Ko na sprehodu na ulici zaslišimo zvok lajne se nostalgično spomnimo »starih časov«.

 Lajna je najstarejše ljudsko glasbilo. V preteklosti je bila priljubljena predvsem pri starejših ljudeh, danes pa je vedno bolj popularna med mladimi.

Ljudska glasbila so instrumenti, ki so si jih izmislili ali pa jih uporabljajo ljudje v določenem kraju, da bi izvajali svojo glasbo.

Lajna je veliko bolj zanimiv inštrument, kot se zdi na prvi pogled. Je lesena škatla, ki deluje po sistemu harmonike. V notranjosti skriva meh, piščali, na perforiranem traku papirja, navitem na valčku, pa je v različnih vzorcih naluknjana muzika. Skozi te luknjice teče zrak na piščali, te pa oddajajo zvok. Danes iz lajn lahko zazvenijo zelo sodobne melodije. »Celo rock&roll, Rolling Stones, Beatli, Abba, Lady GaGa pa tudi Avsenikove-

 

Za okrogle obletnice zelo prav pride tudi Happy birthday. Sicer pa, pogledaš publiko, na hitro oceniš njen okus in vstaviš nov valček s trakom. To je tako preprosto, kot če bi zamenjal kaseto v radiu,«

 

Romantična pojoča škatla mnoge povsem očara. A vedno ni bilo tako. Napoleon Bonaparte in Marija Terezija sta lajnarstvo spodbujala za vojne invalide, da so si na ulici služili za kruh. Tako niso bili v breme državi. Tudi v naših krajih so v 19. stoletju lajne najpogosteje uporabljali berači, ki so z glasbo potovali od vasi do vasi. »V nekdanji Jugoslaviji je bilo lajnarstvo prepovedano, saj je veljalo za prikrito obliko prosjačenja. Lajnarije brez klobuka pač ni, nekateri pri nas pa so si to napačno razlagali,«»V Varšavi, denimo, pa je bilo v nekem obdobju menda več lajnarjev kakor ulic.«

 

 

Pri rehabilitaciji lajnarstva v Sloveniji je precej pomagala lutkovna predstava Žogica marogica. »S to igrico smo pridobili osnovo kulture, teatra in odnosa do umetnosti. V naši zavesti se je zasidrala kot nekaj pozitivnega, kar nas spominja na otroštvo, lajna pa pri ljudeh sproži nostalgijo in se spomnijo lastnega dedka in babice. Prav zato ima slovenska publika zelo prijazen odnos do lajnarjev. Tudi darežljivi so ljudje le redkokje tako kot pri nas.«

 

Priznati je treba, da se zna v klobuku nabrati kar nekaj novčičev, še zdaleč pa ne toliko, da bi pokrili stroške: »Če boš razmišljal, koliko boš z igranjem zaslužil, ne bo nič padlo, če se sprostiš in v igranju uživaš, bo čisto drugače. To so energije, ki se čutijo. Sicer pa ljudje vedo, da je novčič, vržen v klobuk, za srečo in da si mora tisti, ki ga vrže, nekaj zaželeti. Zagotavljam, da to stoodstotno drži. Doslej se še ni zgodilo, da se želja komu ne bi uresničila. Pri meni ni še nihče vložil reklamacije, hahaha.«

 

Za Rastka Tepino, ki je leta 1986 ulice in trge slovenskih mest kot prvi znova obogatil z lajnarstvom, je to poklic. »Verjamem, da sem 'bil poklican' na svet prav zato, da igram lajno. Sicer pa dejavnost štejem pod ulični teater. Lahko bi rekel, da se z gledališčem ukvarjam že, odkar sem bil dojenček. Pokojni dedek, Mirko Cegnar, je bil igralec in režiser. S tem sem rastel. Vpisal sem se tudi na igralsko akademijo, a me niso sprejeli. Hvala bogu, pravim danes. No, prihodnje leto bo že 30 let, odkar sem začel lajnati. Zamisel se je rodila na enem prvih bolšjih sejmov v Ljubljani, kamor me je zaneslo s prijatelji. Eden od njih mi je rekel 'mejduš, semle bi pa zelo pasala ena lajna'. Že, že, ampak kje jo dobiti? Takrat to ni bilo enostavno. V Nemčiji smo potem našli nekega manj znanega proizvajalca Schmiederja. Poštimal nam je eno svojih starih lajn, ki jo je zvlekel s podstrešja. Takrat so bili svinčeni časi in človek ni mogel stvari kar tako voziti čez mejo. Zato smo napletli zgodbico, da sem lajno 'pojerbal' po dedku, hahaha.«

 

Tehnika igranja lajne, ki je bila zgodovinsko gledano prvi glasbeni avtomat in s tem predhodnik današnjih elektronskih glasbenih instrumentov, je podobno kot pri slednjih nekaj, kar je treba osvojiti z vajo.

Zgolj vrtenje ročice samo po sebi še ne proizvaja melodije, kakršna je shranjena na traku v instrumentu.

 Danes je igranje na lajno namenjeno predvsem ohranjanju glasbeno-kulturne dediščine.

 

 

Mirjana Ivanuša-Bezjak