SI
Vlada se hvali z gospodarsko rastjo, sadov pa z državljani ni pripravljena deliti
Na področju davčne obremenitve dela je Slovenija med državami z nadpovprečno visokim odstotkom dajatev. Povprečje OECD  znaša 36 %, breme dajatev na delo v Sloveniji pa je 42,7 %
V Fokusu
Novice

Sreda, 29. november 2017 ob 12:10

Odpri galerijo

Jožef Horvat, poslanec NSi v DZ

V NSi so prepričani, da je prišel čas, ko si v tej državi končno nekaj zaslužijo tudi njeni davkoplačevalci. Zato so v parlamentarno proceduro vložili  sprejem zakona o dohodnini, ki niža davke in viša plače. "Za to se bomo vedno zavzemali,« je v obrazložitvi zakona o dohodnini, ki ga je predlagala NSi, povedal poslanec Jožef Horvat.

Vlada se hvali z gospodarsko rastjo, sadov pa ni pripravljena deliti

Na področju davčne obremenitve dela je Slovenija med državami z nadpovprečno visokim odstotkom dajatev. Povprečje OECD  znaša 36 %, breme dajatev na delo v Sloveniji pa je 42,7 %. »Spremembo splošne dohodninske olajšave predlagamo, ker želimo razbremeniti visoka davčna bremena zavezancev ter posledično izboljšati tudi okolje za razvoj gospodarskih aktivnosti. Vlada se hvali z visoko gospodarsko rastjo, za katero so zaslužni naši podjetniki in njihovi zaposleni. Na drugi strani pa sadov te rasti ni pripravljena deliti s tistimi, ki so za gospodarsko rast ter obsežnejši proračun sploh zaslužni,« je bil jasen podpredsednik NSi.

Konkreten primer: Maja s povprečno plačo bi dobila 81 evrov več

Poudaril je, da je NSi stranka, ki ima v svojem programu kot eno glavnih načel določeno načelo omejenih davčnih obremenitev. »Predlog zakona NSi, ki je trenutno pred nami, predvideva povečanje zakonsko določene splošne olajšave iz 2.800 evrov letno na 7.000 evrov letno,« je povedal Jožef Horvat in vse skupaj razložil na primeru državljanke Maje:

Maja ima povprečno plačo. Na mesec zasluži 1584 evrov bruto. Od tega plača približno 350 evrov prispevkov in 185 evrov dohodnine. Na račun dobi neto plačo okrog 1049 evrov. Po predlogu NSi bi Maja od svoje bruto plače plačala približno 350 evrov prispevkov in 104 evre dohodnine. Njena neto plača bi se povečala iz 1049 evrov na 1130 evrov. Maja bi torej dobila za 81 evrov višjo plačo.

Vlada kot težavo navaja, da bi taka sprememba povzročila 490 milijonov evrov veliko zmanjšanje proračunskih prihodkov. »Na drugi strani pa za vlado ni težava konstanto povečevanje proračunskih odhodkov. Od leta 2016 do leta 2019 je namreč vlada proračunske odhodke povečala za skoraj 700 milijonov evrov,« je pojasnil Jožef Horvat

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 25. Aug 2019 at 20:22

0 ogledov

Sejem AGRA odprt, premier Šarec pobalinsko nad Marjana Podobnika, ki pa mu ni ostal dolžan
 V soboto so se za šest dni odprla vrata 57. AGRE, najpomembnejše sejemske prireditve na področju kmetijstva in agroživilstva v tem delu Evrope. Vse je kazalo, da bo svečano otvoritev »skazil« protest Sindikata kmetov in Slovenske ljudske stranke zaradi jalovega odziva države na množične napade volkov in medvedov na rejne živali,  ki so za vsak primer v bližini sejemskega prostora parkirali cisterno z gnojevko in nekaj traktorjev. To se ni zgodilo, ker naj bi po zagotovilih predsednika SLS Marjana Podobnika in prvega kmečkega sindikalista Antona Medveda iz vladnih soban prišlo trdno zagotovilo, da bodo pristojna ministrstva, v največji meri je to Zajčevo okoljsko ministrstvo, uresničilo njihove zahteve. Zaradi zagotovil, ki jih je prinesel neimenovani vladni sel prinašalec Sindikatu kmetov in vodstvu SLS, je odleglo tudi organizatorjem letošnje AGRE. Otvoritvena slovesnost se je odvijala v sproščenem in optimističnem duhu z nastopi predsednika uprave Pomurskega sejma Janeza Erjavca, predsednikom Kmetijsko gozdarske zbornice in Zadružne zveze Cveta Zupančiča in Petra Vriska ter radgonskega župana Stanislava Rojka, evropskega komisarja za kmetijstvo Phila Hogana ter ministrice za kmetijstvo dr. Aleksandre Pivec. Za preobrat pa je s škandaloznim otvoritvenim nagovorom poskrbel predsednik vlade Marjan Šarec. V uvodu je najprej popihal na dušo slovenskih kmetov, kako razume njihove probleme in težave, ker sam izhaja iz kmečke družine. Z besedami, da so vsi problemi rešljivi, vendar ne čez noč, saj so se kopičili zadnjih 25 let, je  odgovornost za stanje v slovenskem kmetijstvu preložil na praktično vse poosamosvojitvene vlade, le njegova za razmere ni nič kriva. Sledil je zavržni obračun s političnimi nasprotniki, ki si ga je Šarec v zadnjem obdobju že večkrat privoščil. Nazadnje na proslavi ob 100 letnici združitve Prekmurja z matico. Tokrat se je lotil Slovenske ljudske stranke in njenega predsednika Marjana Podobnika. Da on, Marjan Šarec torej, ne bo pristajal na izsiljevanje nekaterih, »ki so nekoč bili v nekih strankah in jih zavozili, danes bi se pa spet na plečih kmeta, ministrov in predsednika vlade povzpenjali nazaj v slovensko politiko!« Pri tem je ves čas srepo zrl v Marjana Podobnika. Šarčeva pritlehnost in brutalnost v otvoritvenem nagovoru je mnogim prisotnim vzela sapo. Dejstvo je, da je čez noč nekdo požrl svojo besedo! Je bil to Šarec, da se otvoritvena slovesnost, na kateri je bil svečani govorec, odvije brez zapletov in protestov. Je posredi popolna dezorganizacija Šarčeve vlade, da pristojni ministri ne vedo drug za drugega, s kom se kdo dogovarja in to v imenu celotne vlade. Seveda Marjanu Šarcu ni ostal dolžan Marjan Podobnik. S problematiko prekomernega števila populacije volkov in medvedov ter vse pogostejšimi napadi na rejne živali, je v družbi evropskega poslanca Franca Bogoviča predsednik sindikata kmetov Slovenije Anton Medved seznanil tudi evropskega komisarja za kmetijstvo Phila Hogana in mu predal peticijo o zvereh v Sloveniji.   V stilu »minister Gregor pa nič« si je Marjan Šarec ogledal sejemsko prizorišče, sklenil obisk s puhlo izjavo za javnost o pomenu tovrstnih prireditev za slovensko kmetijstvo in slovenskega kmeta. On že ve, saj ima kmečke korenine. Pa ne tako globoke, da bi ob odhodu s sejemskega prizorišča usmeril pogled na transparente Medvedovega Sindikata kmetov Slovenije. Mudilo se mu je, v Volčji potok namreč. Na koncu še nekaj besed o sejmu: Odprt bo do četrtka, na njem se predstavlja 1850 razstavljalcev iz 32. držav. Težišče letošnje AGRE je digitalizacija, inovativnost, znanje, povezovanje, hrana iz naše bližine, ekološko kmetovanje, generacijska pomladitev kmečkih gospodarstev,  trajnostno ravnanje z gozdovi in kmetijska tehnika ter tehnologija za visoko učinkovito ter trajnostno kmetovanje.

Sun, 25. Aug 2019 at 07:09

0 ogledov

Uvajanje novih sodelavcev je nujno potrebno
Obdobje uvajanja novih sodelavcev je izjemno pomembno tako zanje kot za podjetje. Ko smo zaposlili novega sodelavca (bodisi za določen ali nedoločen čas), se zanj in njegovega nadrejenega začneta obdobje uvajanja in istočasno obdobje »zadržanja«. Skušajte se spomniti svojih občutkov in strahov v prvi in ali drugih novih službah. Bili ste novinec. Sodelavci, okolje in dejavnost podjetja so vam bili neznani. Vsega ste se morali počasi naučiti in spoznati. Za vsakega nova sodelavca se s prvim dnem zaposlitve začne proces uvajanja v delo ali orientacija. Gre za sistematični formalni in neformalni program, s katerim novemu sodelavcu predstavimo njegove delovne obveznosti, druge sodelavce, organizacijo in politiko podjetja Uvajanje v delo je lahko kratko (nekaj dni), lahko pa tudi daljše, če gre za odgovorno in zapleteno delo. Za uvajanje novega delavca je odgovoren njegov neposredni vodja. V praksi pa se bo dejansko največ naučil in izvedel od sodelavcev, s katerimi sedi skupaj v pisarni ali dela za istim strojem. Najbolj kakovostno v delo praviloma uvajajo pripravnike, saj je za njih po zakonodaji potrebno imenovati komisijo, mentorja in izdelati program pripravništva. Če ima pripravnik mentorja, ki si (lahko) vzame dovolj časa zanj in za sodelavce, ki so mlademu sodelavcu pripravljeni pomagati z zgledi in nasveti, bosta njegovo pripravništvo oziroma uvajanje kakovostna. Tudi njegovo znanje in sposobnosti bodo primerne. Delodajalec, ki bo v takšnem pripravniku videl dobrega delavca, ga bo v primeru potrebe tudi zaposlil še za čas po pripravništvu. Pripravnik, ki se v času svojega pripravništva ne bo izkazal, se bo po končanem pripravništvu pridružil brezposelnim na zavodu za zaposlovanje. Uvajanje drugih delavcev (ki niso pripravniki) je prav tako v največji meri odvisno od neposredno nadrejenega vodje in sodelavcev oddelka (v katerem dela novo zaposleni delavec). Vsi vemo, da uvajanje novega sodelavca zahteva čas. Zato si je ta čas potrebno vzeti. Če si ga kot vodja ne boste vzeli, bo novi sodelavec morda dobil premalo navodil in smernic, kaj in kako mora postoriti dela in opravila, za katera je bil sprejet. Če je mogoče, si vsako jutro ali vsaj nekajkrat na teden vzemite 20 minut časa, da delavcu poveste ali pokažete, kako naj določeno stvar ali dejavnost opravi. V pogovoru se prepričajte, ali razume, kako naj se loti zadolžitve. Svetujte mu, na koga se lahko obrne tudi po dodatne napotke. Poleg njegovega dela ga je zaželeno seznaniti tudi z delom drugih sodelavcev v oddelku in okvirno z delom in sodelovanjem z drugimi oddelki. Če ima podjetje tudi proizvodnjo (in sam v njej ne bo delal neposredno), ga sami ali kdo drug seznanite tudi z njo. V velikih podjetjih skrbi za koordinacijo uvajanja zadolžena oseba v kadrovski službi. Če podjetje za to področje nima zadolžene osebe, mora vodja ali od njega pooblaščena oseba to uvajanje izvesti in tudi nadzorovati. Uvajanje oziroma poskusno delo je zlasti potrebno spremljati v primeru, če smo delavca zaposlili za nedoločen čas, z določenim poskusnim delom po kolektivni pogodbi. Praviloma traja poskusno delo od enega do treh mesecev. V tem primeru je potrebno imenovati (s pravilnikom) predpisano komisijo, ki spremlja delavčevo poskusno dobo. Vendar ne samo spremlja in nadzoruje. Prav člani komisije bi morali biti poleg vodje tisti, ki bodo novemu sodelavcu kar največ pomagali in svetovali. Po uspešno opravljenem poskusnem delu komisija sestavi poročilo o uspešnosti. Če je poročilo pozitivno, tedaj delavec nadaljuje delo v podjetju. Pri negativni oceni poskusnega dela delavcu preneha delovno razmerje. Vendar vedite, da mora biti tak postopek brezhibno (pravno) izveden. V nasprotnem primeru boste morali »slabega delavca« obdržati. Naj vam v tem primeru ne bol žal denarja za dobrega pravnika, ki vam bo brezhibno izvedel ta postopek. Na osnovi dolgoletnih izkušenj na kadrovskem področju sem mnenja, da je najbolj optimalno obdobje, v katerem boste spoznali delavca »v celoti in do dna duše«, eno leto. V tem času bodo tudi najbolj spretni »bleferji« pokazali svoje slabosti. Na osnovi osebnih izkušenj menim, da si vodje v začetnih mesecih vzamejo premalo časa za novega sodelavca, da bi mu kar najbolj natančno razložili, kaj od njega pričakujejo, in kako naj to opravlja oziroma koliko odgovornosti in samoiniciativnosti mu prepuščajo. Z učinkovitim uvajanjem novih sodelavcev v podjetju želijo vodje povečali varnost delavca pri delu, zmanjšati fluktuacijo delovne sile, povečali storilnost, ustvariti dobre odnose med sodelavci. Če uvajanje ni bilo dobro opravljeno, lahko pričakujemo, da novi delavec še dolgo ne bo vedel, kakšna je organizacija (formalna in neformalna), kaj vse ima, in s kom sodeluje. POMEN IZOBRAŽEVANJA IN USPOSABLJANJA Novi sodelavci, ki smo jih uvedli v delo, ter drugi zaposleni se morajo nenehno izobraževati in usposabljati v svoji stroki, saj so pred letom ali dvema pridobljena znanja že zastarela. Samo zaposleni z novimi znanji, so lahko tvorci novih idej, razmišljanj, postopkov in akcij. To od vseh (nas) zaposlenih terja neusmiljena konkurenca na trgu. Časi (iz prejšnjega družbenega sistema), ko nenehno izobraževanje ni bilo potrebno, so nepreklicno minili. Izobraževanje zaposlenih pomeni načrtno in sistematično pridobivanje novih znanj z različnimi dejavnostmi (dokvalifikacija, prekvalifikacija, nadaljevanje šolanja ali študija, obisk krajših ali daljših seminarjev, delavnic, samoizobraževanje s pomočjo knjig in revij, nenehno sledenje novostim v stroki). Navsezadnje tudi 69. člen Zakona o delovnih razmerjih govori, da ima delavec pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve zaposlitve in zaradi napredovanja. Pravice in obveznosti izobraževanja so opredeljene tudi v splošni in branžnih kolektivnih pogodbah ter v pogodbi o zaposlitvi. Samo delavci, ki se nenehno izobražujejo, bodo lahko kos nenehnim novim zahtevam trga. Zaradi tega je vedno več managerjev, ki podpirajo in spodbujajo najrazličnejše oblike izobraževanja (seveda v okviru finančnih možnosti podjetja). NAČRTOVANJE KARIERE (Nekateri) zaposleni delavci se pripravljajo in razmišljajo o prihodnjih dejavnostih in že danes skušajo razviti zmožnosti, ki jih bodo potrebovali pri prihodnjem delu. Takšni delavci s tem načrtujejo svoje razvojne programe, s katerimi je tesno povezana njihova nadaljnja delovna kariera. Kariera je načrtovano ali nenačrtovano zaporedje dela ali dejavnosti, ki vključuje elemente napredovanja (po subjektivnem občutku), samouresničevanja in osebnega razvoja v določenem času. Večina zaposlenih razmišlja o prihodnosti in se vpraša: “Kaj pa bom in kje počel čez pet, deset ali petnajst let?” Potrebo po napredovanju ter osebnem razvoju čutijo tako posamezniki kot podjetje. Namen načrtovanja karier je pomoč delavcem, da bi delali in ustvarjali tisto, v čemer so najboljši. LETNI POGOVOR S SODELAVCI Letni pogovor med vodjem in sodelavci (angl. performance appraisal) je sistematični pogovor oziroma pregled in ocena delavčevega dosedanjega dela, skupna ocena realizacije ciljev in nalog ter skupna ocena uspešnosti zaposlenega in vodje. Gre za novost, ki prihaja z Zahoda, kjer se je izkazala za koristno in uspešno metodo skupnega razmišljanja in ustvarjanja nadaljnje kariere delavca. Na letnem pogovoru se oba sogovornika pogovorita o načrtih za prihodnje ter o željah in pričakovanjih obeh. V okviru letnega pogovora skupaj določita cilje in naloge za naprej (za prihodnje leto). Tak letni pogovor je koristen za oba in jima nudi najrazličnejše informacije, ki so lahko zelo dobra podlaga za odpravljanje težav in napak, za izboljšanje medsebojnih odnosov, za izboljšanje rezultatov dela, za uspešnost in učinkovitost obeh, za še bolj kakovostno vodenje ter za vpliv na nadaljnji razvoj delavca in podjetja. Prav letni pogovor med vodjem in sodelavcem oziroma sodelavci je najvišja stopnja uresničevanja načel in metod področja upravljanja s človeškimi viri. Tako poglobljen in sistematično voden pogovor vsaj enkrat na leto je edina prava osnova za načrtovanje kariere posameznika. Idealno bi bilo, če bi se letni pogovor izvedel prav z vsemi delavci enkrat letno. Na osnovi analize stanja v slovenskih podjetjih ocenjujem, da tak letni pogovor (z managerji in strokovnimi delavci) opravljajo v 5 odstotkih večjih podjetij (nad 500 zaposlenih). Ko smo tako skupaj z delavcem načrtovali njegovo kariero ter mu s tem vzbudili željo po napredovanju, mu moramo tudi ponuditi nadzorne točke, po katerih bo sam prepoznal, kako napreduje. SPOSOBNOSTI IN NAGNJENJA ZAPOSLENIH SO RAZLIČNI Sposobnosti, znanja in tudi želje vsakega zaposlenega se zelo razlikujejo. Nekateri ne kažejo želje in volje po dodatnem pridobivanju znanj ali sprejemanju novosti. Nasprotno pa so drugi pravi »nemirni duhovi«. Kot goba pijejo nova znanja, spoznanja, izkušnje, imajo veliko zamisli in predlogov. Tudi zaposleni z enako stopnjo in celo smerjo izobrazbe se med seboj prav tako razlikujejo. Pri njih odkrivamo in spoznavamo različne sposobnosti, spretnosti, znanja in nagnjenja. Pri nekaterih pride do izraza sposobnost za vodenje, drugi so dobri v komunikaciji, pri drugih opazimo sposobnost dela v skupini, drugi pa so poglabljajo v strokovno delo, a ne želijo stikov z ljudmi. V postopku sprejemanja vseh teh sposobnosti (ali pomanjkljivosti) nikakor niste mogli odkriti in spoznati. Spoznali, odkrili in izrazili pa so se v določenem obdobju (nekaj mesecev). Prav zaradi tega morajo vodje svoje sodelavce pri njihovem delu in rezultatih dela opazovati in spoznavati: -na katerih področjih so dobri in bi se želeli razvijati;-spoznati in ugotoviti sposobnosti in znanj in področja na katerih se odlikujejo;-spoznati in ugotoviti »negativna« znanja, sposobnosti in navade posameznikov ugotoviti sposobnosti in znanja, kjer bi se delavec želel izpopolnjevati;-kar najbolj optimalno uskladiti želje posameznika s potrebami in zahtevami podjetja;-na osnovi vseh podatkov skupaj z delavcem začrtati njegovo izobrazbeno in razvojno pot (kariero) v podjetju;-zaposlenemu pomagati (v okviru možnosti) pri izobraževanju in njegovem razvoju. Vendar moram spet poudariti, da so neposredni vodje (vseh ravni) tiste osebe, ki so v prvi vrsti zadolžene za svoje sodelavce. Pri tem pa so jim v strokovno pomoč strokovnjaki s kadrovskega in drugih področij. Vodje so odgovorni za vsa področja upravljanja s človeškimi viri. Njihova naloga je, kar najbolje izkoristiti sposobnosti in zmožnosti zaposlenih, tako da ima vsak posameznik možnost, da razvije praktična znanja in spretnosti, ki jih potrebuje za učinkovitejše opravljanje svojega dela in se tako približa zastavljenim ciljem in načrtom skupine in podjetja. Vsem vodjem, ki že imate nove sodelavce (ali pripravnike) ali boste v prihodnosti za njih zadolženi, dajem nasvet: Zaprite oči in se spomnite pozitivnih stvari, ki ste jih doživeli kot pripravniki ali novinci v podjetju. To, kar bi želeli sami, ponudite svojemu sodelavcu. Negativnih izkušenj in stvari, ki se jih spominjate z grenkobo v srcu, pa kot vodja nikakor ne ponovite. Mirjana Ivanuša-Bezjak

Fri, 23. Aug 2019 at 18:31

325 ogledov

Ilegalni migranti, vsakodnevna stalnica policijskih poročil
Da vlada Marjana Šarca in ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom Boštjana Poklukarja nikakor nista sposobna zagotoviti varovanja državne meje, dokazujejo dnevna policijska poročila o tem, kako nezakoniti migranti prihajajo v vedno večjem številu.  Iz mariborskega OKC poročajo, da so včeraj  zjutraj policisti  na  mednarodnem mejnem prehodu Gruškovje, s pomočjo  merilca  CO2  in  detektorja  srčnega  utripa  ugotovili,  da se v priklopnem  tovornem vozilu turških registrskih oznak prevaža 5 državljanov Afganistana,  ki  so  se  na tak način nameravali izmakniti mejni kontroli. Vse so že včeraj vrnili hrvaškim varnostnim organom. Včeraj malo po 14. uri so policisti PP Ptuj, na železniški postaji na Ptujuprijeli  državljana  Palestine.  Ugotovili  so, da je včeraj zjutraj, naobmočju  Središča  ob  Dravi, preko začasnih tehničnih ovir  nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo na zeleni  meji  z Republiko Hrvaško. Nato je vOrmožu vstopil na mednarodni vlak, ki vozi med Budimpešto in Ljubljano. NaPtuju je, ko je opazil policiste, skušal pobegniti, vendar so ga policisti,ujeli  in prijeli. Ker je v postopku zaprosil za mednarodno zaščitno v našidržavi, so ga odpeljali v Azilni dom. Sinoči  so  policisti  PP  Ormož  na železniški postaji v Središču ob Draviprijeli   državljana  Alžirije,  ki  je  nedovoljeno  vstopil  v  RepublikoSlovenijo,  po  železniških  tirih.   Vrnili  ga  bodo  hrvaškim varnostnimorganom. Danes  ob  4.50,  so  policisti PP Ormož v Trgovišču prijeli dva državljanaPakistana, ki sta nedovoljeno vstopila v Republiko Slovenijo na zeleni mejiz  Republiko  Hrvaško,  preko začasnih tehničnih ovir. Ko so ob 6.50 iskaliprehodno  mesto,  so  ob  tem  prijeli  še  dva tujca, državljana Maroka indržavljana Alžirije. Postopki s tujci še niso zaključeni. Danes,  malo  pred  7. uro pa so policisti PP Ormož v Loperšicah prijeli šesedem  tujcev,  ki  so nedovoljeno vstopili v Republiko Slovenijo na zelenimeji z Republiko Hrvaško, preko začasnih tehničnih ovir. V skupini sta biladva državljana Irana in 5 državljanov Afganistana. Postopki s tujci še nisozaključeni. V zadnjih 24. urah je bil "izplen" mejnih policistov soboške PU nekoliko skromnejši. OKC poroča, da so na območju Ljutomera prijeli šest ilegalcev, ki so na nedovoljen način vstopili v našo državo.  Policija s posebno zloženko z nasveti občanom, kako ravnati ob srečanju z ilegalnimi migranti Ker Šarčeva vlada in ministrstvo za notranje zadeve pod Poklukarjevim vodstvom nista sposobna zagotoviti varnosti na državni meji, je naraščajoče število ilegalcev postalo dejstvo, povzročili pa so tudi že nekaj izredno težkih kaznivih dejanj. Zato je Policija že junija izdala posebno zloženko z naslovom “Preventivni nasveti občanom, kako ravnati ob srečanju z nezakonitimi migranti.” Policija v njej uvodoma pojasni: “Slovenija leži na tako imenovani zahodnobalkanski poti nezakonitega priseljevanja v Evropsko unijo. Nezakonito priseljevanje ni izziv le za našo državo, saj se z njim srečuje večina držav Evropske unije. Za varovanje meje je v naši državi pristojna policija, k učinkovitemu izvajanju pa lahko veliko prispevate tudi občani.” Kot pojasnjujejo, je naloga policije zagotavljanje varnosti prebivalcev, zato naj bi ves čas skrbeli za osebno varnost in varnost njihovega premoženja: “Policisti v vseh primerih uradno pregonljivih kaznivih dejanj (s tem izrazom opredeljujemo tudi prekrške, ki so ravno tako uradno pregonljivi) izvedemo vse potrebne ukrepe, s svojimi aktivnostmi pa nezakonita ravnanja tudi preprečujemo, kar velja tudi za širše območje državne meje.” Vsakomur, ki prebere policijska navodila je jasno, da ne vlada Marjana Šarca, ne ministrstvo za notranje zadeve Boštjana Poklukarja, ne obvladujeta migrantske problematike. Zato nam ponujajo novodobno različico socialistične "Nič nas ne sme presenetiti!"

Fri, 23. Aug 2019 at 13:53

475 ogledov

Ob 23. avgustu, evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov
V četrtek, na dan pred evropskim dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki  naredili nepopravljivo škodo človeštvu v 20 stoletju so  bile pripravljene spominske slovesnosti in Maša za vse žrtvetotalitarizmov  v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo. V Sloveniji in širši Evropi evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov na podlagi resolucije Evropskega parlamenta obeležujemo 23. avgusta. Slednji je bil kot dan spomina na žrtve totalitarnih režimov določen, ker je bil na ta dan leta 1939 podpisan pakt med takratno Nemčijo in Sovjetsko zvezo, s katerim sta se dogovorili o nenapadanju in določili interesne sfere obeh držav v Evropi. V počastitev spomina na žrtve, ki so jih povzročili  vsi totalitarizmi 20. stoletja so položili cvetje pred spominsko ploščo pri ameriškem veleposlaništvu na Prešernovi in pred spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani. Pred spominsko ploščo pri Ameriškem veleposlaništvom  se je odvila kratka slovesnost, ki jo je z  uvodnim govorom otvorila Marta Keršič, sodelavka Študijskega centra za narodno spravo. "Naloga demokracije je, spominjati se vseh zablod preteklosti in skrbeti za svobodo v sedanjem času", je povedala. Vse navzoče je pri spominski plošči nagovorila tudi odpravnica poslov na ameriškem veleposlaništvu Susan Falatko, ki je med drugim  bila mnenja, da je tragedija, ki so jo storili totalitarni režimi, del človeškega kolektivnega spomina in da bi bila pozaba teh krutih dogodkov iz preteklosti nevarna. Tovrstni dogodki so vedno vredni spomina in to mora  ostati tako. Mašo je daroval  ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar. "Totalitarni režimi so povzročili Treblinko, Teharje, Rog, Hudo Jamo in v narod vsekali rane, ki še vedno bolijo in krvavijo Zanj so komunizem, fašizem in   nacionalsocializem je označil kot smrtno senco človeštva. Po besedah msgr. Dr. Franca Šuštarja,  »lahko bolečino preteklosti premagamo z molitvijo in Božjo pomočjo ter ljubeznijo in spoštovanjem do drug drugega«.  V nadaljevanju je potekala krajša slovesnost z kulturno prireditvijo in  slavnostnim  govorom  dr. Andreje  Valič Zver. Ta je v svojem nagovoru dejala da  je Slovenija na svojih tleh doživela vse tri totalitarizme, nacionalsocializem,  fašizem  in komunizem. Kot država  je bila uspešna pri razgrajevanju posledic dveh totalitarizmov, nacizmom in fašizmom, ne pa tudi komunizma. Je pravzaprav ena redkih postkomunističnih držav, ki  to ni  storila  z javno obsodbo komunizma, kar kot državi ni v čast, nam državljanom pa početja predstavnikov države, ki se ga lahko sramujemo in nas postavlja v položaj za katerega nismo »prispevali« opisano nelagodje pred zunanjim svetom. "Spominski dan na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov obvezuje k spoštovanju civilizacijskih pridobitev našega kulturnega miljeja. To je še posebej pomembno v času, ko upada zaupanje v institucije pravne države in demokracije." V zaključni misli je dr. Valič Zverova  dejala,  da "Dan spomina potrebujemo tudi zaradi naše prihodnosti. Naj nas opominja, da demokracija ni dana enkrat za vselej, pač pa si je potrebno vedno znova in znova zanjo prizadevati. Le tako jo lahko ohranimo in preprečimo, da se časi, ki so povzročili toliko gorja slovenskemu narodu, ne bodo nikoli več ponovili. Prihodnjim generacijam smo dolžni zapustiti demokratično in svobodno družbo, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo." Kulturni del programa so soustvarjali  predstavniki vojaškega vikariata  ter solistka Lejla Ivana  Irgl ter Dušan Ješelnik na orglah. Vane K. Tegov

Thu, 22. Aug 2019 at 20:57

462 ogledov

Predsednik Borut Pahor jih ni imenoval, je pa obsodil zločinskost vseh treh totalitarnih in avtoritarnih režimov
Na predvečer evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov v četrtek so spominsko pietetno slovesnost pripravili tudi v Lendavi, v Muzeju meščanstva Lendava. Udeležil se je je tudi predsednik republike Borut Pahor, ki je pred samo slovesnostjo skupaj z Eriko Fürst, edino prekmursko židinjo, ki je preživela taborišče smrti v Mathausnu, v spominskem parku pred prvo lendavsko dvojezično osnovno šolo  položil venec k spomeniku žrtvam druge svetovne vojne in žrtvam rasnega, nacionalnega ter ideološkega fanatizma iz obdobja po drugi svetovni vojni v Lendavi in njeni okolici.  Sledila je spominska slovesnost v lendavskem Muzeju meščanstva, na katerem so opozorili na grozovite posledice vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Župan občine Lendava je spomnil, da je bila Lendava skozi svojo zgodovino venomer kraj, v katerem so živeli pripadniki različnih narodnosti in veroizpovedi, tudi židje, ki so bogatili kulturni prostor mesta. V drugi svetovni vojni so jih v celoti izselili ter deportirali v množična uničevalna taborišča, največ v Mathausen, od koder so se vrnili le redki. Tudi zato se je Lendava pridružila projektu "spotikavci - tlakovci spomina (stolpersteine), katerega pobudnik je Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Prvi spotikavci so že v Mariboru in Ljubljani, v Lendavi pa jih bodo slavnostno položili 17. septembra na Glavni ulici pred hišami judovskih družin Blau in Balkany, ki so bili žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Poslej bodo simbolno opominjali na njihovo trpljenje ter neprecenljiv prispevek in pečat, ki so ga zapustili našemu mestu. S tem bodo nekdanje meščane judovskega porekla vrnili na lendavske ulice.  Zbrane je s projektom Spotikvaci seznanil Boris Hajdinjak, pri čemer je izrazil izredno zadovoljstvo nad tem, da se k projektu pridružuje tudi občina Lendava. Spotikavce naj bi namestili tudi v Murski Soboti.  Predsednik republike Borut Pahor pa je v svojem nagovoru, ko je podelil spominsko listino častnega pokroviteljstva nad umetniškim projektom postavitve Spotikavcev v Lendavi spomnil na vsa grozodejstva in množične, ki so jih v polpretekli zgodovini, tudi na slovenskih tleh, povzročili vsi trije totalitarni in avtoritarni režimi. Že res, da jih Pahor ni imenoval, vendar je s tem, ko je vse tri postavil na isti imenovalec zločinskosti, jasno povedal, da vanj sodi tudi komunizem.  VIDEO: nagovor PRS Boruta Pahorja 

Thu, 22. Aug 2019 at 20:02

315 ogledov

Ljubljana: Na predvečer evropskega spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov maša in simpozij
Študijski center za narodno spravo od sprejetja resolucije Evropskega parlamenta vsako leto pripravi spominsko slovesnost, s katero opozarja na množične kršitve človekovih pravic, svoboščin in dostojanstva, ki so jih povzročili vsi trije totalitarizmi: fašizem, nacionalsocializem in komunizem. Vsem, ki so kadarkoli doslej dali življenja za mir in sožitje med človeštvom ali so bili žrtve krutosti in človeških zablod, smo dolžni izreči spoštovanje in se jih spominjati. Pri pripravi letošnjih spominskih dogodkov so poleg Študijskega centra za narodno spravo, sodelovali Vojaški vikariat Slovenske vojske, Stolna župnija sv. Nikolaja Ljubljana in drugi sodelavci.  Tudi letos so položili cvetje pred spominsko ploščo pri ameriškem veleposlaništvu na Prešernovi ulici in pred spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani. Ob 18. uri je v ljubljanski stolnici sledila sv. maša za vse žrtve, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar. Po maši pa je na akademiji v organizaciji Vojaškega vikariata Slovenske vojske zbrane nagovorila dr. Andreje Valič  Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Njen nagovor objavljamo v celoti. Spoštovani gospe in gospodje, visoki gostje, dragi prijatelji, lepo vas pozdravljam v svojem imenu in imenu Študijskega centra za narodno spravo, ki že enajsto leto zapored obeležuje 23. avgust, evropski dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Naj se ob tej priložnosti najprej iskreno zahvalim vsem, ki ste se zbrali, da s sveto mašo in memorialno slovesnostjo počastimo žrtve. Moja srčna zahvala tudi vsem, ki ste se trudili s pripravo in izvedbo letošnjih dogodkov, še posebej Vojaškemu vikariatu Slovenske vojske, msgr. dr. Francetu Šuštarju, gospe Lejli Irgl in gospodu Dušanu Ješelniku, stolni župniji Sv. Nikolaja ter mojim sodelavkam in sodelavcem. Spoštovani,                                                kot vemo, je leta 2012 slovenska vlada pod vodstvom Janeza Janše razglasila 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Vladna odločitev je temeljila na Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu iz aprila leta 2009. Resolucijo je podprla velika večina evropskih poslancev, vključno z vsemi slovenskimi. V ospredje je postavila trpljenje žrtev kot osrednji skupni imenovalec vseh totalitarnih režimov. In prav to: torej teptanje in nespoštovanje vsakršnih človekovih pravic in temljnih svoboščin je esenca vseh totalitarizmov in vseh njihovih pojavnih oblik. Človeško dostojanstvo je poteptano v prah in človek kot enkratno bitje je ponižan na raven »kosti«, kot nas opozarja pisatelj Boris Pahor. Filozofinja Hanna Arendt, ki je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja napisala temeljno delo o totalitarizmih, je ugotavljala: »Končni cilj totalitarne ideologije ni preoblikovanje zunanjih pogojev človeške eksistence in tudi ne revolucionarno preoblikovanje družbenega reda, temveč transformacija človeške narave same, ki se, taka kot pač je, neprestano zoperstavlja totalitarnemu procesu.« Raziskovalec totalitarizmov Tsvetan Todorov pa je zapisal, da »totalitarni projekt temelji na antropoloških in zgodovinskih hipotezah, da vojna razkrije pravo človeško naravo. Zatorej legitimizira nasilje, revolucijo in teror, da bi pridobil in obdržal oblast… Obenem totalitarizem promovira sekularno mesijanstvo oziroma utopije, nebeško kraljestvo na zemlji in rešitev za vse… Z represivnim aparatom vzpostavljeni totalitarni režim temelji na unifikaciji…izničenju razlik med družbenim in privatnim…uničenju svobode posameznika in podreditvi vseh oblik družbenega življenja, še posebej ekonomskega, močni državi.« Pritrjuje mu eden najvidnejših kulturnih antropologov René Girard, ki zapiše, da so totalitarni režimi 20. stoletja »…dejansko nova pojavna oblika starega, k enoumju stremečega poganstva.« Todorov poudarja tudi, da »...zgodovina evropskega 20. stoletja ne more biti ločena od zgodovine totalitarizma. Izvorna totalitarna država, sovjetska Rusija, je vzniknila v času prve svetovne vojne in kot ena od posledic te vojne... Kmalu je sledila nacistična Nemčija. Druga svetovna vojna se je začela z zavezništvom teh dveh totalitarnih držav in se sprevrgla v neusmiljen boj med njima. Obdobje hladne vojne je bila bitka med zahodnim in komunističnim svetom...«. Spoštovani, Letošnje leto zaznamujejo pomembne obletnice. Naj se na kratko najprej ustavim ob osemdesetletnici pakta med dvema zločinskima režimoma, pakta med Hitlerjem in Stalinom ter posledično izbruha druge svetovne vojne. Kot vemo, sta 23. avgusta 1939 nacionalsocialistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza, ki sta v dvajsetem stoletju povzročili najhujše zločine (vojne zločine, zločine proti človeštvu, genocid) sklenili pogodbo o nenapadanju. Konec septembra 1939 sta obe državi sklenili še t.i. mejno in prijateljsko pogodbo. Obe pogodbi sta vsebovali tajni dodatni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav in medsebojno podporo pri okupaciji sosednjih ozemelj. Neizpodbitno dejstvo je, da sta Nemčija in Sovjetska zveza začeli drugo svetovno vojno kot zaveznici. Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra 1939, Sovjetska zveza pa 17. septembra. Sovjetska zveza je potem leta 1940 zasedla in priključila tudi baltske države: Estonijo, Latvijo in Litvo, napadla je tudi Finsko, ki pa se ji je zoperstavila. Kot poudarja zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, sta »…SZ in Nemčija sodelovali na vseh mogočih področjih. Med drugim sta podpisali tri gospodarske sporazume, tako da lahko danes upravičeno trdimo, da je SZ pomagala graditi nemško vojno industrijo.«[5] Seveda je tudi nemška industrija podpirala sovjetsko. Obenem pa je sovjetska partija sebi podrejene komunistične partije, tudi jugoslovansko, ščuvala v upor proti t.i. imperialistom, torej predvsem ZDA in Veliki Britaniji. Jugoslovanska in slovenska partijska nomenklatura sta tako paktirali s Hitlerjevo vojno mašinerijo vse do napada na Jugoslavijo v začetku aprila 1941. Tedaj se je Hitler prelevil v smrtnega sovražnika, Stalin pa je ostal zvezda vodnica jugoslovanski partijski vrhuški vse do resolucije Informbiroja. In nanjo se navezuje tudi spomin na dogodke izpred sedemdesetih let, ko je bila na Goli otok prepeljana prva skupina zapornikov iz Slovenije, ki so jih tedanje jugoslovanske oblasti poslale v pekel na Jadranskem morju. V septembru pa se bomo spomnili tudi sedemdesetletnice ustanovitve taborišča v kočevski vasi Ferdreng. Obe taborišči kot še mnoga druga sodita v dosedaj še neprešteto plejado evidentnega, sistemskega in množičnega kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin po drugi svetovni vojni v jugoslovanski državi. Jugoslovanska, s tem pa tudi slovenska komunistična oblast se je po prevzemu oblasti dosledno naslonila na doktrino marksistično/boljševističnega razrednega boja in že med, zlasti pa ob koncu vojne in neposredno po njej, pobila na tisoče in tisoče ljudi, ki še vedno večinoma nepokopani ležijo v globelih, rudniških jaških, jamah... Tako opevana t.i. svoboda v povojni komunistični Jugoslaviji je že ob najmanjšem verbalnem deliktu trčila ob meje dopustnega. Ljudem je določala, kaj smejo početi, misliti in govoriti in česa ne smejo. Strah se je počasi, a prepričljivo zasidral globoko v ljudi. Za dolga desetletja je poškodoval duha slovenskega človeka in ga pahnil v stanje nesvobode, tiranije in krutega nasilja nad človekovim dostojanstvom. A kot je v svojem znamenitem govoru o imperiju zla leta 1982 poudaril ameriški predsednik Ronald Reagan, »…režimi, ki jih sadijo bajoneti, nimajo korenin…«. Nadaljeval je z mislijo, da »…že od eksodusa v starem Egiptu zgodovinarji v svojih knjigah pišejo o ljudeh, ki so se žrtvovali ali se borili za svobodo…« in omenil bitko pri Termopilah, Spartakov upor, rušenje Bastille, varšavsko vstajo, brutalne policijske intervencije v Vzhodni Nemčiji leta 1953, na Madžarskem leta 1956, na Češkoslovaškem leta 1968, na Poljskem leta 1981. »Povsod je vedno znova priplavala na dan človekova instinktivna želja po svobodi in samopotrditvi.« In ta silovita, večna in neustavljiva človekova želja po svobodi in dostojanstvu se je pred tridesetimi leti zlila v veličastno dogajanje, ki ga ponazarja padec berlinskega zidu, železne zavese in propad komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi, kar je milijonom ljudi prineslo novo upanje za boljšo prihodnost in življenje v svobodi. Ruski disident in pisatelj Aleksander Solženicin je ob tem zapisal, da “…diktatorji in diktature padejo le takrat, ko se ljudje zoperstavijo lažem z vsem pogumom, ki je za to potreben.” Tudi Slovenke in Slovenci smo se tedaj pogumno zoperstavili nedemokratičnemu režimu in vzpostavili samostojno slovensko državo. Vendar danes lahko ugotavljamo, da se številna pričakovanja ljudi, ki so bili dolga desetletja ujeti za železno zaveso, v mnogočem niso uresničila. Številne težave, ki pestijo evropski prostor, so tudi posledica dejstva, da Evropa ne more biti uspešna in demokratična, dokler ne prepozna lastne totalitarne preteklosti v vseh svojih grozljivih razsežnostih. Mnogo premalo je zavedanja, da preteklosti ne moremo spremeniti, a v mnogočem vpliva na zaznavanje, presojanje in ravnanje v sedanjosti in prihodnosti. Deklaracije in resolucije različnih evropskih institucij in organizacij nas že leta opominjajo k bolj poglobljenemu in zavzetemu odnosu do zgodovinskega spomina, resnice in pravice. Pa vendar je evropski spomin kljub številnim zavezam še vedno razdrobljen, zlasti totalitarne izkušnje komunizma pa žal s težavo najdejo pot v spominsko krajino Evrope. To je med drugim tudi posledica dejstva, da sta bila nacionalni socializem in fašizem v drugi svetovni vojni poražena, komunizem pa se je s sklenitvijo zavezništva proti Hitlerju uspel za železno zaveso obdržati na oblasti vse do začetka 90tih let prejšnjega stoletja. Slovenski narod je med tistimi – redkimi – v Evropi, ki je v 20. stoletju občutil nasilje vseh treh totalitarizmov: fašizma, nacionalnega socializma in komunizma. Vsi trije so pustili posledice, ki so vidne še danes. Tako npr. strokovnjaki, ki se ukvarjajo s posledicami totalitarizmov, med drugim govorijo o še naprej trajajočem strahu in nezmožnosti pravilne presoje družbene stvarnosti. Dediščina prejšnjega režima je tudi žalosten pojav, ko ljudje namesto, da bi se postavili na lastne noge, še vedno razmišljajo, da mora zanje poskrbeti država. Da o tem, da se mnogokrat na določenih proslavah morilce slavi kot junake, niti ne govorim. Na žalost Slovenija, ki je v 20. stoletju preživela tri totalitarna prekletstva, še zmeraj ne zmore najti temeljnega političnega konsenza o tem, da so vsi totalitarni režimi nekaj slabega in da jih je zato treba na načelni ravni odločno zavreči. Lahko ugotavljamo, da smo v Sloveniji mnogo bolje razgradili posledice fašizma in nacionalnega socializma, težko pa bi trdili, da nam je uspelo ustrezno razgraditi ostanke komunizma. Morda se še spomnimo: v devetdesetih letih je nek ugledni nemški časopis malo karikirano zapisal, da naj bi bil v Sloveniji komunizem sicer mrtev, a nobeden še ni videl njegovega trupla. Se pa skorajda vsakodnevno srečujemo s še nepreštetimi trupli njegovih nasprotnikov, ki so bili večinoma brez sojenja ali pa na montiranih sodnih procesih obsojeni na smrt, dolgoletne zaporne kazni, koncentracijska in delovna taborišča, izgone iz kraja bivanja, odvzem premoženja in druge najhujše kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slovenija sodi med redke t.i. post-komunistične države, v kateri za vse storjene zločine nihče od bivše vladajoče garniture ni odgovarjal. Ni bilo lustracije, niti v najmilejših oblikah. Ljudje, ki so kršili človekove pravice in svoboščine na najrazličnejše načine, so ostali na svojih položajih. Spodletelo nam je pri mrliških listih več kot dvanajst tisoč po krivici umorjenih po drugi svetovni vojni. Seveda bi lahko in celo morala našteti tudi dosežke t.i. spravnega procesa, med njimi delovanje Pučnikove parlamentarne komisije, Komisije za prikrita morišča in Komisije za popravo krivic, odločbe Ustavnega sodišča, akcijo Sprava, delovanje nevladnih organizacij in posameznikov, ne nazadnje tudi dosežke Študijskega centra za narodno spravo, ki je v enajstih letih svojega obstoja več kot opravičil svoje delovanje in se vsestransko uveljavil tudi v mednarodnem prostoru. Če že splošni sistemski in družbeni pogoji niso najboljši, je toliko odgovornejša naloga specializiranih inštitucij, kot je Študijski center za narodno spravo. Ta šele vzpostavlja podlage za celostno, objektivno spoznanje naše polpretekle zgodovine, ki ga zgodovinska znanost ni mogla v celoti obravnavati z vidika znanstvene resnice. Spoštovani, o totalitarizmih vlada v EU, vključno v postkomunističnih državah, splošno soglasje. Ne poveličujejo totalitarnih simbolov, ne poimenujejo ulic po diktatorjih, ne nagrajujejo ljudi, ki so vodili tajno politično policijo, ki je drastično kršila človekove pravice in svoboščine. V nobeni državi EU ne bi monetarnega trga "okužili" z liki revolucionarjev s totalitarnim simbolom. A še bolj kot simboli je pomembna stvarna razgradnja totalitarnih struktur in praks. Tudi tukaj je Sloveniji precej spodletelo. V razmerah, ko vsi dejavniki, ki bi morali skrbeti za razvoj demokratične politične kulture, ne opravljajo dovolj dobro svojega poslanstva, se lahko upravičeno vprašamo, ali imajo v takšnih pogojih »resnica, pravica in spomin« še kaj možnosti. Ali pa je alternativa kaj drugega, morda neki novi barbarizem? Naj zaključim z mislijo, da nas spominski dan na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov obvezuje/zavezuje k spoštovanju civilizacijskih pridobitev našega kulturnega miljeja.  To je še posebej pomembno v času, ko upada zaupanje v institucije pravne države in demokracije.To je dan spomina, ki ga potrebujemo tudi zaradi naše prihodnosti. Naj nas opominja, da demokracija ni dana enkrat za vselej, pač pa si je potrebno vedno znova in znova zanjo prizadevati. Le tako jo lahko ohranimo in preprečimo, da se časi, ki so povzročili toliko gorja slovenskemu narodu, ne bodo nikoli več ponovili. Prihodnjim generacijam smo dolžni zapustiti demokratično in svobodno družbo, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo. Demokracija zahteva odgovoren odnos do preteklosti. To pa nam omogoča pravilno izbiro poti za naprej. Hvala za vašo pozornost!

Zadnji komentarji

Miha Skumarc

2019-08-11 23:34:36


Da, groza.
APMMB2

2019-07-28 06:13:29


Milan Kučan je poosebljeno zlo. Kjerkoli se pojavi in karkoli naredi, naredi škodo. Če se spomnimo samo začetka njegove politične kariere, ko je odnesel Staneta Kavčiča. Kavčič je bil sicer komunist, a vseeno je njegova partijska odstavitev pomenila zastoj v Sloveniji. Potem se je povzpel do generalnega sekretarja CK ZK in pod njegovim vodstvom je Slovenija bankrotirala. Bankrot Jugolavije in tudi Slovenije je povzročilo komunistično vodstvo. Se pravi je za Slovenijo pri bankrotu bil prav Kučan eden glavnih. Nasprotoval je osamosvojitvi, pa je k sreči bil poražen. Potem je nasprotoval demokratizaciji in vladavini DEMOSa. Zmagal je, saj je DEMOS razpadel in začelo se je obdobje kučanizma oziroma Murgljevanje. To vlada še danes. Kar ukaže mali mož, se nemudoma uresniči. Vmes, med padcem Demosa in današnjega dne je dolgo obdobje Murgljvanja, kjer so vidne sledi Milana Kučana. Skoraj vsa kadrovska politika je obremenjena s Kučanom. Skorajda nobenega visokega položaja v Sloveniji ne zasedejo, brez pritrditve Kučana. Kam pa je to Slovenijo pripelajlo vidimo po tem, da smo začeli zaostajati za državami vzhodnega bloka, ki so bile daleč za nami. Ugled Slovenije je v svetvni areni znatno upadel. Nihče se več ne zanima za Slovenijo. Tujih investicij je vse manj. BDP stagnira. Vlada nezadovoljstvo, ki se odraža pred vsem z zapuščanjem države. Slovenci se izseljujejo,prihajajo pa tujci in Kučan dobiva nove in nove volivce. Kučan je ustanovitelj Foruma 21. To je organizacije, ki uničuje slovensko gospodarstvo. Med člani Foruma je največ kriminalcev in največ direktorjev, ki so zavozili svoja podarjena podjetja. Na čelu teh je MIlan Kučan. Pa tega Slovenci ne smejo videti. Šopiril se bo pred Prekmurci s proslavo. Ali bodo Prekmurci požrili to žalitev? Prav Kučan jim je uničil Muro, Pomurko in druga podjetja. Mnoge je nagnal v tujino za golo preživetje. Podaril jim je Polaniča, ki je edini, ki je v Prekmurju profitiral V času največje prekmurske krize, si ni upal obskati Prekmurja. Sedaj pa si misli, da so Prekmurci pozabili njegovo kvarno delovanje. Žal, ni uničil le Prekmurja, uničil je Slovenijo.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Vlada se hvali z gospodarsko rastjo, sadov pa z državljani ni pripravljena deliti