Ko je pred skoraj petimi leti Janez Janša uporabil gornjo sintagmo, sem bil, kot mnogi v Sloveniji, nemalo presenečen. Pozabil oziroma spregledal sem, da jo je že 1932.  uporabil angleški publicist H. G. Wels, katerega obsežno delo Svetovna zgodovina je v treh zvezkih objavila v slovenskem jeziku Modra ptica 1937 leta.  Vsebinsko se mi je zdela dokaj originalna, vendar v tistem trenutku mogoče malo preostra. Zelo je namreč

pomembno ne samo kaj povemo, ampak tudi kdaj. Danes glede na takratno dogajanje lahko vidimo, da je imel še kako prav.

Ko sem preanaliziral vzroke za njeno uporabo, sem jo posvojil in se mi je zdela ne samo ustrezna, ampak izjemno točna in predvsem smiselna. Nihče namreč ne more tajiti, da v Sloveniji nimamo klasične levice, ampak samo ono totalitarnega porekla oziroma izvora. Ker so komunizem, nacizem in fašizem iz istega gnezda, nihče ne more zanikati medsebojnih simpatij njihovih prvih oblastnih nosilcev. Klasičen dokaz je sporazum Hitler – Stalin, uradno  Ribbentrop-Molotov, ki je bil podpisan 23. avgusta 1939 v Moskvi. Mimogrede: še danes ga vrsta slovenskih zgodovinarjev zagovarja kot Stalinovo taktično potezo, da se je lahko v miru pripravil na II. svetovno vojno. Pri tem zamolčujejo, da je bil na napad Hitlerjeve Nemčije dve leti kasneje dejansko še manj pripravljen.

Na gornjo oznako me je spomnil posnetek koncerta Potujoča muzika, ki je bil 16. decembra lanskega leta v Cankarjevem domu, televizija pa ga je predvajala 1. januarja dopoldan. Bil je izjemno zahteven in vrhunsko izveden. Na njem je nastopilo okoli 500 osnovnošolskih pevcev iz vse Slovenije. Vidno vlogo je imela, tako v glasbenem kot vsebinskem pogledu, tudi šentviška katoliška osnovna šola, ki jo je hotela vladna koalicija nedavno uničiti oziroma toliko prizadeti, da bi izgubila smisel obstoja in delovanja. Povedano konkretno: koncert je potrdil kruto resnico, kako je bil napad na zasebno, zlasti katoliško šolstvo, dejansko napad na klasično slovensko kulturo, kar presega prvenstveno ideološke okvire  z katerimi so svoja prizadevanja zagovorniki kulturnega zločina v imenu  leve ideologije svoje razloge argumentirali. Omenjeni koncert je razkril, da se je vladna koalicija ideološko izenačila z italijanskimi, nemškimi in madžarskimi fašisti, ki so ob uničevanju slovenske kulture najprej začeli obračunavati s slovenskim šolstvom in glasbo, ki sta temeljna nosilca slovenske identitete.

Te dni se hrvaška policija, tuja, Slovencem nedvomno sovražna oblast, veselo prevaža po slovenskem morju, ki ga kot takega niti ne priznava. Politične sile, ki so hotele uničiti slovensko katoliško šolstvo in, kot smo videli, ogroziti slovensko kulturo, so slovenske represivne organe toliko onesposobile, da se jim Hrvatje režijo in veselo razkazuje za fotografiranje. Očitno je fotoaparat najnovejše slovensko orožje. Povedano drugače. Če bi vladajoča koalicija vključila toliko politične in organizacijske energije  v zaščito slovenskega ozemlja kot jo je v uničevanje slovenskega šolstva in kulture, se nam Hrvatje danes ne bi mogli posmehovati, nas žaliti in poniževati.

Dr. Stane Granda