SI
Havajska misijonarka za 2 centa
Edina znamka, ki je bila povod za umor
V Fokusu
Zanimivo

Nedelja, 3. december 2017 ob 20:16

Odpri galerijo

Ne, ne! To ni misijonarka, niti žena misijonarja na Havajih.To je ena izmed enostavnih in neuglednih znamk na zelo tankem papirju pelurju, ki so jo izdali leta 1851 na Havajih. Za pošto so jih uporabljali v glavnem ameriški misijonarji, ki so prišli na otočje v devetnajstem stoletju. Zato so dobile takšno ime. Začnimo, torej, z napeto kriminalno zgodbo.

TRUPLO V DELOVNI SOBI

Maurice Legrand je bil vedno čemeren in slabe volje, če so ga zjutraj prehitro vrgli iz tople postelje. Posebej še, če je bilo jutro turobno in megleno. Kot tole v začetku septembra 1892 v Parizu. Dva stražnika sta ga čakala pred vhodom, ko se je oblačil. V naglici je zadel ob mizo in na tla je zdrsnil album z njegovimi znamkami. Nekaj se jih je razsipalo. Med glasnim preklinjanjem in napol oblečen, jih je pobiral in zlagal nazaj v album. Ker se mu je mudilo, jih je kar porinil med liste.

Skozi okno je slišal prhanje konj, ki so bili vpreženi v koleselj. Ta je stal pred vhodom in čakal nanj. Spet nov umor! Tokrat so našli mrtvega Gastona Lerouxa, mogočnega in bogatega meščana. Maurice se je samozadovoljno nasmehnil. Zato so poklicali njega, najboljšega pariškega detektiva, da odkrije morilca. Ta misel mu je dobro dela. Ko je sedal v koleselj, je bil kar dobre volje.

Ustavili so se pred vhodom Lerouxovega domovanja, velike meščanske stavbe v najbolj ugledni četrti Pariza. Pričelo je pršeti iz megle, a Maurice je bil že tako zagnan, da tega sploh ni opazil. Stopil je mimo prestrašenega in zbeganega osebja v delovno sobo enega najbogatejših pariških prebivalcev. Stražnik je stal ob vhodu in ga mrmraje pozdravil. Lerouxovo truplo je ležalo sredi sobe pokrito z mrtvaškim prtom. Maurice ga je privzdignil in si ogledal rano na pokojnikovi glavi. Potem je potežkal v roki kipec, ki je ležal poleg umorjenega. Sledovi krvi in las na njem so pričali, da je to bilo morilsko orodje.

Ozrl se je po sobi. Bila je urejena, le tole truplo in kipec poleg njega sta motila brezhiben red. Ter seveda madež krvi, ki je močil dragoceno preprogo. V sobo je vstopil njegov pomočnik Philippe.

“Zdravo! Kako je?” je vprašal Maurice. Philippe je zmignil z rameni:
“Zdravo!... Nič otipljivega. Tole tu, kar vidiš. Kolikor sem mogel ugotoviti, nič ne manjka.”
“Nič?” je vzdignil obrvi detektiv. “Pa osebje?”
“Nič!” je zatrdil Philippe. “Zjutraj so prišli in našli g.Lerouxa tukaj! Njegov osebni tajnik ga je našel in nas poklical! Trdi, da je vse na svojem mestu in da nič ne manjka, ne dragocenosti, ne denar in tudi papirji so vsi!”

Maurice je potem podrobno zaslišal vse uslužbence. Manjkal je pravi motiv. Leroux ni zalotil nobenega vlomilca, saj ni bilo nič ukradeno. Umor iz strasti? Malo verjetno. Bil je samec, že v letih, z občasnimi ljubicaim, večinoma plačanimi. Poslovni sovražniki? Tudi ne, saj ni imel dolgov in nihče mu ni grozil. Po pričevanju osebja ni imel sovražnikov. Vse to je še posebej podžgalo detektivovo odločenost, da umor razreši.

Čez nekaj časa je spet stopil v delovno sobo. Truplo so že odpeljali in le temen, lepljiv madež na preprogi je pričal, da se je tu pripetilo nekaj hudega. Hiša se je počasi spraznila. Samo stražnika sta stala na ulici pred vhodom. Maurice je sedel v naslonjač pred delovno mizo in si sobo še enkrat dobro ogledal. Pogled mu je pritegnila polica s knjigami izza pisalne mize. V dveh vrstah v višini oči in najbolj pri roki so stali albumi za znamke in filatelistična literatura. To ga je zelo razveselilo, saj je tudi sam strastno zbiral znamke. V roke je vzel prvi album s police in ga pričel listati. Kmalu se mu je izvil vzdih občudovanja. V tem albumu so bile same dragocene in redkejše znamke. Sedel je za pisalno mizo in si pričel znamke podrobno ogledovati.

V tretjem albumu pa je naletel na tako dragocene znamke, da je od občudovanja kar zažvižgal. Pogled so mu pritegnile “havajske misijonarke”. Toliko je že slišal o njih, a tako dragocenih znamk še ni videl s svojimi očmi. Tri žigosane, nič kaj ugledne znamke, so bile nalepljene sredi albuma. Zgoraj je bil prostor še za četrto, modro za 2 centa, najdragocenejšo. Opazil je, da je sredi začrtanega kvadrata ostanek lepila in lepilnega papirja, falca kot ga imenujejo filatelisti.

Podrgnil je s prstom po ostankih lepila na papirju in zašepetal:
“Tu je bila! Tudi najbolj dragocena je bila tukaj nalepljena!” Dvignil je album in se pričel ogledovati naokrog, če je mogoče dragocena znamka izpadla, ko je listal album. A ni je bilo nikjer, tudi ne v drugih albumih. Potem je zadovoljno sedel, ker je imel motiv za umor. Nekdo je moril, da bi se dokopal do ene izmed najbolj dragocenih znamk na svetu.

HAVAJSKI KRALJI

Havaji so edina ameriška zvezna država, ki je bila nekoč kraljevina z lastnim monarhom. Edina “prava ameriška kraljevska palača” je palača Iolani, ki jo je leta 1882 postavil zadnji havajski kralj David Kalakaua. Palača je bila zelo moderna, saj je imela telefonsko in električno napeljavo desetletje prej, preden so jo napeljali v ameriški ponos White House. Do leta 1969 je bil v palači sedež havajske vlade, danes pa je nacionalni muzej.

Prvi naseljenci so bili Polinezijci, ki so priveslali na svojih pirogah pred dva tisoč leti iz otočja Marquesas, severno od Tahitija. S Tahitija so prišli novi priseljenci v štirinajstem in petnajstem stoletju. Prvi Evropejec, kolikor je znano, ki je prišel na Havaje je španski kapitan z nadimkom Gaetano. Ta je kartiral otoke leta 1555. Potem so bili otoki pozabljeni. Naslednji obiskovalec je bil britanski raziskovalec James Cook (1728-1779), ki je prišel na otoke leto dni pred svojo smrtjo. Imenoval jih je Sandwichevi otoki po svojem sponzorju Johnu Montagu, četrtem Earl of Sandwich. Ta je znan tudi po izumu sendviča.

Domačini so bele popotnike sprejeli skoraj kot bogove zaradi svetle kože in modrih oči. Po kraji čolna belih raziskovalcev je prišlo do spora z domačini. Kapitan Cook je osebno vodil pogajalce. V sporu je Cook pokončal poglavarja Paleo z mečem, njegovi privženci pa so do smrti prebodli Cooka s sulicami in ga porinili na skale iz lave.

V začetku 18. stoletja so se plemena na havajskih otokih zapletla v vrsto kratkih in krvavih spopadov. V tem času je bil na severni polovici največjega otoka Havaii poglavar Alapainui. Njegov vrač je nekega dne napovedal, da se bo v poglavarjevi družini rodil deček, ki bo premagal vse poglavarje in sam postal največji med njimi. Poglavar Alapainui je zato ukazal, da se morajo vsi njegovi moški potomci pobiti, ko se rodijo. Ko se mu je rodil vnuk, so ga vrači skrili na majhen otoček. Imenovali so ga Kamehameha, kar pomeni “tisti, ki je osamljen”. Ko je fant zrasel, ga je posvojil par brez otrok. Po smrti starega poglavarja Alapainuia so ga vrači razglasili za pravega naslednika.

Kot 25-letni mladenič je Kamehameha (rojen okrog 1753, umrl 1819) strmoglavil poglavarja južnega dela otoka. Kmalu potem je vodil uspešne vojne proti lokalnim kraljem posameznih otokov in vse otočje združil v enotno državo, sebe pa oklical za kralja Havajev z imenom Kamehameha I. Kasneje so ga imenovali tudi Kamehameha Veliki. V tem času pa so na otoke začeli prihajati tudi prvi stalni beli priseljenci. Tem ni dovolil vmešavanje v otoško politiko, je pa z velikim navdušenjem sprejel njihove tehnične inovacije, na primer muškete, igle, tkanine, statve, itd. Pod njegovim vodstvom so postali Havaji glavno tržišče za sandalovino, vrsto eksotičnega lesa.

Njegov sin Liholiho (rojen 1797, umrl 1824) je imel le 22 let, ko je 20.maja 1819 zasedel havajski prestol in postal kralj Kamehameha II. Njegovo zdravje je bilo krhko, pa tudi sicer je bil nedorasel zahtevni nalogi. Kraljestvo so med njegovo vladavino pretresali nemiri. Novembra 1823 sta bila kralj in kraljica na obisku v Angliji. Tam sta oba umrla za ošpicami, saj Havajci nanje niso bili odporni.


Havajski kralji: Kamehameha I do V

Mlajši brat Kauikeaouli (rojen 1814, umrl 1854) je tako postal novi kralj z imenom Kamehameha III pri desetih letih. Očetov bratranec Kuhina-nui Kaauikeaouli je prevzel regentstvo do njegove polnoletnosti. Tako je Kamehameha III skupno vladal 29 let, ker je najdaljše obdobje med vsemi havajskimi kralji. Zavzemal se je, da bi se havajska družba vrnila nazaj k tradiciji, a je bil vpliv naseljencev in misijonarjev prevelik. Pod njegovo vladavino je bila ustanovljena prva poštna uprava v državi.

Alexander Liholiho (rojen 1834, umrl 1863) je nasledil strica Kamehameha III decembra 1854. Kot kralj Kamehameha IV je poskusil onemogočiti vedno večjo politično moč ameriških lastnikov sladkornih plantaž z geslom “Havaji za Havajce”, a je že bilo prepozno. Poročil se je z Emmo Rooke, ki je bila napol Evropejka. Ta je bila zelo dejavna in med drugim tudi ustanoviteljica Kraljičine bolnišnice (Queens Hospital) v mestu Oahu.

Lot Kamehameha V (rojen 1830, umrl 1872) je bil zadnji sorodstveni naslednik kralja Kamehameha I in zadnji kralj starega kova. Izdal je novo ustavo, ki je skušala ojačati kraljevo vladavino. Vendar so lastniki plantaž pridobivali vedno večjo gospodarsko in politično moč in podpihovali nemire. Njihova moč je rasla še posebej, ker so države na severu ZDA ukinile carine na uvoz sladkorja. To so storile zato, ker je zaradi ameriške državljanske vojne usahnil dotok sladkorja iz južnih, konfederalnih držav.

Ker kralj Kamehameha V ni imel naslednika, je havajski parlament ob izdatni pomoči belih naseljencev imenoval za novega kralja Williama Lunaliloa (rojen 1835, umrl 1874). Ta je že bolehal za tuberkolozo, ko je bil okronan. Zato je njegova vladavina trajala malo manj kakor eno leto. Bil je velik ljubitelj glasbe, literature in upodabljajočih umetnosti. Za časa njegovega vladanja je parlament sprejel vrsto zakonov, ki so bili v prid belih naseljencev.

Po njegovi smrti sta se za prestol potegovala kraljica Emma, žena Kamehameha IV in princ David Kalakaua, tedanji poštni mojster. Zmagal je Kalakaua (rojen 1836, umrl 1891) in postal znan kot “veseli monarh”. Zelo rad je imel zabave, plese in sprejeme. Vse to je financiral z denarjem lastnikov sladkornih plantaž. Oddolžil sem jim je tako, da je sprejel novo ustavo, ki je vso oblast praktično prenesla v njihove roke. Ves njegov osebni kabinet so zasedli beli priseljenci, med njimi tudi pisatelj Robert Louis Stevenson (Otok zakladov), ki je bil uradno poseben odposlanec ZDA na Havajih.


Lunalilo - Kalakaua - Liliuokalani

Leta 1891 je odpotoval Kalakaua na obisk v ZDA. Tam so ga gostili na več sprejemih in plesih. Ko se je mudil v San Franciscu, je umrl zaradi odpovedi ledvic. Za čas svoje odsotnosti je kot regentko določil svojo sestro princeso Liliuokalani (rojena 1838, umrla 1917). Ta je avtomatično postala vladajoča monarhinja in kaj kmalu se je odločila, da priseljencem odvzame pridobljene pravice. Poskusila je ponovno vzpostaviti ustavo iz leta 1853, ki je havajskemu kralju dajala večja pooblastila. Vendar so priseljenci obilno podprli nasprotnike monarhije. Nemiri so prerasli v upor. Uporniki so zrušili kraljevino, kraljico Liliuokalani pa obsodili na hišni zapor v palači Iolani. Pri tem prispevek pisatelja Stevesona, ki je postal minister ZDA, ni zanemarljiv. Leta 1894 je bila razglašena republika in nova vlada je prosila za pomoč ZDA. Te so postavile začasno vlado pod ameriškim nadzorom. Leta 1896 so kraljico Liliuokalani izpustili in odpotovala je v Washigton. A ameriški predsednik Cleveland ji ni mogel več pomagati. Vrnila se je na Havaje, kjer je umrla v starosti 79 let zaradi srčne kapi. Bila je zelo izobražena oseba, ki je gladko govorila angleško. Napisala je tudi preko sto pesmi, nekatere med njimi so ponarodele, na primer znana “Aloha Oe”.

Havaje so Američani okupirali leta 1898 in jih leta 1900 razglasili za ameriško ozemlje. 21.avgusta 1959 so postali petdeseta ameriška zvezna država. Leta 1993 sta se ameriški kongres in predsednik Bill Clinton opravičila Havajem za ameriško sramotno vlogo pri rušenju kraljevine Havaji.

DVA CENTA ZA KAPITANA

Pred letom 1820 pravzaprav ni bilo veliko uporabnikov poštnih storitev na Havajih. Saj je bilo tujcev na otočju zelo malo. Leta 1821 so na otočje prispeli prvi misionarji iz Združenih držav Amerike v mesecu aprilu. Stike z domačimi v Novi Angliji na vzhodni obali ZDA so vzdrževali po najboljših močeh. Ladja, ki je občasno pripeljala potrebščine, je bila njihova edina povezava in z njo so prevažali tudi pošto. Za to opravilo je bil zadolžen eden izmed novih naseljencev. V Honoluluju, glavnem mestu Havajev, je zbiral pošto z vseh otokov in jo predajal kapitanu ladje. Ta pa mu je prinašal pošto s celine. V tistem času na Havajih za takšno uslugo kapitanu niso nič plačali. Kapitan je predal pisma na pošto v prvem celinskem pristanišču, ki ga je ladja dosegla. Ker zahod ZDA takrat še ni bil osvojen, so ladje pristajale v pristaniščih na atlantski strani ZDA. Prav tako iz prvih pacifiških mest ni obstajala poštna povezava na vzhodni del Amerike vse do leta 1849.

Ko je kapitan predal pismo pošti, je prejel po 2 centa plačila za vsako preneseno pismo. Ta odškodnina se je prištela k poštnini, ki jo je potem plačal prejemnik pisma. Če je prejemnik živel v oddaljenosti do 30 milj od obalne pošte, je doplačal še 6 centov posebne poštnine, v oddaljenosti do 80 milj je bilo potrebno poravnati še 10 centov, v krogu do 150 milj 12,5 centov, do meje 400 milj 18,75 centa in nad to mejo dodatnih 25 centov.

Do leta 1850 se je na havajsko otočje naselilo veliko belcev, med njimi tudi veliko misijonarjev. Ti so potrebovali vedno bolj zanesljivo poštno službo, ki bi jim omogočala dobre stike s svojci v ZDA. Od kralja so zahtevali ureditev državne poštne službe. Kralj Kamehameha III je upošteval njihove prošnje in decembra leta 1849 podpisal poštni dogovor (Postal Treaty) med ZDA in Havaji. V kraljevi uredbi je bilo tudi določeno, da prevzame dolžnosti prvega poštnega urada vladni časopis The Polynesian in imenovan je bil prvi poštni mojster. To je zadostovalo, saj je bilo leta 1855, na primer, letno poslanih 24.984 in prejeto 23.940 pisem.

28.decembra 1850 je prvi havajski poštni mojster Henry M.Whitney v uradnem časopisu The Polynesian izdal dekret s katerim je objavil veljavnost poštnega dogovora, določil poštnino in napovedal izdajo znamk. Tako je določil poštnino 2 centa za prenos časopisov in uradnih dokumentov. Pisma so se po otočju še vedno prenašala brezplačno. Poštnina za pisma poslana na zahodno obalo ZDA je bila 8 centov, za vzhodno obalo pa 13 centov. Poštnina je bila sestavljena 5 centov odškodnine za prenos pisma z ladjo do celine, 6 centov za plačilo poštnine iz San Francisca do atlantskih pristanišč preko panamskega kanala in 2 centa odškodnine za kapitanovo skrb. Ta dva centa so izplačali kapitanu vsakokrat, ko je pismo dostavil na poštni urad v San Franciscu.


Henry M. Whitney, prvi havajski poštni mojster od 1850 do 1856

ZNAMKE NA PELURJU

Oktobra leta 1851 so izšle prve znamke. V seriji so bile tri znamke z vrednostmi za 2, 5 in 13 centov. Takoj se jih je prijelo ime misijonarke, ker so jih za poštnino v glavnem uporabljali misijonarji, ki so pisali svoja pisma sorodnikom v Kaliforniji, New Yorku, Connecticutu in Massachusettsu. Tiskane so bile ob obilni pomoči časopisnega uredništva The Polynesian. Ta je dal na voljo zelo tanek svilnat papir, imenovan tudi pelur, ki ga ni bilo mogoče porabiti v druge namene. Časopis je tiskala vladna tiskarska pisarna (Government Printing Office). Osnutek za znamke so pripravili tiskarji te tiskarne. V njej so znamke tudi natisnili na majhni tiskarski stiskalnici s katero so sicer tiskali posetnice in poslovne kartice.

Ker je pri plačilu poštnine na vzhodni obali ZDA prihajalo do zmede, so marca 1852 ponovno izdali znamko za 13 centov. Ta ima na zgornjem robu napis “H.I. & U.S.Postage”. Tako so preprečili, da bi ameriški poštni mojstri zahtevali dodatno plačilo poštnine za prenos po ZDA, saj je plačana vrednost po poštnem dogovoru to že vsebovala.

Ker so znamke tiskane na pelurju, jih je mogoče hitro poškodovati. Vsi znani primerki so bolj ali manj popravljeni. Tako najdemo primerke, ki imajo naknadno vlepljene koščke papirja in ročno dorisane elemente znamke. Na začetku filatelističnega obdobja so bili takšni posegi v znamko dovoljeni in zaželeni. Danes pa v filateliji veljajo drugačne zahteve, ki prepovedujejo poseganje v celovitost znamke. Dovoljeni so le tisti posegi, ki pomagajo ohraniti znamko.

Zaradi dokaj skromnega poštnega prometa naklade znamk niso bile velike. Pa tudi krhek papir je pripomogel k dejstvu, da je ostalo zelo malo znamk. Ocenjujejo, da je ostalo 28 nežigosanih in 138 žigoanih primerkov in še 33 na pisemskih ovojnicah. Skupno število pisem je sicer 30, saj imajo nekatera pisma nalepljenih več znamk.

Zaradi svoje redkosti dosegajo danes te znamke velike vrednosti. Tako je običajna cena za znamko za 5 centov, ki je najpogostejša, okrog 150.000 dolarjev, za tisto za 2 centa pa je potrebno odšteti tudi preko 250.000 dolarjev. Posamezni primerki, posebej na pismih pa dosegajo še višje cene. Znamka za 13 centov (H.I.&U.S.) je znamenita še po tem, da jo to edina znamka, ki je veljala in bila v uporabi istočasno v dveh suverenih državah. Znamka za 2 centa pa je edina zaradi katere je bil kakšen zbiralec umorjen.

DAWSONOVA NAJDBA IN GOBAST ŽIG

V filateliji so najbolj cenjena potovana pisma z nalepljeno znamko. S pojmom potovano pismo označujejo, da je bilo neko pismo res poslano preko poštne službe. To je razumljivo, saj imajo takšna pisma tudi pestro zgodovino. V nadaljevanju so prikazana tri najbolj zanimiva pisma z nalepljenimi “havajskimi misijonarkami”. Najbolj nenavadno je pismo, ki ga označujejo z imenom “dawsonova najdba”.


Pismo iz leta 1851, 5 centov, modra

Pismo iz leta 1851, 5 centov, modra, je bilo poslano iz Honoluluja, glavnega mesta Havajev, v San Francisco, ki leži na pacifiški, zahodni obali ZDA. Prikazano pismo je eno izmed enajstih, ki imajo nalepljeno znamko za 5 centov. Ta poštnina je veljala na teritoriju Havajev. Pod rdečim žigom pošte Honolulu se nahaja temnorjav žig z oznako “SHIP 6”. To je bilo potrdilo, da je plačana poštnina tudi za dostavo pisma po teritoriju ZDA. Ko je pismo prispelo na cilj, je bil odtisnjen žig San Francisca in kapitanu so izplačali 2 centa za njegovo skrb. Njegova današnja cena je okrog 50.000 dolarjev.


Pismo iz leta 1851, 13 centov, modra, mešana frankatura

Na prikazanem pismu (pismo iz leta 1851, 13 centov, modra, mešana frankatura) sta nalepljeni dve znamki, misionarka za 13 centov iz prve serije in znamka z likom kralja Kamehameha III za 13 centov. Ker je bilo pismo težje od ene unče, je bilo potrebno nalepiti dvakratno poštnino. Pri tem pa je prišlo do pomote, saj je bilo potrebno kapitanu plačati 2 centa za vsako pismo ne glede na njegovo težo. Tako je to pismo preplačano za 2 centa. Današnja cena tega pisma je preko 90.000 dolarjev.


Pismo iz leta 1851, 3x13 centov, modra
, “dawsonova najdba”

Pismo z imenom “dawsonova najdba” je edino pismo na svetu, ki ima nalepljeno tri misijonarke za 13 centov iz prve serije. Ker je pismo tehtalo več kakor eno in pol unče, je pošiljatelj moral nalepiti tri znamke. Tudi tukaj je za 4 cente preplačal poštnino. To je bilo narejeno zaradi poenostavitve, saj ni bilo znamk ustreznih nominalnih vrednosti s katerimi bi lahko poštnino natančno prikazali.

Čez vse tri znamke se vleče rdeč madež. To ni kri, kot bi morda kdo pomislil na prvi pogled. Poštni uslužbenec je prvi dve znamki  žigosal z žigom PAID (plačano). Tretja pa ni žigosana. Zato je vzel gobico, jo namočil v rdečo črnilo in jo pritisnil na znamke. Na ta način je nastal znameniti “gobast žig”. Tudi nekatere druge havajske znamke nosijo podoben žig. Zdi se, da je bilo enemu izmed poštnih uslužbencev všeč, da je tako žigosal znamke.

Kot je vidno s slike, je pismo poškodovano. To je razumljivo, saj je doživelo zelo zanimivo usodo. Da se je ohranilo, se moramo zahvaliti ostremu očesu hišnika iz Connecticuta. V mestu Bridgeport so se leta 1905 odločili, da podrejo staro, zapuščeno obrtno delavnico za strojenje kož in na njenem mestu postavijo sodobnejšo tovarno. Stari lastnik je ob prodaji delavnice v peči zažgal vso svojo staro korespondenco. Ker je bila peč stara, je slabo vlekla in nekaj papirja ni zgorelo. Čez dva meseca je novi lastnik hišniku naročil, da naj papir v peči zažge do konca. Ta je iz peči izvlekel preveč natlačen papir, da bi ga počasi pokuril. Pri tem je opazil zanimivo pismo. Ker je bil filatelist, je dragoceno pismo takoj pritegnilo njegovo pozornost. V rokah je držal osmojeno pismo z nalepljenimi tremi misijonarkami za 13 centov. Skrbno ga je odložil in pričel brskati po kupu, da bi mogoče našel še kakšno dragoceno pismo. Imel je srečo. Našel je še pismo z eno misijonarko za 2 centa. Tudi to pismo je edino take vrste na svetu.

Ker sta obe pismi naslovljeni na družino Dawson, ju s skupnim imenom imenujejo “dawsonova najdba”. V sto letih sta bili pismi večkrat prodani in zamenjali sta veliko lastnikov. Sedaj sta obe v lasti ameriškega National Postal Museum v New Yorku. Muzej je za vsako pismo na dražbi plačal po 350.000 dolarjev.

PONAREDKI

Med ameriškimi filatelisti so doživele havajske znamke, posebej pa še misionarke, največjo popularnost v letih okrog 1880. Prometna izolacija Havajev in dejstvo, da je malokdo videl prave znamke, sta botrovala nastanku velikega števila ponaredkov teh znamk. Ker jih ljudje niso poznali, je večina ponaredkov slabe kvalitete, barve so napačne in prav tako debelina papirja. Proizvajali so jih kar v lokalnih tiskarnah, največkrat na majhnih tiskarskih stiskalnicah s katerimi so sicer tiskali posetnice. Potem so te znamke množično prodajali na filatelističnih srečanjih v Evropi.

Decembra 1919 je filatelistično srenjo kot raketa prestrelilo poročilo, da je bilo najdeno 43 misijonark. Odkritje je objavil George H. Grinnell, visokošolski učitelj iz Los Angelesa. trdil je, da mu je znamke prinesel družinski prijatelj Charles Shattuck, ki bi jih naj našel med staro družinsko korespondenco na podstrešju. Znamke je Grinnell prodal filatelističnemu trgovcu Johnu A. Klemannu iz New Yorka za 65.000 dolarjev. Ko se je ta vrnil domov, je znamke primerjal s podobnimi iz znanih zbirk. Čeprav so ponaredki zelo dobro narejeni, je le ugotovil, da se je z nakupom dobro nasmolil. Klemann je zahteval denar nazaj preko sodišča. To je po večkratnih ekspertizah spoznalo, da so znamke ponaredki in da naj Grinnell odkupi nazaj “svojih 43 koščkov papirja”. Ta je to tudi storil, poleg tega je plačal celotne sodne stroške in še dodatno 5.000 dolarjev kazni za goljufijo.

Izdajatelj katalogov znamk Scott iz ZDA je za svoje potrebe izdelal nekaj misijonark. Uporabili so jih kot predlogo za tiskanje prvih katalogov. Po čudnih poteh so tudi ti primerki zašli med filateliste. Te znamke je najlaže prepoznati po zelo lepo izdelani obrobi. Originalne znamke imajo valovito in neenakomerno debelo obrobo zaradi slabše tehnologije tiska.

Na koncu preglejmo še, kako je detektiv Maurice razrešil umor.

IZDAJALSKA ZNAMKA

Detektiv Maurice Legrand se je vrnil v urad in organiziral skupino preiskovalcev, ki je nadzorovala vse filatelistične trgovine v Parizu. Prav tako je zahteval, da mu morajo filatelistični trgovci v vsej Franciji poročati, če bo kdo poskušal prodati dragoceno znamko. A zadeva se pol leta ni premaknila nikamor. Med tem časom je raziskal vse filatelistične povezave umorjenega bogataša Gastona Lerouxa. Tako je počasi ožil krog osumljencev in na koncu mu je ostal le umorjenčev najboljši prijatelj Hector Giroux, ki je bil tudi strasten znamkar.

Maurice se mu je nekega dne najavil na obisk. Pod pazduho je nosil dragoceni umorjenčev album z manjkajočo znamko zavit v ovojni papir. Hector ga je prijazno pogostil in v nevezanem pogovoru je detektiv omenil tudi svoj filatelistični konjiček. To je Girouxa zelo razveselilo in ga je peljal v svojo delovno sobo, kjer so vsepovsod ležali albumi z znamkami in še neurejene znamke. Moža sta vedno bolj zavzeto razpravljala o filateliji. Nenadoma je Girouxa zaneslo in ponosno mu je pokazal svojo najbolj dragoceno zbirko in med njimi še posebej opozoril na odlično zbirko “havajskih misijonark”. Bila je popolna.

Na listu so se bleščale štiri dragocenosti, tudi tista za 2 centa. Detektiv je zbirko glasno občudoval, ko je nenadoma s pinceto privzdignil najdragocenejšo znamko in jo iztrgal z albumskega lista.

“Kaj pa počnete!” je vzrojil Giroux. Maurice je znamko mirno obrnil na zadnjo stran in mu jo pomolil pod nos:
“Ali vidite?” Giroux je presenečeno obmolknil, potem pa vprašal:
“Kaj pa?”
“Tale znamka ima dva falca. Eden je vaš, drugi pa je starejši. In prav zanima me če, ...” je pojasnil detektiv in raztrgal papir zavoja, ki ga je prinesel s seboj.

Prikazal se je umorjenčev album. Giroux ga je samo mirno gledal, na čelo pa so mu stopile potne kaplje. Maurice je odprl album in poiskal dragocene znamke. Priložil je znamko obrnjeno z zadnjo stranjo navzgor ob zarisan kvadrat z ostankom lepila in falca. Stari falc in ostanek na listu sta se ujemala. Maurice je zadovoljno pokimal:
“Da! Prav sem mislil! Falca se ujemata!” Giroux je bil bled kot stena in potem je počasi izdavil:
“Ni mi je hotel prodati! Nikoli mi je ni hotel prodati...”

Na sodišču je Hector Giroux pod težo še dodatnih dokazov priznal svoj zločin.

Tistega septembrskega večera je prišel na obisk k Gastonu Lerouxu potem, ko je osebje že odšlo. Tam se je z njim spet sporekel, ker mu nikakor ni hotel prodati najdragocenjše znamke iz svoje zbirke. Med prepirom je zagrabil obtežilni okrasni kipec na prijateljevi mizi in ga treščil po glavi.

Sodišče ga je obsodilo na smrt z obešanjem.

 

Pripravil Andrej Ivanuša
Prvič objavljeno v reviji RADAR, februar 2001

 

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 21. May 2019 at 04:56

10 ogledov

Patricija Šulin: Odbor za kmetijstvo EP predlaga, da se nov sistem strateških načrtov SKP odloži do 2022
Po včerajšnjem prvem delu, danes objavljamo drugi del intervjuja s Patricijo Šulin,  evropsko poslanko in kandidatko skupne liste SDS in SLS na nedeljskih volitvah v Evropski parlament o kmetijski politiki EU po letu 2020, torej v novi finančni perspektivi. Iz prve roke, je namreč članica odbora za proračun dosedanjega sklica EU parlamenta, je povedala tudi, kaj čaka slovensko kmetijstvo, če slovenska vlada na Svetu Evrope ne bo vztrajala na enaki ravni financiranja kot doslej. Intervju je nastal pred dnevi v Goriških Brdih na javni razpravi, na kateri je govor tekel o obetih slovenskega kmetijstva v novi finančni perspektivi EU. V katero smer gre Strateški načrt Skupne kmetijske politike na ravni EU? "Pripraviti ga mora vsaka država članica. Vključeval naj bi predloge posameznih držav članic, kako izpolniti splošne cilje Skupne kmetijske politike SKP in hkrati upoštevati lastne specifične potrebe. Vsak strateški načrt SKP bo morala predhodno odobriti Evropska komisija. Velika pozornost bo dana okolju in podnebju. Odbor za kmetijstvo v EP predlaga, da se nov sistem nacionalnih strateških načrtov odloži do leta 2022, da bi imeli države članice več časa za prilagoditev." Kaj prinaša kmetijska politika na področju okolja in podnebja? "Novi sistem „pogojenosti“ - vse dohodkovne podpore kmetom (in drugih plačil, vezanih na površino ali živali) bodo povezane z uporabo okolju in podnebju prijaznih kmetijskih praks. Države članice bodo morale vsaj 30 % svojega proračuna za razvoj podeželja nameniti ukrepom v zvezi z okoljem in podnebjem. Ekosheme - se financirajo iz nacionalnih sredstev za neposredna plačila. Obvezne so za države članice, ne pa za kmete. Najmaj 20% nesposrednih plačil bo namenjenih za eko-sheme." Ali obstaja posebna podpora za določene sektorje? "Določeni proizvodni sektorji v težavah bodo še naprej prejemali dodatno podporo za izboljšanje njihove konkurenčnosti, trajnosti ali kakovosti (v okviru sedanje SKP znana kot vezana dohodkovna podpora ali prostovoljna vezana podpora). Komisija predlaga, da se ohrani obstoječi seznam potencialno upravičenih sektorjev. Ta seznam zajema sektor sadja in zelenjave. Države članice bodo lahko do 3 % sredstev iz prvega stebra namenile za podporo sektorjem, ki ne sodijo med sektorje, ki že prejemajo podporo v okviru sektorskih programov." Kakšno bo administrativno breme za kmete? "Moralo bi biti manjše zaradi poenostavitev. Na primer: uprave držav članic bodo kmetom prihranile precej časa, saj bodo predhodno izpolnile njihove vloge za neposredno podporo in v največji možni meri vnesle najnovejše in zanesljive informacije, pri tem pa uporabile obstoječa orodja, kot je identifikacijski sistem za zemljišča. V okviru nove SKP bodo morale dati države članice kmetom na voljo sistem storitev kmetijskega svetovanja, ki bo pokrival številna vprašanja: zahteve in pogoji na ravni kmetij, ki izhajajo iz strateških načrtov SKP posameznih držav članic, zagotavljanje skladnosti z okoljsko zakonodajo o vodi, pesticidih, čistem zraku itd., obvladovanje tveganj, dostop do inovacij in tehnologije." Kaj pa razvoj podeželja? "Financiranje usmerjeno na področja z resnično dodano vrednostjo: razvoj lokalnega, podeželskega in kmetijskega gospodarstva. Eden od ključnih elementov prihodnje politike razvoja podeželja bo spodbujanje razvoja pametnih vasi na podeželskih območjih ter boljša lokalna infrastruktura." Kako EU pomaga pridelovalcem sadja in zelenjave in kmetom, ki se ukvarjajo z neposredno prodajo? "Pridelovalci sadja in zelenjave se lahko pridružijo organizacijam proizvajalcev,  ki jim lahko pomagajo v pogajanjih z velikimi trgovci na drobno ali pri zavarovanjih.  Organizacije proizvajalcev so podprte z EU sredstvi. Če trg proizvodnje ne more absorbirati, se pridelovalcem sadja in zelenjave iz sredstev EU izplača odškodnina za neprodane pridelke. Kakovost evropskega sadja in zelenjave se ohranja in promovira s tržnimi standardi EU, znaki kakovosti in promocijskimi kampanjami. S sredstvi EU se podpirajo pobude in projekti o prehrani in zdravju, ki spodbujajo uživanje sadja in zelenjave npr.  brezplačno razdeljevanje sadja in zelenjave v šolah po vsej EU.Kmetje, ki se ukvarjajo z neposredno prodaEU spodbuja razvoj kratkih dobavnih verig in lokalnih trgov, saj lahko povečajo konkurenčnost kmetov. V okviru svoje politike razvoja podeželja državam in regijam daje na voljo sredstva za ukrepe, s katerimi podprejo vzpostavljanje kratkih dobavnih verig: na primer za pomoč pri naložbah, usposabljanje kmetov ali podporo organizacijam proizvajalcev." Do katetih sredstev so upravičeni proizvajalci vina ter izvozniki vina in žganih pijač? "Upravičeni do finančne podpore EU, če so se njihovi dohodki zaradi prestrukturiranja zmanjšali. Finančna podpora je na voljo tudi za novosti v vinogradu (npr. nove sorte ali preselitev vinograda). Podpora za promocijo vin EU v okviru programa geografskih označb, ki označujejo proizvode iz držav EU ( EU prispeva do 50 % stroškov udeležbe na mednarodnih sejmih ali informacijskih kampanj ter raziskav novih tržnih možnosti.) Pomoč pri zaščititi proizvodov, ki imajo geografsko označbo, na mednarodni ravni npr. večstranska trgovinskima pogajanja s Svetovno trgovinsko organizacijo in dvostranski trgovinski sporazumi s tretjimi državami, kot so Kanada, Japonska. EU sklepa sporazume o prosti trgovini z drugimi državami in tako znižuje ali odpravlja uvozne dajatve, kvote in druge trgovinske ovire, da izvozniki lažje prodrejo na tuje trge in svoje proizvode prodajajo potrošnikom zunaj EU, s tem pa povečajo prodajo in promet. Številni trgovinski sporazumi EU zagotavljajo posebno pravno zaščito za evropske proizvode z geografskim poreklom, čemur pravimo geografska označba.Veliko evropskih vin in žganih pijač je zaščitenih s sporazumi EU o prosti trgovini in dvostranskimi sporazumi. Če so proizvodi tako zaščiteni, jih tuji proizvajalci v državi partnerici ne morejo posnemati, kar izvoznikom koristi pri izvozu na te trge. EU je sklenila več dvostranskih sporazumov, ki posebej ščitijo evropska vina in žgane pijače v drugih državah, tudi v Avstraliji, Čilu, Južni Afriki in ZDA. Tudi nedavni sporazumi EU o prosti trgovini s Kolumbijo, Južno Korejo in Ukrajino ščitijo proizvode izvoznikov in jim lajšajo njihov izvoz v te države. EU si močno prizadeva, da bi koristne sporazume o prosti trgovini sklenila še z državami, kot so Brazilija, Japonska, Mehika in Vietnam." V Sloveniji so v porastu ponudniki turistične dejavnosti na podeželju. Ali imajo pri tem vpliv tudi evropska sredstva? "Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja sofinancira ukrepe, ki spodbujajo njegov razvoj. Pomoč lahko dobijo  osebe, ki želijo začeti turistično dejavnost na podeželju S sredstvi lahko kmetje razširijo svojo dejavnost in dopustnikom ponudijo kmetijske proizvode, športne aktivnosti ali morda spoznavanje obrti. Pomoč iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja lahko prejmejo tudi občine za naložbe v infrastrukturo in lokalne storitve, povezane z lokalnim turizmom ali s podeželsko kulturno in naravno dediščino v njihovi regiji. Iz tega sklada se sofinancirajo tudi ukrepi za poklicno usposabljanje na področju kmečkega turizma." Dotakniva se tudi ekološkega kmetovanja. Ali so ekološke kmetije v interesu EU? "EU podpira ekološko kmetijstvo s posebnim evropskim logotipom,  s katerim ekološki kmetje jasno označijo svoje proizvode, ki jih potrošnik tako hitro in enostavno prepozna kot ekološke. Ta oznaka potrošniku zagotavlja, da so vsi udeleženci v ekološki pridelovalni verigi upoštevali stroge zahteve, ki jih določa EU. Poleg tega vsi ekološki kmetje od Unije prejemajo letno pomoč na hektar, da nadaljujejo z ekološkim kmetijstvom ali se vanj preusmerijo, ter zelena plačila, ki nagrajujejo okolju prijazne prakse. EU finančno podpira raziskave in inovacije v ekološkem kmetijstvu, da bi poiskali in razširili rešitve za večjo produktivnost ekoloških kmetij. Prav tako prispeva k financiranju promocije ekološkega kmetijstva pri potrošnikih." Kako pa EU skrbi za male kmete? "EU vam kot malemu kmetu priznava pomembno vlogo, zato lahko za neposredna plačila EU zaprosite na preprostejši način, da upravno breme ne bi bilo preveliko. Politika EU za razvoj podeželja malim kmetom omogoča tudi naložbe, ki izboljšujejo kakovost življenja na podeželju, diverzificirajo podeželsko gospodarstvo in na oddaljenih območjih nudijo storitve, ki so pomembne za številne starejše kmete in kmetice na malih kmetijah." Ženske na podeželju so tako v EU kot tudi v Sloveniji nosilke kmetij. "V EU je le 30 % nosilcev kmetijske dejavnosti žensk, kmetije, ki jih vodijo, pa so v povprečju manjše. V podjetništvu se ženske pogosto srečujejo s številnimi težavami, značilnimi za podeželje, kot je slabši dostop do javnega prevoza, osnovnih socialnih storitev (zdravje, predšolsko varstvo) ali širokopasovnega interneta. Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja med drugim finančno podpira ustanavljanje kmetijskih ali nekmetijskih podjetij, širjenje dejavnosti, organiziranje namenskih izobraževanj in vzpostavljanje mrež. Drugi evropski skladi posameznim državam ali regijam pomagajo pri vzpostavljanju infrastrukture in osnovnih javnih storitev, s katerimi lahko spodbujajo vključevanje in zaposlovanje žensk na podeželju." Hvala za pogovor in vse dobro na volilno nedeljo, 26. maja!    

Tue, 21. May 2019 at 04:15

69 ogledov

Škof Peter Štumpf: Dovolj je zlivanja gnojnice po meni s strani civilne iniciative Dovolj.je!
Spletni portal Domovina.je je včeraj objavil poročilo s tiskovne konference civilne iniciative Dovolj.je, na kateri naj bi predstavili nove primere spolnih zlorab s strani slovenskih duhovnikov. Ob tem so potožili, da po njihovih zapažanjih takšne zavzetosti ni zaznati pri odgovornih v slovenski Cerkvi. Da je stanje še slabše, naj bi dejal Tomaž Pisk, odvetnik z večletnimi izkušnjami zastopanja žrtev spolnih zlorab. “Po odzivih, ki smo jih dobili s strani škofov in redovnih predstojnikov, lahko rečem, da naše iniciative, kot tudi celotne problematike spolnih zlorab, ne jemljejo (dovolj) resno,”je dejal Pisk in naštel konkretne primere neodzivnosti in ignorance tako s strani nadškofa Zoreta, predstojnika reda lazaristov, jezuitov, da se dogovorjenega ne drži, pa očitajo tudi murskosoboškemu škofu Štumpfu, ki je sicer med vsemi vodilnimi v Cerkvi pokazal največ volje za ustrezno ukrepanje. Slednji se je na zapis na Domovina.je odzval z zapisom na svojem osebnem facebook profilu in jasno povedal "DOVOLJ JE" insinuacij in polresnic o njegovem odzivu na odkrite spolne zlorabe s strani duhovnikov, kar so mu včeraj na tiskovni konferenci skušali podtakniti člani CI dovolj.je! Njegov zapis objavljamo v celoti: Škof Štumpf se ne drži dogovorjenega glede spolnih zlorab... Tako so povedali člani civilne iniciative Dovolj je in tako o tem poroča Domovina.Na zahtevo civilne iniciative Dovolj je sem v ponedeljek,18. marca 2019, podal prijavo policiji primer dveh duhovnikov, obtoženih spolnih zlorab. To sem storil preko Ekspertne skupine za reševanje spolnih zlorab pri SŠK, ki je prijavo podala višjemu kriminalističnemu inšpektorju na Republiški generalni upravi policije in sicer štiri dni pred iztekom roka za prijavo, ki mi ga je določila civilna iniciativa Dovolj je. Najbrž je civilna iniciatva Dovolj je razočarana, da tega nisem storil osebno, ampak preko Ekspertne skupine za reševanje spolnih zlorab pri SŠK.. No, tudi civilna iniciativa Dovolj je uporablja novinarje in domnevne žrtve, da javno razkrivajo domnevno krive duhovnike. Zakaj pa civilna iniciativa Dovolj je sama zoper domnevno krive duhovnike ne vloži ovadbe na policijo? Zakaj to morajo delati škofje? Gre za test škofovske verodostojnosti ali pa za poskus ločevati škofe od duhovnikov?Vsa čast civilni iniciativi Dovolj je, dokler dela strokovno, pošteno in dobronamerno. Sporočam pa, da je ni oblasti in iniciative na tej Zemlji in pod Zemljo, ki bi meni komandirala mojo vest in odločanja, ki so povezana z njo ter načine ukrepanja, pa tudi če gre za spolne zlorabe. Glede tega sem "muko mučil" in jo še, zato tudi zame velja: Dovolj je!!! 

Mon, 20. May 2019 at 16:28

176 ogledov

Branko Grims: Ilegalni migranti množično zlorabljajo pravico do azila, zato predlagamo spremembo azilne zakonodaje
Poslanec SDS mag. Branko Grims je na današnji novinarski konferenci predstavil predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o mednarodni zaščiti, ki ga je poslanska skupina SDS danes vložila v parlamentarni postopek.  Kot je povedal poslanec SDS je zakon, ki so ga danes vložili, pomemben, ker se naglo povečuje število prošenj za azil. »Kar se tiče število prošenj za azil v preteklih letih, je bilo to število sorazmerno stalno, gibalo se je okoli 200 prošenj letno. Takšna številka je bila še leta 2015, ko se je začel veliki migrantski val, ko so vsi hiteli preko naše države. Potem pa se je to število začelo povečevati. Lani je doseglo 2875 vlog za azil, letos pa jih je do današnjega dne že krepko čez 1100,« je povedal poslanec in dodal, da je število podeljenih statusov za azil sorazmerno majhno, kar nekateri iz leve strani izkoriščajo rekoč, da problemov pri azilni zakonodaji ni. Vendar pa mag. Grims takšnim navedbam nasprotuje, saj se število podeljenih azilov zmanjša v primerjavi s številom vloženih vlog, to pa preprosto zato, ker se veliko število postopkov zaustavi, »saj ti ljudje potujejo naprej«. »To pa je odraz tega, da je tihotapljenje ilegalnih migrantov v Sloveniji postal prava industrija. In sicer naše nevladne organizacije iz Slovenije hodijo v Bosno, spodbujajo ilegalne migrante in jih preko Republike Slovenije usmerjajo naprej, velika večina gre v Italijo. Drugi način ilegalnih migracij, ki ga odražajo tudi te številke, pa je, da migranti pridejo v Slovenijo, tu sami pokličejo policijo ali pa so zajeti, in potem dajo izjavo, da želijo azil. Še preden pa postopek zares steče, se oskrbljeni, s podporo in pomočjo premaknejo naprej, seveda spet pod okriljem nevladnih organizacij,« je povedal poslanec SDS mag. Branko Grims in tu posebej podčrtal sporno vlogo na LGBTPQ  ideologiji utemeljenih nevladnih organizacij, ki to industrijo z ilegalnimi migranti poganjajo. »Še bolj čudno je, da se vlada, ki pravi, da vse obvladuje, število ilegalnih migrantov pa narašča, zaveda sporne vloge nevladnih organizacij na čelu s PIC in Mirovnim inštitutom, po drugi strani pa se ta ista vlada hvali, kako dobro sodelujejo s PIC in Mirovnim inštitutom in jim namenja ogromne količine denarja,« je še povedal poslanec SDS.  Nato je pojasnil, da ker se je avstrijska meja zaprla, se malo migrantov odloča, da iz Slovenije krene naprej čez Avstrijo. »Tako ostane  le še slovensko italijanska meja za pot naprej, kjer pa je situacija drugačna. Tam so pod vodstvom Salvinija na področju ilegalnih migracij sicer naredili red, zato jih to, kar prihaja iz Slovenije, zelo moti in opozarjajo na sporno vlogo na LGBTPQ ideologiji utemeljenih nevladnikov iz Slovenije,« je povedal mag. Grims in dodal, da je italijanski notranji minister Salvini že dobil peticijo, naj slovensko- italijansko mejo zapre. »Sicer Italijani že sedaj nameščajo posebno tehnično opremo na mejo in so le to sposobni zapreti, kadarkoli to zares želijo,« je povedal poslanec in dodal, da naj bi se slovenski in italijanski notranji minister že dogovarjala o tem, da se bo v Slovenijo vračalo veliko več ilegalnih migrantov, ki bodo zajeti na ozemlju Italije, kot doslej.  »Zaradi vsega naštetega je tako pomembno, da se to, kar predlagamo z novelo zakona o mednarodni zaščiti sprejme,« je povedal poslanec SDS.  »Bistvena rešitev zakona je, da nihče ne more dobiti veljavne vloge za azil pri nas, če je v Slovenijo vstopil preko varne države, to je varne države EU, ali prek tretje države,« je dejal mag. Grims in dodal, da je podobno rešitev v preteklem mandatu predlagala ministrica za notranje zadeve Vesna Gjörköš Žnidar. »Smisel tega je, da  se izognemo zlorabam vlog za azil, kajti te zlorabe so množične. Številke so neizprosne, tu se dogaja ena sam zloraba,« je poudaril poslanec.  »Druga sprememba, ki jo predlagamo, pa je, da se v zakonu zajame vsa kriminalna dejanja kot izločitveni razlog oziroma kot razlog zaustavitve postopka, tudi v primerih, ko gre za utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje,« je povedal poslanec in dodal, da je tudi takšna rešitev skladna z mednarodno prakso. »Gre za to, da če je nekdo zaloten pri nekem kaznivem dejanju, se ne more izgovarjati na azil. Sedaj so situacije podobne teatru absurda,« je povedal poslanec mag. Grims in izpostavil nekaj nedavnih primerov.  V enem primeru so ilegalni migranti policistko zbrcali, nato pa zahtevali azil in so jih pospremili v azilni dom. Podobno je bilo tudi z migranti, ki so bili iz Slovenije vrnjeni na Hrvaško, nato so tam ukradli avtomobil in na Tepanjah  povzročili hudo prometno nesrečo. Ker so zahtevali azil, so jih namesto, da bi jih takoj poslali na Hrvaško, sprejeli v azilni dom.  »Tovrstne stranpoti, ki so najbolj groba oblika zlorabe pravice do azila, bi bila po tem predlogu sprememb zakona, ki jih predlagamo, popolnoma onemogočene,« je povedal mag. Grims in dodal, da s predlogom zakona predlagamo tudi skrajšanje postopkov. »Tudi skrajšani in bolj racionalni postopki, ki so popolnoma skladni z mednarodnimi predpisi, pomenijo, da bodo lahko ilegalni migranti obravnavani v najkrajšem možnem času,« je še povedal poslanec SDS.  S predlogom zakona bomo po besedah poslanca preprečili škodljive posledice, ki bi lahko nastale zaradi spremenjenih praks v zvezi z ilegalnimi migranti v sosednjih državah. »Denar, ki ga sedaj namenjamo za zlorabe azilnih postopkov, pa bi  lahko ostal slovenskim davkoplačevalcem za šole, vrtce, zdravstvo, pokojnine, za vse tisto, kar mora zagotavljati država,« je povedal poslanec. Ob tem je še dodal, da  se pravice do azila z zakonom ne ukinja, temveč se predvsem onemogoča zlorabe.  »Leta 2015 sem pravočasno predlagal, da bi zgradili ograjo na meji, na podoben način kot jo je zgradil Orban, pa so se mi takrat posmehovali.  Upam,da bo tokrat vlada in odgovorno ministrstvo temu prisluhnilo, kajti da je situacija zelo resna, dokazujejo ukrepi, ki jih sprejemajo vladajoči sami. Če nekdo postavi visok zid okrog  hiše, je jasno,da  se boji tistega, kar prihaja,« je povedal poslanec SDS in dodal, da je »Slovenija skupen dom vseh tistih, ki imamo v Sloveniji prebivališče in vsakdo ima v svojem domu pravico do varnosti, spoštovanja osebne integritete in da odločamo o tem, kdo v ta dom lahko vstopi. S tem zakonom to opredelimo, predvsem pa odstranjujemo možne zlorabe azile zakonodaje,« je zaključil mag. Branko Grims. Vir: sds.si

Mon, 20. May 2019 at 14:55

130 ogledov

S tovornjaka neznanci ukradli 1,7 tone kave Lavazza
Policisti na pomurski avtocesti se dnevno srečujejo z nevsakdanjimi dejanji s področja kriminala. Tako so pred dnevi na tovornjaku tujih registrskih tablic našli za 1,8 milijona evro gotovine, pred dnevi pa se je nanje po pomoč obrnil voznik tovornjaka romunskih registrskih tablic, ki je bil žrtev neznanih tatov. V  noči na 17.5.2019 na bencinskem servisu v Grabonošu je bilo vlomljeno  v  tovorno vozilo romunskih registrskih številk. Z  zbiranjem  obvestil na kraju je bilo ugotovljeno, da je neznani storilecna  parkirnem prostoru ob bencinskem servisu ostranil ključavnico na vratihpriklopnika,  ter na več mestih prerezal cerado in si iz vozila protipravnoprilastil  filtre  kave  Lavazza.   Skupaj si je neznani storilec prilastil malo manj kot 1700 kg kave, katere vrednost znaša okrog 20.000 evrov. Z dejanjem je bila oškodovana družba iz Romunije. Policisti PP Gornja Radgona za neznanim storilcem zbirajo obvestila. Našli vrečko z ročno bombo in naboji S  strani občanke so bili policisti PP Ljutomer 17.5.2019, obveščeni, da jena območju Ljutomera našla vrečko z granato in naboji. Z  zbiranjem  obvestil  na kraju je bilo ugotovljeno, da je bila med košnjotrave, pod smreko, v grmičevju  ob lokalni cesti, najdena manjša PVC vrečkaz  neznano  vsebino.  Na  kraj sta prišla bombna tehnika iz GPU UPS SE OPZ,katera  sta  vsebino  pregledala in ugotovila, da se v originalni varnostniPVC  embalaži  nahaja  ročna  bomba  M75.  Na  dnu  vrečke pa je bilo še 15nabojev,  kalibra  7.62  mm.  Bombna  tehnika sta ročno bombo zavarovala zanadaljnjo preiskavo in jo prevzela v hrambo. Policisti  PP  Ljutomer  nadaljujejo z zbiranjem obvestil v zvezi kaznivegadejanja Nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva. Foto: PU Murska Sobota

Mon, 20. May 2019 at 13:38

109 ogledov

Ni meseca maja brez solzic - rože šmarnice
Šmarnice cvetijo, spomine budijo -  to je mesec maj   Domači izrazi za šmarnice so: solzica, tudi devičica, gozdni zvonček, jurjevka, binkoštnica … Globoko vdihnite in povohajte. Poleg vonja španskega bezga nas v mesecu maja zapeljuje še intenziven vonj šmarnic. Cvetlice so vedno vzbujale pozornost. Lahko z obliko cvetov, nenavadno rastjo, vonjem ali barvami. Nikakor jih ni bilo mogoče spregledati ali ob njih ostati ravnodušen. Že zapisi in spomeniki iz najstarejših časov kažejo na našo rahločutnost in občutljivost za njihovo lepoto. Nekatere med njimi odlikuje tudi nežna skromnost. Morda je to razlog, da o šmarnici ne pišejo ne grški ne rimski pisci. Zanimivo je njeno prvotno latinsko ime – Lilium convallium ali dolinska lilija, ki ga je dobila v srednjem veku in je nanj vplivala predvsem njena simbolika. Ime šmarnica ali ljudsko gospejine solzice v različnih jezikih nakazuje, da je simbol Marijine žalosti in bolečine ob sinovi smrti. Bela barva simbolizira Marijino deviškost, omamni vonj pa sladkost njene ljubezni. S poimenovanjem dolinska lilija so ji srednjeveški menihi želeli izkazati največjo čast in so skromni beli cvet, ki maja pobeli gozdne jase, poistovetili z dolinsko lilijo, ki je kot prispodoba nevestine lepote omenjena v Visoki pesmi. Pozneje, ko so botaniki dokazali, da šmarnica nikakor ni v sorodu z lilijami, so jo preimenovali – Convallaria majalis, kar še vedno pomeni globoko in senčno dolino, a brez lilije. To ime se uporablja še danes.   Šmarnica je velikokrat upodobljena v motivu brezmadežnega spočetja in motivu Marijinega oznanjenja. Zaradi nizke rasti in zvončasto povešenih cvetov je postala tradicionalni simbol Marijine ponižnosti in vdanosti. Kot odrešenjski simbol se pojavlja tudi ob Kristusu. V motivu Jezusovega rojstva simbolizira utelešenje Odrešenika, v motivu poslednje sodbe pa pomeni upanje v božjo milost in odrešitev duše.   V srednjem veku so ji rekli tudi blagor sveta – salus mundi, kar pa lahko pomeni tako odrešitev kot ozdravitev sveta. Tu gre za navezavo na sred­njeveško in renesančno medicinsko tradicijo, saj je bila šmarnica cenjena kot zdravilo za mnoge bolezni, še zlasti bolezni srca. Renesančni zdravniki so jo izbrali celo za zaščitni znak svojega stanu in jo lahko najdemo na portretih velikih zdravnikov tistega časa.   Cveti v maju, mesecu ljubezni, in je simbol srčnega hrepenenja, ljubezenske sreče in skritega upanja. Vsi ti simboli pa imajo zelo stare korenine. Že pri starih Germanih je bila posvečena boginji ljubezni, plodnosti in je imela pomembno vlogo pri praznovanju pomladi, ki ima svoj odmev tudi v kresovanju in postavljanju mlaja. V tem času v številnih evropskih mestih in vaseh izbirajo kraljico maja, najlepše dekle leta, ki pa je praviloma oblečeno v zeleno obleko in v laseh nosi cvetni venec, v katerem imajo pomembno vlogo šmarnice.   Ta poganska simbolika šmarnice je bila v severni Evropi tako zakoreninjena, da mnogi strokovnjaki zagovarjajo mnenje, da jo je krščanska cerkev ravno zaradi tega kar najtesneje povezala z Marijo in tako poskušala izkoreniniti spomin na stare bogove.   Šmarnica je resnično izjemno skromna rastlina, ki dobro raste v senčnatih kotičkih in v kakr­šnikoli zemlji, čeprav ljubi vlažno humusno prst. Primerna je za podeželske in neformalne vrtove, za obrobe senčnih predelov ali za sajenje pod grmovnicami ali drevjem. Če ima na voljo prostor, se razraste v gosto preprogo. Kadar želimo uživati v njenem vonju, jo sadimo tja, kjer radi posedamo, in polepšala nam bo majske večere. V zemlji ima koreniko, ki vedno raste na spred­njem koncu, na zadnjem pa počasi odmira. Iz nje navzdol poganjajo drobne korenine, spomladi pa navzgor poženeta dva ali trije suličasti listi. Ker mora izkoristiti svetlobo pod grmovnicami in drevesi, ki še niso olistala, v nekaj tednih ozeleni, cveti in rodi plodove – rdeče jagode. Te jagode so, tako kot cela rastlina, strupene (čeprav je v točno določenih manjših količinah šmarnica učinkovito zdravilo). Pozneje, ko jo prekrije gosta senca, listi odmrejo, korenika pa čaka na naslednjo pomlad.   Na samostanskih vrtovih so šmarnice gojili že v zgodnjem srednjem veku, pozneje pa tudi na grajskih vrtovih. Niso poznali samo belih, ampak tudi različice s polnjenimi, rožnatimi, celo rdečimi cvetovi in belimi ali rumenimi progami na listih. V devetnajstem stoletju so bile moderne zasaditve cvetličnih lončkov s siljenimi šmarnicami, ki so krasile sprejemnice bogatašev, šopek pa je bil celo »obvezni« dodatek večerne plesne toalete. Zelo jo cenijo v Franciji, kjer slavijo prvi maj s šopki šmarnic. Šmarnica (znanstveno ime Convallaria majalis), tudi solzica, je edina predstavnica roda Convallaria. Je strupena rastlina, ki spada v družino lilijevk. Ima podzemno koreniko, steblo, suličasta lista in bele cvetove. Steblo je visoko od 10 do 20 cm, na vrhu pa se razvije v grozd iz majhnih belih cvetov. Šmarnica cveti od maja do junija. Raste v gozdovih, ponekod pa v senčnih vrtovih in skalnjakih. Listi šmarnice so podobni listom čemaža zmotna zamenjava strupene rastline za užitno pa občasno pripelje do zastrupitve oz. smrti uživalcev čemaža.   Maja in junija bomo v listnatih gozdovih naleteli na cvetoče šmarnice (Convallaria majalis). Rastlina ima velike zelene liste in zvončkaste cvetove. Pogosto jo sadimo tudi v vrtovih saj dobro uspeva in se razmnožuje v senčnih delih vrta.   Šmarnica ima običajno dva 10 do 25 cm dolga lista, ki sta na 15 do 30 cm dolgem steblu. Listi so ovalni in na koncu ošiljeni. Cveti maja in junija Cvetovi so zvonasti, bele barve in v grozdih. Imajo značilen vonj. Iz cvetov se razvijejo rdeče jagode.   Pri nas pa šmarnice skoraj vsi poznamo po črtici Solzice izpod peresa Prežihovega Voranca. Šmarnica – kot zdravilna rastlina Kljub strupenosti pa je poznana kot zdravilna rastlina. Njeni nadzemni deli vsebujejo strupene snovi, ki delujejo na srce, saj krepijo njegovo moč in hitrost krčenja srčne mišice Za zdravljenje se jo uporablja le v obliki pripravkov in vedno le pod zdravniškim nadzorom. Da do njih ni vedno lahko priti, je ganljivo opisal pisatelj Prežihov Voranc – Lovro Kuhar v zgodbi Solzice.  V njej opisuje,  kako je kot majhen deček trepetal pred predelom, kjer so rasle, a zaradi ljubezni do matere premagal strah in jih v ranem jutru nabral. Če so nam nahajališča šmarnic predaleč, jih lahko vsadimo tudi na vrt, kjer dobro uspevajo. Ker se zelo dobro razmnožujejo z rastjo podzemnih stebel, pa nam lahko hitro prekrijejo ne samo prostor,  ki smo jim ga namenili.   Šmarnice – ljudska pobožnost v maju Šmarnice pa niso le ime za cvetice, temveč z njim poimenujemo tudi ljudsko pobožnost v mesecu maju. Tedaj se verniki ves mesec enkrat na dan zberejo v cerkvah in prisluhnejo zgodbam, ki jih nagovorijo. Posvečene so Mariji, saj mesec maj imenujemo tudi Marijin mesec.   Šmarnica – sorta vinske trte Šmarnica je tudi bela sorta vinske trte, ki jo gojijo ponekod na Dolenjskem, Bizeljskem in Slovenskih Goricah. Zanjo je značilna odpornost proti bolezni in pozebi,  kar je predvsem ugodno za okolje, saj je ni potrebno škropiti. Ker pa naj bi njeno vino vsebovalo metilni alkohol, je zakonsko prepovedana. Šmarnico pa najdemo tudi med pticami. To je drobna ptica pevka, ki jo uvrščajo med muharje in je precej razširjena tudi v Sloveniji. Kljub temu, da so šmarnice precej priljubljene, pa tega imena ne zasledimo med ženskimi imen. Naj vas razveseljuje opojni vonj šmarnic v mesecu maju.                                  ¸              

Mon, 20. May 2019 at 10:11

244 ogledov

Patricija Šulin o obetih slovenskega kmetijstva v novi finančni perspektivi EU
Pred dnevi je v Goriških Brdih potekal zanimiv pogovor z evropsko poslanko in kandidatko skupne liste SDS in SLS na nedeljskih volitvah v Evropski parlament o kmetijski politiki EU po letu 2020, torej v novi finančni perspektivi. Iz prve roke, je namreč članica odbora za proračun dosedanjega sklica EU parlamenta, je povedala tudi, kaj čaka slovensko kmetijstvo, če slovenska vlada na Svetu Evrope ne bo vztrajala na enaki ravni financiranja kot doslej. Objavljamo prvi del intervjuja, jutri sledi nadaljevanje. Ali bo za kmetijstvo namenjenih več ali manj sredstev po 2020? Kakšen predlog je ponudila Evropska komisija? Kakšna so stališča Evropskega parlamenta? "Komisija hoče sredstva znižati, Evropski parlament jih hoče obdržati na enaki ravni kot v sedanjem obdobju. Končen izid je pomemben tudi od Sveta. Vloga slovenske vlade v Svetu, saj države članice sprejmejo odločitev o večletnem proračunu soglasno.Komisija predlaga zmanjšanje sredstev v primerjavi s sedanjim obdobjem, še posebej na področju sredstev za razvoj podeželja. Odbor za proračun, katerega članica sem bila in je pristojen za razpravo o dolgoročnem proračunu v Evropskem parlamentu, je proti znižanju. To stališče je bilo potrjeno tudi na plenarnem zasedanju (Resolucija o dolgoročnem proračunu sprejeta 14. novembra 2018). Ohranitev financiranja skupne kmetijske politike za EU-27 na ravni proračuna za obdobje 2014–2020 v realnem smislu, hkrati pa se načrtuje začetni znesek kmetijske rezerve in sicer podvojitev financiranje programa Life+ vključno z namenskimi sredstvi za biotsko raznovrstnost in upravljanjem mreže Natura 2000 ter uvedba nove postavke - posebna sredstva za trajnostni turizem." O kakšnih zneskih za skupno kmetijsko politiko na ravni EU je govora? "Skupaj predstavljajo sredstva 365 milijard (v tekočih cenah) ali ca. 28,5 % vseh proračunskih sredstev EU za skupno kmetijsko politiko. Neposredna plačila znašajo 265,2 milijard, ukrepi za podporo trgu (EKJS - Evropski kmetijski jamstveni sklad) 20 milijard in za razvoj podeželja 78,8 milijard Dodatna sredstva za kmetijstvo iz raziskovalnega programa Obzorje Evropa znašajo 10 milijard za podporo posebnim raziskavam in inovacijam na področju prehrane, kmetijstva, razvoja podeželja in bio-gospodarstva." Kakšna je nacionalna ovojnica za Slovenijo? Koliko sredstev bi naj dobila Slovenija glede na predlog EU komisije? "Skupaj 1,657 milijard evrov v tekočih cenah. Neposredna plačila predstavljajo 903 milijonov kar je za 3,9% manj v primerjavi z 2014-2020, ukrepi za podporo trgu 38 milijonov za razvoj podeželja: 715 milijonov kar je za 15 % manj v primerjavi z 2014-2020 ter programi v čebelarstvu in vinogradništvu: 38,5 milijonov." Kateri so najpomembnejši poudarki skupne kmetijske politike po 2020? "Večja vloga držav članic zaradi prehoda od pristopa po načelu „ena rešitev za vse“ na prilagojen pristop, to pa pomeni tudi večjo odgovornost za učinkovito izpolnjevanje splošnih ciljev. Ukrepi bolj prilagojeni nacionalnim potrebam preko novega sistema izvajanja, ki vključuje nacionalne strateške načrte. Velik pomen se daje okolju in klimatskim spremembam. Letne omejitve neposrednih plačil. Konvergenca višine neposrednih plačil med državami članicami v EU. Nadaljnja podpora malim, mladim, novim kmetom in ženskam. Ohranja se sedanja dvostebrna struktura ter vsi ključni ukrepi obstoječe SKP." Kaj se bo dogajalo z neposrednimi plačili po 2020? "Ostajajo kot bistveni del kmetijske politike. Omejitev letne višine neposrednih plačil, da se zagotovi bolj pravična delitev sredstev. Evropska komisija hoče zmanjšati neposredna plačila kmetom že od vrednosti 60.000 evrov naprej. Odbor za kmetijstvo v EP je postavil mejo 100.000 evrov in zahteva, da se del stroškov za plače na kmetiji ne bi štelo v omejen znesek (tega ni bilo v Komisijenem predlogu). Neposredna plačila so pogojena z boljšimi okoljskimi in podnebnimi zahtevami. Konvergence ravni neposrednih plačil med državami članicami za enakopravno obravnavo kmetov povsod v EU. Komisija predlaga samo zmanjšanje razlik, Odbor za kmetijstvo pa hoče, da se razlike v višini plačil do 2027 povsem odpravijo." Kaj prinaša skupna kmetijska politika za male in srednje velike kmetije? "Vsaka država članica bo sama opredelila pojem malega kmeta, saj je kmetijski sektor v vsaki državi drugačen. Prejele bodo več podpore na hektar. Odbor za kmetijstvo hoče, da se za to nameni najmanj 5% nacionalnih neposrednih plačil za majhne in srednje velike kmetije. Možne so poenostavitve pri upravnih postopkih, da jim ni treba izpolnjevati letnih zahtevkov, da bi prejeli svoja plačila." Kaj prinaša skupna kmetijska politika mladim kmetom? "Več podpore za mlade kmete, ker je cilj pritegniti mlade, da prevzamejo in ostanejo na kmetiji. Države naj bi namenile vsaj 2% sredstev za neposredna plačila za pomoč mladim kmetom, ki na novo ustanavljajo kmetijsko gospodarstvo. Dodatna sredstva se obetajo tudi iz naslova razvoja podeželja. Kdo je mladi kmet: Komisija do 40 let, Odbor za kmetijstvo v EP vztraja na starosti do 45 let." Kakšna bo vloga držav članic in kmetov v novi skupni kmetijski politiki? "Vloga držav članic in kmetov bo večja zaradi prehoda od pristopa po načelu „ena rešitev za vse“ na prilagojen pristop, to pa pomeni tudi večjo odgovornost za učinkovito izpolnjevanje splošnih ciljev. Države članice bodo imele več svobode in fleksibilnosti pri izbiri ukrepov in bodo tako lahko bolje upoštevale specifične potrebe svojih kmetov, podeželskih skupnosti in širše družbe. Orodja oz. ukrepe bodo prilagodile svojim specifičnim potrebam. Države članice lahko sodelujejo s kmeti, da bi ugotovile, kaj je treba storiti na nacionalni ali regionalni ravni za izpolnitev dogovorjenih ciljev EU."
Teme
filatelija

Zadnji komentarji

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Havajska misijonarka za 2 centa