SI
Črni peni – prva znamka na svetu
Tudi tukaj smo bili Slovenci med prvimi
V Fokusu
Zanimivo

Sreda, 24. januar 2018 ob 17:58

Odpri galerijo

Prva znamka na svetu je bila izdana 1.maja 1840 v Veliki Britaniji. V poštnem prometu je bila v uporabi od 6.maja 1840 do 31.maja 1901. Torej poznamo znamke že skoraj 180 let. Uvedba znamk ni potekala gladko. Njihovemu tvorcu siru Rowlandu Hillu so nasprotniki grenili življenje, a uspel je prebroditi vse težave. Toda osnova ideja prihaja s strani avstro-ogrskega poštnega uslužbenca Lovrenca Koširja.

Prva znamka na svetu ima takšno ime, ker je njena vrednost en peni in je črne barve. Njena cena je v filatelističnem svetu okrog 10.000€. Na naslovni sliki so Lovrenc Košir, izgled znamke "črni penny" in njen tvorec sir Rowland Hill.

KDO JE BIL PRVI?

Zgodovinarji še niso uspeli razbrati kdo je bil prvi, ki je dal idejo o znamki. Definicija pravi, da je znamka potrdilo o vnaprej plačani poštni storitvi. Potrdilo pa je lahko v kakršnikoli obliki. V različnih obdobjih in v različnih državah so uporabljali tovrstne lističe. A vse to še vedno niso bile znamke. Pomemben pogoj je še, da so lističi samolepilni.

V večini dežel v srednjem veku se je pošta prenašala s posebnimi sli med posameznimi gradovi in vladarskimi hišami. V Evropi niso obstajale države v današnjem smislu. To so bila ozemlja, ki jih je povezoval močan vladar s pomočjo svojih odvisnih vojaških poveljnikov. V zameno za njihovo službo jim je podeljeval vladarske pravice nad določenimi ozemlji. Tako je zahteval le zvestobo in določeno število vojščakov, ko se je odločil, da bo razširil svoje ozemlje. Po njegovi smrti so običajno takšne države propadle zaradi sporov med njegovimi dediči ali med močnimi poveljniki. Takšno stanje ni bilo ugodno za organiziranje stalne poštne službe.

Šele v šestnajstem in sedemnajstem stoletju se pričnejo oblikovati države v današnjem pomenu besede. Tako se tudi prične razvijati poštna služba. V srednjem delu Evrope prevzamejo prenos pošiljk in prevoz potnikov grofje Thurn in Taxis. Iz tega priimka se kasneje oblikuje oznaka za taxi, službo za prevoz potnikov z osebnimi vozili. Grofje uspejo obdržati posebne pravice za prevoz potnikov in prenos pošiljk v večini evropskih držav v obdobju 350 let. Seveda pa so njihove usluge lahko plačevali le plemiški sloji in bogati meščani, trgovci ter obrtniki. To še vedno ni bila splošna poštna služba. V tistem času je bilo določeno, da poštnino plača prejemnik pošiljke. A kmalu se je pokazalo, da je to nepravično do naslovnika. Tako je počasi plačevanje poštnine prehajalo na pošiljatelja.

LJUBICA FINANČNEGA MINISTRA

Po dosedaj zbranih podatkih je bila prva “znamka” v uporabi od aprila 1653 do konca tega leta v Franciji. Ideja o nalepnih poštnih lističih se je porodila ljubici takratnega finančnega ministra Renouarda Fouqueta M. De Vellayera. Njegova ljubica Anne Genevieve, knjeginja de Lonqueville, je predlagala majhne lističe, ki se naj nalepijo na pismo. Na lističih je pisalo “Port payé ... le ... jour de l’an 1653”, oziroma po naše “Poštnina plačana ... dne ... meseca leta 1653”. Lističe so prodajali v samostanih, rudniških upravah, sodiščih, vseučiliščih in v ječah za vrednost 1 denier (najmanjši kovanec takratnega časa v Franciji).

Pošiljatelj je vpisal dan in mesec na listič, ga prilepil in pismo vrgel v posebno škatlo, ki je bila pripravljena za sprejem pošte. Vendar je ideja propadla zaradi večih vzrokov. Škatle so bile velikokrat uničene, pisma poškodovana, a vse je utonilo v pozabo, ko so ministra Fouqueta zaradi korupcije odstavili. Uporaba “poštnih lističev” je bogato dokumentirana, a nobeden se ni ohranil do danes.

De Chamouset, ki je bil eden izmed naslednjih finančnih ministrov v Franciji, je čez pet let ponovno skušal uvesti lističe v poštni promet. A kmalu so ga upokojili. Ker ni bilo nikogar, ki bi se zavzemal za njegovo idejo, je tudi ta znova propadla.

Tretji primer uporabe poštnih znamk je sledil decembra 1716 v Španiji. Pravzaprav je to bil bolj poseben poštni žig kakor kaj drugega. Kraljevi ukaz je dovolil kraljevskemu sekretariatu uporabo posebnega pečata na katerem sta prikazana kraljeva grba Kastilije in Leona. Tako označena pisma so bila za prejemnika brezplačna. Uredba je bila v veljavi dve leti.

POSKUS NA SARDINIJI

Naslednji poskus so izvedli na Sardiniji leta 1818. Italija je bila v tistem času sestavljena iz več manjših državic in Sardinija je bila ena med njimi. Pisec članka v filatelistični reviji Granite State Philatelist iz leta 1883, je zapisal:

»Sedmega novembra 1818 je vlada Sardinije izdala poseben poštni papir. Ta papir je bilo mogoče kupiti v vladnih uradih in poštah, kakor tudi v prodajalnah tobaka, ki so za to imela posebno dovoljenje. Poštni papir je osmerokotne oblike v treh vrednostih 15, 25 in 50 centesimov. Na vseh pa je enak motiv dirjajočega konja, ki na svojih plečih nosi golega kerubina s krili, ki trobi v poštni rog. Marca 1836 so poštni papir umaknili iz prometa zaradi spremembe zakona o poštnih službi.«

Kolikor je mogoče razbrati, je poštna služba Sardinije izdala poseben papir z natisnjenim likom. Pošiljatelj je na drugo stran napisal sporočilo in potem papir tako prepognil, da je slika ostala na zunanji strani pisma v zgornjem desnem vogalu. Med ljudmi je ta poštni papir dobil ime »cavallini« po italijanski besedi »cavallo«, kar pomeni konj. Papir za 50 centesimov je poleg navadnega tiska imel odtisnjen isti motiv še v tako imenovanem suhem tisku, ko se lik kot relief odtisne na papir.

A zgodovinarji in filatelisti še se danes prepirajo ali je to znamka ali pa le potrdilo o plačanih davkih. Bistvo spora je v tem ali se je ta papir uporabljal za vse poštne potrebe ali pa le v davčne namene. Vendar pa nikjer niso davčnih dokumentov povezovali s konjem, kerubinom in rogom. To so bili vedno simboli, ki so označevali pošto. Konj pomeni hitro dostavo, kerubin je sel, rog pa se uporablja za to, da se ljudje zberejo okrog sla in prevzamejo pošto.

PRVI SO BILI GRKI?

Tudi o grškem pismu iz decembra 1840, ki ima nalepljeno znamko za 40 lepta, so zgodovinarji in filatelisti v sporu. Znamka na pismu je črne barve. Okvir sestavlja ornamentni niz biserov. Znamka je s črto ločena po diagonali. V enem polju je napis 40 lepta, v drugem pa je oznaka otoka Poros.

Po dostopni dokumentaciji bi naj Grki prve tovrstne znamke izdali že leta 1831. A pismo z nalepljeno znamko je kasnejšega datuma kakor izdaja prve znamke v Veliki Britaniji. Pisni viri pa vseeno kažejo na to, da je bila znamka res v uporabi od leta 1831 v Atenah, Pireju, Koroni, Dadionu, Tripolisu, Areopolisu in Amphissi. Opisana so vsaj štiri pisma s tovrstnimi znamkami. Znamke so bile žigosane z žigom z valovitimi črtami, včasih pa uničene z rdečim svinčnikom s črto ali križem. Pri tem je sporno ali se je znamka uporabljala v poštne ali v kakšne druge namene.

Leta 1933 je uspel britanski filatelistični trgovec P.L.Pemberton sestaviti nepravilen blok devetih znamk, ki so imele na hrbtni strani z roko zapisano besedilo v grščini, ki pravi: »Apaliras _2:Maj 1831 – Guverner« in podpis G.Glarakis. Zaradi uničenih znamk ni mogoče razbrati ali je datum 2., 12. ali 22. maj. Leto pa je dobro vidno. Tudi podpis ustreza tedanjemu času. Saj po arhivskih zapiskih kaže, da je bil Glarakis avgusta 1830 res imenovan za guvernerja otoka Poros. To je Pembertona navedlo na misel, da so se te znamke uporabljale v vladne namene in ne v splošne poštne namene. Menil je, da so to posebne vladne oznake za zaupno pošto.

A ta teza je imela šibko točko v tem, da je bila natisnjena velika naklada. Če bi bile le vladne nalepke, bi jih bilo zagotovo mnogo manj. Filatelistični strokovnjak P.C. Korteweg iz Nizozemske je bil menja, da so to posebne dostavne znamke. Torej, da so to znamke, ki se jih nalepi na pisma, ki se dostavijo pod posebnimi pogoji, na primer, hitra dostava, pazljivo ravnanje, vrednostno pismo, ipd. C.P.Constantinides, ki je bil mornariški oficir in predsednik Hellenic Philatelic Society, pa je zagovarjal tezo, da so to bila le potrdila o tem, da je pošiljatelj pisma vplačal donacijo za Grški begunski fond s Krete. Kot vemo je bila Grčija mnoga desetletja v vojnah s Turčijo. Po njegovih raziskavah je guverner Glarakis izdal dekret, ki je od vsakega prebivalca Porosa zahteval, da prispeva 40 lepta ali več v ta sklad za begunce s Krete, ki so jo v tem času zasedali Turki. Potem bi naj potrdilo o vplačilu poslal donatorju s pismom na katerem je nalepljena znamka. V sodobnih filatelističnih katalogih v glavnem podpirajo slednjo tezo.

Seveda pa s tem še nismo izčrpali vseh  predlogov o izdaji poštnih znamk v svetu. Med vsemi je bila morda še najbolj dodelana ideja švedskega vojaškega stotnika Curryja Gabriela Treffenberga, ki je leta 1823 Zboru švedskega plemstva poslal natančno razdelan predlog za izdajo poštnih znamk. Visoki zbor je njegovo idejo kot »neumno« zavrnil.

ZAVRNJENA DOBRA IDEJA LOVRENCA KOŠIRJA

Podoben predlog je decembra 1835 predlagal naš rojak Lovrenc Košir, rojen 29.julija 1804 v Spodnji Luši pri Škofji Loki. Kot visok uslužbenec v državni poštni službi je izdelal nov poštni sistem in med drugim predlagal tudi uvedbo lističa-takse, torej znamke.

Avstrijski filatelist in pravnik dr. Ernst Bernardini se je lotil natančne raziskave listin, ki so povezane s Koširjevo idejo. Svoje izsledke je podal v knjigi Lovrenc Košir (Laurenz Koschier) – pobudnik poštne znamke (izdala Filatelistična zveza Slovenije, 2004). V njej je zapisal, da natančnega predloga ne poznamo, ohranili so se le vzorčna pisma, ki prikazujejo njegovo idejo.

Dvorno poštno knjigovodstvo Avstro-Ogrske monarhije je njegovo idejo proučevalo kar dolgo časa in jo zavrnilo šele maja 1836. Sporočili so mu:

»Visoka spl. dvorna komora je dne 11, t.m., št, 15965/671 ukazala sporočiti vam p tukaj priloženem in nazaj poslanem predlogu smotrnega in enostavnega obračunavanja dohodkov pisemske in vozne pošte, da je bilo opaženo pohvale vredno prizadevanje, da bi koristno služili poštnemu uradu, vendar tega predloga ni mogoče uporabiti …«

Spominski znamki Jugoslavije in Avstrije v čast Lovrenca Koširja. Slovenija je spominsko znamko izdala leta 2004 ob dvestoletnici njegovega rojstva.

Le posredno je znano kako dobro je bila izdelana ideja o znamki znotraj te reforme. Angleški zgodovinar Kenneth Wood je zapisal, da je predlog »za pisemske takse gospoda Koširja (Koschier) najresneje ogrozil predlog sira Rowlanda Hilla. Če bi ga poštna uprava Avstro-Ogrske monarhije takrat sprejela, bi bil Rowlandov prispevek dejansko nepomemben …«.

A vendar lahko upravičeno domnevamo, da je ideja Lovrenca Koširja prišla tudi do sira Rowlanda Hilla. Lovrenc Košir je svoj predlog kljub zavrnitvi še vedno zagovarjal na srečanjih poštnih uslužbencev tedanjega časa. Znano je, da je o predlogu govoril z britanskim poslovnežem G.Galwayem, ki pa je bil tudi dober prijatelj Hilla. Ko je Hill o svojih idejah razpravljal med prijatelji, je Galway zagotovo pripovedoval tudi o Koširjevem predlogu.

Med filatelisti še vedno ni enotnega mnenja o tem, kako podrobno je Košir izdelal načrt o znamki. Tako imamo o tem tako goreče privržence kot tudi zagrizene nasprotnike. Po drugi svetovni vojni je več dejstev govorilo v prid tezi, da je Košir tvorec znamke. Zato so v Jugoslaviji izdali kar štiri znamke v njegovo čast. Leta 1979 pa je ob stoletnici njegove smrti spominsko znamko izdala tudi Avstrija.

Glede na prve, vsaj idejne zapise ideje o poštni znamki, velja kljub vsemu še danes Košir za pravega poštnega reformatorja in predlagatelja poštne znamke. Tega priznanja sam Lovrenc Košir žal ni uspel pridobiti po izidu prve poštne znamke, čeprav je to poskušal dokazati svetu v časopisih, na vrhovni dvorni poštni upravi in celo na 1. kongresu Mednarodne poštne zveze leta 1874 v Bernu. A so vse njegove zahteve in vloge po priznanju, da je bil ravno on prvi idejni tvorec poštne znamke, povsod bodisi zavrnili, ali pa njegova vloga sploh ni prišla na dnevni red zasedanja, kot se je zgodilo v Švici.

POŠTNA REFORMA SIRA ROWLANDA HILLA

A prvo znamko v sedanjem pomenu je uspel pripraviti veliki poštni mojster Kraljeve poštne uprave Velike Britanije Rowland Hill. Za njegov prispevek in zasluge, mu je kraljica Viktorija, katere lik je na prvi znamki na svetu, ob koncu kariere podelila še plemiški naziv »sir«.

Seveda pa je tudi njegova ideja zorela kar nekaj časa. Kot smo videli, so različni reformatorji v različnih deželah pripravili predloge za spremembo poštnih služb. To je bilo potrebno zato, ker je poštni sistem postal dostopen velikemu številu prebivalcev takratnih držav. Potrebno je bilo razdelati enostaven način za plačilo poštnih storitev. O teh idejah je bil Hill zagotovo bolj ali manj poučen. V Veliki Britaniji so že poznali nalepke za plačilo sodnih in upravnih taks. Danes jih imenujemo koleki. Carinska služba Velike Britanije je tudi uporabljala samolepilne lističe za predplačilo davkov na pokrivala(!), patentirana zdravila in druge posebne uvozne izdelke.

Po nekaterih virih naj bi Škotska paroplovna družba že leta 1811 uporabljala posebne nalepke za prevoz lastne pošte. Vendar o tem ni nikakršnih podrobnejših dokumentiranih virov, niti ne obstaja kakšno pismo s takšno znamko. Knjigarnar iz Dundeeja na Škotskem James Chalmers (1782-1853) je bil družbenik te družbe. Prav tako pa je bil tudi vključen v pripravo poštne reforme od leta 1825 naprej. Znano je, da je predlagal kar nekaj zanimivih idej, ki jih je Hill uporabil v svojem predlogu. Kasneje je Chalmers tožil Hilla, da mu je ukradel idejo o znamki. Po več razpravah, zadnji tudi na sodišču, je nesporno obveljalo, da je tvorec znamke Rowland Hill. Seveda je mogoče, da izvirna zamisel ni njegova, vendar je bil prvi, ki je imel možnost, moč in priložnost uveljaviti poštno reformo, katere posledica je tudi izdaja prve znamke na svetu.

KAKO JE NASTAJALA PRVA ZNAMKA

Temelj reforme je bil način obračunavanja in razdeljevanja poštnih pošiljk. Vsak, ki je nalepil znamko na pismo, težko do polovice unče, ga je lahko poslal v katerikoli del Velike Britanije, ne glede na oddaljenost. Znamka je črne barve, velikosti 18 x 24 mm in velja en peni. Od tod tudi naziv "črni peni". Njena velikost se je zgledovala po takratnih davčnih nalepkah.

V prvem osnutku poštne reforme je bilo predlagano, da se izda znamka za 4 penije, kolikor je znašala enotna poštnina za Veliko Britanijo. Kasneje so to znižali na en peni, ker so menili, da bo tako pošta res dostopna vsem. Računali so, da bo zato poštni promet narasel in bodo z lahkoto pokrili vse stroške. To se je kasneje tudi uresničilo.

Kraljeva zakladnica je v začetku leta 1839 razpisala javni natečaj za osnutek znamke, ki jo je predvideval program poštne reforme. Nanj je prispelo 2600 predlogov. Dejansko pa je bilo kot osnova za znamko primernih le 49 predlogov. Izmed teh so jih nagradili 5. A niti z enim niso bili zadovoljni in jih sploh niso uporabili za izdelavo znamke. Bilo je še nekaj avtorjev, ki niso sodelovali na natečaju in so svoje predloge poslali kasneje. Na koncu je Rowland Hill sam predlagal osnutek, ki so ga dobili v dodelavo neodvisno štirje graverji.

Spominska medalja, ki je bila osnova za izdelavo prve znamke; osnutki Rowlanda Hilla za pripravo gravure in vodni žig v papirju »črnega penija«.

Rowland Hill je za osnovo vzel upodobitev kraljice Viktorije na spominski medalji ob obisku v mestu Guildhall leta 1837. Seveda je bil tudi sam izredno nezadovoljen s svojim predlogom, saj je narisal več deset različnih skic. Zagotovo mu je bilo težko razdelati svojo idejo, saj ni imel nobenega vzora, kjer bi lahko dobil navdih. Ko je bil bolj ali manj zadovoljen z lastnim izdelkom, je izbral štiri znane graverje in vsakemu naročil, da naj razdela njegovo idejo do osnove za tisk. Izmed teh štirih je bil nato izbran graver Henry Cole. Ta je potem pripravil prve bakrene plošče za tisk znamk. Njegovo delo ni bilo enostavno, saj so v tiskarni imeli velike pole na katere je bilo mogoče natisniti 280 znamk istočasno. Tako je moral graver pripraviti 280 popolnoma enakih gravur znamk.

Istočasno so pripravili še gravure za znamko z vrednostjo dva penija. Motiv na obeh znamkah je popolnoma enak, razlikujeta se le v napisu. Prva znamka ima napis ONE PENNY, druga pa TWO PENCE. Določili so, da bo prva znamka črne barve, druga pa temno modre. Po načrtu bi morali biti znamki izdani istočasno. A se je v tiskarni nekaj zapletlo in je bila znamka za dva penija izdana dva dni kasneje. Pri razvoju znamke so predvideli kvadratke s črkami v spodnjih dveh vogalih znamke. Te črke so postavljali glede na to kakšen položaj ima znamka na poli. S tem so želeli preprečiti ponarejanje in povečati kontrolo nad prometom z znamkami. Prva znamka na poli ima oznako A-A, naslednja A-B, prva znamka vrstico nižje je označena z B-A, itd.

Za tisk znamk so izbrali najboljšo tiskarno v Londonu in v tistem času je bila tudi najbolj moderna tiskarna na svetu. To je bila tiskarna Perkin, Bacon & Petch, ki še danes tiska britanske znamke, pa tudi bankovce. Za tisk so izbrali najboljši papir, ki so mu vtisnili vodni znak. Vodni znak je poseben način predtiskanja papirja s posebno tehnologijo, ki v papir vtisne oznako. Ta je vidna le s pridržanjem papirja proti močni svetlobi ali zelo temnem ozadju. To omogoča večjo kontrolo nad tiskanjem znamk.

NEVŠEČNOSTI

Konec aprila 1840 so bili v tiskarni gotovi s tiskanjem črnega penija. Prvega maja 1840 so znamke pričeli pošiljati vsem poštam skupaj z uredbo, ki je določala prodajo znamke od 6.maja naprej. V mestecu Bath pa je poštni upravnik slabo prebral navodila in je znamke dal v prodajo že naslednji dan. Tako obstajata dva primerka pisem z znamkami, ki nosijo žig z datumom 2.maj iz pošte v Bathu.

Za žigosanje znamk so izdelali tudi poseben žig v obliki malteškega križa. Ker bi se črna barva slabo videla na črni znamki, so pripravili tudi posebno rdeče barvilo. A to barvilo je bilo mogoče z lahkoto oprati in znamko ponovno uporabiti.  Rowland Hill je razpisal natečaj za rdeče žigosno barvilo, ki bi ga ne bilo mogoče oprati. Škotski kemik O'Connoly je uspel izdelati takšno barvilo. A ljudje so bili iznajdljivi in so znamko premazali s prozornim lakom. Nanj se tudi novo barvilo ni dobro prijelo in ga je bilo mogoče s pomočjo alkohola prav tako odstraniti. Isti kemik je še enkrat poiskal novo barvilo, ki pa je bilo v drugo učinkovitejše in so uspeli preprečiti tovrstne  goljufije.

Razširile so se tudi govorice, da vsebuje lepilo na znamkah strupene snovi. Poštna uprava je vse tovrstne govorice ostro zanikala. Vendar so še nekaj časa krožile po Veliki Britaniji strašljive zgodbe o tem, kako so nekateri uporabniki dobili zelene jezike polne bradavic, ker so polizali lepilo preden so znamko nalepili na pismo. V določenem obdobju so stranke zahtevale od poštarjev, da naj kar sami nalepijo znamke, da bi se ne zastrupili. Šele čez nekaj časa so se govorice polegle, saj ni bilo nikjer dokaza o kakršnikoli zastrupitvi.

Nekateri podaniki so se razburjali, češ da je žigosanje lika kraljice razžaljenje njenega veličanstva. To razburjenje so uporabili politiki in z demagoškimi izjavami še bolj spodbujali volilce. Zato je bila v parlamentu vložena interpelacija. A je neslavno propadla. Še posebej, ker se je v razpravo vmešala sama kraljica in zavrnila vse neumne argumente.

Potrošnja znamk je naraščala v takšnem obsegu, da je tiskarna le s težavo ustregla povpraševanju, pa čeprav so tiskali znamke s polno paro. Naklada je bila do pol milijona znamk na dan. A kljub temu je tiskarna dobro opravila svoje delo, saj pravih različic znamke ni. Prav tako ne obstaja mnogo napak, ki pomenijo zbiralske poslastice. Obstajajo majhne variacije v barvi, kar pa je za takratno tiskarsko tehniko običajno. Prav tako je mogoče najti znamke, ki imajo vodni znamk obrnjen na glavo. To pomeni, da je bilo nekaj pol napačno vstavljenih v tiskarski stroj.

Ker je bil v tistem času papir za znamke v prosti prodaji, je prav mogoče, da ima kakšen ponosen lastnik prve znamke na svetu v svojem albumu dejansko ponaredek. Prvo znamko na svetu so kar pogosto ponarejali. Večina ponaredkov je bila slabo izdelanih in so bili hitro razkriti. Vendar je cena znamke v katalogu do 4 milijone tolarjev. Zato je priporočeno pred nakupom ponujene znamke zahtevati strokovno ekspertizo ali certifikat.

RAZPRTIJE DEDIČEV

Nekaj mesecev pred smrtjo je Chalmers v pismu, ki ga je poslal siru Rowlandu Hillu, priznal velikemu poštnemu mojstru prvenstvo pri ideji o znamki. Tam je zapisal, da je sicer o znamki razmišljal že prej, vendar je svojo idejo na papir zapisal kasneje kot Hill. Tako pač prvenstvo pripada Hillu.

Po smrti očeta je Patrick Chalmers ponovno zagnal gonjo proti Rowlandu Hillu v časopisu Dundee Advertiser, čigar lastnik je bil. S pismi iz očetove zapuščine je dokazoval, da je bil idejni tvorec znamke njegov oče. Še več, trdil je, da je Hill skoval pravo zaroto proti očetu in potvoril vse dokaze. A nanjo se ni odzval Rowland sam, saj je bil že precej star, temveč njegov sin Pearson Hill. V časopisu sta izmenjala preko 35 žolčnih debat, ki so bile objavljene v triletnem obdobju. Polemika je na koncu pritegnila sodnika Johna Tiffanyja, ki se je odločil priti resnici do dna. Proučil je vso razpoložljivo korespodenco obeh mož in ponovno razsodil, da je bil Hill prvi, ki je idejo o znamki zapisal na papir.

A spor se je prenesel še na tretjo generacijo. Patrickova hči Leah Chalmers in Hillov vnuk, polkovnik H.W.Hill sta se spustila v glasen prepir leta 1940, ko so v Londonu organizirali proslavo ob stoletnici izdaje prve znamke. Leah Chalmers je grobo prekinila slavnostnega govornika in javno izrazila zgražanje nad tem, da njenemu dedu ne priznajo prvenstva. H.W.Hill je stopil v bran govorniku. Prav nesramno sta se spričkala pred vsemi gosti in komaj so ju pomirili.

Leah je še v tretje sprožila spor na sodišču. K že znani korespodenci svojega deda je priložila še pričevanja delavcev, ki so bili zaposleni pri njenem dedu. Tako je eden izmed njih trdil, da je tiskal eseje (poizkusne tiske) znamk že leta 1834. Pri tem je izjavil, da je »risal osnutke znamk, ko je bilo odločeno, da se bo poštnina zapisala na znamko v penijih«. In prav ta izjava je še enkrat potrdila, da je Hill prvi tvorec znamke v modernem pomenu besede. Iz dokumentacije je jasno razvidno, da so se v poštni upravi za označevanje poštnine v penijih odločili šele konec leta 1839 in je delavec osnutke znamk lahko risal le v tem letu. Od tega procesa naprej ni bilo več novih sporov.

Poleg dedičev so se kasneje našli še nekateri ljudje, ki so trdili, da so oni tvorci znamke. Svoje ideje naj bi v razgovorih podali Hillu, ki jim jo je potem ukradel. Najglasnejši med njimi je bil Dr.John Gray iz Britanskega kraljevega muzeja. Svoje zahteve je objavil v kolumni v časopisu The Times leta 1864. Tam je trdil, da je imel idejo o znamki že leta 1834. Njegova bibliografija obsega preko 1200 člankov in esejev, ki jih je napisal v letih od 1819 do 1874. Vendar v njih ni niti enega sklica ali omembe, ki bi dala slutiti, da je res razmišljal o znamki. Je pa Gray eden izmed prvih filatelističnih zbiralcev in prvi pisec o filateliji.

ZMAGA!

Izkazalo se je, da je bila znamka uspešen projekt. Kmalu so se pokazale vse prednosti takšnega načina pobiranja poštne pristojbine. Poštne znamke so kaj kmalu postale običajen način označevanja potrdila, da je poštnina plačana. Najprej so pohiteli v New Yorku, kjer so 1.februarja 1842 izdali svojo prvo znamko. V Evropi pa so najhitreje za Britanci znamko izdali Švicarji in sicer 1.marca 1843 v kantonu Zürich. Prav tako niso zaostajali Brazilci na drugi strani Atlantika, ki so svojo prvo znamko izdali 1.avgusta 1843. A zlato obdobje izdajanja znamk se je pričelo okrog leta 1850, ko je večina držav v Evropi izdala svoje prve znamke. Tako je tudi Avstrija, pod katero smo takrat politično pripadali, izdala svoje prve znamke leta 1850. A če bi poslušali Lovrenca Koširja, bi lahko prve znamke izdali vsaj štirinajst let prej in tako za štiri leta prehiteli Britance.

Prve izdaje znamk v drugih deželah (od leve proti desni): Zürich, kantonalna znamka, marec 184; Brazilija, imenovana »bikovo oko«, avgust 184; Otok Trinidad (britanska kolonija), imenovana »Lady McLeod«, september 1843

ZNAMKE V ZATONU

Z razvojem informacijske tehnologije znamkam vedno bolj grozi, da bodo izginile s pisem. Uvedba avtomatskih poštninskih strojev, strojev z poštnimi nalepkami in druge tehnologije je pripeljalo do tega, da na pismih skoraj ni več znamk. Poštne uprave znamke izdajajo vedno bolj le za zbiralce v majhnih nakladah z visokimi nominalami. Običajno tehnologijo znamk zamenjujejo znamke-nalepke v avtomatih, na poštah pa se znamke-nalepke kupijo v majhnih zvezkih.

A tudi tega je vedno manj, saj se pisma pošiljajo preko elektronske pošte in interneta. Tam sicer obstajajo ideje o e-znamkah, vendar takšne ne moreš več uvrstiti v svoj album. Mogoče pa se bodo pojavili novi e-albumi, kamor bomo shranjevali e-znamke na svojih računalniških trdih diskih.

Pogled v bodočnost nakazuje, da se bodo znamke izdajale izključno za zbiralce in le največji nostalgiki bodo še tu in tam poslali kakšno pismo po klasičnem sistemu. A takšen način ni všeč nobenemu sedanjemu filatelistu. Zato bo seveda tudi upadlo število znamkarjev in posledično se bodo znižale še naklade. Seveda znamke ne bodo še kmalu izginile, oz. ne verjamem, da bodo kdaj. Izgubila se bo le njihova funkcija kot potrdila o v naprej plačani poštni.

****************************

Lovrenc Košir (1804-1879)

Lovrenc Košir / Laurenz Koschier se je rodil 29. junija 1804 v Spodnji Luši nad Škofjo Loko; krščen je bil pod imenom Laurentius. Izhajal je iz družine malega kmeta z (vsaj) dvema starejšima bratoma in tremi starejšimi sestrami.

O njegovi zgodnji mladosti je znanega malo. Podatke o njem najdemo v dokumentih po letu 1818. Takrat je bil učenec Juventus Gymnasii Academici, ljubljanske gimnazije (po očetovi želji naj bi postal duhovnik), za katerega se je izkazalo, da je zelo nadarjen – končal jo je z najboljšim uspehom; z odličnim uspehom je na jezuitskem liceju v Ljubljani končal za višje uradnike prirejen študij, imenovan filozofija, ter študij kmetijstva na cesarsko kraljevem liceju v Ljubljani.

Očeta Janeza Koširja je izgubil že leta 1824, ko je bil star 20 let. Kljub smrti očeta ni bil oproščen šolnine, ni dobival štipendije in tudi ni bil v kakem zavodu, a je imel vseeno plačano šolnino iz neznanih virov (možno je, da jo je plačevala cerkev ali neznani pokrovitelji).

Leta 1828 se je zaposlil kot aspirant pri vojaškem preskrbovalnem uradu v Ljubljani, a je že novembra 1829 dobil službo v državnem knjigovodstvu v Benetkah in kasneje v Milanu. V letih 1833 in 1834 je zamenjal delovno mesto in se zaposlil na poštnem uradu, kjer je dobil ugledno službo finančnega uradnika v računskem poštnem oddelku na Dunaju, od koder so ga premeščali v Milano, Benetke in kasneje v Zagreb (kjer je kasneje tudi ostal), saj je obvladal italijanščino, nemščino, francoščino, hrvaščino in latinščino. Omeniti velja, da je Koširja zanimalo vse, kar se je dogajalo v javnosti. Bil je inteligenten, vedoželjen ter je verjetno redno prebiral domače in tuje časopise. Maja 1841 se je poročil z Amalijo Pluschkmovo, s katero sta imela 3 otroke. Prav tako kot žena so vsi trije otroci umrli pred njim.

V Zagrebu je od leta 1851 služboval kot računski svetnik in bil kasneje povišan v namestnika državnega knjigovodje. V državni službi je ostal več kot 40 let, dokler se leta 1872 ni upokojil, ker so ga 1971 obtožili uradnih nepravilnosti, katerih je bil kasneje tudi oproščen. Po upokojitvi se je leta 1875 vrnil nazaj na Dunaj. V tem času je sestavil hrvaško-madžarski slovar.

Umrl je 7. avgusta 1879 zapuščen in pozabljen v mestni hiralnici zaradi jetike in črevesne bolezni.

 

Rowland Hill (1795-1879)

Rojen je bil leta 1795 v mestecu Kidderminster na zahodu Anglije. Njegov oče je bil učitelj. Zato je Hill postal študent-učitelj na očetovi šoli v Birminghamu leta 1807. Tam je vodil tudi astronomski krožek in si služil žepnino s popravljanjem znanstvenih instrumentov. Leta 1819 je Rowland ustanovil šolo Hazlewood v Edgbastonu, ki je imela znanstvene laboratorije, plavalni bazen, oder, knjižnico, plinsko razsvetljavo in centralno ogrevanje. Vedeti pa moramo, da je to bilo v časih, ko so bile druge šole bolj ali manj razpadajoče stavbe brez prave opreme. Leta 1822 je skupaj s svojim bratom izdal knjigo Public Education (splošno izobraževanje), ki je temeljila na izkušnjah iz njegove šole. V njej sta predlagala, da bi morala šola kot prvenstveni cilj izobraževati za znanost, ukiniti bi morali telesno kazen in učenci bi morali imeti enkrat tedensko obvezno telovadbo.

Tako napredna šola je seveda privlačila študente iz vsega sveta. Pet let kasneje je Hill šolo preselil v London. Tako se je vedno bolj gibal v vladnih krogih in se pričel zanimati za reforme, ki jih je predlagala vlada. Postal je tudi sekretar vladnega urada za kolonizacijo Avstralije v obdobju od leta 1834 do 1839. V tem času se je ukvarjal tudi z načrtovanjem rotacijskega tiskarskega stroja.

V tem času je bilo pošiljanje pisem zelo drago, poštnino je plačal prejemnik glede na težo in razdaljo, ki jo je pismo prepotovalo. Zato je bilo potrebno ceno za vsako poslano pismo znova preračunavati, kar je bilo zamudno. Kljub temu, da je prejemnik zavrnil poslano pismo, je moral plačati poštnino. A ne glede na to, je poštni promet z začetkom industrijske revolucije kar naprej naraščal in pokazala se je potreba po reformi poštne službe.

Kot sekretar vladnega urada je prepotoval velike dele Anglije. Zgodba pravi, da je na enem izmed potovanj doživel izkušnjo, ki se mu je globoko vtisnila v spomin. In morda mu je ta dali moči, da je kasneje uspel s svojo poštno reformo.

Poštar je mladi ženski, ki je živela v revnem predmestju Birminghama, prinesel pismo. Ta je zavrnila sprejem tega pisma. A poštar ji ga je na silo porinil v roke, ona pa je na njega vpila in ga podila vstran. Hill je pristopil in se pozanimal, kaj se dogaja. Ženska mu je rekla, da nima dovolj denarja, da bi plačala pismo. Hill je menil, da eno pismo že ne more biti vzrok za solze in prepir s poštarjem. Ženska pa mu je na to skrušeno priznala, da je pismo od njenega zaročenca, ki ga že nekaj mesecev ni videla, ona pa nima denarja, da bi lahko plačala njegova pisma.

Leta 1837 je Hill objavil svoj esej »Postal Reform, its Importance and Practibility« (Poštna reforma – njena pomembnost in praktičnost) in ga predal lordu Melbournu, članu vlade. V tem eseju je med drugim zapisal, da je izdelava predtiskanih pisemskih ovojnic včasih nepraktična. Zato je predlagal izdelavo majhnih koscev papirja, ki bi bili ravno prav veliki, da bi bilo nanje mogoče zapisati vrednost. Na zadnji strani naj bi bili opremljeni z lepilom. Če bi se lepilo navlažilo, bi jih bilo mogoče prilepiti na pisemsko ovojnico.

Ta esej je vlada sprejela in leta 1939 postavila Rowlanda Hilla za velikega poštnega mojstra ter odobrila finančna sredstva za izvedbo poštne reforme. V njej je predvideval uvedbo enotne poštnine v višini 1 peni za vsako pismo, ki bi potovalo znotraj Velike Britanije. S tem bi postala pošta dostopna vsem prebivalcem. Odpadlo bi zamudno in drago obračunavanje poštnine. Poštnino bi plačal pošiljatelj ob pošiljanju pisma. Ker bi bila pošta poceni, bi zelo narastel poštni promet in v kratkem pokril stroške izvedbe poštne reforme.

Hill se je z veliko vnemo lotil poštne reforme. Kot smo lahko videli, je imel precej težav pri izdelavi osnutka za prvo znamko. Te težave pa je z zavzetim delom tudi premagal. Tako je 6.maja 1840 izšla in bila dana v uporabo prva poštna znamka na svetu. Črni peni so v naslednjih letih natisnili v 68 milijonov primerkih. S svojo reformo je Hill uspel in kmalu so vse države na svetu spoznale njeno koristnost ter tudi same uvedle poštne znamke. Vsa predvidevanja iz njegovega eseja so se uresničila, cena poštnine se je drastično znižala in pošiljanje pošte je postalo dostopno vsakemu.

Do leta 1842 je Hill sodeloval pri poštni reformi neposredno. Tega leta pa je postal državni sekretar za poštno upravo in na tem položaju ostal do leta 1854. V tem času je postal še predsednik državnih železnic in pomembno prispeval še k razvoju telegrafske službe v Veliki Britaniji.

Za njegove zasluge na mnogih področjih, ga je kraljica Viktorija leta 1860 imenovala za velikega viteza Batha za njegovo zvesto službo Imperiju (Knight Commander of the Bath for service to the Empire). Pridobil si je čast, da k svojemu imenu doda lordski naziv »sir«. Postal je član Royal Society in prejel častni doktorski naziv univerze v Oxfordu.

Leta 1864 se je upokojil zaradi slabega zdravja. Preminil je leta 1879 na svojem domu v Hampsteadu. Pokopali pa so ga v aleji velikih v Westminstrski opatiji.

 

Pripravil Andy, prvič objavljeno v reviji RADAR št. 276, september 2001, dopolnjeno za ta članek.

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 21. Sep 2019 at 23:23

90 ogledov

Stoletnica Slovenskega narodnega gledališča Maribor
MARIBOR, 21. SEPTEMBER – Z otvoritvijo razstave, s slavnostno sejo Sveta Slovenskega narodnega gledališča Maribor in s Svečano akademijo so danes obeležili stoletnico delovanja Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Z najvišjimi častmi je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor Slovenskemu narodnemu gledališču Maribor ob stoletnici ustanovitve vročil državno odlikovanje zlati red za zasluge za izjemen prispevek k razvoju uprizoritvenih umetnosti in oblikovanju slovenske kulturne identitete. Predsednik Pahor je častni pokrovitelj slavnostne akademije ob stoletnici SNG Maribor.   Na slavnostni seji Sveta Slovenskega narodnega gledališča Maribor je predsednica sveta dr. Suzana Žilič Fišer v govoru najavila, da se bosta ob stoletnici gledališča Velika in Stara dvorana preimenovali po ljudeh, ki so v njiju umetniško ustvarjali in so s svojim delom obogatili mariborsko, slovensko in svetovno kulturo. Tako se bo Velika dvorana poimenovala po Ondini Otti Klasinc in Stara dvorana po Franu Žižku. Svet zavoda je naziv »Ambasador SNG Maribor« podelil Petru Boštjančiču, Edwardu Clugu, Danilu Roškerju in Tomažu Pandurju. Za posebne zasluge in nadpovprečen prispevek k razvoju in delovanju SNG Maribor pa je Svet zavoda podelil priznanja Simonu Krečiču, Viliju Ravnjaku, Darku Brleku, Miru Solmanu, Dragu Prosniku in Darku Štandekarju.   Na Svečani akademiji so umetniške moči združile vse enote, zbrane pod streho največjega gledališča v Sloveniji, in pripravile spektakularni umetniški dogodek po idejni zasnovi Edwarda Cluga, v režiji Edwarda Cluga in Valentine Turcu, dirigent je bil Simon Krečič, koreografi Edward Clug, Valentina Turcu in Johan Inger, dramaturg Vili Ravnjak, avtorica glasbenega koncepta Valentina Turcu, avtorja uvodnega dramskega dialoga Nejc Gazvoda in Aleksandar Popovski, avtor videa Tugomer Aleksandar Popovski, avtor videa Bolero Rok Predin, scenograf Marko Japelj, oblikovalec luči Tomaž Premzl, lektorica Mojca Marič. Na akademiji so nastopili igralci Maša Žilavec, Petja Labović, Davor Herga, Eva Kraš, Blaž Dolenc, Peter Boštjančič in Ksenija Mišič, operna solista Sabina Cvilak in Martin Sušnik, baletni solisti Catarina de Meneses, Ionut Dinita, Anton Bogov in Gaj Žmavc, baletni ansambel, zbor Opere in Simfonični orkester Slovenskega narodnega gledališča Maribor. O Slovenskem narodnem gledališču Maribor V stotih letih obstoja SNG Maribor je bilo 96 rednih sezon; med letoma 1941–1945, ko zaradi vojne slovensko gledališče ni delovalo, so štiri prazne sezone. V Drami je bilo izvedenih 1028 premier, v Operi 502, v Baletu 119, skupno torej 1649 premier s približno 22.000 predstavami. Drama je delovala v vseh sezonah. Opera je pred drugo svetovno vojno delovala občasno. Kot stalni umetniški ansambel je obstajala med letoma 1922–1928 in od leta 1945 dalje. Balet je začel z rednim delom po letu 1945. Prva uprizoritev v SNG Maribor, ki predstavlja rojstni dan gledališča, je bila 27. septembra 1919, ko so izvedli dramo Josipa Jurčiča Tugomer v režiji Hinka Nučiča, prvega upravnika SNG in prvega umetniškega vodje Drame. Ob koncu prve sezone, 1. maja 1920, je bila prva glasbena premiera, opereta F. R. Hervéja Mam’zelle Nitouche. V drugi sezoni, 4. januarja 1921, je bila prva operna uprizoritev V vodnjaku V. Blodka; prva baletna premiera, enodejanka Možiček I. Ipavca, edina v predvojnem obdobju, je bila izvedena 27. aprila 1926. V prvih sezonah, ko so bile na programu v glavnem Dramine predstave, je bilo nad-povprečno veliko premier; v sezoni 1919/1920 na primer kar 51, ponovitev pa okrog 270. Ko je začela redno delovati tudi Opera, je bilo v povprečju v eni sezoni, npr. sredi dvajsetih let, skupno 25 premier, od tega okrog 15 dramskih, 5 opernih, 5 operetnih s približno 220 ponovitvami. Sredi tridesetih let je bilo povprečje v eni sezoni okrog 20 premier in približno 200 ponovitev. Po koncu druge svetovne vojne, ko se je SNG Maribor ponovno konstituiral, je bila prva dramska premiera 15. novembra 1945. Uprizorili so Skrbinškovo dramatizacijo Cankarjevega Hlapca Jerneja in njegove pravice. Prva operna uprizoritev je bila Smetanova Prodana nevesta 14. decembra 1945, prva baletna premiera, Baletni večer v koreografiji Marte Remškarjeve, je bila 17. junija 1946; prva samostojna celovečerna baletna uprizoritev, Delibesova Coppélia v koreografiji Maksa Kirbosa, je bila izvedena 24. februarja 1951. Sredi petdesetih let je bilo v povprečju v eni sezoni okrog 16 premier, od tega 9 dramskih, 6 opernih in 1 baletna s približno 300 ponovitvami. To razmerje se je ohranilo tudi v naslednjih treh desetletjih. V zadnjih letih je v eni sezoni okrog 13 premier, od tega 7 dramskih, 4 operne in 2 baletni, skupno približno 250 ponovitev. V SNG Maribor so bila med najpogosteje izvajanimi slovenskimi dramskimi besedili dela Ivana Cankarja, Antona Tomaža Linharta, Frana Saleškega Finžgarja, Bratka Krefta, Alojzija Remca, Toneta Partljiča ..., med tujimi pa dela Williama Shakespeara, J. B. P. Molièra, Branislava Nušića, Georgea Bernarda Shawa, Henrika Ibsena, Augusta Strindberga, Carla Goldonija, N. V. Gogolja, A. P. Čehova, Bertolta Brechta ... Danes je SNG največja kulturno-umetniška institucija v državi, zaposlenih ima okrog 320 ljudi, dodatno še okrog 150 honorarnih sodelavcev. Na petih prizoriščih (v dvoranah: Stara dvorana, Nova dvorana, Kazinska dvorana, Komorni in Mali oder) na leto pripravi okrog 13 premier, skupno število prireditev je okrog 500, število obiskovalcev okrog 200.000. O AMBASADORJIH SNG MARIBOR Peter Boštjančič je neizbrisno zapisan v zgodovino Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Analitično poglobljenost in odrsko markantnost svojih igralskih interpretacij je spajal s celovito gledališko angažiranostjo. V svojem dolgoletnem delovanju je z izrednim posluhom za žlahtnost gledališkega izraza kot nosilec repertoarja in nepogrešljiv član našega dramskega ansambla zaznamoval mariborsko gledališče in celotno slovensko gledališko umetnost. Za svoje delo je bil velikokrat nagrajen. Za ves ustvarjalni opus mu podeljujemo častni naslov Ambasador Slovenskega narodnega gledališča Maribor.   Edward Clug, umetniški direktor mariborskega Baleta, je zagotovo eden izmed tistih veličastnih umetnikov, ki ne potrebuje posebne predstavitve, saj je v dveh desetletjih aktivnega koreografskega ustvarjanja postal svojevrstna institucija, čigar kreacije plešejo največji plesalci svetovnega formata v najslavnejših svetovnih gledališčih. Od leta 2003, ko je postal vodja mariborskega Baleta, se je le-ta pod njegovim vodstvom začel usmerjati v sodobni umetniški izraz in iskati nove estetske tokove. Postal je prepoznavno poustvarjalno telo, ki žanje uspehe tako doma kot na številnih prestižnih festivalih in gledaliških prizoriščih v tujini.   Danilo Rošker, ki že osemnajst let vodi SNG Maribor, je eden ključnih akterjev, ki je postavil temelje mariborskemu gledališču na prelomu tisočletja. Leta 2003, ko je gledališče prešlo pod neposredno okrilje Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, je bil rešen pravnoformalni in finančni status gledališča, z obnovitvijo Stare dvorane in nato še z akustično obnovo Velike pa so se uredili še tehnični pogoji za ustvarjanje, kar je omogočilo hvalevredna obdobja umetniških razcvetov vseh enot: Drame, Opere, Baleta in festivala Borštnikovo srečanje. Danilo Rošker svoje gledališče pozna do obisti, odprt je za dialog, toleranten, empatičen, a tudi odločen, drzen in pogumen. Po njegovi zaslugi je naše gledališče postalo prepoznavna, sodobna in odprta institucija, ki ustvarja umetniške presežke.   Tomaž Pandur, vizionar, ki je svoje sanje prevajal v gledališko resničnost, je leta 1989 za sedem let postal umetniški vodja mariborske Drame. S svojim impozantnim mariborskim opusom, ki sega od Fausta, Hamleta, Carmen, Božanske komedije, Ruske misije do Babilona, je ime mesta in njegovega gledališča ponesel v svet. Zaznamoval je gledališče, vplival na generacije ustvarjalcev in gledalcev, razburkal mirne gledališke vode z drznim pogledom čez znana obzorja. V slehernem gledališkem trenutku je iskal kvintisenco mitskega in arhetipskega, odkrival lepoto trenutka, božanskost človeka in proučeval konflikt med končnostjo in neskončnostjo. Z njim je mariborsko gledališče ter občinstvo doma in po svetu sanjalo svoj sen.    

Sat, 21. Sep 2019 at 17:53

64 ogledov

Uspešno izvedena poletna šola blockchaina v Celju
Poletna šola blockchaina je bila na Fakulteti za poslovne in komercialne vede (FKPV) Celje izvedena v času od 17.9.-19.9.2019 Blockchain je nova tehnologija zaupanja, ki omogoča, da ustvarite eno, nesporno različico podatkov, ki je na razpolago več deležnikom hkrati. S svojo infrastrukturo blockchain podjetjem odpira nove priložnosti za ustvarjanje vrednosti in je prinaša pozitivne spremembe. Z varnim načinom preverjanja informacij in učinkovito izrabo podatkov blockchain pospešuje razvoj družbe, usmerjene v storitveno gospodarstvo. Kot prva slovenska fakulteta je Fakulteta za komercialne in poslovne (www.fkpv.si) v Celju v študijskem letu 2018/2019 v svoj program vključila izbirni predmet Uporaba blockchain tehnologije in kriptovalut. Omenjeni izbirni predmet lahko izbirajo študentje vseh štirih dodiplomskih programov: komerciala, turizem, poslovna informatika in varnostni management. Za tri dni se je tako  Celje in z njo FKPV spremenila v blockchain središče Slovenije. V okviru poletne šole so se predstavile slovenske inštitucije, ki se ukvarjajo z blockchainovm (Blockchain Think Tank Slovenia , European Blockchain Alliance, in portal Kriptovalute.si). Svoje aplikacije, ki delujejo tudi na blockchain tehnologiji pa so predstavila različna podjetja (Top študent, Hiveterminal, Sacret life, Xaurum, Tim valores, …) Poslovno-davčno-pravne vidike in izzive, ki spremljajo  projekte zbiranja finančnih sredstev s pomočjo kripto žetonov so predstavili strokovnjaki iz prakse, priznani davčni svetovalec Ivan Simič in pravnik Ivo Grlica. Posebna poslastica poletne šole je bila predstavitev slovenske spalne kapsule airpod.io, ki bo postavljena na različni svetovnih letališčih in bo uporabnikom omogočala miren počitek na ter vedno hrupnih in nemirnih prostorih. V poslovni model delovanja kapsule je vključena tudi blockchain tehnologija. Udeleženci poletne šole so za zaključek s pomočjo lego kock (po metodi LEGO® SERIOUS PLAY®) preizkusili svojo kreativnost in domišljijo ter izdelali svoj model in vidik blockchain tehnologije (www.resna-igra.si). Delavnico je izvedel Jaka Oman – certificirani fasilitator. V času izvedbe poletne šole je celjska podružnica podjetja Bitnik - Locoins (na svoji mobilni pisarni  v prostorih poletne šole ) omogočila udeležencem informacije o nakupu in prodaji treh različnih kriptovalut: Bitcoin ali Etherium ali Litecoin. (https://locoins.io/sl/) Fakulteta se tako vključuje in povezuje različne strokovnjake iz področja blockchain tehnologije in se veseli vseh njihovih novih dosežkov slovenskih podjetij ter znanja, ki ga bodo študente dobili v okviru predmeta Uporaba blockchain tehnologije in kriptovut. Več informacij na http://www.fkpv.si/poletna-sola-z-eno-od-najbolj-vrocih-tematik-ta-hip-blockchain/  Mirjana Ivanuša- Bezjak  

Fri, 20. Sep 2019 at 20:20

275 ogledov

Nova atrakcija na Rogli, pot med krošnjami dreves
Danes so na Rogli odpirli novo turistično pridobitev, Pot med krošnjami. Temejni kamen zanjo so položili 27. maja letos,v manj kot štirih mesecih pa kje že gostila prve sprehajalce. Dolga je dober kilometer, vije pa se med vršaci pohorskih smrek. Lahko bi dejali, da sodi v kategorijo posebnih turističnih atrakcij, ki bo prav gotovo pritegnila v Zreče in na Roglo številne nove izletnike in turiste. Turistični delavci so že kar nestrpno čakali na njeno današnjo otvoritev, podobno kot so pred 3. leti čakali na odprtje razglednega stolpa Vinarium sredi lendavskih goric, doslej pa se je nanj povzpelo že več kot 300 tisoč obiskovalcev. Celotna dolžina poti med krošnjami smrek  je 1.043 metrov, od tega je polovico sprehajalne poti, druga polovica pa se vije na 37 metrov visok stolp. Z vrha je mogoče videti vrhove na vseh straneh neba, ob lepem vremenu in dobri vidljivosti lahko menda uzrete celo Učko, hribovje v severni BiH, madžarsko panonsko nižino in na drugi strani, seveda, Triglav. Projekt, vreden 4,5 milijona evrov, je nastal v partnerstvu občine Zreče, Uniturja in češkega investitorja Zažitkova Akademie, ki je podobne poti zgradil že na Češkem, Slovaškem in Bavarskem, po Rogli pa sledi postavitev v francoski regiji Alzacija.

Fri, 20. Sep 2019 at 13:21

300 ogledov

Ilegalnih prehodov meje iz dneva v dan vse več, le jedrskih fizikov in zdravnikov od nikoder!?
Poletje je že mimo, pričakovanja da jih bo manj ali nič več, migrantov, ki nezakonito in na civilizacijsko neprimeren način prihajanje  in ostajanje na ozemlju Slovenije,  se kar nadaljuje. Kaj pravzaprav počnejo tisti ki so zadolženi  po politični liniji, minister  za notranje zadeve kot eden od najbolj izpostavljenih, ter organi v sestavi, ki to izpeljujejo v okviru pooblastil ki jim ga daje država? Ob neštetih poročil i sporočil zvemo samo golo statistiko pa še tista popolnoma razvrednoti samo delo  policistov in ostalih ki se zadržujejo na meji da jo varujejo. Ob statistiki, tako kot je bilo za dva dni nazaj(16 in 17 september), ki je na razpolago  o prijetih migrantih in sicer 186 na mejnih prehodih, od tega na področju PU Novo Mesto 137 kar je neslavni rekord, normalen človek obnemi. Vloga policistov je tukaj zelo minorna, zreducira se pa popisovanje in poizvedbo o njihovem poreklu, starosti, državi, pa še to je sila relativno, vedoč da si vse to lahko v trenutku omislijo. Taisti nezakoniti migranti po zaključenem začasnem obravnavanju so deležni humanega postopka na račun nas davkoplačevalcev. Policisti so samo uradni »sprovajalci« do azilnih domov za tujce ali do prvega prehodnega, začasnega bivanja. Da je to tako kot v zgoraj opisanih stavkih priča tudi zadnje poročilo, kot mnoga druga do sedaj,  o ilegalnih prehodih tujcev  na območju PU Celje, kjer navajajo,  da so od srede, 18. 9. 2019 od 6. ure, do danes,  19.  9.  2019  do  6.  ure,  obravnavali  4  tujce,  ki so ilegalno prestopili državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Nekaj pred  tretjo  uro  zjutraj  so  jih  na  območju  Rogaške  Slatine,  v  bližini prehodnega  mesta  Vidine,  prijeli  4  državljane  Maroka.  Trije  so bili mladoletni.   Dva   so  vrnili  hrvaškim  varnostnim  organom,  dva  bosta nastanjena v Centru za tujce v Postojni. Da to ni več ali morda nikoli ni bil sporadični pojav,  je jasno že nekaj časa. Jasno je tudi to ,da je Evropa načrtno izbrana za sesuvanje in za devastacijo ter  razkroj vsega dobrega in civiliziranega v njej. Mnogo bolj strašljivo in grozno je to da v to večji del sama prostovoljno sodeluje  oziroma se pogovarja kot z »poslovnimi » partnerji o tem kolikor lahko, v katero državo lahko gredo in kolikor denarja se lahko plasira v to in ono početje v zvezi z to problematiko. Skrajno abotno je to da se pristaja na izsiljevanje s strani Turčije, da v kolikor ne dobi želenega denarja (beri milijarde EUR) bo spustila že pripravljena dva milijona »instant«  ali vedno pripravljenih migrantov  na sirski strani Kurdistana. Da to lahko dnevno dozira pričajo podatki z grških otokov, da jih je v zadnjih desetih dneh prišlo novih 26 tisoč migrantov  kar je največ od poletja 2016 in da  jih Turčija za nalašč  v obliki pritiska spušča v Yunanistan-Grčijo.  Od tod pa do trditve da so Turki glavni podporniki menageriranja vstopa islama v Evropo, ni potreben  niti  en sam korak, zato ker je to več kot ne jasno da  je to dejansko tako.   Slovenija pa s svojo nevsebinsko,  medlo in brezkrvno politiko in odnosom do tega zelo perečega problema, samo zamegljuje in otežuje že tako slabo sliko in stanje.  Po pogovoru z nekaterimi policisti, ki delajo na meji in o tem ali bodo dosegli več z dodatno tehniko v obliki brezpilotnih dronov, ki jih baje naroča ministrstvo za notranje zadeve, cca 200 kosov,  za lažje  nadzorovanje meje  in odkrivanje lokacij prehoda ter zadrževanja večjih potencialnih skupin za nezakonit prehod čez mejo, navajajo da je to bolj del samopreslepitve, ki napeljujejo na to, da bodo uspešnejši kot do sedaj. Zdravilo je večje število policistov in vojakov z večjimi pooblastili ter seveda morebitna  podpora iz zraka v obliki helikopterja s pomočjo  termovizije.  Ne bi dolival olje na ogenj problematike  ilegalnih prehodov čez slovensko mejo, pa kljub temu bi opozoril še eno dodatno abotnost vladnih predstavnikov o predlogu izpred nekaj dni, ko so predlagali sosednji Avstriji skupne patrulje na meji  kot dodatni ukrep zajezitve  ilegalnih migrantskih  prehodov če  skupno mejo. Glede na poprejšnje izkušnje, ki so jih  »naši« nabrali v podobni obliki z sosedi Italijani, obstoja zelo velika verjetnost zadržanosti Avstrijcev do tovrstnega »izvirnega« in učinkovitega načina varovanja meje. Dan za tem predlogom pa smo bili deležni 8 kilometrske kolone na Šentilju in natančnejših pregledov  vseh, ki so želeli vstopiti v sosedno Avstrijo.   Drugače bo, žal, policija mogla dodati še eno alinejo v svojem delu , in sicer prevoz ilegelanih migrantov do prve nastanitve v notranjost države. Seveda pa kasneje »prosto » gibanje in vse kar sodi v prijazno dobrodošlico  s strani Slovenije do bodočih tako prepotrebnih »znanstvenikov« ter ostalih manjkajočih intelektualnih potencialov z vzhoda. Vprašanje ni več ali smo  kaj zagrešili in zgrešili v odnosu do problematike ilegalnih in nezakonitih migrantov, ampak kako daleč smo zašli  ter ali je možno vrniti se na pravo pot? Vane K. Tegov

Thu, 19. Sep 2019 at 22:36

783 ogledov

Naj se 10. oktobra na Prešercu ponovi Roška izpred 31 let. Za Slovenijo gre, da jo po osamosvojitvi tudi osvobodimo
Slovenija, ti zgodovinski spomin sega 31 let nazaj, ko se je na Roški v Ljubljani zbralo več kot 30 tisoč protestnikov, ker je vojaški vrh takratne JLA 1988. leta z aretacijami Janeza Janše, Davida Tasiča, Ivana Borštnerja in Francija Zavrla, pričel nasilno posegati v slovensko politično življenje. Prebujala se je slovenska pomlad, ustanavljale prve politične stranke, ki so na glas zahtevale demokratične volitve, dozorevala je tudi ideja o samostojnosti Slovenije. To je seveda šlo hudo v nos takratni partijski vršiki v Sloveniji in Jugoslaviji, zato so po tem, ko je v javnost pricurljala razprava takratnega prvega komunista v Sloveniji, predsednika ZKS Milana Kučana na 72. seji Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, Udbovci prečesali prostore podjetja Mikroada, v katerem je bil zaposlen Janez Janša in pri tem naleteli tajni vojaški dokument. Sledile so aretacije, sodni procesi pred vojaškim sodiščem, množica pa z vsakim sojenjem vse večja. Ustanovil se je odbor za varstvo človekovih pravic in 21. junija 1988 na Kongresnem trgu pripravil protestni shod, ki se ga je udeležilo več kot 30 tisoč zavednih Slovencev. Takrat se je zgodilo to, kar bi se moralo 10. oktobra letos. Odbor, ki ga je vodil Igor Bavčar jeuspel povezati že takrat povsem razglašeno opozicijo. Njegovo delo je pritegnilo več kot 400 različnih organizacij in več kot 60 tisoč posameznikov. Tudi v tem gre iskati temelje bodoče Demokratične koalicije Slovenije, ki je z zmago na prvih "demokratičnih" volitvah prevzela oblast in Slovenijo popeljala na samostojno pot.  Civilnodružbeno gibanje, ki se je rodilo z afero JBTZ lahko primerjamo s taborskim gibanjem na Slovenskem, na katerih so se prvič izkristalizirale zahteve po slovenski državi. Množična mobilizacija podobno mislečih je leta 1988 pospešila demokratizacijo slovenske družbe in napovedovala začetek skorajšnjega konca tako sistema kot jugoslovanske države. Kaj pa danes, ko prihaja 29. obletnica plebiscita, na katerem smo se Slovenkein Slovenci z velikansko večino opredelili za samostojnost, demokracijo in vrednote evropske demokracije, ki smo jo uresničili z junijsko osamosvojitvijo? Res smo se osamosvojili, ne pa tudi osvobodili! Zato danes po 28. letih samostojnosti smo še vedno utesnjeni v okovju nekdanjega komunističnega režima, ki ga pooseblja "globoka država" z zloglasnim Forumom 21, na njegovem tronu pa nekdanji prvi komunist Slovenije Milan Kučan, ki je voljčjo dlako zamenjal za ovčjo, nrav pa ne. In Slovenci, ki so se 1988. leta množično zgrinjali na Roško in na Kongresni trg v podporo in oporo demokratični opoziciji, so "padli" na novo nedolžno preobleko Milana Kučana in ga ustoličili za prvega predsedhika samostojne Slovenije, četudi mu samostojna država nikoli ni bila in mu še vedno ni intimna opcija.  Danes, skoraj po treh desetletjih samostojnosti, nas okovi globoke države še bolj utesnjujejo, Milan Kučan kot upokojenec pa iz varnega ozadja Murgel vse bolj aktiven v vodenju države. Človek preprosto ne more verjeti, da je še danes ljudi strah na glas izreči kritično misel o aktualnih oblastnikih, četudi vidijo, da si oblast ohranjajo s korupcijo, klientelizmom, da jim je, sicer peščici prvorazrednih državljanov, dovoljeno praktično vse, seveda dokler bodo služili interesom globoke države oziroma partijsko udbaškega omrežja, ki je preživelo osamosvojitev. Žal Slovenija ni bila sposobna izvesti lustracije tako, kot so to storile države nekdanjega komunističnega bloka. Zato so se nam zgodile Depale vasi, afera Patria, divje tajkunske privatizaciije slovenske nacionalne srebrnine, bančne luknje, pralnice mafijskega in terorističnega denarja v državnih bankah, milijardne kraje javnega davkoplačevalskega denarja v zdravstvu, energetiki, infrastrukturi, da se nam dogajajo novi obrazi....vse pod taktirko omrežja Foruma 21.  Enkrat pa mora počiti. Enkrat bomo morali jasno in dovolj glasno izreči "DOVOLJ JE!" Vrnite nam Slovenijo, ki ste si jo prisvojili po tem, ko smo jo mi kot državo postavili na noge. Bomo Slovenci zbrali dovolj poguma in samozavesti, da se v četrtek, 10. oktobra udeležimo protestnega shoda na Prešernovem trgu? Smo sposobni ponoviti Roško, če že ne Kongresnega trga, smo sposobni na Prešercu množično podpreti zahteve, ki jih je v 15 točk strnil organizator protestnega shoda. Že prva točka, vrnitev pravne države bi morala biti dovolj močan razlog za udeležbo. Tako kot sedaj slovensko krivosodje tepta temeljne človekove pravice Slovenkam in Slovencem, si tudi v jugoslovanskem komunističnem režimu niso privoščili. Tudi zato so civilna gibanja in iniciative, ki so se združile v pripravi protestnega shoda na Prešercu, dogodek poimenovale REŠIMO SLOVENIJO! Še je čas, vendar je vse manj.  Zato za sklep: Naj se 10. oktobra na Prešercu ponovi Roška izpred 31 let. Za Slovenijo gre, da jo po osamosvojitvi tudi dokončno osvobodimo! Nekatere politične stranke so že izrekle javno podporo organizaciji shoda, SDS in SLS na primer!

Wed, 18. Sep 2019 at 18:46

2077 ogledov

Franc Kangler: Janez Žirovnik, nekdanji agent Udbe, vpleten naj bi bil v atentat na Nikolo Štedula 1988, je še vedno sodnik!?
O Francu Kanglerju, nekdanjem državnozborskem poslancu in županu Maribora, danes pa državnim svetnikom, ne kaže izgubljati besed. V tem trenutku sodi med najbolj "vroče" politične obraze v Sloveniji, ki se je kot David proti Golijatu uprl udbaškemu omrežju v mariborski policiji, tožilstvu in sodiščih, lar nekaj let prestajal sodne kalvarije, kjer so mu bile na vsakem koraku kršene temeljne človekove pravice....in vse to je preživel, ohranil pokončno glavo, četudi so po njem zlivali gnojnico, ga diskreditirali na vsakem koraku. Trpela je tudi njegova družina in vse to se seveda ne da poplačati skozi denar. Zato pa bo po svoje satisfakcijo doživel s pričetkom delovanja posebne preiskovalne komisije državnega zbora, pred katero se bodo zvrstili vsi tisti, ki so v policijsko kriminalističnih vrsta, na tožilstvu in sodiščih v spregi delali vse, da Franca kanglerja dokončno zatolčejo.O vsem tem, o nedelovanju prave države, kar dokazuje tudi v nebo vpijoč primer družine Jankovič, sva govorila v današnji oddaji Sreda v sredo.
Teme
filatelija

Zadnji komentarji

Miha Skumarc

2019-08-11 23:34:36


Da, groza.
APMMB2

2019-07-28 06:13:29


Milan Kučan je poosebljeno zlo. Kjerkoli se pojavi in karkoli naredi, naredi škodo. Če se spomnimo samo začetka njegove politične kariere, ko je odnesel Staneta Kavčiča. Kavčič je bil sicer komunist, a vseeno je njegova partijska odstavitev pomenila zastoj v Sloveniji. Potem se je povzpel do generalnega sekretarja CK ZK in pod njegovim vodstvom je Slovenija bankrotirala. Bankrot Jugolavije in tudi Slovenije je povzročilo komunistično vodstvo. Se pravi je za Slovenijo pri bankrotu bil prav Kučan eden glavnih. Nasprotoval je osamosvojitvi, pa je k sreči bil poražen. Potem je nasprotoval demokratizaciji in vladavini DEMOSa. Zmagal je, saj je DEMOS razpadel in začelo se je obdobje kučanizma oziroma Murgljevanje. To vlada še danes. Kar ukaže mali mož, se nemudoma uresniči. Vmes, med padcem Demosa in današnjega dne je dolgo obdobje Murgljvanja, kjer so vidne sledi Milana Kučana. Skoraj vsa kadrovska politika je obremenjena s Kučanom. Skorajda nobenega visokega položaja v Sloveniji ne zasedejo, brez pritrditve Kučana. Kam pa je to Slovenijo pripelajlo vidimo po tem, da smo začeli zaostajati za državami vzhodnega bloka, ki so bile daleč za nami. Ugled Slovenije je v svetvni areni znatno upadel. Nihče se več ne zanima za Slovenijo. Tujih investicij je vse manj. BDP stagnira. Vlada nezadovoljstvo, ki se odraža pred vsem z zapuščanjem države. Slovenci se izseljujejo,prihajajo pa tujci in Kučan dobiva nove in nove volivce. Kučan je ustanovitelj Foruma 21. To je organizacije, ki uničuje slovensko gospodarstvo. Med člani Foruma je največ kriminalcev in največ direktorjev, ki so zavozili svoja podarjena podjetja. Na čelu teh je MIlan Kučan. Pa tega Slovenci ne smejo videti. Šopiril se bo pred Prekmurci s proslavo. Ali bodo Prekmurci požrili to žalitev? Prav Kučan jim je uničil Muro, Pomurko in druga podjetja. Mnoge je nagnal v tujino za golo preživetje. Podaril jim je Polaniča, ki je edini, ki je v Prekmurju profitiral V času največje prekmurske krize, si ni upal obskati Prekmurja. Sedaj pa si misli, da so Prekmurci pozabili njegovo kvarno delovanje. Žal, ni uničil le Prekmurja, uničil je Slovenijo.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Črni peni – prva znamka na svetu