predaleč, jih lahko vsadimo tudi na vrt, kjer dobro uspevajo. Ker se zelo dobro razmnožujejo z rastjo podzemnih stebel, pa nam lahko hitro prekrijejo ne samo prostor,  ki smo jim ga namenili.   Šmarnice – ljudska pobožnost v maju Šmarnice pa niso le ime za cvetice, temveč z njim poimenujemo tudi ljudsko pobožnost v mesecu maju. Tedaj se verniki ves mesec enkrat na dan zberejo v cerkvah in prisluhnejo zgodbam, ki jih nagovorijo. Posvečene so Mariji, saj mesec maj imenujemo tudi Marijin mesec.   Šmarnica – sorta vinske trte Šmarnica je tudi bela sorta vinske trte, ki jo gojijo ponekod na Dolenjskem, Bizeljskem in Slovenskih Goricah. Zanjo je značilna odpornost proti bolezni in pozebi,  kar je predvsem ugodno za okolje, saj je ni potrebno škropiti. Ker pa naj bi njeno vino vsebovalo metilni alkohol, je zakonsko prepovedana. Šmarnico pa najdemo tudi med pticami. To je drobna ptica pevka, ki jo uvrščajo med muharje in je precej razširjena tudi v Sloveniji. Kljub temu, da so šmarnice precej priljubljene, pa tega imena ne zasledimo med ženskimi imen. Naj vas razveseljuje opojni vonj šmarnic v mesecu maju.                                  ¸              

Mon, 20. May 2019 at 10:11

244 ogledov

Patricija Šulin o obetih slovenskega kmetijstva v novi finančni perspektivi EU
Pred dnevi je v Goriških Brdih potekal zanimiv pogovor z evropsko poslanko in kandidatko skupne liste SDS in SLS na nedeljskih volitvah v Evropski parlament o kmetijski politiki EU po letu 2020, torej v novi finančni perspektivi. Iz prve roke, je namreč članica odbora za proračun dosedanjega sklica EU parlamenta, je povedala tudi, kaj čaka slovensko kmetijstvo, če slovenska vlada na Svetu Evrope ne bo vztrajala na enaki ravni financiranja kot doslej. Objavljamo prvi del intervjuja, jutri sledi nadaljevanje. Ali bo za kmetijstvo namenjenih več ali manj sredstev po 2020? Kakšen predlog je ponudila Evropska komisija? Kakšna so stališča Evropskega parlamenta? "Komisija hoče sredstva znižati, Evropski parlament jih hoče obdržati na enaki ravni kot v sedanjem obdobju. Končen izid je pomemben tudi od Sveta. Vloga slovenske vlade v Svetu, saj države članice sprejmejo odločitev o večletnem proračunu soglasno.Komisija predlaga zmanjšanje sredstev v primerjavi s sedanjim obdobjem, še posebej na področju sredstev za razvoj podeželja. Odbor za proračun, katerega članica sem bila in je pristojen za razpravo o dolgoročnem proračunu v Evropskem parlamentu, je proti znižanju. To stališče je bilo potrjeno tudi na plenarnem zasedanju (Resolucija o dolgoročnem proračunu sprejeta 14. novembra 2018). Ohranitev financiranja skupne kmetijske politike za EU-27 na ravni proračuna za obdobje 2014–2020 v realnem smislu, hkrati pa se načrtuje začetni znesek kmetijske rezerve in sicer podvojitev financiranje programa Life+ vključno z namenskimi sredstvi za biotsko raznovrstnost in upravljanjem mreže Natura 2000 ter uvedba nove postavke - posebna sredstva za trajnostni turizem." O kakšnih zneskih za skupno kmetijsko politiko na ravni EU je govora? "Skupaj predstavljajo sredstva 365 milijard (v tekočih cenah) ali ca. 28,5 % vseh proračunskih sredstev EU za skupno kmetijsko politiko. Neposredna plačila znašajo 265,2 milijard, ukrepi za podporo trgu (EKJS - Evropski kmetijski jamstveni sklad) 20 milijard in za razvoj podeželja 78,8 milijard Dodatna sredstva za kmetijstvo iz raziskovalnega programa Obzorje Evropa znašajo 10 milijard za podporo posebnim raziskavam in inovacijam na področju prehrane, kmetijstva, razvoja podeželja in bio-gospodarstva." Kakšna je nacionalna ovojnica za Slovenijo? Koliko sredstev bi naj dobila Slovenija glede na predlog EU komisije? "Skupaj 1,657 milijard evrov v tekočih cenah. Neposredna plačila predstavljajo 903 milijonov kar je za 3,9% manj v primerjavi z 2014-2020, ukrepi za podporo trgu 38 milijonov za razvoj podeželja: 715 milijonov kar je za 15 % manj v primerjavi z 2014-2020 ter programi v čebelarstvu in vinogradništvu: 38,5 milijonov." Kateri so najpomembnejši poudarki skupne kmetijske politike po 2020? "Večja vloga držav članic zaradi prehoda od pristopa po načelu „ena rešitev za vse“ na prilagojen pristop, to pa pomeni tudi večjo odgovornost za učinkovito izpolnjevanje splošnih ciljev. Ukrepi bolj prilagojeni nacionalnim potrebam preko novega sistema izvajanja, ki vključuje nacionalne strateške načrte. Velik pomen se daje okolju in klimatskim spremembam. Letne omejitve neposrednih plačil. Konvergenca višine neposrednih plačil med državami članicami v EU. Nadaljnja podpora malim, mladim, novim kmetom in ženskam. Ohranja se sedanja dvostebrna struktura ter vsi ključni ukrepi obstoječe SKP." Kaj se bo dogajalo z neposrednimi plačili po 2020? "Ostajajo kot bistveni del kmetijske politike. Omejitev letne višine neposrednih plačil, da se zagotovi bolj pravična delitev sredstev. Evropska komisija hoče zmanjšati neposredna plačila kmetom že od vrednosti 60.000 evrov naprej. Odbor za kmetijstvo v EP je postavil mejo 100.000 evrov in zahteva, da se del stroškov za plače na kmetiji ne bi štelo v omejen znesek (tega ni bilo v Komisijenem predlogu). Neposredna plačila so pogojena z boljšimi okoljskimi in podnebnimi zahtevami. Konvergence ravni neposrednih plačil med državami članicami za enakopravno obravnavo kmetov povsod v EU. Komisija predlaga samo zmanjšanje razlik, Odbor za kmetijstvo pa hoče, da se razlike v višini plačil do 2027 povsem odpravijo." Kaj prinaša skupna kmetijska politika za male in srednje velike kmetije? "Vsaka država članica bo sama opredelila pojem malega kmeta, saj je kmetijski sektor v vsaki državi drugačen. Prejele bodo več podpore na hektar. Odbor za kmetijstvo hoče, da se za to nameni najmanj 5% nacionalnih neposrednih plačil za majhne in srednje velike kmetije. Možne so poenostavitve pri upravnih postopkih, da jim ni treba izpolnjevati letnih zahtevkov, da bi prejeli svoja plačila." Kaj prinaša skupna kmetijska politika mladim kmetom? "Več podpore za mlade kmete, ker je cilj pritegniti mlade, da prevzamejo in ostanejo na kmetiji. Države naj bi namenile vsaj 2% sredstev za neposredna plačila za pomoč mladim kmetom, ki na novo ustanavljajo kmetijsko gospodarstvo. Dodatna sredstva se obetajo tudi iz naslova razvoja podeželja. Kdo je mladi kmet: Komisija do 40 let, Odbor za kmetijstvo v EP vztraja na starosti do 45 let." Kakšna bo vloga držav članic in kmetov v novi skupni kmetijski politiki? "Vloga držav članic in kmetov bo večja zaradi prehoda od pristopa po načelu „ena rešitev za vse“ na prilagojen pristop, to pa pomeni tudi večjo odgovornost za učinkovito izpolnjevanje splošnih ciljev. Države članice bodo imele več svobode in fleksibilnosti pri izbiri ukrepov in bodo tako lahko bolje upoštevale specifične potrebe svojih kmetov, podeželskih skupnosti in širše družbe. Orodja oz. ukrepe bodo prilagodile svojim specifičnim potrebam. Države članice lahko sodelujejo s kmeti, da bi ugotovile, kaj je treba storiti na nacionalni ali regionalni ravni za izpolnitev dogovorjenih ciljev EU."
Teme
filatelija

Zadnji komentarji

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Črni peni – prva znamka na svetu