SI
Črni peni – prva znamka na svetu
Tudi tukaj smo bili Slovenci med prvimi
V Fokusu
Zanimivo

Sreda, 24. januar 2018 ob 17:58

Odpri galerijo

Prva znamka na svetu je bila izdana 1.maja 1840 v Veliki Britaniji. V poštnem prometu je bila v uporabi od 6.maja 1840 do 31.maja 1901. Torej poznamo znamke že skoraj 180 let. Uvedba znamk ni potekala gladko. Njihovemu tvorcu siru Rowlandu Hillu so nasprotniki grenili življenje, a uspel je prebroditi vse težave. Toda osnova ideja prihaja s strani avstro-ogrskega poštnega uslužbenca Lovrenca Koširja.

Prva znamka na svetu ima takšno ime, ker je njena vrednost en peni in je črne barve. Njena cena je v filatelističnem svetu okrog 10.000€. Na naslovni sliki so Lovrenc Košir, izgled znamke "črni penny" in njen tvorec sir Rowland Hill.

KDO JE BIL PRVI?

Zgodovinarji še niso uspeli razbrati kdo je bil prvi, ki je dal idejo o znamki. Definicija pravi, da je znamka potrdilo o vnaprej plačani poštni storitvi. Potrdilo pa je lahko v kakršnikoli obliki. V različnih obdobjih in v različnih državah so uporabljali tovrstne lističe. A vse to še vedno niso bile znamke. Pomemben pogoj je še, da so lističi samolepilni.

V večini dežel v srednjem veku se je pošta prenašala s posebnimi sli med posameznimi gradovi in vladarskimi hišami. V Evropi niso obstajale države v današnjem smislu. To so bila ozemlja, ki jih je povezoval močan vladar s pomočjo svojih odvisnih vojaških poveljnikov. V zameno za njihovo službo jim je podeljeval vladarske pravice nad določenimi ozemlji. Tako je zahteval le zvestobo in določeno število vojščakov, ko se je odločil, da bo razširil svoje ozemlje. Po njegovi smrti so običajno takšne države propadle zaradi sporov med njegovimi dediči ali med močnimi poveljniki. Takšno stanje ni bilo ugodno za organiziranje stalne poštne službe.

Šele v šestnajstem in sedemnajstem stoletju se pričnejo oblikovati države v današnjem pomenu besede. Tako se tudi prične razvijati poštna služba. V srednjem delu Evrope prevzamejo prenos pošiljk in prevoz potnikov grofje Thurn in Taxis. Iz tega priimka se kasneje oblikuje oznaka za taxi, službo za prevoz potnikov z osebnimi vozili. Grofje uspejo obdržati posebne pravice za prevoz potnikov in prenos pošiljk v večini evropskih držav v obdobju 350 let. Seveda pa so njihove usluge lahko plačevali le plemiški sloji in bogati meščani, trgovci ter obrtniki. To še vedno ni bila splošna poštna služba. V tistem času je bilo določeno, da poštnino plača prejemnik pošiljke. A kmalu se je pokazalo, da je to nepravično do naslovnika. Tako je počasi plačevanje poštnine prehajalo na pošiljatelja.

LJUBICA FINANČNEGA MINISTRA

Po dosedaj zbranih podatkih je bila prva “znamka” v uporabi od aprila 1653 do konca tega leta v Franciji. Ideja o nalepnih poštnih lističih se je porodila ljubici takratnega finančnega ministra Renouarda Fouqueta M. De Vellayera. Njegova ljubica Anne Genevieve, knjeginja de Lonqueville, je predlagala majhne lističe, ki se naj nalepijo na pismo. Na lističih je pisalo “Port payé ... le ... jour de l’an 1653”, oziroma po naše “Poštnina plačana ... dne ... meseca leta 1653”. Lističe so prodajali v samostanih, rudniških upravah, sodiščih, vseučiliščih in v ječah za vrednost 1 denier (najmanjši kovanec takratnega časa v Franciji).

Pošiljatelj je vpisal dan in mesec na listič, ga prilepil in pismo vrgel v posebno škatlo, ki je bila pripravljena za sprejem pošte. Vendar je ideja propadla zaradi večih vzrokov. Škatle so bile velikokrat uničene, pisma poškodovana, a vse je utonilo v pozabo, ko so ministra Fouqueta zaradi korupcije odstavili. Uporaba “poštnih lističev” je bogato dokumentirana, a nobeden se ni ohranil do danes.

De Chamouset, ki je bil eden izmed naslednjih finančnih ministrov v Franciji, je čez pet let ponovno skušal uvesti lističe v poštni promet. A kmalu so ga upokojili. Ker ni bilo nikogar, ki bi se zavzemal za njegovo idejo, je tudi ta znova propadla.

Tretji primer uporabe poštnih znamk je sledil decembra 1716 v Španiji. Pravzaprav je to bil bolj poseben poštni žig kakor kaj drugega. Kraljevi ukaz je dovolil kraljevskemu sekretariatu uporabo posebnega pečata na katerem sta prikazana kraljeva grba Kastilije in Leona. Tako označena pisma so bila za prejemnika brezplačna. Uredba je bila v veljavi dve leti.

POSKUS NA SARDINIJI

Naslednji poskus so izvedli na Sardiniji leta 1818. Italija je bila v tistem času sestavljena iz več manjših državic in Sardinija je bila ena med njimi. Pisec članka v filatelistični reviji Granite State Philatelist iz leta 1883, je zapisal:

»Sedmega novembra 1818 je vlada Sardinije izdala poseben poštni papir. Ta papir je bilo mogoče kupiti v vladnih uradih in poštah, kakor tudi v prodajalnah tobaka, ki so za to imela posebno dovoljenje. Poštni papir je osmerokotne oblike v treh vrednostih 15, 25 in 50 centesimov. Na vseh pa je enak motiv dirjajočega konja, ki na svojih plečih nosi golega kerubina s krili, ki trobi v poštni rog. Marca 1836 so poštni papir umaknili iz prometa zaradi spremembe zakona o poštnih službi.«

Kolikor je mogoče razbrati, je poštna služba Sardinije izdala poseben papir z natisnjenim likom. Pošiljatelj je na drugo stran napisal sporočilo in potem papir tako prepognil, da je slika ostala na zunanji strani pisma v zgornjem desnem vogalu. Med ljudmi je ta poštni papir dobil ime »cavallini« po italijanski besedi »cavallo«, kar pomeni konj. Papir za 50 centesimov je poleg navadnega tiska imel odtisnjen isti motiv še v tako imenovanem suhem tisku, ko se lik kot relief odtisne na papir.

A zgodovinarji in filatelisti še se danes prepirajo ali je to znamka ali pa le potrdilo o plačanih davkih. Bistvo spora je v tem ali se je ta papir uporabljal za vse poštne potrebe ali pa le v davčne namene. Vendar pa nikjer niso davčnih dokumentov povezovali s konjem, kerubinom in rogom. To so bili vedno simboli, ki so označevali pošto. Konj pomeni hitro dostavo, kerubin je sel, rog pa se uporablja za to, da se ljudje zberejo okrog sla in prevzamejo pošto.

PRVI SO BILI GRKI?

Tudi o grškem pismu iz decembra 1840, ki ima nalepljeno znamko za 40 lepta, so zgodovinarji in filatelisti v sporu. Znamka na pismu je črne barve. Okvir sestavlja ornamentni niz biserov. Znamka je s črto ločena po diagonali. V enem polju je napis 40 lepta, v drugem pa je oznaka otoka Poros.

Po dostopni dokumentaciji bi naj Grki prve tovrstne znamke izdali že leta 1831. A pismo z nalepljeno znamko je kasnejšega datuma kakor izdaja prve znamke v Veliki Britaniji. Pisni viri pa vseeno kažejo na to, da je bila znamka res v uporabi od leta 1831 v Atenah, Pireju, Koroni, Dadionu, Tripolisu, Areopolisu in Amphissi. Opisana so vsaj štiri pisma s tovrstnimi znamkami. Znamke so bile žigosane z žigom z valovitimi črtami, včasih pa uničene z rdečim svinčnikom s črto ali križem. Pri tem je sporno ali se je znamka uporabljala v poštne ali v kakšne druge namene.

Leta 1933 je uspel britanski filatelistični trgovec P.L.Pemberton sestaviti nepravilen blok devetih znamk, ki so imele na hrbtni strani z roko zapisano besedilo v grščini, ki pravi: »Apaliras _2:Maj 1831 – Guverner« in podpis G.Glarakis. Zaradi uničenih znamk ni mogoče razbrati ali je datum 2., 12. ali 22. maj. Leto pa je dobro vidno. Tudi podpis ustreza tedanjemu času. Saj po arhivskih zapiskih kaže, da je bil Glarakis avgusta 1830 res imenovan za guvernerja otoka Poros. To je Pembertona navedlo na misel, da so se te znamke uporabljale v vladne namene in ne v splošne poštne namene. Menil je, da so to posebne vladne oznake za zaupno pošto.

A ta teza je imela šibko točko v tem, da je bila natisnjena velika naklada. Če bi bile le vladne nalepke, bi jih bilo zagotovo mnogo manj. Filatelistični strokovnjak P.C. Korteweg iz Nizozemske je bil menja, da so to posebne dostavne znamke. Torej, da so to znamke, ki se jih nalepi na pisma, ki se dostavijo pod posebnimi pogoji, na primer, hitra dostava, pazljivo ravnanje, vrednostno pismo, ipd. C.P.Constantinides, ki je bil mornariški oficir in predsednik Hellenic Philatelic Society, pa je zagovarjal tezo, da so to bila le potrdila o tem, da je pošiljatelj pisma vplačal donacijo za Grški begunski fond s Krete. Kot vemo je bila Grčija mnoga desetletja v vojnah s Turčijo. Po njegovih raziskavah je guverner Glarakis izdal dekret, ki je od vsakega prebivalca Porosa zahteval, da prispeva 40 lepta ali več v ta sklad za begunce s Krete, ki so jo v tem času zasedali Turki. Potem bi naj potrdilo o vplačilu poslal donatorju s pismom na katerem je nalepljena znamka. V sodobnih filatelističnih katalogih v glavnem podpirajo slednjo tezo.

Seveda pa s tem še nismo izčrpali vseh  predlogov o izdaji poštnih znamk v svetu. Med vsemi je bila morda še najbolj dodelana ideja švedskega vojaškega stotnika Curryja Gabriela Treffenberga, ki je leta 1823 Zboru švedskega plemstva poslal natančno razdelan predlog za izdajo poštnih znamk. Visoki zbor je njegovo idejo kot »neumno« zavrnil.

ZAVRNJENA DOBRA IDEJA LOVRENCA KOŠIRJA

Podoben predlog je decembra 1835 predlagal naš rojak Lovrenc Košir, rojen 29.julija 1804 v Spodnji Luši pri Škofji Loki. Kot visok uslužbenec v državni poštni službi je izdelal nov poštni sistem in med drugim predlagal tudi uvedbo lističa-takse, torej znamke.

Avstrijski filatelist in pravnik dr. Ernst Bernardini se je lotil natančne raziskave listin, ki so povezane s Koširjevo idejo. Svoje izsledke je podal v knjigi Lovrenc Košir (Laurenz Koschier) – pobudnik poštne znamke (izdala Filatelistična zveza Slovenije, 2004). V njej je zapisal, da natančnega predloga ne poznamo, ohranili so se le vzorčna pisma, ki prikazujejo njegovo idejo.

Dvorno poštno knjigovodstvo Avstro-Ogrske monarhije je njegovo idejo proučevalo kar dolgo časa in jo zavrnilo šele maja 1836. Sporočili so mu:

»Visoka spl. dvorna komora je dne 11, t.m., št, 15965/671 ukazala sporočiti vam p tukaj priloženem in nazaj poslanem predlogu smotrnega in enostavnega obračunavanja dohodkov pisemske in vozne pošte, da je bilo opaženo pohvale vredno prizadevanje, da bi koristno služili poštnemu uradu, vendar tega predloga ni mogoče uporabiti …«

Spominski znamki Jugoslavije in Avstrije v čast Lovrenca Koširja. Slovenija je spominsko znamko izdala leta 2004 ob dvestoletnici njegovega rojstva.

Le posredno je znano kako dobro je bila izdelana ideja o znamki znotraj te reforme. Angleški zgodovinar Kenneth Wood je zapisal, da je predlog »za pisemske takse gospoda Koširja (Koschier) najresneje ogrozil predlog sira Rowlanda Hilla. Če bi ga poštna uprava Avstro-Ogrske monarhije takrat sprejela, bi bil Rowlandov prispevek dejansko nepomemben …«.

A vendar lahko upravičeno domnevamo, da je ideja Lovrenca Koširja prišla tudi do sira Rowlanda Hilla. Lovrenc Košir je svoj predlog kljub zavrnitvi še vedno zagovarjal na srečanjih poštnih uslužbencev tedanjega časa. Znano je, da je o predlogu govoril z britanskim poslovnežem G.Galwayem, ki pa je bil tudi dober prijatelj Hilla. Ko je Hill o svojih idejah razpravljal med prijatelji, je Galway zagotovo pripovedoval tudi o Koširjevem predlogu.

Med filatelisti še vedno ni enotnega mnenja o tem, kako podrobno je Košir izdelal načrt o znamki. Tako imamo o tem tako goreče privržence kot tudi zagrizene nasprotnike. Po drugi svetovni vojni je več dejstev govorilo v prid tezi, da je Košir tvorec znamke. Zato so v Jugoslaviji izdali kar štiri znamke v njegovo čast. Leta 1979 pa je ob stoletnici njegove smrti spominsko znamko izdala tudi Avstrija.

Glede na prve, vsaj idejne zapise ideje o poštni znamki, velja kljub vsemu še danes Košir za pravega poštnega reformatorja in predlagatelja poštne znamke. Tega priznanja sam Lovrenc Košir žal ni uspel pridobiti po izidu prve poštne znamke, čeprav je to poskušal dokazati svetu v časopisih, na vrhovni dvorni poštni upravi in celo na 1. kongresu Mednarodne poštne zveze leta 1874 v Bernu. A so vse njegove zahteve in vloge po priznanju, da je bil ravno on prvi idejni tvorec poštne znamke, povsod bodisi zavrnili, ali pa njegova vloga sploh ni prišla na dnevni red zasedanja, kot se je zgodilo v Švici.

POŠTNA REFORMA SIRA ROWLANDA HILLA

A prvo znamko v sedanjem pomenu je uspel pripraviti veliki poštni mojster Kraljeve poštne uprave Velike Britanije Rowland Hill. Za njegov prispevek in zasluge, mu je kraljica Viktorija, katere lik je na prvi znamki na svetu, ob koncu kariere podelila še plemiški naziv »sir«.

Seveda pa je tudi njegova ideja zorela kar nekaj časa. Kot smo videli, so različni reformatorji v različnih deželah pripravili predloge za spremembo poštnih služb. To je bilo potrebno zato, ker je poštni sistem postal dostopen velikemu številu prebivalcev takratnih držav. Potrebno je bilo razdelati enostaven način za plačilo poštnih storitev. O teh idejah je bil Hill zagotovo bolj ali manj poučen. V Veliki Britaniji so že poznali nalepke za plačilo sodnih in upravnih taks. Danes jih imenujemo koleki. Carinska služba Velike Britanije je tudi uporabljala samolepilne lističe za predplačilo davkov na pokrivala(!), patentirana zdravila in druge posebne uvozne izdelke.

Po nekaterih virih naj bi Škotska paroplovna družba že leta 1811 uporabljala posebne nalepke za prevoz lastne pošte. Vendar o tem ni nikakršnih podrobnejših dokumentiranih virov, niti ne obstaja kakšno pismo s takšno znamko. Knjigarnar iz Dundeeja na Škotskem James Chalmers (1782-1853) je bil družbenik te družbe. Prav tako pa je bil tudi vključen v pripravo poštne reforme od leta 1825 naprej. Znano je, da je predlagal kar nekaj zanimivih idej, ki jih je Hill uporabil v svojem predlogu. Kasneje je Chalmers tožil Hilla, da mu je ukradel idejo o znamki. Po več razpravah, zadnji tudi na sodišču, je nesporno obveljalo, da je tvorec znamke Rowland Hill. Seveda je mogoče, da izvirna zamisel ni njegova, vendar je bil prvi, ki je imel možnost, moč in priložnost uveljaviti poštno reformo, katere posledica je tudi izdaja prve znamke na svetu.

KAKO JE NASTAJALA PRVA ZNAMKA

Temelj reforme je bil način obračunavanja in razdeljevanja poštnih pošiljk. Vsak, ki je nalepil znamko na pismo, težko do polovice unče, ga je lahko poslal v katerikoli del Velike Britanije, ne glede na oddaljenost. Znamka je črne barve, velikosti 18 x 24 mm in velja en peni. Od tod tudi naziv "črni peni". Njena velikost se je zgledovala po takratnih davčnih nalepkah.

V prvem osnutku poštne reforme je bilo predlagano, da se izda znamka za 4 penije, kolikor je znašala enotna poštnina za Veliko Britanijo. Kasneje so to znižali na en peni, ker so menili, da bo tako pošta res dostopna vsem. Računali so, da bo zato poštni promet narasel in bodo z lahkoto pokrili vse stroške. To se je kasneje tudi uresničilo.

Kraljeva zakladnica je v začetku leta 1839 razpisala javni natečaj za osnutek znamke, ki jo je predvideval program poštne reforme. Nanj je prispelo 2600 predlogov. Dejansko pa je bilo kot osnova za znamko primernih le 49 predlogov. Izmed teh so jih nagradili 5. A niti z enim niso bili zadovoljni in jih sploh niso uporabili za izdelavo znamke. Bilo je še nekaj avtorjev, ki niso sodelovali na natečaju in so svoje predloge poslali kasneje. Na koncu je Rowland Hill sam predlagal osnutek, ki so ga dobili v dodelavo neodvisno štirje graverji.

Spominska medalja, ki je bila osnova za izdelavo prve znamke; osnutki Rowlanda Hilla za pripravo gravure in vodni žig v papirju »črnega penija«.

Rowland Hill je za osnovo vzel upodobitev kraljice Viktorije na spominski medalji ob obisku v mestu Guildhall leta 1837. Seveda je bil tudi sam izredno nezadovoljen s svojim predlogom, saj je narisal več deset različnih skic. Zagotovo mu je bilo težko razdelati svojo idejo, saj ni imel nobenega vzora, kjer bi lahko dobil navdih. Ko je bil bolj ali manj zadovoljen z lastnim izdelkom, je izbral štiri znane graverje in vsakemu naročil, da naj razdela njegovo idejo do osnove za tisk. Izmed teh štirih je bil nato izbran graver Henry Cole. Ta je potem pripravil prve bakrene plošče za tisk znamk. Njegovo delo ni bilo enostavno, saj so v tiskarni imeli velike pole na katere je bilo mogoče natisniti 280 znamk istočasno. Tako je moral graver pripraviti 280 popolnoma enakih gravur znamk.

Istočasno so pripravili še gravure za znamko z vrednostjo dva penija. Motiv na obeh znamkah je popolnoma enak, razlikujeta se le v napisu. Prva znamka ima napis ONE PENNY, druga pa TWO PENCE. Določili so, da bo prva znamka črne barve, druga pa temno modre. Po načrtu bi morali biti znamki izdani istočasno. A se je v tiskarni nekaj zapletlo in je bila znamka za dva penija izdana dva dni kasneje. Pri razvoju znamke so predvideli kvadratke s črkami v spodnjih dveh vogalih znamke. Te črke so postavljali glede na to kakšen položaj ima znamka na poli. S tem so želeli preprečiti ponarejanje in povečati kontrolo nad prometom z znamkami. Prva znamka na poli ima oznako A-A, naslednja A-B, prva znamka vrstico nižje je označena z B-A, itd.

Za tisk znamk so izbrali najboljšo tiskarno v Londonu in v tistem času je bila tudi najbolj moderna tiskarna na svetu. To je bila tiskarna Perkin, Bacon & Petch, ki še danes tiska britanske znamke, pa tudi bankovce. Za tisk so izbrali najboljši papir, ki so mu vtisnili vodni znak. Vodni znak je poseben način predtiskanja papirja s posebno tehnologijo, ki v papir vtisne oznako. Ta je vidna le s pridržanjem papirja proti močni svetlobi ali zelo temnem ozadju. To omogoča večjo kontrolo nad tiskanjem znamk.

NEVŠEČNOSTI

Konec aprila 1840 so bili v tiskarni gotovi s tiskanjem črnega penija. Prvega maja 1840 so znamke pričeli pošiljati vsem poštam skupaj z uredbo, ki je določala prodajo znamke od 6.maja naprej. V mestecu Bath pa je poštni upravnik slabo prebral navodila in je znamke dal v prodajo že naslednji dan. Tako obstajata dva primerka pisem z znamkami, ki nosijo žig z datumom 2.maj iz pošte v Bathu.

Za žigosanje znamk so izdelali tudi poseben žig v obliki malteškega križa. Ker bi se črna barva slabo videla na črni znamki, so pripravili tudi posebno rdeče barvilo. A to barvilo je bilo mogoče z lahkoto oprati in znamko ponovno uporabiti.  Rowland Hill je razpisal natečaj za rdeče žigosno barvilo, ki bi ga ne bilo mogoče oprati. Škotski kemik O'Connoly je uspel izdelati takšno barvilo. A ljudje so bili iznajdljivi in so znamko premazali s prozornim lakom. Nanj se tudi novo barvilo ni dobro prijelo in ga je bilo mogoče s pomočjo alkohola prav tako odstraniti. Isti kemik je še enkrat poiskal novo barvilo, ki pa je bilo v drugo učinkovitejše in so uspeli preprečiti tovrstne  goljufije.

Razširile so se tudi govorice, da vsebuje lepilo na znamkah strupene snovi. Poštna uprava je vse tovrstne govorice ostro zanikala. Vendar so še nekaj časa krožile po Veliki Britaniji strašljive zgodbe o tem, kako so nekateri uporabniki dobili zelene jezike polne bradavic, ker so polizali lepilo preden so znamko nalepili na pismo. V določenem obdobju so stranke zahtevale od poštarjev, da naj kar sami nalepijo znamke, da bi se ne zastrupili. Šele čez nekaj časa so se govorice polegle, saj ni bilo nikjer dokaza o kakršnikoli zastrupitvi.

Nekateri podaniki so se razburjali, češ da je žigosanje lika kraljice razžaljenje njenega veličanstva. To razburjenje so uporabili politiki in z demagoškimi izjavami še bolj spodbujali volilce. Zato je bila v parlamentu vložena interpelacija. A je neslavno propadla. Še posebej, ker se je v razpravo vmešala sama kraljica in zavrnila vse neumne argumente.

Potrošnja znamk je naraščala v takšnem obsegu, da je tiskarna le s težavo ustregla povpraševanju, pa čeprav so tiskali znamke s polno paro. Naklada je bila do pol milijona znamk na dan. A kljub temu je tiskarna dobro opravila svoje delo, saj pravih različic znamke ni. Prav tako ne obstaja mnogo napak, ki pomenijo zbiralske poslastice. Obstajajo majhne variacije v barvi, kar pa je za takratno tiskarsko tehniko običajno. Prav tako je mogoče najti znamke, ki imajo vodni znamk obrnjen na glavo. To pomeni, da je bilo nekaj pol napačno vstavljenih v tiskarski stroj.

Ker je bil v tistem času papir za znamke v prosti prodaji, je prav mogoče, da ima kakšen ponosen lastnik prve znamke na svetu v svojem albumu dejansko ponaredek. Prvo znamko na svetu so kar pogosto ponarejali. Večina ponaredkov je bila slabo izdelanih in so bili hitro razkriti. Vendar je cena znamke v katalogu do 4 milijone tolarjev. Zato je priporočeno pred nakupom ponujene znamke zahtevati strokovno ekspertizo ali certifikat.

RAZPRTIJE DEDIČEV

Nekaj mesecev pred smrtjo je Chalmers v pismu, ki ga je poslal siru Rowlandu Hillu, priznal velikemu poštnemu mojstru prvenstvo pri ideji o znamki. Tam je zapisal, da je sicer o znamki razmišljal že prej, vendar je svojo idejo na papir zapisal kasneje kot Hill. Tako pač prvenstvo pripada Hillu.

Po smrti očeta je Patrick Chalmers ponovno zagnal gonjo proti Rowlandu Hillu v časopisu Dundee Advertiser, čigar lastnik je bil. S pismi iz očetove zapuščine je dokazoval, da je bil idejni tvorec znamke njegov oče. Še več, trdil je, da je Hill skoval pravo zaroto proti očetu in potvoril vse dokaze. A nanjo se ni odzval Rowland sam, saj je bil že precej star, temveč njegov sin Pearson Hill. V časopisu sta izmenjala preko 35 žolčnih debat, ki so bile objavljene v triletnem obdobju. Polemika je na koncu pritegnila sodnika Johna Tiffanyja, ki se je odločil priti resnici do dna. Proučil je vso razpoložljivo korespodenco obeh mož in ponovno razsodil, da je bil Hill prvi, ki je idejo o znamki zapisal na papir.

A spor se je prenesel še na tretjo generacijo. Patrickova hči Leah Chalmers in Hillov vnuk, polkovnik H.W.Hill sta se spustila v glasen prepir leta 1940, ko so v Londonu organizirali proslavo ob stoletnici izdaje prve znamke. Leah Chalmers je grobo prekinila slavnostnega govornika in javno izrazila zgražanje nad tem, da njenemu dedu ne priznajo prvenstva. H.W.Hill je stopil v bran govorniku. Prav nesramno sta se spričkala pred vsemi gosti in komaj so ju pomirili.

Leah je še v tretje sprožila spor na sodišču. K že znani korespodenci svojega deda je priložila še pričevanja delavcev, ki so bili zaposleni pri njenem dedu. Tako je eden izmed njih trdil, da je tiskal eseje (poizkusne tiske) znamk že leta 1834. Pri tem je izjavil, da je »risal osnutke znamk, ko je bilo odločeno, da se bo poštnina zapisala na znamko v penijih«. In prav ta izjava je še enkrat potrdila, da je Hill prvi tvorec znamke v modernem pomenu besede. Iz dokumentacije je jasno razvidno, da so se v poštni upravi za označevanje poštnine v penijih odločili šele konec leta 1839 in je delavec osnutke znamk lahko risal le v tem letu. Od tega procesa naprej ni bilo več novih sporov.

Poleg dedičev so se kasneje našli še nekateri ljudje, ki so trdili, da so oni tvorci znamke. Svoje ideje naj bi v razgovorih podali Hillu, ki jim jo je potem ukradel. Najglasnejši med njimi je bil Dr.John Gray iz Britanskega kraljevega muzeja. Svoje zahteve je objavil v kolumni v časopisu The Times leta 1864. Tam je trdil, da je imel idejo o znamki že leta 1834. Njegova bibliografija obsega preko 1200 člankov in esejev, ki jih je napisal v letih od 1819 do 1874. Vendar v njih ni niti enega sklica ali omembe, ki bi dala slutiti, da je res razmišljal o znamki. Je pa Gray eden izmed prvih filatelističnih zbiralcev in prvi pisec o filateliji.

ZMAGA!

Izkazalo se je, da je bila znamka uspešen projekt. Kmalu so se pokazale vse prednosti takšnega načina pobiranja poštne pristojbine. Poštne znamke so kaj kmalu postale običajen način označevanja potrdila, da je poštnina plačana. Najprej so pohiteli v New Yorku, kjer so 1.februarja 1842 izdali svojo prvo znamko. V Evropi pa so najhitreje za Britanci znamko izdali Švicarji in sicer 1.marca 1843 v kantonu Zürich. Prav tako niso zaostajali Brazilci na drugi strani Atlantika, ki so svojo prvo znamko izdali 1.avgusta 1843. A zlato obdobje izdajanja znamk se je pričelo okrog leta 1850, ko je večina držav v Evropi izdala svoje prve znamke. Tako je tudi Avstrija, pod katero smo takrat politično pripadali, izdala svoje prve znamke leta 1850. A če bi poslušali Lovrenca Koširja, bi lahko prve znamke izdali vsaj štirinajst let prej in tako za štiri leta prehiteli Britance.

Prve izdaje znamk v drugih deželah (od leve proti desni): Zürich, kantonalna znamka, marec 184; Brazilija, imenovana »bikovo oko«, avgust 184; Otok Trinidad (britanska kolonija), imenovana »Lady McLeod«, september 1843

ZNAMKE V ZATONU

Z razvojem informacijske tehnologije znamkam vedno bolj grozi, da bodo izginile s pisem. Uvedba avtomatskih poštninskih strojev, strojev z poštnimi nalepkami in druge tehnologije je pripeljalo do tega, da na pismih skoraj ni več znamk. Poštne uprave znamke izdajajo vedno bolj le za zbiralce v majhnih nakladah z visokimi nominalami. Običajno tehnologijo znamk zamenjujejo znamke-nalepke v avtomatih, na poštah pa se znamke-nalepke kupijo v majhnih zvezkih.

A tudi tega je vedno manj, saj se pisma pošiljajo preko elektronske pošte in interneta. Tam sicer obstajajo ideje o e-znamkah, vendar takšne ne moreš več uvrstiti v svoj album. Mogoče pa se bodo pojavili novi e-albumi, kamor bomo shranjevali e-znamke na svojih računalniških trdih diskih.

Pogled v bodočnost nakazuje, da se bodo znamke izdajale izključno za zbiralce in le največji nostalgiki bodo še tu in tam poslali kakšno pismo po klasičnem sistemu. A takšen način ni všeč nobenemu sedanjemu filatelistu. Zato bo seveda tudi upadlo število znamkarjev in posledično se bodo znižale še naklade. Seveda znamke ne bodo še kmalu izginile, oz. ne verjamem, da bodo kdaj. Izgubila se bo le njihova funkcija kot potrdila o v naprej plačani poštni.

****************************

Lovrenc Košir (1804-1879)

Lovrenc Košir / Laurenz Koschier se je rodil 29. junija 1804 v Spodnji Luši nad Škofjo Loko; krščen je bil pod imenom Laurentius. Izhajal je iz družine malega kmeta z (vsaj) dvema starejšima bratoma in tremi starejšimi sestrami.

O njegovi zgodnji mladosti je znanega malo. Podatke o njem najdemo v dokumentih po letu 1818. Takrat je bil učenec Juventus Gymnasii Academici, ljubljanske gimnazije (po očetovi želji naj bi postal duhovnik), za katerega se je izkazalo, da je zelo nadarjen – končal jo je z najboljšim uspehom; z odličnim uspehom je na jezuitskem liceju v Ljubljani končal za višje uradnike prirejen študij, imenovan filozofija, ter študij kmetijstva na cesarsko kraljevem liceju v Ljubljani.

Očeta Janeza Koširja je izgubil že leta 1824, ko je bil star 20 let. Kljub smrti očeta ni bil oproščen šolnine, ni dobival štipendije in tudi ni bil v kakem zavodu, a je imel vseeno plačano šolnino iz neznanih virov (možno je, da jo je plačevala cerkev ali neznani pokrovitelji).

Leta 1828 se je zaposlil kot aspirant pri vojaškem preskrbovalnem uradu v Ljubljani, a je že novembra 1829 dobil službo v državnem knjigovodstvu v Benetkah in kasneje v Milanu. V letih 1833 in 1834 je zamenjal delovno mesto in se zaposlil na poštnem uradu, kjer je dobil ugledno službo finančnega uradnika v računskem poštnem oddelku na Dunaju, od koder so ga premeščali v Milano, Benetke in kasneje v Zagreb (kjer je kasneje tudi ostal), saj je obvladal italijanščino, nemščino, francoščino, hrvaščino in latinščino. Omeniti velja, da je Koširja zanimalo vse, kar se je dogajalo v javnosti. Bil je inteligenten, vedoželjen ter je verjetno redno prebiral domače in tuje časopise. Maja 1841 se je poročil z Amalijo Pluschkmovo, s katero sta imela 3 otroke. Prav tako kot žena so vsi trije otroci umrli pred njim.

V Zagrebu je od leta 1851 služboval kot računski svetnik in bil kasneje povišan v namestnika državnega knjigovodje. V državni službi je ostal več kot 40 let, dokler se leta 1872 ni upokojil, ker so ga 1971 obtožili uradnih nepravilnosti, katerih je bil kasneje tudi oproščen. Po upokojitvi se je leta 1875 vrnil nazaj na Dunaj. V tem času je sestavil hrvaško-madžarski slovar.

Umrl je 7. avgusta 1879 zapuščen in pozabljen v mestni hiralnici zaradi jetike in črevesne bolezni.

 

Rowland Hill (1795-1879)

Rojen je bil leta 1795 v mestecu Kidderminster na zahodu Anglije. Njegov oče je bil učitelj. Zato je Hill postal študent-učitelj na očetovi šoli v Birminghamu leta 1807. Tam je vodil tudi astronomski krožek in si služil žepnino s popravljanjem znanstvenih instrumentov. Leta 1819 je Rowland ustanovil šolo Hazlewood v Edgbastonu, ki je imela znanstvene laboratorije, plavalni bazen, oder, knjižnico, plinsko razsvetljavo in centralno ogrevanje. Vedeti pa moramo, da je to bilo v časih, ko so bile druge šole bolj ali manj razpadajoče stavbe brez prave opreme. Leta 1822 je skupaj s svojim bratom izdal knjigo Public Education (splošno izobraževanje), ki je temeljila na izkušnjah iz njegove šole. V njej sta predlagala, da bi morala šola kot prvenstveni cilj izobraževati za znanost, ukiniti bi morali telesno kazen in učenci bi morali imeti enkrat tedensko obvezno telovadbo.

Tako napredna šola je seveda privlačila študente iz vsega sveta. Pet let kasneje je Hill šolo preselil v London. Tako se je vedno bolj gibal v vladnih krogih in se pričel zanimati za reforme, ki jih je predlagala vlada. Postal je tudi sekretar vladnega urada za kolonizacijo Avstralije v obdobju od leta 1834 do 1839. V tem času se je ukvarjal tudi z načrtovanjem rotacijskega tiskarskega stroja.

V tem času je bilo pošiljanje pisem zelo drago, poštnino je plačal prejemnik glede na težo in razdaljo, ki jo je pismo prepotovalo. Zato je bilo potrebno ceno za vsako poslano pismo znova preračunavati, kar je bilo zamudno. Kljub temu, da je prejemnik zavrnil poslano pismo, je moral plačati poštnino. A ne glede na to, je poštni promet z začetkom industrijske revolucije kar naprej naraščal in pokazala se je potreba po reformi poštne službe.

Kot sekretar vladnega urada je prepotoval velike dele Anglije. Zgodba pravi, da je na enem izmed potovanj doživel izkušnjo, ki se mu je globoko vtisnila v spomin. In morda mu je ta dali moči, da je kasneje uspel s svojo poštno reformo.

Poštar je mladi ženski, ki je živela v revnem predmestju Birminghama, prinesel pismo. Ta je zavrnila sprejem tega pisma. A poštar ji ga je na silo porinil v roke, ona pa je na njega vpila in ga podila vstran. Hill je pristopil in se pozanimal, kaj se dogaja. Ženska mu je rekla, da nima dovolj denarja, da bi plačala pismo. Hill je menil, da eno pismo že ne more biti vzrok za solze in prepir s poštarjem. Ženska pa mu je na to skrušeno priznala, da je pismo od njenega zaročenca, ki ga že nekaj mesecev ni videla, ona pa nima denarja, da bi lahko plačala njegova pisma.

Leta 1837 je Hill objavil svoj esej »Postal Reform, its Importance and Practibility« (Poštna reforma – njena pomembnost in praktičnost) in ga predal lordu Melbournu, članu vlade. V tem eseju je med drugim zapisal, da je izdelava predtiskanih pisemskih ovojnic včasih nepraktična. Zato je predlagal izdelavo majhnih koscev papirja, ki bi bili ravno prav veliki, da bi bilo nanje mogoče zapisati vrednost. Na zadnji strani naj bi bili opremljeni z lepilom. Če bi se lepilo navlažilo, bi jih bilo mogoče prilepiti na pisemsko ovojnico.

Ta esej je vlada sprejela in leta 1939 postavila Rowlanda Hilla za velikega poštnega mojstra ter odobrila finančna sredstva za izvedbo poštne reforme. V njej je predvideval uvedbo enotne poštnine v višini 1 peni za vsako pismo, ki bi potovalo znotraj Velike Britanije. S tem bi postala pošta dostopna vsem prebivalcem. Odpadlo bi zamudno in drago obračunavanje poštnine. Poštnino bi plačal pošiljatelj ob pošiljanju pisma. Ker bi bila pošta poceni, bi zelo narastel poštni promet in v kratkem pokril stroške izvedbe poštne reforme.

Hill se je z veliko vnemo lotil poštne reforme. Kot smo lahko videli, je imel precej težav pri izdelavi osnutka za prvo znamko. Te težave pa je z zavzetim delom tudi premagal. Tako je 6.maja 1840 izšla in bila dana v uporabo prva poštna znamka na svetu. Črni peni so v naslednjih letih natisnili v 68 milijonov primerkih. S svojo reformo je Hill uspel in kmalu so vse države na svetu spoznale njeno koristnost ter tudi same uvedle poštne znamke. Vsa predvidevanja iz njegovega eseja so se uresničila, cena poštnine se je drastično znižala in pošiljanje pošte je postalo dostopno vsakemu.

Do leta 1842 je Hill sodeloval pri poštni reformi neposredno. Tega leta pa je postal državni sekretar za poštno upravo in na tem položaju ostal do leta 1854. V tem času je postal še predsednik državnih železnic in pomembno prispeval še k razvoju telegrafske službe v Veliki Britaniji.

Za njegove zasluge na mnogih področjih, ga je kraljica Viktorija leta 1860 imenovala za velikega viteza Batha za njegovo zvesto službo Imperiju (Knight Commander of the Bath for service to the Empire). Pridobil si je čast, da k svojemu imenu doda lordski naziv »sir«. Postal je član Royal Society in prejel častni doktorski naziv univerze v Oxfordu.

Leta 1864 se je upokojil zaradi slabega zdravja. Preminil je leta 1879 na svojem domu v Hampsteadu. Pokopali pa so ga v aleji velikih v Westminstrski opatiji.

 

Pripravil Andy, prvič objavljeno v reviji RADAR št. 276, september 2001, dopolnjeno za ta članek.

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 21. Nov 2019 at 10:11

0 ogledov

Branko Šumenjak, državni svetnik: Država se dela norca iz upokojencev! Ni izključen punt upokojencev!
V tokratni Sredi v sredo je bil sogovornik državni svetnik in predsednik seniorjev SDS Branko Šumenjak. Govorila sva o delovanju državnega sveta, ki zaradi svoje odločne drže postaja vse bolj moteč za oblastno koalicijo, saj ji je s sprejemanjem odklonilnega veta že večkrat zmešal štrene pri njenem lomastenju po javnih sredstvih. Zadnji primer je bil zakon o izvajanju proračuna. Veto ni izključen tudi pri morebitnem sprejemu proračunov v DZ za prihodnji dve leti, če bo obveljala zahteva ministra Bertonclja po znižani glavarini.  Da se država dela norca iz upokojencev, je prepričan Branko Šumenjak, saj namesto pokojninske reforme upokojencem "obljublja" izravnavo, ampak to šele deembra prihodnje leto, če bo seveda gospodarska rast dosegla 2,5%. V klubih seniorjev pomladnih strank se dogovarjalo, da pripravijo protest, na katerem bodo Šarčevo vlado jasno in glasno opozorili, da jim je zmanjkalo potrpljenja. Demografski sklad kot drugi steber zagotavjanja denarnih virov za pokojnine, je edina rešitev, ki bi jo morala vlada upoštevati pri pripravi nove pokojninske reforme. VIDEO:

Wed, 20. Nov 2019 at 15:09

110 ogledov

Alma M Karlin: »Azija me je uročila!« Ob stoti obletnici njenega odhoda na pot okoli sveta
Po vsem raziskanem do sedaj velja da je bila Alma Maximilliana Karlin med najvplivnejših osebnosti svojega časa. Včeraj, danes, ta mesec, to leto in še kakšno bo v znamenju  dosežkov in pomena  ter z pravimi vsebinami, vedenji in izsledki  po polno pa nikoli zadosti, o življenju in prispevku Alme Maximilliane Karlin, svetovne popotnice, pisateljice, novinarke,  poliglotke in še kaj. 24. november 1919 je dan ko se je odpravila v svet in bila polnih osem let na poti temu jubileju, natančno sto let bo če z nekaj dni, je bila namenjena včerajšnja okrogla miza v organizaciji Pokrajinskega muzeja Celje, bolj vsrkavanje mnoštva podatkov, vedenj,  dognanj na podlagi gradiv ki so ga raziskale gostje včerajšnjega omizja, ki ga je vodila Barbara Ternovec , kustosinja pri omenjenem muzeju. Pri vsem tem je pomembno da je Alma poudarjala od kod prihaja. Tako kot je, da se je njeno življenje začelo v Celju, prav tako je prizorišče,kraj kjer je sklenila svoje življenje,  v Celju, blizu Celja na Pečovniku leta 1950, manj ali več izpolnjeno z dogodki, situacijami, ki jih  težko premore kar tako nekdo. Alma ga je zmogla v vsej svoji raznovrstnosti, nevsakdanjosti, zanimivosti, drugačnosti. Bila je zagovornica vrednot, ki se jih je držala in spoštovala, vztrajno in neomajno ne glede kaj ji je to prineslo. Takšna zanimiva situacija je bila po drugi svetovni vojni ko je nekemu,oziroma komandantu  Francu Leskovšku Luki odgovorila,  da ne bo podpirala dosežke njihove revolucije, ter da loči prav od narobe, v tem primeru med komunistično revolucijo in partizanstvom. To kar so naredili in izrodili iz partizanstva nikoli ne bo sprejeto pri njej.   Narava Alminega popotovanja jo uvršča med največje popotnice vseh časov. Alma je potovala sama kontinuiran vseh osem let od koder se je vrnila konec decembra. Njeno odpravo nobeden ne financira, ampak po poti služi denar z svojim delom, kar ji dela zelo, zelo posebno. Razstava  ki bo  predvidoma februarja na Dunaju,  jo bo, upajmo, umestila  na seznam popotnikov ki os zaznamovali svet.  S tem, bo za Almo veljalo da je popolnoma rehabilitirana, čeprav je za nekatere bila zaznamovana, nesprejeta, je bila opredeljena kot antikomunistka in antinacistka in še česa.  Idealizira se jo je, ima tudi temno plat, imeli so jo za rasistko. Ampak? Pri pozitivnih vrednotah je neomajna. Vrednote ki jih neguje  jih zagovarja do zadnjega diha.  Loči zrno od plevel, tako kot je bil  odnos do partizanstva in komunizma in je to jasno artikulirala, kar jo je stalo ugodja, ki bi ga  lahko imela. Noben kompromis ni vreden odrekanju lastnim vrednotam. Po njeni smrti  je njena prijateljica Thea Schreiber Gamellin, je izročila 840 predmetov predvsem azijskega porekla, od tega je raziskano 100 predmetov iz azijske zbirke. Vse te predmete  so hranili v depojih, raziskuje se jih zadnjih 20 let pretežno na oddelku za Vzhodno Azijske študije  na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Preko raziskanih predmetov se določi tudi stanje v družbi za določeno obdobje na katero se nanašajo  preučevani predmeti. Med raziskanimi predmeti je zanimiva zbirka pahljač. To je posebej raziskala Nataša Visočnik Gerdelj.   Pahljače kot takšne imajo  večnamensko uporabo in več pomenov. Sicer jih je Alma prinesla  iz Koreje, Kitajske, Tajvana in Japonske. Vedoč da sta predvsem prisotni dve vrsti pahljali in sicer ovalne in pregibne, ki so bile zložljive. Pahljače poleg svoje praktičnosti in funkcionalnosti, tudi kot modni dodatek, imajo tudi sporočilno vrednost. Mnogokrat, že če ne vsakokrat, so pahljače odslikavale tudi obdobje iz katerega so narejeni, še bolj pa je bila poudarjena sporočilnost. Uporabljali so različne poslikave, ki so nam uprizarjale dogodke tega časa. Čez čas so začeli na pahljačah pisati pesmi ali sporočati določene izide dogodkov  ki so se odvijali po posameznih provincah ali deželah takrat zelo obsežnega Japonskega  cesarstva. Zanimivi so izsledki raziskovanja razglednic s katerimi se je ukvarjala dr. Šikako Jašimori Bučar.  Pri raziskavi  več kot 500 tih razglednic je zvedela v katere pokrajine se je odpravljala na ogled in katere znamenitosti, stavbe in mesta je obiskovala. Velja poudariti , da je Alma M. Karlin obiskovala šintoistična svetišča in da je vse to kar je bilo povezano z Japonsko zaključila pred velikim potresom tistega časa. Po načinu pisave na razglednicah je bilo prav tako možno zvedeti ali se v določeni pokrajini uporablja  katera pisava, modernejša, ki poteka odzgoraj navzdol ali tradicionalno starejša iz desne proti levi. Večplastnost raziskovanja njene zapuščine pride še kako prav pri pričanju o  času v katerem je živela in kako je to v resnici bilo. Pri vsem kar je povezano z Almo M. Karlin  in vedenju o njej,  velja za  neizpodbitno da je bila v medijih, posebej nemških,  Zvezda Evrope. O tem pričajo tudi koledarji, ki so  jih izdali v Berlinu pred nastopom novega 1931 leta, da jo umeščajo med najvplivnejše ženske tistega časa. Njeni potopisi so dosegli  naklado 90 tisoč izvodov razprodanih do zadnjega izvoda. Njena zgodba ni enoznačna. Njena zgodba se dotakne vsakogar na različne načine, na raznih mestih. Ali zaboli ali očara, tako je jo Azija. Alma nagovarja kot človek in ne kot človek. Pravkar izšla publikacija in občasna razstava z istoimenskim naslovom »Azija me je uročila« bo »piknila« marsikoga  na pravo mesto, da obišče razstavo zaradi Alme in zaradi sebe. Obenem si želimo, da s prihajajočo razstavo o Almi Karlin na Dunaju,da bo tudi dokončno umeščena med velikane in velike osebnosti, ki je zaznamovala svoj čas in da ji ta sloves v resnici pripada Vane K. Tegov

Wed, 20. Nov 2019 at 08:51

207 ogledov

Dr. Milan Zver stopil v bran evropski demokraciji in začasno zaustavil pogajanja o programu Erasmus+
Poročevalec Evropskega parlamenta za krovni program EU za izobraževanje, mobilnost, mlade in šport, dr. Milan Zver, je včeraj skupaj s predsednico parlamentarnega odbora CULT, Sabine Verheyen, začasno zaustavil pogajanja z Evropskim Svetom in Komisijo o programu Erasmus+. Pogajanja med tremi evropskimi inštitucijami, tako imenovani trialog, so se v Bruslju formalno začela 7. oktobra s prvim krogom in nadaljevala 19. novembra z drugim krogom. Dr. Zver je v uvodu potrdil sprejem prvega kompromisnega paketa, kjer je Parlament dosegel pomembne zmage. Za tiste Evropejce, ki se do sedaj iz različnih razlogov niso mogli udeležiti aktivnosti Erasmusa, bo v prihodnje poskrbljeno veliko bolje. Ekipa evropskega parlamenta je dosegla tudi jasno razmejitev med fizično mobilnostjo in virtualnim učenjem. Čeprav dr. Zver močno podpira virtualno učenje, lahko po njegovem mnenju to samo dopolnjujejo fizično mobilnost, ne more pa je enakovredno nadomestiti, razen v izjemnih primerih. Parlament je dosegel tudi to, da bodo aktivnosti, ki jih bo financiral Erasmus+, izkazovale jasno evropsko dodano vrednost. Manj zadovoljstva pa sta dr. Zver in Sabine Verheyen pokazala pri vprašanju, kdo bo sprejemal velike odločitve v zvezi s programom med letoma 2021 in 2027. V preteklosti je namreč Evropska komisija že nekajkrat zlorabila svojo vlogo, ki ji dovoljuje, da izvaja to, kar ji naročita so-zakonodajalca, torej Evropski parlament in Evropski svet. Parlament je zato zahteval, da se večje odločitve v času naslednjega sedemletnega programskega cikla sprejemajo le z njegovo izrecno privolitvijo. Oktobra je Komisiji postavil zahtevo, da naj pripravi predlog za rešitev tega vprašanja do drugega kroga pogajanj. Ker Evropska komisija predloga do roka ni pripravila, je do nadaljnjega zaustavil pogajanja. »Menim, da je bila zaustavitev nujna, saj Komisija ne upošteva osnovnih načel evropske demokracije, po katerih politične odločitve sprejemata Parlament in Svet, Komisija pa jih izvaja,« je ob tem povedal dr. Zver. »Tako ne gre več naprej; to sporočilo smo včeraj zelo jasno posredovali Komisiji«, je še dodal. Dr. Zver je ob tem zagotovil, da ne pričakuje nikakršne zamude pri potrjevanju programa zaradi politične zaustavitve pogajanj, saj delo na tehnični ravni poteka naprej. »Pričakujem, da bo imela naša današnja poteza pozitiven učinek in da se bo Komisija končno odzvala na zahteve Parlamenta«, je bil optimističen dr. Zver in dodal, da je »naš cilj še vedno, da do konca letošnjega leta, torej pod finskim predsedstvom, najdemo kompromise za večino odrtih poglavij«. »Preostala vprašanja, kjer čakamo na odločitve šefov držav članic, na primer glede celotnega proračuna za naslednjo sedemletko, bodo v vsakem primeru rešena šele pod hrvaškim ali celo pod nemškim predsedstvom, ki sledita v letu 2020«, je spomnil poročevalec. Program Erasmus+ sicer iz leta v leto podira rekorde, financira vedno več projektov, udeležba pa je vse večja. Vse kaže, da bo samo v obdobju 2014-20 omogočil sodelovanje 4 milijonom udeležencem. Za obdobje 2021–27 pa se načrtuje, da bo sodelovalo kar 12 milijonov študentov, učencev, vajencev, učiteljev, mladinskih delavcev, odraslih, športnikov in drugih

Wed, 20. Nov 2019 at 07:30

190 ogledov

Rudolf Maister- vselej na pravi strani, ko se je šlo za obrambo slovenstva, njenega jezika, kulture in naroda
Na ploščadi pred Knežjim dvorcem  v Celjum je potekala slovesnost ob odkritju v čast in slavo znamenitemu celjskemu 87. Pehotnemu polku avstro-ogrske vojske. Slovesnost so pripravili: Mestna občina Celje, Pokrajinski muzej Celje in osrednja knjižnica Celje. Čez štiri dni je  dan Rudolfa Maistra, s katerim obeležujemo vrhunec  njegovih prizadevanj da čim več Slovenk in Slovencev  ostane ali se združi v čim bolj  kompletno in kompaktno ozemlje, kjer bi skupaj živeli,  gojili jezik, kulturo in ohranjali narodovo identiteto. Prav zato je pomemben današnji dan. Osrednji govornik na prireditvi je bil muzejski svetnik Marko Štepec iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Ta nam je orisal pot nastajanja in delovanja. Med drugim je povedal da so 87. pehotni polk, s sedežem nabornega območja v Celju, ustanovili leta 1883. V času svojega 35-letnega obstoja je večkrat menjal kraje, kjer je bil nastanjen. V Celju je bil od leta 1888 stalno nameščen en bataljon polka.    V polku je vseskozi služil visok delež, med 80 in 95 odstotkov je bilo Slovencev, zato je veljal za slovenski polk. Ta polk do  prve svetovne vojne je bil v glavnem razporejen po mirovnih misijah. Z izbruhom vojne se je vse spremenilo. Polk sestavljen iz pretežno ali iz  samo slovenskih vojakov ko je ustavljal napredovanje Italijanov, je branil slovensko zaledje in slovenske domove. Leto 1917 je na soški fronti leto krvavih bitk, v katerih je sodeloval tudi celjski pehotni polk. Odlikoval se je zlasti v bojih za strateško pomemben hrib Škabrijel (Sv. Gabrijel), ki ga je za ceno velikih izgub uspel obraniti. Za to je Franjo Malgaj dobil zlato odlikovanje. Po preboju soške fronte, konec oktobra leta 1917, je polk boje z Italijani in njihovimi zavezniki nadaljeval ob reki Piavi, po avstro-ogrskem podpisu premirja, novembra leta 1918, pa se je vrnil v domovino in se vključil v novo slovensko vojsko kot Celjski peš polk. Kasneje je polk sodeloval  tudi v bojih za severno mejo kjer je prav tako deloval Franjo Malgaj,  kjer je tudi padel. Obdobje med dvema vojnama je tudi obdobje , nejasnosti, kje umestiti ta del zgodovine v katerem ni manjkalo  svetlih obdobij in korenitih zasukov  za kasnejše dosežke na narodnem in narodnostnem področju. Unitaristom v Beogradu ni dišalo potencirati vloge  vojakov in časnikov slovenskega porekla. Če tudi je Rudolf Maister kasneje postal prvi slovenski general. V obdobju po drugi svetovni vojni  ni bilo »prikladno« ja omenjati. Šele zadnji dve desetletji se govori piše, raziskuje o vlogi in udeležbi Slovencev v prvi svetovni vojni.  Tudi zato  je potrebno raziskati vse v zvezi z delovanjem 87 pehotnega polka. Ne smemo se odpovedovati in sramovati svoje preteklosti. »Zelo težko se učimo iz zgodovine če jo ne sprejmemo, ne spoznamo  njeno celovitost in če jo ne poznamo«, je zaključil Marko Štepec  slavnostni govorec ob odkritju spominske  plošče v čast 87  pehotnemu polku in vsem slovenskim fantom , ki mu je poveljeval Rudolf Maister. Danes je v Celju tudi 20 pehotni polk Slovenske vojske, ki mu poveljuje podpolkovnik Gregor Hafner, ki pravi da poleg nadaljujejo tradicijo 87 pešpolka, po vojaki plati a tudi za to kjer je en del 87 pešpolka  v začetku njegovega prihoda v Celje bi naseljen prav v tej vojašnici, v kateri poveljuje. Dragi državljani, državljani, državljanke, Slovenke in Slovenci, obeležujmo, proslavljajmo  pomembne datume , dogodke, krepimo zavedanje  o lastnem narodu, samo na takšen način se tudi obstane.  Rudolf Maister, Franjo Malgaj in vsi znani in neznani borci, pokopani ali nikoli odkriti kraji njihovega zadnjega diha, ko so dihali za svoje slovenske domove, si to brez izjem to zaslužijo! Vane K. Tegov

Tue, 19. Nov 2019 at 07:37

253 ogledov

Zaradi slabega privijačenja odpadli obe zadnji levi kolesi na avtobusu domačega prevoznika.
Kot poročajo z PU Celje, naj včeraj zvečer prometni policisti na avtocesti  A1 obravnavali prometno nesrečo voznika slovenskega avtobusa, ki je vozil 18 otrok. Na avtobusu so se zaradi nepopolnega privijačenja, odvili vijaki, zaradi česar sta z avtobusa odpadli obe zadnji levi kolesi. Eno izmed odpadlih koles je poškodovalo osebni avtomobil. Na srečo ni bil v prometni nesreči nihče poškodovan.  V omenjenem primeru bomo zoper servis ter odgovorno osebo, ki je pred vožnjo opravila demontažo in montažo koles, uvedli prekrškovni postopek. Nekaj dni pred tem bi naj,  prav tako zgodba z avtobusom  tujih registrskih oznak, na avtocesti  A1  imeli v postopku tujega voznika avtobusa,  tujega  prevoznika,  polnega  potnikov,  ki  mu  je  preizkus  z alkotestom  pokazal, da je imel 0.15 miligramov alkohola v litru izdihanega zraka. Izdan mu je bil plačilni nalog ter prepovedana nadaljnja vožnja. Kaj reči? Ali je to stanje duha v družbi, ki se odraža v  vseh porah življenja, gospodarstva, je to malodušje, brezskrbnost, neodgovornost, ali enostavno strah opozoriti na karkoli.  Iti na pot ne da bi bil stoodstotno prepričan v  brezhibnost vozila, ki se vključuje v javni promet, pomeni da zavestno spravljaš ljudi-potnike v  življenjsko  nevarnost.  Tokrat je bila sreča ali splet okoliščin , ki ni rezultiral  poškodovane in bog ne daj  kaj hujšega, naslednjič pa ne bo tako.Naslednjič za prenekaterega ne bo, zato čim več notranjega nadzora prevoznikov ljudi, seveda pa še vedno na cesti z povečanim številom v vpogledov stanja prevoznih enot. Žal, če ne gre drugače! V.K.T.

Mon, 18. Nov 2019 at 07:53

426 ogledov

Koliko kaže na Vladni uri? Bo zastavica padla? Kdo vse drži kljuko od vladnih izhodnih vrat?
Vladni prazen hod  ali stopicanje na mestu je vse bolj neznosno, škodljivo. Nobeni ugodni kazalci jim ne pomagajo.  Kljub pozivu predsednika Vlade Marjana Šarca k uvajanju nove tekmovalne discipline »skakanje v prazen bazen«, tekmovalcev  ni in ni, jih tudi ne bo. Gremo počasi in zanesljivo v nižjo ligo. Za nami je leto izgubljenih priložnosti   in nezmožnosti za karkoli Kakšno je pravzaprav stanje v državi, kakšen videz daje in kakšno je v resnici? Slabo! Delajo ga slabo tisti ki bi ga mogli kreirati, pripravljati ozračje za ugodno počutje in delovanje vseh deležnikov, ki delajo,  Vlado,  zakone in kar bi  naj bila njihova naloga. Vrti se ista lajna, mi bomo to pripravili, ono pripravili, bomo izboljšali stanje določenih delov populacije, ki nas najbolj  potrebuje, bomo dosegli to, da bodo imeli kaj od ugodne klime gospodarske rasti, konjukture… itn..itn.. Kaj pa imamo po dobrem letu? Največji uspeh  je to, da so stabilni, da ni volitev in ne to, kaj so naredili, kaj bi jih delalo vladajoče in ne capljajoče. Klasični politični larpurlartizem, če že ne  še kakšen »izem,« seveda z negativnim predznakom. Njihovo delo je prevečkrat usklajenost v neskladju želja in potreb, ki je obratno sorazmerno  z mentalnimi in intelektualnimi zmogljivosti, ki so potrebne za karkoli  spremeniti sprejeti in dojeti. Prvič v zgodovini  se dogaja,  da imamo tako porazno nesposobno vladno sestavo, da niti nekaj temeljnih stvari, ki jih imajo zapisane v koalicijski pogodbi, ne znajo pripraviti, in to kljub številčno ogromnem  administrativnemu aparatu. Rabijo zunanjo pomoč oziroma se priklopijo ali so ves čas priklopljeni na cevke za umetno dovajanje znanja kot infuzijo za njihovo totalno  anemičnost in impotentnost. Želimo si naprej, gremo nazaj. Dobili bi  radi nekaj, a ne znamo sestaviti  niti v tem kar se da pa sedimo (sedijo) na svoji administrativni birokratski  riti  napeti in nezavzeti. V Bruslju pa  je 2 milijardi evrov in več denarja za investicije, naš denar, za naše potrebe pa ga ne porabljamo. Z njim bi lahko izgradili na desetine domov za ostarele, lahko bi zgradili tretjo razvojno os, na desetine obvoznic, ki jih številni slovenski kraji nimajo pa jih potrebujejo kot Sahara vode. Ta denar leži v Bruslju zato, ker ga ta vlada ne zna porabiti. Ne samo, da ga ne zna porabiti, ne zna postaviti pred dejstvo ministra ki je zadolžen za kohezijski denar da ga »zrihta«. Ne gre tudi za to ker ni ministra, super »jaz kot ministrica« Alenka Bratušek, pa si prizadeva vso akumulirano znanje uporabiti bog ve kdaj, če kdaj.  Zamenjali so dva kohezijska ministra, eden prestar drugi preneumen, sedanja v.d. pa domišljava. Finančna karavana-perspektiva gre naprej, Vladniki lajajo in vse bolj zaostajajo. Kako pa bo, če še naprej tako? Najprej ne bo tako kot je sedaj tako, ker ne more niti , vsaj po normalnem rezoniranju.  Prvo, Vlada nima več  več dosedanje izven koalicijske »ljubice« Levice, ki je očitno ugotovila da bo šla v drugo politično(naborno) vas ali se bo igrala z drugim za vsako igro(beri zakon ali zakone)- na »veksl«,  kot je bilo včasih na plesih  na porokah na Štajerskem. Popolno divjaštvo v kadrovski politiki ali delitve-grabljenje plana po strankokratskih  kriterijih, brez kompetenc, lovijo nekdanje nezadovoljneže  iz drugih strank ali tistih ki so bili blizu  in  so pripravljeni za pet minut poslovne slave se izpostaviti. Interes države ni pomemben, pomembno je vzeti drugemu, imeti svojega izbranca ali izbranko, kjer pa je pohlevnost in ubogljivost zelo čislana karakterna, če že ni strokovna, prvina. To škodi in poškoduje  finance mnogokrat tudi trajno poškoduje osebe ki so obule prevelike kompetenčne čevlje, če se spomnimo Telekoma in odstopa predsednika uprave Matjaža Merkana, ki je nastopil funkcijo pred dvema mesecema. In še in še. Pa odškodnine,  pa nov,  za lase privlečen kandidat, in »kolo sreče«  se ustaviti noče…Tega je iz dneva v dan več.  Vlada se za svoje zakone spajdašila z novo (sicer staro v parlamentu)parlamentarno »putano« v obliki Jelinčičeve SNS. Za dnevno rabo in še za kašen sold. To Zmago zna. S tem, da je to  na kratek rok in z omejeno rabo..  Na vseh področjih jim polzi vladanje in vse povezano s tem. Polzijo jim neumnosti kot  je narek Banki Slovenije glede zaostrovanja kreditne politike, polzi jim področje zdravstva in drsi v cono sesutja, kjer je brain drain-beg možganov več kot očiten, priliv pa nezanesljiv in nekvaliteten. Vodstvo in minister pa ne sposobni in brez strokovnih ingerenc in vodstvenih kompetenc. Specialist za semena in živalske hrane pa minister.   Sodstvo je že lep čas vrtiček stare nomenklature in rdeče partijskih trdorokcev, ki malikujejo Ljuba Bavcona in njegove vloge pri ustvarjanju  KZ, ki si je pridelal status in slave naziva » Enver  Hoxha slovenskega pravosodja«. Izjeme ali odstopanja  diskreditirajo, šikanirajo, strokovno in cehovsko dotolčejo. Besede so potrebne, čeprav že dolgo odveč in nepotrebne kot takšne in bi morale odstopiti mesto spremembam, ukrepom in  čim bolj strožjemu izvajanju taistih  na področju  notranjih zadev, varnosti in posebej varovanju državne meje. Tukaj bi dodal poponoma zgrešeno početje vlade in pajdašenje  z enemu delu miselnosti , ki navaja benevolenten skorajda suicidni odnos do migrantske politike posebej perečega problema nezakonitih migracij. Intenziteta, posledice ki jih prinesejo za varnost, ekonomijo, narod, kulturo,  so nepopravljive in merljive z posledicami naravnih katastrof. O tem ima, pravzaprav Vlada nima ničesar dodelano do konca, za kar bi rekli to pa je nekaj  kar se mu reče politika, zakon,  ukrep, učinek. Nič od tega. Indolentnost, nedorečenost, medlost in strošek ter nažiranja in podiranja proračunskih  postavk. Posledice so že sedaj slabo obvladljive in spreminjajo vsakdan  vsem prebivalcem in celotni Sloveniji. Na slabše. Do sedaj. Zadnji žebelj v  krsto Vlade Marjana Šarca je  ta upokojencem obljubila zvišanje pokojnin za 6,5 evra. To bo začelo veljati šele z decembrom 2020. Ob tem se pri SAB sprenevedajo, kako gre za bolj pravično porazdelitev, medtem ko nekateri upokojenci za svoje zasluge jugoslovanskemu komunističnemu režimu živijo lagodno življenje, ostali, ki pa so trdo delali več kot 40 let, pa so prisiljeni na stara leta životariti. Tem bi nekaterih delih  nekdanje države, če parafraziram, bi rekli, » ne crkni osel do zelene trave, ki bo spomladi«. To je za populacijo ki šteje 620  tisoč ljudi  in je med 70-80 odstotkov  prejemnikov najnižjih pokojnin, ki ne presegajo 700 EUR dokaj veliko število je tistih ki imajo 600, potem je to žalitev človeškega dostojanstva skoraj ene tretjine prebivalstva. Najbolje za Slovenijo je? Da bo v Sloveniji  bolje, življenje  in vse kar sodi pod rubriko spodobno, dostojanstveno, človeško,   moramo opraviti  nekaj resnično  temeljnih korakov z stopnjo nuje-že prepozno, so: odprava cenzure, zajezitev finančnih in gospodarskih monopolov, kjer so vse prisotna ozadja, lobije, stara garda,   odprava imunitete za prvorazredne in nedotakljive kljub grehom, zato ker ščitijo še pomembnejšega grešnika in samega sebe. Ukiniti privilegije za samooklicano elito  in jih izenačiti z mano, s tabo in brez svetih rdečih trav in bikov.  Totalitarni simboli   in rituali da zavedno izginejo z dnevnega reda.  Razbliniti se nam mora dvom  in nejasnosti iz preteklosti, čeprav travmatično za prenekaterega. Zjasniti se nam mora slika  za naprej. In kaj še? Glede na stanje, ki ga lahko pričakujemo lahko sklepamo da je ta Vlada zaključila delo , mandat še ne. Prej je bilo blefiranja da se nadčloveško trudijo, sedaj nič več.  Nekaj mesecev mlatenja prazne slame, poziranja in kazanja navidezne složnosti zavzetosti in kazanje porcelanskih nasmehov, to bo skrajno domet peterice nezmožnih in nesložnih. Glede na to daje Slovenija od leta 2011 vstopila v spiralo predčasnih  volitev, je nekaj »normalnega« pred nami. Nenormalno je da nenormalno postaja normalno in mi kljub vsemu temu smo še kar naprej normalni. Volitve, predčasne so pred vrati, samo ne vemo koliko njih sočasno  drži za kljuko z željo čimprej stopiti pred volivci ter ali jim taisto kljuko drži nekdo  s zunanje strani. Od tega je odvisno kakšen datum bo in letni čas, ter oprema ki jo bomo rabili. Zagotovo bo pomlad prinesla pomlad v več ozirih. Jaz sem za, ker ne morem biti proti in zoper samega sebe. Bodite še vi, za boljši jutri,  tvoj moj, naš! Vane K. Tegov  
Teme
filatelija

Zadnji komentarji

Danilo Papič

2019-11-16 15:31:22


Gospa Romana Tomc, pokojninske problematike ne razumete, ali pa se delate, da je ne razumete. Pravite, da je slovenski pokojninski sistem nevzdržen. Če ga vzdržujemo, je očitno vzdržen! Saj nečesa, kar je nevzdržno, ne bi mogli vzdrževati. Demografski sklad bo potuha! Ustvarjal bo napačen vtis, da nekje en velik kup denarja čaka na upokojence; treba ga bo samo še razgrabiti. Le kdo bi ob tem kupu denarja pomislil na kakšno pokojninsko reformo! Če imamo kup denarja, ne rabimo nobene pokojninske reforme, bo rekel Janez Janša. Demografski sklad problema ne bo rešil, ampak ga bo zamaskiral. Demografski sklad je samo prelaganje denarja iz levega v desni žep. Kar ne bi bilo nič narobe, če demografski sklad ne bi povečeval apetitov. "Kadarkoli zmanjka denar, vlada poseže po dodatnem denarju, ki ga vzame drugim. S takšnim načinom pokrivanja lahko v naslednjih treh letih pride do kolapsa pokojninske blagajne", pravite. Dva stavka, ki sta med seboj nelogično povezana: ravno zaradi tega polnjenja pokojninske blagajne iz proračuna NE BO prišlo do kolapsa pokojninske blagajne, sicer pa bi! "Odpraviti je treba razloge, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških", pravite. Nobenih razlogov, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, ni treba odpravljati, ampak je treba odpraviti diskriminatornost samo! Bojim se, da se boste pri odpravljanju razlogov, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, tako izčrpali, da vam bo zmanjkalo energije za odpravo diskriminatornosti same. Zato pustite razloge, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, in odpravite diskriminatornost samo! Gospa Tomc, ali Vi razumete razliko med poviševanjem pokojnin in pokojninsko reformo? Janez Janša, recimo, tega dvojega ne razlikuje. Dovolite, da Vam povem razliko. Poviševanje pokojnin pomeni aktivni generaciji več vzeti in to dati upokojenski generaciji. Pokojninska reforma pa pomeni upokojenski generaciji dati več, ne da bi več vzel aktivni generaciji. Naj to ilustriram z bencinskim motorjem. Prispodoba za poviševanje pokojnin: da bom prevozil več kilometrov, moram natočiti več bencina. Prispodoba za pokojninsko reformo: Izboljšam motor (povečam izkoristek motorja) in z ENAKO količino bencina prevozim VEČ kilometrov.
APMMB2

2019-11-03 06:08:37


Menim, da je slovensko sodstvo katastrofa, tako za državo, kot za državljane. To, kar vemo o nepravilnostih je le vrh ledene gore. To niso izjemni eskcesi, to so pravila. Kaj pa so vzroki za takšno porazno stanje? Prav gotovo jih je več. Prvi in zelo pomemben je neustrezno šolstvo. Sodniki so pravniki in izobražujejo se na pravnih fakultetah. Pred vsem ljubljanska je okostenela, zastarela in ne sledi stvarnemu življenju. Podobna je speializacija, ča lahko tako imenujemo pravosodni izpit. Ta je namenjen piflanju že prežvečene materije. Pifl na pifl je črkobralstvo. In to je vzrok za številne polomije in katastrofalne napake, ki jih trpijo tisti, ki jih je povorzilo krivosodje. Sodniki so bolj ali manj anonimni, zato pa se bolj izpostavljajo pravniki v državnem zboru. Najmarkantnejši so Zorčič. Kociprova in Heferletova. Te si bom vzel na muho, ker javno hvalijo in ščitijo slovensko pravosodje. Vsi trije so verzirani pravniki s pravosodnim izpitom in zelo blizu pravosodja. Vprašanje vseh vprašanj na področju pravosodja je danes: ali lahko preiskovalna kommisija državega zbora posega v pravosodje in preiskuje delo sodnikov? Vprašanje je doseglo sam vrh - Ustavno sodišče. Ustavni sodniki bi naj bili vrh sodstva in pravodosnega znanja. Skoraj vsi so doktorji pravanih znanosti, skoraj vsi izhajajo iz profesorskih vrst in med njimi je celo sakademik. Torej vrh! Sedaj pa preprosto vprašanje: Ali lahko zakonodajna veja posega v sodno vejo oblasti? Logika pravi: lahko!!!! Zakaj, če lahko sodna veja posega v zakondajno, lahko tudi zakonodajna posega v sodno. Poslance je mogoče obsoditi. Poslanci so že bili obsojeni. Poslanci so celo že odsedeli zaporne kazni. Ali so sodniki nedotakljivi? Jih ni mogoče obsoditi? Po načelih, ki jih razlagajo črkobralski doktorji znanosti z akademikom vred. so sodniki nedotakljivi in nad njimi je le modro nebo. K temu se pridružuje tudi omenjena trojica jurišnih poslancev. Pa ni tako. Nihče v demokratični družbi ni in ne more biti nedotakljiv. Če krši ustavo in zakone mora za to odgovarjati. Tud sodniki in tudi tožilci. Ker profesorji tega ne vedo in tudi ne akademik, kar je v nebo vpijoča sramota, naj pojasnim: Tudi sodnik, ali tožilec se lahko spozabi in krši zakone. Torej mora biti procesiran in kaznovan. Proces lahko sproži tožilec, prestopke pa odkrije policija. Torej mora biti sodnik na razpolago izvršilni veji oblasti. Je jasno dragi ustavni sodniki? Ker težko dojemate enostavne stvari, naj vam pojasnim z drastičnim primerom, za katerega upam, da se ne bo zgodil, pa vndar zazardi nazornosti: če bi na primer sodnik ubil nekoga, po vašem prepričanju za uboj ne more odgovarjati. Sodniki niso pooblaščeni za preiskavo, niti za vlaganje obtožbe. Kdo naj potem to stori, če izvršna veja oblasti ne more posegati v sodno vejo? Pa se vrnimo v realni svet. Očitno so sodniki, tožilci in policiti zagrešili vrsto nepravilnosti in kršili ustavo in zakone pri obravnavanju Franca Kanglerja. Sami sebi ne bodo sodili in se ovajali. In tega se strumno držijo. Kljub temu, da so nihov prestopki znani in javnosti prezentirani, ne storijo nič, da bi jih sankcionrali. Zato se je državni svet odločil, da naroči parlamentarno preiskavo. To pa zavirajo poslanci, pred vsem trije omenjeni, ki se imajo za vh pravne znanosti v parlamentu. Potem so tožilci, ki so preko vrhovnega tožilce sprožili ustavni spor in sveda tudi sodniki, ki jim je delno že ugodilo ustavn sodišče, ki očitno ne ve, da v demokraciji tudi za sodnike velja, da so odgovorni, če se prekršijo zoper zakone.. Če ustavni sodniki ne znajo čitati ustave, potem je to katastrofa. In dejansko ne znajo ,saj ¸34 člen ustave govori, da je sodnike možno procesirati. Res je, da so pravniki v tem členu spisali takšno dikcijo, ki je težko razumljiva, vednar bi morala biti dovolj jasna vsaj ustavnim sodnikom. Če ne znajo razumeti, kaj so jim napsiali njihovi kolegi, je zelo žalostno. Sicer še ni prepozno. Iz zagate se lahko izmažejo, če s končno odločitvijo le omogočijo parlamentano preiskavo. V kolikor tega ne bodo storili, bodo pokazal, da ne razumejo zakonodaje, da so črkobralci in ljudje se bomo lahko upravičeno vprašali, ali so takšni lahko ustavni sodniki? Če celo akademski naziv ne zadošča, za to, da akademik prečita in tazume preprosti člen ustave.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Črni peni – prva znamka na svetu