SI
Znamki in pismo za 3,8 milijona dolarjev
Kaj se pripeti, ko naredi graver napako in guvernerjeva žena pošlje vabilo na ples?
V Fokusu
Zanimivo

Ponedeljek, 27. november 2017 ob 21:33

Odpri galerijo

Na svetu obstaja več kot pol milijona različnih znamk. Toda nobena od njih ne očara bolj, ne samo filateliste, temveč tudi ostale poznavalce in kapitalne investitorje, kakor znamka otoške državice Mavricijus z napisom POST OFFICE. Pravzaprav sta to dve znamki, oranžni mavricijus z vrednostjo 1 peni in modri mavricijus z vrednostjo 2 penija. Zelo neugledni znamki, ki sta nalepljeni na zelo obrabljeno pismo! Le kaj je tako privlačnega, da so zanju pripravljeni plačati tako pravljično vsoto dolarjev?

OTOK MAVRICIJUS

Preden se lotimo zgodbe, je potrebno še nekaj povedati o samem otoku. Mavricijus, rajski otok v Indijskem oceanu, je dolg le 65 km in širok 48 km. Leži 800 km vzhodno od večjega otoka Madagaskarja na vzhodni strani Afrike in 20° južno od ekvatorja. Ima 160 km prekrasnih peščenih plaž in je v notranjosti posejan z nepreglednimi plantažami sladkornega trsa ter banan. To je sanjski cilj marsikaterega turista, še bolj pa kakšnega navdušenega filatelista.

Otok so v 16.stoletju odkrili Portugalci (kapitan Pedro Mascarenha leta 1505) in je bil najprej njihova kolonija. Od leta 1598 do 1713 je bil v lasti Nizozemcev, ki so imeli v tem obdobju močno pomorsko državo. Leta 1715 so ga prevzeli Francozi. Ti so se zapletli v vojno z Veliko Britanijo in bili poraženi. Po “pariškem miru” so ga leta 1814 dobili Angleži. Vojaško so ga zasedli sicer že leta 1810 in je mirovna pogodba le potrdila dejansko stanje.

Francozi otok imenujejo Ile de France (Francoski otok) ali Maurice, Britanci pa Mauritius, mi mu pa pravimo Mavricijus. Otok je del Maskarenskega otočja, ki ga sestavljajo še otoki Rodriguez, Diego Garcia, Six Islands, Peros Bankos, Agalgea, Saint Brandon, Trois freres in Salomonovi otoki, ki so danes samostojna država. Favna in flora na otoku sta podobni madagaskarski. Gozdovi so izkrčeni zaradi planataž sladkornega trsa in čaja. Zanimivo je, da je otok od začetka naselila le ena vrsta sesalcev in sicer posebna vrsta netopirjev. Ostale sesalce so na otok pripeljali ljudje. Otok je najgosteje naseljeno agrarno področje na svetu. Prebivalcev je okrog 1,2 milijona in so Indijci (68%), Evropejci, Kitajci in drugi. Glede na opisane mere je površina otoka 2.640 km2, glavno mesto in največja luka je Port Louis, ki ima okrog 200.000 prebivalcev.

GUVERNER GOMM

Za razumevanje nastanka znamenite znamke je potrebno malce poznati tudi zgodovino otoka. Kot sem že opisal, so otok leta 1810 zasedli Angleži. Guverner otoka je postal sir William Maynard Gomm, ki je bil na tem položaju od leta 1842 do 1849. Za seboj je imel bleščečo vojaško kariero, bil je pribočnik in štabni general velikega angleškega vojvode Wellingtona. Gomma lahko najdemo tudi v Guinnesovi knjigi rekordov, saj je kot častnik najdlje služil v britanski vojski od leta 1799 do 1875. Torej se tudi njegovo službovanje kot guvernerja otoka šteje v vojaško službo!

Pod Francozi je na otoku izvrstno delovala poštna služba. Pod zasedbenimi angleškimi četami pa je skoraj propadla. Ko je guverner Gomm nastopil službo, je sklenil poštno upravo reorganizirati in modernizirati. Imel je celo idejo o tem, da organizira prenos poštnih pošiljk s cepelinom, kot je to zapisal v svojem pismu sorodniku iz Hampshira leta 1843.

Ob reorganizaciji je nastavil poštnega mojstra Jamesa Stuarta Brownrigga in v uradnem časopisu “Mauritius Government Gazette” 17.12.1846 izdal ukaz številka 13 o frankiranju in prenosu pisem. V ukazu se je zgledoval po reformi poštne službe v Veliki Britaniji, ki jo je uvedel sir Rowland Hill leta 1840, ko je bila izdana tudi prva znamka na svetu. Ukaz je stopil v veljavo s 1.1.1847. Med drugim 9.člen govori:

Za vsako pismo, časopis ali paket kakršnekoli vrste se plača poštna taksa po tem ukazu, če so poslani po teritoriju kolonije in od nje odvisnih delov. Na zunanji površini pošiljke mora biti nalepljena ena ali več znamk, ki pa morajo biti izdane s strani vlade, in v skupni vsoti dovolj veliki za plačilo poštnine pošiljke v skladu s tarifo in, da še niso bile uporabljene.

Tarifa za poštne pošiljke je bila:

  • 1 peni za glavno mesto Port Louis do teže 1/2 unče
  • 2 penija za poštnino po otoku do enake teže
  • 3 penije za pisma poslana iz Port Louisa v tujino
  • 4 penije za pisma poslana od drugod z otoka v tujino

RAZTRESENI GRAVER

Guverner je zaprosil edinega graverja na otoku Josepha Osmonda Barnarda, da pripravi osnutke znamk in predračun stroškov za njihovo izdelavo. Avtor znamke je emigriral leta 1838, ko je bil star šele 22 let, iz Anglije na Mavricijus. Rodil se je leta 1816 v Portsmouthu v Angliji. Leto dni potem, ko je prispel na Mavricijus se je poročil z mladenko, ki je bila nizozemskega porekla. Leta 1862 sta kupila posestvo sladkornega trsa pri mestu Grand Port. Umrl je tri leta kasneje.

Po poklicu je bil graver - bakrorezec in slikar miniatur. S seboj iz Anglije je prinesel lasten tiskarski stroj. Na njem je na začetku izdeloval vi­zi­tke in manjše miniaturne sličice. Zahtevani stroškovnik je bil narejen že ob izidu ukaza o reorganizaciji poštne službe in poslan v Veliko Britanijo s prošnjo za finančno pomoč. V njem je bilo predvideno tiskanje 500 kosov znamk po 1 peni in 500 kosov znamk po 2 penija, ducat graverskih plošč in ostali material v višini 59 funtov in 10 šilingov.

Joseph Osmond Barnard (1816-1865) in njegova prva bakrena plošča (POST OFFICE)

Barnard pa se je med tem lotil izdelave osnutkov. Temeljili so na britanskih znamkah s profilnim portretom kraljice Viktorije. A ob tem ga je zagrabilo pravo navdušenje in se je lotil graviranja, ne da bi počakal na odgovor za finančno pomoč. Na zgornji rob osnutka je Barnard zapisal besedo POSTAGE, na desnega MAURITIUS, na spodnjega pa ONE PENCE za oranžno znamko in TWO PENCE za modro znamko. Na levi rob pa je vgraviral POST OFFICE, kar se je kasneje izkazalo, da je napačno. Na voljo je imel le malo bakrenih graverskih plošč. Zato je izbral majhno ploščo, ki je imela že vgravirane elemente za družabno vizitko guvernerjeve žene. Na drugo stran je vgraviral znamki, levo za en peni in desno za dva penija. Potem je pričel znamke tiskati z laboratorijsko natančnostjo po eno na posamezen listič papirja. Najprej je natisnil vse znamke ene barve, potem pa še vse znamke druge barve.

Na levi rob je napisal POST OFFICE (=poštni urad), moral pa bi napisati POST PAID (=poštnina plačana). Napaka je izključno njegova. Navodilo za izdelavo znamk je prejel ustno na sestanku z guvernerjem, a je bil raztresen in je pozabil pravilno besedilo. Pot domov ga je večkrat vodila mimo glavnega poštnega urada, ki je imel na fasadi zapisano POST OFFICE MAURITIUS. Poleg tega pa je bil takšen zapis tudi v vseh poštnih žigih, ki so bili do tedaj v veljavi. Tudi te je graviral Barnard. Vse to ga je zapeljalo in zapisal je napačno besedo na rob znamke. Tako je nastala prva znamka na svetu z napačnim besedilom. Vsaj tako trdijo v Guinnesovi knjigi rekordov.

VELIKI BAL LADY GOMM

Kljub angleški zasedbi otoka, je bil do leta 1845 v uporabi poleg angleškega tudi francoski jezik. Tega leta je guverner Gomm sprejel uredbo, da se od 15.7.1847 dalje v vsej upravi in na otoku uporablja le angleški jezik. To je pripeljalo do nemira med francoskimi naseljenci otoka. V noči od 14.7. na 15.7.1847 se je pripetilo veliko dogodkov.

Najbolj zanimiv pa je bil na zasedanju Vrhovnega sodišča na otoku, ki je pozno v noč razpravljalo o neki sporni zadevi. Mlad francoski pravnik Celicourt Antelme je tik pred polnočjo pričel ognjevit pravniški govor v francoščini. Točno ob polnoči je sredi stavka prešel iz francoščine v angleščino in govor v angleščini tudi dokončal ob gromoglasnem ploskanju in navdušenju poslušalcev.

Ta večer je lady Gomm priredila zabavo v hiši Lodge of Triple Hope v Bourbon Streetu. Ko so njeni gostje odhajali domov, so bile ulice že polne demonstrantov, ki so se zavzemali za uporabo obeh jezikov. Naslednji dan so se nemiri stopnjevali, tako da je guverner ukazal poseg vojske in policije, ki sta s silo razbili demonstracije. Guverner je po svoji krivdi in po trmastem vztrajanju izgubil pomemben vpliv in ugled med francoskimi naseljenci. Na vztrajno prigovarjanje svoje žene, je sporno uredbo umaknil in se strinjal, da priredita veliki bal v guvernerski palači, na katerega bodo povabljeni vsi otoški pomembneži.

Dvajsetega septembra 1847 je graver Barnard sporočil guvernerju, da je znamke natisnil. Prosil je, da jih naj nekdo od poštne uprave prevzame in je čakal na nadaljnja navodila. Po navedbah iz Guinnesove knjige rekordov so te znamke tudi prve kolonialne znamke na svetu. Ker je bil veliki pomiritveni bal predviden za 30.september, je lady Gomm izkoristila priliko in je znamke, veliko modno novost, uporabila pri pošiljanju vabil gostom. Tako je bila prvi uporabnik otoških znamk. Nekaj znamk pa so na pisma nalepili njeni prijatelji in znanci. Sam ples je bil zelo uspešen in duhovi na otoku so se pomirili.

Po končanih slovesnostih pa je guverner le našel čas, da si je ogledal nove znamke. Opazil je napako in znamke umaknil iz prometa. Prav v tem času pa je prispela zahtevana pomoč za tiskanje znamk iz Velike Britanije. Barnard je takoj dobil nalogo, da pripravi nove znamke. Tokrat se graver ni zmotil, znamke so bile pravilne in njihova naklada je bila večja. Tiskane so bile z večjimi bakrenimi ploščami, po 12 znamk na poli.

LE MALO JIH JE OSTALO

Naklada znamk z napisom POST OFFICE je bila zelo nizka, le po 500 kosov za vsako vrednost, oz. barvo. Pa še od te je bilo skupno mogoče poslanih 250 do 300 znamk obeh vrednosti, preden je preostale guverner umaknil iz prodaje. V tistem času se zaradi napačnega napisa ni nihče razburjal. Filatelistov takrat še ni bilo, zato je tudi propadlo več znamk in pisem. Preostale pa so pričele krožiti po svetu.

O znamkah z napako se je razvedelo šele čez 17 let in nastal je pravi lov na redke preostale primerke. Največ jih je bilo odkritih v obdobju od leta 1880 do 1910. Zadnja je bila odkrita leta 1947, točno 100 let po njihovi izdaji. Sedaj je znanih le 26 znamk, od tega 14 oranžnih in 12 modrih.

Oranžni (1p) in modri (2p) mavricijus - POST OFFICE

Oranžni in modri mavricijus - druga izdaja - POST PAID

Med najdragocenejše primerke v filateliji štejemo potovana pisma. To so pisma, ki imajo nalepljeno znamko in so bila dejansko poslana po pošti ter prenesena do naslovnika. Pisma, ki imajo nalepljeno znamko POST OFFICE, so še posebej dragocena in dobila so svoja značilna imena. Obstaja osem pisem, štiri so bila v lasti madam Borchard in zato nosijo imena Borchard-Prime (nalepljena oranžna znamka za 1 peni), Borchard-USA (oranžna 1 peni), Borchard-Mauritius (oranžna za 1 peni) in Borchard-Royal (modra za 2 penija). Od preostalih pa nosijo pisma imena Duvivier (oranžna za 1 peni), pismo na Nemški plošči (modra za 2 penija), Bombaysko pismo (dve oranžni znamki za 1 peni) in najdragocenejše Bordojsko pismo z nalepljeno eno oranžno znamko za 1 peni in eno modro znamko za dva penija. 

ŠTIRI PISMA MADAM BORCHARD

Madam Borchard je bila soproga veletrgovca Borcharda iz Bordeauxa v Franciji, ki je imel v drugi polovici 19.stoletja živahne trgovske stike z Mavricijusom. Tako je imel tudi bogato korespondenco. Umrl je v starosti šestdeset let in vdova je opustila trgovanje. Ves njegov obsežen arhiv je odpeljal trgovec s starim papirjem. Takrat je bilo za današnje pojme verjetno uničeno veliko bogastvo. Madam Borchard pa je vseeno spravila nekaj pisem z daljnega otoka, najverjetneje kot spomin na pokojnega moža. Med njimi so bila štiri pisma, tri z nalepljeno oranžno znamko za 1 peni in eno z modro znamko za 2 penija. Ko se je razvedelo, kako dragocene so znamke, je madam Borchard vsa štiri pisma prodala V prodajo je bila prisiljena, saj so z opustitvijo trgovanja usahnili tudi njeni prihodki.

Vsa štiri pisma so šla skozi roke belgijskega filatelističnega trgovca J.B.Moensa. Ta je bil v tistem času največji trgovec z znamkami na svetu. Pismo Borchard-Prime je leta 1870 prodal belgijskemu bankirju in baronu Arthurju de Rotschildu. Po njegovi smrti so pismo imeli v posesti njegovi dediči. Ti so ga prodali znamenitemu zbiralcu grofu Ferrariju. Med filatelistično izmenjavo leta 1912, ga je prejel ameriški filatelistični trgovec. Leta 1920 ga je kupil Šved Hans Lagerlöf in ga z donacijo prepustil Švedskemu poštnemu muzeju leta 1927.

Drugo pismo z enim oranžnim mavricijusom za 1 peni, ki ga je Moens prodal, je sedaj v poštnem muzeju Združenih držav Amerike. Zato mu pravijo Borchard-USA. Tretje pismo z oražno znamko je Moens prodal poštni upravi otoka Mavricijusa za 30.000 funtov. Tako so pismo poimenovali Borchard-Mauritius. Da so ga pridobili nazaj, so na Mavricijusu ustanovili celo poseben sklad za donatorje.

Četrto pismo pa ima nalepljeno modrega mavricijusa za 2 penija. Tega je Moens prodal leto dni pred svojo smrtjo britanskemu zbiralcu Taplingu. Po njegovi smrti je bila zbirka delno prodana, del pa je ostal v zbirki Tapling v Britanskem poštnem muzeju. V delu, ki je bil v prodaji, je bilo tudi pismo z modrim mavricijusom. Tega je leta 1940 kupil valeški princ Jurij V., kasnejši britanski kralj, za 1450 funtov. To je bila takrat najvišja cena za filatelistični primerek. Ob tem je zapisana anekdota, da je eden od dvorjanov po dražbi vprašal kralja:
"Vaše veličanstvo, ali ste zasledili, da je neki norec plačal 1.450 funtov za znamko?"
Bodoči kralj se je kislo nasmehnil in odvrnil:
"Da! Tisti norec sem namreč jaz!"

Pismo je dal uokviriti kot sliko. Danes se pismo nahaja v kraljevi zbirki (Royal Collection) in zato nosi ime Borchard-Royal. Jurij V. je bil strasten filatelist in izvršni predsednik Royal Philatelic Society od leta 1896 do 1910, ko so ga okronali za kralja. Kljub temu, da kraljeva zbirka vsebuje nežigosane primerke znamk, je Jurij V. kupoval tudi dragocene žigosane primerke in potovana pisma. Še posebej so ga zanimala dragocena letalska pisma.

BAZAR V BOMBAYU

Poleg pisem z eno znamko, obstajata tudi dve pismi s po dvema nalepljenima znamkama. Zelo zanimivo zgodbo ima pismo z dvema oranžnima znamkama za en peni. Imenujejo ga bombaysko pismo.

Znana pot tega pisma se prične leta 1897 na bombayskem bazarju. O tem, kako je pismo zašlo na bazar pa lahko le ugibamo. Naslovljeno je na g.Jessoma, stanujočega v hotelu Esplanade v Bombayu. Pismo ni bilo nikoli odprto, zato domnevajo, da naslovnika ni bilo več v hotelu. Nevročena pošta se je nabirala in eden od uslužbencev hotela je pomislil, da bi s temi pismi lahko zaslužil kakšno rupijo na bazarju.

Bombaysko pismo - dva oranžna mavricijusa (črno-bela reprodukcija)

Anglež Howard je bil vladni uslužbenec v Indiji in je v prostem času hodil na bazar in iskal razne predmete. Bil je strasten zbiralec starih rokopisov in pisem. Tako je nekega dne brskal med starimi rokopisi na eni izmed stojnic. Nenadoma je odkril ovojnico z dvema najlepše ohranjenima primerkoma oranžnega mavricijusa. Pismo je kupil za 50 funtov. Tolikšen je bil Barnardov predračun za celotno naklado znamk. Leto dni kasneje ga je prodal g.Peckittu za 150 funtov. Ta se je kmalu odpravil nazaj v Anglijo. Tam si je potovanje v Indijo hitro izplačal, saj je pismo spet prodal naprej velikemu angleškemu zbiralcu Vernonu Robertsu iz Manchestera za 1800 funtov.

Ta je pismo hranil 35 let in ga ponudil v prodajo na dražbi Hind leta 1934 v Londonu. Doseglo je ceno 5000 funtov. Kupil ga je angleški zbiralec in ga skrbno čuval skozi vihre druge svetovne vojne. Leta 1963 ga je prodal na dražbu Burrus v Londonu za 28.000 funtov. Kupec je bila Louise Boyd Dale, znamenita angleška plemkinja, ki je bila strastna filatelistka. Po njeni smrti leta 1983 so pismo dobili v last njeni dediči. Ocenjujejo, da je pismo danes vredno okrog 100.000 funtov.

DRAGOCENO DARILO MADAM DUVIVER

Josephine Duviver se je le s težavo ločila od njej tako ljubega pisma. Vendar je na vztrajno prigovarjanje gospoda Peckitta le pristala na prodajo. Še posebej, ker ji je ponudil tako visoko vsoto zanj. Vedela je, da je dragoceno, a vseeno jo je cena prijetno presenetila. Pismo ji je poklonil njen pokojni mož, ko sta se poročila. Takrat je bila razočarana nad darilom, celo za malo se ji je zdelo. A Henry Adam ji je razložil, koliko je vredno. Pismo mu je poslala lady Gomm in ga povabila na znameniti ples. Pripovedoval ji je o plesu in o razmerah na otoku in o tem, kako je postal eden od članov Mavricijske vlade. Pa še o znamki z napako. Potem pa tudi o vrnitvi v domovino. Spomnila se je, da jo je zasnubil kmalu potem, ko se je vrnil v Pariz.

Peckitt je bil zelo zadovoljen. Saj je to bilo že njegovo drugo pismo z dragoceno znamko.  Njegovo dolgotrajno iskanje se je izplačalo. Prvo pismo je dobro prodal. Upal je, da bo tako tudi z drugim. Tako je tudi bilo.

Tudi to pismo z eno oranžno znamko za 1 peni je ponudil Vernonu Robertsu, ki ga je kupil za 2.600 funtov. Za razliko od prvega, bombayskega, se od tega pisma ni nikoli ločil. Po njegovi smrti so njegovo zapuščino prejeli njegovi dediči. Ti so precejšen del zbirke prodali. A niso se ločili od najdragocenejših znamk. Tako je tudi pismo z oranžno znamko POST OFFICE še vedno v njihovi lasti.

NEMŠKA PLOŠČA

Pismo z modrim mavricijusom za 2 penija je potovalo skozi roke večih filatelistov. Na koncu pa so ga kupili leta 1903 v berlinskem Reichpostmuseumu od filatelističnega trgovca Philippa Kosacka. Plačali so ga z večjo količino nemških kolonialnih znamk. Ker je bil Kosack Žid, so kasneje uničili vso dokumentacijo, ki bi kazala na opravljeno trgovino. O tem obstajajo le ustna pričevanja.

To je eno od dveh pisem, ki jih je napisal Edward Francis, vinski trgovec. V njem potrjuje, da je prejel 48 sodcev vina, ki jih je 30 že uspel prodati. Napisal je tudi, da upa, da mu ne bo potrebno spustiti cene, da bo prodal še preostanek vina. Pismo je bilo napisano 4.10.1847. Na koncu pisma je zapisal, da bo to pismo napisal v dvojniku in poslal z ladjo “Mischief”, drugo pismo pa bo poslal z ladjo “John King”. To kaže, da je bilo potovanje z ladjo takrat zelo nezanesljivo. Z dvojnim pismom pa so se povečale možnosti, da bi naslovnik pismo vseeno sprejel. Dvojnik tega pisma je znamenito bordojsko pismo.

Pismo je potovalo do Liverpoola v Angliji, tja je prispelo 14.10.1847. V Francijo, v mesto Boulogne pa je prišlo 27.12.1847, čez dva dni pa so ga sprejeli v Bordeauxu. Pismo je potovalo dva in pol meseca. Na pismu je žig “Colonies &c Art. 13”, ki označuje, da je morala francoska pošta po poštnem sporazumu iz leta 1843 plačati tri šilinge in štiri penije angleški pošti za prenos pisma preko Rokavskega preliva. Ročna oznaka “20” pa označuje strošek dostave francoske pošte iz pristanišča do Bordeauxa.

Čez pismo je zapisana velika osmica. To pomeni, da je bilo pismo na vrhu paketa, ki je bil osmi po vrsti. Tako so označevali pakete, da bi na sprejemni pošti lahko preverili količino poštnih paketov. Na pismu pa je še ena posebnost - znamka ni žigosana! Na pošti v Port Louisu poštar ni pritisnil žiga. Šele v Bordeauxu je francoski poštar opazil, da je znamka nežigosana. Pritisnil je žig in - tudi sam zgrešil!

Nemška plošča (zgoraj) in pismo z modrim mavricijusom (spodaj).

Pismo so v muzeju pripravili za razstavo na posebni plošči skupaj z nekaterimi drugimi dragocenimi znamkami. Tako je  dobilo ime “pismo z nemške plošče”. V muzeju je bilo razstavljeno na posebnem stojalu v vodoravnem položaju vse do leta 1944, ko so med drugo svetovno vojno zagrozili Rusi z osvajanjem Berlina. Dragocene primerke iz muzeja so Nemci umaknili v opuščeni rov rudnika soli pri mestu Eisleben v pokrajini Thüringen. V solnem rudniku je temperatura vedno enakomerna, pa tudi zrak je zelo suh, saj sol nase vleče vlago. Tako so pred neprilikami dobro zavarovali občutljive znamke in dragocena pisma.

Leta 1945 so dragocene primerke umaknili zahodni zavezniki, da bi ne prišli v roke Sovjetski zvezi. Med njimi je bilo tudi pismo z Nemške plošče. Na zahtevo Zahodne Nemčije so Američani zasežene znamke vrnili leta 1949. A med njimi ni bilo nekaj najbolj dragocenih znamk, kakor tudi ne Nemške plošče. V iskanje so vključil Scotland Yard in kasneje še Interpol. A iskanih dragocenosti niso odkrili.

Leta 1970 je nemška vlada razpisala nagrado za najditelja v višini 50.000 dolarjev, a pravega odziva ni bilo. Šele leta 1977 pa se je pri londonskem trgovcu Robsonu Loweju oglasil nekdanji ameriški oficir Charles E. Sweeney in mu ponudil v odkup dragoceno pismo z modrim mavricijusom. Ta se je s ponudnikom dogovoril za sestanek in poklical Scotland Yard. Pripravili so zasedo in oficirja aretirali. Na zaslišanju se je izgovarjal, da je znamke in pismo dobil od nekega nemškega zakonskega para v zahvalo, ker ju je po vojni uspel prepeljati iz ruske zasedbene cone na zahod. Spravil jih je doma, saj so bila pisma zanj brez vrednosti in pozabil nanje. Sedaj pa naj bi jih želel vrniti nazaj za razpisano nagrado.

A izkazalo se je, da jih je ukradel in skril v neugledno skrinjo na podstrešju svoje hiše v Philadelphiji. Tam jih je imel spravljene skoraj trideset let, ker je računal, da bo kraja zastarala po tem času. Poleg tega pa se je takrat znašel še v finančnih težavah. Eden izmed ameriških carinskih uslužbencev je ugotovil, da je bila dragocenost vnešena v ZDA brez plačila carine in je nemško tablo zasegel. Pri tem so Sweeneya prepričali, da jo je brezplačno  odstopil, sicer bi ga obtožili carinskega prestopka. Tako pa se je v celoti izmazal brez kazni.

Vendar je Nemška plošča še dolgih trinajst let čakala v skladišču ameriške carine. Pravico do dragocenih primerkov je poleg Zahodne Nemčije zahtevala tud Vzhodna Nemčija. Američani vsekakor niso želeli vrniti pisma na vzhod. Poleg tega so ves ta čas iskali kakršnokoli možnost, da bi dragoceno pismo nekako zadržali zase. Ko so izčrpali vse pravne možnosti in dosegli vse mogoče časovne odloge, so dragocenosti leta 1990, po združitvi Nemčije, le morali vrniti. Danes je mogoče Nemško tablo spet videti na stalni razstavi Poštnega in telekomunikacijskega muzeja Nemčije v Berlinu.

ZAPRAŠENA PISMA

Mati je bila nad svojim sinom Jeanom Legrandom zelo zaskrbljena. Mladenič je pričel zanemarjati šolo. Obenem pa je v svojo sobo nosil cele kupe starih pisem in jih skrbno ter natančno pregledoval. Jean je namreč v časopisu prebral zanimiv članek, ki je pripovedoval o najdbi dragocenih znamk z Mavricijusa. Tam je bilo tudi zapisano, da je bilo veliko trgovskih stikov tega otoka z Bordeauxom. Iz tega je Jean potegnil zaključek, da je mogoče med pošto raznih podjetij iz njegovega rojstnega Bordeauxa najti še kakšen dragocen primerek. Sklenil je, da ga bo poiskal. Hodil je od podjetja do podjetja in nabiral njihovo staro korespondenco.

Dneve in dneve je brskal med starimi in zaprašenimi pismi. Ko je že skoraj obupal in je mati grozila, da ga bo izselila iz stanovanja, če ne bo prenehal s to neumnostjo, je odkril pismo z modrim mavricijusom za 2 penija. Pismo je ponudil filatelističnemu trgovcu Th. Lemarju iz Pariza. V časopisnem članku je bilo omenjeno njegovo ime, zato se je obrnil nanj s pismom v katerem mu je poročal o svoji najdbi. Trgovec je nemudoma sedel na vlak in se odpeljal v Bordeaux. Ko je prispel tja, mu je Jean zmagoslavno pokazal še drugo pismo. Na njem sta bili nalepljeni dve znamki, ena oranžna in ena modra. Trgovec je takoj odkupil obe pismi za 56.000 frankov. Vsota, ki jo je Jean prejel, je leta 1902 veljala celoletno materino mezdo. S tem je bil bogato poplačan za svoj trud.

Francoski dijak Jean Legrand ni slutil, da je drugo pismo najlepši in najdragocenjši primerek pisem z znamkami POST OFFICE. Je edino pismo, ki ima nalepljeni obe znamki z napako, oranžno za 1 peni in modro za 2 penija. Prav tako je eno izmed dveh, ki jih ni napisala lady Gomm, temveč tesen družinski prijatelj Edward Francis. Bil je najpomembnejši trgovec na otoku in lastnik trgovskega podjetja Edward Francis & Co. Pismi sta bili naslovljeni na isto podjetje Duncan & Lurgny (tudi Lurgnie). Podjetje se je ukvarjalo s trgovanjem z vinom.

Pariški filatelistični trgovec je kasneje pismi prodal z dobičkom. Njuna pot se je ločila.

Pismo, ki je dvojnik pisma z nemške plošče, je naslovil na Messrs. Duncan and Lurgnie, vinska trgovca iz Bordeauxa. V njem se zahvaljuje za poslano pošiljko kvalitetnega francoskega vina. V pismu se z izbranimi besedami priporoča za nadaljnje sodelovanje. Ob tem pa je upal na ustrezen popust na količino in na bodoča naročila. Pismo je oddal na pošto v Port Louisu na Mavricijusu 4.oktobra 1847, le dan prej, preden je guverner Gomm umaknil znamke iz prometa. Pismo je bilo označeno kot “shipp letter” in z zasebno ladjo “John King” poslano do Plymoutha v Angliji. Od tam je bilo z drugo ladjo dostavljeno do Boulogne v Franciji. S kočijo je bilo prepeljano v Pariz in naprej v Bordeaux. Naslovnik ga je prejel 28.decembra 1847, potem ko je bilo 85 dni na poti. To je bil v tistih časih običajen dostavni rok. Pismo je bilo uvrščeno med poslovno korespondenco podjetja, ki so jo čez kakšno leto dni odnesli v arhiv. Tam se je pismo prašilo petinpetdeset let vse do 1902, ko ga je našel Jean Legrand.

Bordojsko pismo je v lasti nizozemskega poštnega muzeja in zanj so plačali 3,8 milijona dolarjev

Pariški trgovec Th. Lemar, ki ga je odkupil od Jeana, ga je prodal za 1.800 funtov Brunetu de l’Argentiere in potem je dragoceno pismo prehajalo iz rok v roke, njegova cena pa je pri vsaki prodaji naraščala. Brunet je pismo prodal na dražbi leta 1917 Alfredu Lichtensteinu za 2.500 funtov. Pismo je v letih od 1917 do 1963 šestkrat zamenjalo lastnika. Oktobra 1963 je bilo pismo na dražbi podjetja Robson Lowe Ltd. Za 28.000 funtov ga je kupil ameriški filatelistični trgovec Raymond Weill iz New Orleansa. Potrpežljivo je čakal z njegovo prodajo in spremljal, kako narašča cena drugim pismom in znamkam.

Leta 1988 ga je za izklicno ceno 250.000 dolarjev ponudil na dražbi Burrus v Londonu. Zanj so se potegovali kupci z vsega sveta. Pri ceni 700.000 dolarjev so se vsi umaknili, ostala sta le dva. Na koncu je zadnji dražitelj ponudil neverjetno vsoto 1 milijon dolarjev. Hrup udeležencev dražbe je presegel odločne udarce z dražbenim kladivom, ko je bila ponujena in sprejeta sanjska vsota za filatelistično pismo.

Pismo je bilo ponovno na dražbi švicarske filatelistične dražbene hiše Davida Feldmana leta 1993 v Zurichu, ko je zanj nizozemski Poštni muzej plačal 3,8 milijona dolarjev dolarjev. Ta dražbena hiša pa je leta 1998 prodala še nežigosanega modrega mavricijusa (2p) za 1,42 milijona dolarjev, kar je najvišja cena za posamezno znamko doslej.

 

Pripravil ANDY
Prvič objavljeno v reviji RADAR, december 2000

 

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 25. Aug 2019 at 20:22

0 ogledov

Sejem AGRA odprt, premier Šarec pobalinsko nad Marjana Podobnika, ki pa mu ni ostal dolžan
 V soboto so se za šest dni odprla vrata 57. AGRE, najpomembnejše sejemske prireditve na področju kmetijstva in agroživilstva v tem delu Evrope. Vse je kazalo, da bo svečano otvoritev »skazil« protest Sindikata kmetov in Slovenske ljudske stranke zaradi jalovega odziva države na množične napade volkov in medvedov na rejne živali,  ki so za vsak primer v bližini sejemskega prostora parkirali cisterno z gnojevko in nekaj traktorjev. To se ni zgodilo, ker naj bi po zagotovilih predsednika SLS Marjana Podobnika in prvega kmečkega sindikalista Antona Medveda iz vladnih soban prišlo trdno zagotovilo, da bodo pristojna ministrstva, v največji meri je to Zajčevo okoljsko ministrstvo, uresničilo njihove zahteve. Zaradi zagotovil, ki jih je prinesel neimenovani vladni sel prinašalec Sindikatu kmetov in vodstvu SLS, je odleglo tudi organizatorjem letošnje AGRE. Otvoritvena slovesnost se je odvijala v sproščenem in optimističnem duhu z nastopi predsednika uprave Pomurskega sejma Janeza Erjavca, predsednikom Kmetijsko gozdarske zbornice in Zadružne zveze Cveta Zupančiča in Petra Vriska ter radgonskega župana Stanislava Rojka, evropskega komisarja za kmetijstvo Phila Hogana ter ministrice za kmetijstvo dr. Aleksandre Pivec. Za preobrat pa je s škandaloznim otvoritvenim nagovorom poskrbel predsednik vlade Marjan Šarec. V uvodu je najprej popihal na dušo slovenskih kmetov, kako razume njihove probleme in težave, ker sam izhaja iz kmečke družine. Z besedami, da so vsi problemi rešljivi, vendar ne čez noč, saj so se kopičili zadnjih 25 let, je  odgovornost za stanje v slovenskem kmetijstvu preložil na praktično vse poosamosvojitvene vlade, le njegova za razmere ni nič kriva. Sledil je zavržni obračun s političnimi nasprotniki, ki si ga je Šarec v zadnjem obdobju že večkrat privoščil. Nazadnje na proslavi ob 100 letnici združitve Prekmurja z matico. Tokrat se je lotil Slovenske ljudske stranke in njenega predsednika Marjana Podobnika. Da on, Marjan Šarec torej, ne bo pristajal na izsiljevanje nekaterih, »ki so nekoč bili v nekih strankah in jih zavozili, danes bi se pa spet na plečih kmeta, ministrov in predsednika vlade povzpenjali nazaj v slovensko politiko!« Pri tem je ves čas srepo zrl v Marjana Podobnika. Šarčeva pritlehnost in brutalnost v otvoritvenem nagovoru je mnogim prisotnim vzela sapo. Dejstvo je, da je čez noč nekdo požrl svojo besedo! Je bil to Šarec, da se otvoritvena slovesnost, na kateri je bil svečani govorec, odvije brez zapletov in protestov. Je posredi popolna dezorganizacija Šarčeve vlade, da pristojni ministri ne vedo drug za drugega, s kom se kdo dogovarja in to v imenu celotne vlade. Seveda Marjanu Šarcu ni ostal dolžan Marjan Podobnik. S problematiko prekomernega števila populacije volkov in medvedov ter vse pogostejšimi napadi na rejne živali, je v družbi evropskega poslanca Franca Bogoviča predsednik sindikata kmetov Slovenije Anton Medved seznanil tudi evropskega komisarja za kmetijstvo Phila Hogana in mu predal peticijo o zvereh v Sloveniji.   V stilu »minister Gregor pa nič« si je Marjan Šarec ogledal sejemsko prizorišče, sklenil obisk s puhlo izjavo za javnost o pomenu tovrstnih prireditev za slovensko kmetijstvo in slovenskega kmeta. On že ve, saj ima kmečke korenine. Pa ne tako globoke, da bi ob odhodu s sejemskega prizorišča usmeril pogled na transparente Medvedovega Sindikata kmetov Slovenije. Mudilo se mu je, v Volčji potok namreč. Na koncu še nekaj besed o sejmu: Odprt bo do četrtka, na njem se predstavlja 1850 razstavljalcev iz 32. držav. Težišče letošnje AGRE je digitalizacija, inovativnost, znanje, povezovanje, hrana iz naše bližine, ekološko kmetovanje, generacijska pomladitev kmečkih gospodarstev,  trajnostno ravnanje z gozdovi in kmetijska tehnika ter tehnologija za visoko učinkovito ter trajnostno kmetovanje.

Sun, 25. Aug 2019 at 07:09

0 ogledov

Uvajanje novih sodelavcev je nujno potrebno
Obdobje uvajanja novih sodelavcev je izjemno pomembno tako zanje kot za podjetje. Ko smo zaposlili novega sodelavca (bodisi za določen ali nedoločen čas), se zanj in njegovega nadrejenega začneta obdobje uvajanja in istočasno obdobje »zadržanja«. Skušajte se spomniti svojih občutkov in strahov v prvi in ali drugih novih službah. Bili ste novinec. Sodelavci, okolje in dejavnost podjetja so vam bili neznani. Vsega ste se morali počasi naučiti in spoznati. Za vsakega nova sodelavca se s prvim dnem zaposlitve začne proces uvajanja v delo ali orientacija. Gre za sistematični formalni in neformalni program, s katerim novemu sodelavcu predstavimo njegove delovne obveznosti, druge sodelavce, organizacijo in politiko podjetja Uvajanje v delo je lahko kratko (nekaj dni), lahko pa tudi daljše, če gre za odgovorno in zapleteno delo. Za uvajanje novega delavca je odgovoren njegov neposredni vodja. V praksi pa se bo dejansko največ naučil in izvedel od sodelavcev, s katerimi sedi skupaj v pisarni ali dela za istim strojem. Najbolj kakovostno v delo praviloma uvajajo pripravnike, saj je za njih po zakonodaji potrebno imenovati komisijo, mentorja in izdelati program pripravništva. Če ima pripravnik mentorja, ki si (lahko) vzame dovolj časa zanj in za sodelavce, ki so mlademu sodelavcu pripravljeni pomagati z zgledi in nasveti, bosta njegovo pripravništvo oziroma uvajanje kakovostna. Tudi njegovo znanje in sposobnosti bodo primerne. Delodajalec, ki bo v takšnem pripravniku videl dobrega delavca, ga bo v primeru potrebe tudi zaposlil še za čas po pripravništvu. Pripravnik, ki se v času svojega pripravništva ne bo izkazal, se bo po končanem pripravništvu pridružil brezposelnim na zavodu za zaposlovanje. Uvajanje drugih delavcev (ki niso pripravniki) je prav tako v največji meri odvisno od neposredno nadrejenega vodje in sodelavcev oddelka (v katerem dela novo zaposleni delavec). Vsi vemo, da uvajanje novega sodelavca zahteva čas. Zato si je ta čas potrebno vzeti. Če si ga kot vodja ne boste vzeli, bo novi sodelavec morda dobil premalo navodil in smernic, kaj in kako mora postoriti dela in opravila, za katera je bil sprejet. Če je mogoče, si vsako jutro ali vsaj nekajkrat na teden vzemite 20 minut časa, da delavcu poveste ali pokažete, kako naj določeno stvar ali dejavnost opravi. V pogovoru se prepričajte, ali razume, kako naj se loti zadolžitve. Svetujte mu, na koga se lahko obrne tudi po dodatne napotke. Poleg njegovega dela ga je zaželeno seznaniti tudi z delom drugih sodelavcev v oddelku in okvirno z delom in sodelovanjem z drugimi oddelki. Če ima podjetje tudi proizvodnjo (in sam v njej ne bo delal neposredno), ga sami ali kdo drug seznanite tudi z njo. V velikih podjetjih skrbi za koordinacijo uvajanja zadolžena oseba v kadrovski službi. Če podjetje za to področje nima zadolžene osebe, mora vodja ali od njega pooblaščena oseba to uvajanje izvesti in tudi nadzorovati. Uvajanje oziroma poskusno delo je zlasti potrebno spremljati v primeru, če smo delavca zaposlili za nedoločen čas, z določenim poskusnim delom po kolektivni pogodbi. Praviloma traja poskusno delo od enega do treh mesecev. V tem primeru je potrebno imenovati (s pravilnikom) predpisano komisijo, ki spremlja delavčevo poskusno dobo. Vendar ne samo spremlja in nadzoruje. Prav člani komisije bi morali biti poleg vodje tisti, ki bodo novemu sodelavcu kar največ pomagali in svetovali. Po uspešno opravljenem poskusnem delu komisija sestavi poročilo o uspešnosti. Če je poročilo pozitivno, tedaj delavec nadaljuje delo v podjetju. Pri negativni oceni poskusnega dela delavcu preneha delovno razmerje. Vendar vedite, da mora biti tak postopek brezhibno (pravno) izveden. V nasprotnem primeru boste morali »slabega delavca« obdržati. Naj vam v tem primeru ne bol žal denarja za dobrega pravnika, ki vam bo brezhibno izvedel ta postopek. Na osnovi dolgoletnih izkušenj na kadrovskem področju sem mnenja, da je najbolj optimalno obdobje, v katerem boste spoznali delavca »v celoti in do dna duše«, eno leto. V tem času bodo tudi najbolj spretni »bleferji« pokazali svoje slabosti. Na osnovi osebnih izkušenj menim, da si vodje v začetnih mesecih vzamejo premalo časa za novega sodelavca, da bi mu kar najbolj natančno razložili, kaj od njega pričakujejo, in kako naj to opravlja oziroma koliko odgovornosti in samoiniciativnosti mu prepuščajo. Z učinkovitim uvajanjem novih sodelavcev v podjetju želijo vodje povečali varnost delavca pri delu, zmanjšati fluktuacijo delovne sile, povečali storilnost, ustvariti dobre odnose med sodelavci. Če uvajanje ni bilo dobro opravljeno, lahko pričakujemo, da novi delavec še dolgo ne bo vedel, kakšna je organizacija (formalna in neformalna), kaj vse ima, in s kom sodeluje. POMEN IZOBRAŽEVANJA IN USPOSABLJANJA Novi sodelavci, ki smo jih uvedli v delo, ter drugi zaposleni se morajo nenehno izobraževati in usposabljati v svoji stroki, saj so pred letom ali dvema pridobljena znanja že zastarela. Samo zaposleni z novimi znanji, so lahko tvorci novih idej, razmišljanj, postopkov in akcij. To od vseh (nas) zaposlenih terja neusmiljena konkurenca na trgu. Časi (iz prejšnjega družbenega sistema), ko nenehno izobraževanje ni bilo potrebno, so nepreklicno minili. Izobraževanje zaposlenih pomeni načrtno in sistematično pridobivanje novih znanj z različnimi dejavnostmi (dokvalifikacija, prekvalifikacija, nadaljevanje šolanja ali študija, obisk krajših ali daljših seminarjev, delavnic, samoizobraževanje s pomočjo knjig in revij, nenehno sledenje novostim v stroki). Navsezadnje tudi 69. člen Zakona o delovnih razmerjih govori, da ima delavec pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve zaposlitve in zaradi napredovanja. Pravice in obveznosti izobraževanja so opredeljene tudi v splošni in branžnih kolektivnih pogodbah ter v pogodbi o zaposlitvi. Samo delavci, ki se nenehno izobražujejo, bodo lahko kos nenehnim novim zahtevam trga. Zaradi tega je vedno več managerjev, ki podpirajo in spodbujajo najrazličnejše oblike izobraževanja (seveda v okviru finančnih možnosti podjetja). NAČRTOVANJE KARIERE (Nekateri) zaposleni delavci se pripravljajo in razmišljajo o prihodnjih dejavnostih in že danes skušajo razviti zmožnosti, ki jih bodo potrebovali pri prihodnjem delu. Takšni delavci s tem načrtujejo svoje razvojne programe, s katerimi je tesno povezana njihova nadaljnja delovna kariera. Kariera je načrtovano ali nenačrtovano zaporedje dela ali dejavnosti, ki vključuje elemente napredovanja (po subjektivnem občutku), samouresničevanja in osebnega razvoja v določenem času. Večina zaposlenih razmišlja o prihodnosti in se vpraša: “Kaj pa bom in kje počel čez pet, deset ali petnajst let?” Potrebo po napredovanju ter osebnem razvoju čutijo tako posamezniki kot podjetje. Namen načrtovanja karier je pomoč delavcem, da bi delali in ustvarjali tisto, v čemer so najboljši. LETNI POGOVOR S SODELAVCI Letni pogovor med vodjem in sodelavci (angl. performance appraisal) je sistematični pogovor oziroma pregled in ocena delavčevega dosedanjega dela, skupna ocena realizacije ciljev in nalog ter skupna ocena uspešnosti zaposlenega in vodje. Gre za novost, ki prihaja z Zahoda, kjer se je izkazala za koristno in uspešno metodo skupnega razmišljanja in ustvarjanja nadaljnje kariere delavca. Na letnem pogovoru se oba sogovornika pogovorita o načrtih za prihodnje ter o željah in pričakovanjih obeh. V okviru letnega pogovora skupaj določita cilje in naloge za naprej (za prihodnje leto). Tak letni pogovor je koristen za oba in jima nudi najrazličnejše informacije, ki so lahko zelo dobra podlaga za odpravljanje težav in napak, za izboljšanje medsebojnih odnosov, za izboljšanje rezultatov dela, za uspešnost in učinkovitost obeh, za še bolj kakovostno vodenje ter za vpliv na nadaljnji razvoj delavca in podjetja. Prav letni pogovor med vodjem in sodelavcem oziroma sodelavci je najvišja stopnja uresničevanja načel in metod področja upravljanja s človeškimi viri. Tako poglobljen in sistematično voden pogovor vsaj enkrat na leto je edina prava osnova za načrtovanje kariere posameznika. Idealno bi bilo, če bi se letni pogovor izvedel prav z vsemi delavci enkrat letno. Na osnovi analize stanja v slovenskih podjetjih ocenjujem, da tak letni pogovor (z managerji in strokovnimi delavci) opravljajo v 5 odstotkih večjih podjetij (nad 500 zaposlenih). Ko smo tako skupaj z delavcem načrtovali njegovo kariero ter mu s tem vzbudili željo po napredovanju, mu moramo tudi ponuditi nadzorne točke, po katerih bo sam prepoznal, kako napreduje. SPOSOBNOSTI IN NAGNJENJA ZAPOSLENIH SO RAZLIČNI Sposobnosti, znanja in tudi želje vsakega zaposlenega se zelo razlikujejo. Nekateri ne kažejo želje in volje po dodatnem pridobivanju znanj ali sprejemanju novosti. Nasprotno pa so drugi pravi »nemirni duhovi«. Kot goba pijejo nova znanja, spoznanja, izkušnje, imajo veliko zamisli in predlogov. Tudi zaposleni z enako stopnjo in celo smerjo izobrazbe se med seboj prav tako razlikujejo. Pri njih odkrivamo in spoznavamo različne sposobnosti, spretnosti, znanja in nagnjenja. Pri nekaterih pride do izraza sposobnost za vodenje, drugi so dobri v komunikaciji, pri drugih opazimo sposobnost dela v skupini, drugi pa so poglabljajo v strokovno delo, a ne želijo stikov z ljudmi. V postopku sprejemanja vseh teh sposobnosti (ali pomanjkljivosti) nikakor niste mogli odkriti in spoznati. Spoznali, odkrili in izrazili pa so se v določenem obdobju (nekaj mesecev). Prav zaradi tega morajo vodje svoje sodelavce pri njihovem delu in rezultatih dela opazovati in spoznavati: -na katerih področjih so dobri in bi se želeli razvijati;-spoznati in ugotoviti sposobnosti in znanj in področja na katerih se odlikujejo;-spoznati in ugotoviti »negativna« znanja, sposobnosti in navade posameznikov ugotoviti sposobnosti in znanja, kjer bi se delavec želel izpopolnjevati;-kar najbolj optimalno uskladiti želje posameznika s potrebami in zahtevami podjetja;-na osnovi vseh podatkov skupaj z delavcem začrtati njegovo izobrazbeno in razvojno pot (kariero) v podjetju;-zaposlenemu pomagati (v okviru možnosti) pri izobraževanju in njegovem razvoju. Vendar moram spet poudariti, da so neposredni vodje (vseh ravni) tiste osebe, ki so v prvi vrsti zadolžene za svoje sodelavce. Pri tem pa so jim v strokovno pomoč strokovnjaki s kadrovskega in drugih področij. Vodje so odgovorni za vsa področja upravljanja s človeškimi viri. Njihova naloga je, kar najbolje izkoristiti sposobnosti in zmožnosti zaposlenih, tako da ima vsak posameznik možnost, da razvije praktična znanja in spretnosti, ki jih potrebuje za učinkovitejše opravljanje svojega dela in se tako približa zastavljenim ciljem in načrtom skupine in podjetja. Vsem vodjem, ki že imate nove sodelavce (ali pripravnike) ali boste v prihodnosti za njih zadolženi, dajem nasvet: Zaprite oči in se spomnite pozitivnih stvari, ki ste jih doživeli kot pripravniki ali novinci v podjetju. To, kar bi želeli sami, ponudite svojemu sodelavcu. Negativnih izkušenj in stvari, ki se jih spominjate z grenkobo v srcu, pa kot vodja nikakor ne ponovite. Mirjana Ivanuša-Bezjak

Fri, 23. Aug 2019 at 18:31

325 ogledov

Ilegalni migranti, vsakodnevna stalnica policijskih poročil
Da vlada Marjana Šarca in ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom Boštjana Poklukarja nikakor nista sposobna zagotoviti varovanja državne meje, dokazujejo dnevna policijska poročila o tem, kako nezakoniti migranti prihajajo v vedno večjem številu.  Iz mariborskega OKC poročajo, da so včeraj  zjutraj policisti  na  mednarodnem mejnem prehodu Gruškovje, s pomočjo  merilca  CO2  in  detektorja  srčnega  utripa  ugotovili,  da se v priklopnem  tovornem vozilu turških registrskih oznak prevaža 5 državljanov Afganistana,  ki  so  se  na tak način nameravali izmakniti mejni kontroli. Vse so že včeraj vrnili hrvaškim varnostnim organom. Včeraj malo po 14. uri so policisti PP Ptuj, na železniški postaji na Ptujuprijeli  državljana  Palestine.  Ugotovili  so, da je včeraj zjutraj, naobmočju  Središča  ob  Dravi, preko začasnih tehničnih ovir  nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo na zeleni  meji  z Republiko Hrvaško. Nato je vOrmožu vstopil na mednarodni vlak, ki vozi med Budimpešto in Ljubljano. NaPtuju je, ko je opazil policiste, skušal pobegniti, vendar so ga policisti,ujeli  in prijeli. Ker je v postopku zaprosil za mednarodno zaščitno v našidržavi, so ga odpeljali v Azilni dom. Sinoči  so  policisti  PP  Ormož  na železniški postaji v Središču ob Draviprijeli   državljana  Alžirije,  ki  je  nedovoljeno  vstopil  v  RepublikoSlovenijo,  po  železniških  tirih.   Vrnili  ga  bodo  hrvaškim varnostnimorganom. Danes  ob  4.50,  so  policisti PP Ormož v Trgovišču prijeli dva državljanaPakistana, ki sta nedovoljeno vstopila v Republiko Slovenijo na zeleni mejiz  Republiko  Hrvaško,  preko začasnih tehničnih ovir. Ko so ob 6.50 iskaliprehodno  mesto,  so  ob  tem  prijeli  še  dva tujca, državljana Maroka indržavljana Alžirije. Postopki s tujci še niso zaključeni. Danes,  malo  pred  7. uro pa so policisti PP Ormož v Loperšicah prijeli šesedem  tujcev,  ki  so nedovoljeno vstopili v Republiko Slovenijo na zelenimeji z Republiko Hrvaško, preko začasnih tehničnih ovir. V skupini sta biladva državljana Irana in 5 državljanov Afganistana. Postopki s tujci še nisozaključeni. V zadnjih 24. urah je bil "izplen" mejnih policistov soboške PU nekoliko skromnejši. OKC poroča, da so na območju Ljutomera prijeli šest ilegalcev, ki so na nedovoljen način vstopili v našo državo.  Policija s posebno zloženko z nasveti občanom, kako ravnati ob srečanju z ilegalnimi migranti Ker Šarčeva vlada in ministrstvo za notranje zadeve pod Poklukarjevim vodstvom nista sposobna zagotoviti varnosti na državni meji, je naraščajoče število ilegalcev postalo dejstvo, povzročili pa so tudi že nekaj izredno težkih kaznivih dejanj. Zato je Policija že junija izdala posebno zloženko z naslovom “Preventivni nasveti občanom, kako ravnati ob srečanju z nezakonitimi migranti.” Policija v njej uvodoma pojasni: “Slovenija leži na tako imenovani zahodnobalkanski poti nezakonitega priseljevanja v Evropsko unijo. Nezakonito priseljevanje ni izziv le za našo državo, saj se z njim srečuje večina držav Evropske unije. Za varovanje meje je v naši državi pristojna policija, k učinkovitemu izvajanju pa lahko veliko prispevate tudi občani.” Kot pojasnjujejo, je naloga policije zagotavljanje varnosti prebivalcev, zato naj bi ves čas skrbeli za osebno varnost in varnost njihovega premoženja: “Policisti v vseh primerih uradno pregonljivih kaznivih dejanj (s tem izrazom opredeljujemo tudi prekrške, ki so ravno tako uradno pregonljivi) izvedemo vse potrebne ukrepe, s svojimi aktivnostmi pa nezakonita ravnanja tudi preprečujemo, kar velja tudi za širše območje državne meje.” Vsakomur, ki prebere policijska navodila je jasno, da ne vlada Marjana Šarca, ne ministrstvo za notranje zadeve Boštjana Poklukarja, ne obvladujeta migrantske problematike. Zato nam ponujajo novodobno različico socialistične "Nič nas ne sme presenetiti!"

Fri, 23. Aug 2019 at 13:53

475 ogledov

Ob 23. avgustu, evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov
V četrtek, na dan pred evropskim dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki  naredili nepopravljivo škodo človeštvu v 20 stoletju so  bile pripravljene spominske slovesnosti in Maša za vse žrtvetotalitarizmov  v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo. V Sloveniji in širši Evropi evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov na podlagi resolucije Evropskega parlamenta obeležujemo 23. avgusta. Slednji je bil kot dan spomina na žrtve totalitarnih režimov določen, ker je bil na ta dan leta 1939 podpisan pakt med takratno Nemčijo in Sovjetsko zvezo, s katerim sta se dogovorili o nenapadanju in določili interesne sfere obeh držav v Evropi. V počastitev spomina na žrtve, ki so jih povzročili  vsi totalitarizmi 20. stoletja so položili cvetje pred spominsko ploščo pri ameriškem veleposlaništvu na Prešernovi in pred spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani. Pred spominsko ploščo pri Ameriškem veleposlaništvom  se je odvila kratka slovesnost, ki jo je z  uvodnim govorom otvorila Marta Keršič, sodelavka Študijskega centra za narodno spravo. "Naloga demokracije je, spominjati se vseh zablod preteklosti in skrbeti za svobodo v sedanjem času", je povedala. Vse navzoče je pri spominski plošči nagovorila tudi odpravnica poslov na ameriškem veleposlaništvu Susan Falatko, ki je med drugim  bila mnenja, da je tragedija, ki so jo storili totalitarni režimi, del človeškega kolektivnega spomina in da bi bila pozaba teh krutih dogodkov iz preteklosti nevarna. Tovrstni dogodki so vedno vredni spomina in to mora  ostati tako. Mašo je daroval  ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar. "Totalitarni režimi so povzročili Treblinko, Teharje, Rog, Hudo Jamo in v narod vsekali rane, ki še vedno bolijo in krvavijo Zanj so komunizem, fašizem in   nacionalsocializem je označil kot smrtno senco človeštva. Po besedah msgr. Dr. Franca Šuštarja,  »lahko bolečino preteklosti premagamo z molitvijo in Božjo pomočjo ter ljubeznijo in spoštovanjem do drug drugega«.  V nadaljevanju je potekala krajša slovesnost z kulturno prireditvijo in  slavnostnim  govorom  dr. Andreje  Valič Zver. Ta je v svojem nagovoru dejala da  je Slovenija na svojih tleh doživela vse tri totalitarizme, nacionalsocializem,  fašizem  in komunizem. Kot država  je bila uspešna pri razgrajevanju posledic dveh totalitarizmov, nacizmom in fašizmom, ne pa tudi komunizma. Je pravzaprav ena redkih postkomunističnih držav, ki  to ni  storila  z javno obsodbo komunizma, kar kot državi ni v čast, nam državljanom pa početja predstavnikov države, ki se ga lahko sramujemo in nas postavlja v položaj za katerega nismo »prispevali« opisano nelagodje pred zunanjim svetom. "Spominski dan na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov obvezuje k spoštovanju civilizacijskih pridobitev našega kulturnega miljeja. To je še posebej pomembno v času, ko upada zaupanje v institucije pravne države in demokracije." V zaključni misli je dr. Valič Zverova  dejala,  da "Dan spomina potrebujemo tudi zaradi naše prihodnosti. Naj nas opominja, da demokracija ni dana enkrat za vselej, pač pa si je potrebno vedno znova in znova zanjo prizadevati. Le tako jo lahko ohranimo in preprečimo, da se časi, ki so povzročili toliko gorja slovenskemu narodu, ne bodo nikoli več ponovili. Prihodnjim generacijam smo dolžni zapustiti demokratično in svobodno družbo, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo." Kulturni del programa so soustvarjali  predstavniki vojaškega vikariata  ter solistka Lejla Ivana  Irgl ter Dušan Ješelnik na orglah. Vane K. Tegov

Thu, 22. Aug 2019 at 20:57

462 ogledov

Predsednik Borut Pahor jih ni imenoval, je pa obsodil zločinskost vseh treh totalitarnih in avtoritarnih režimov
Na predvečer evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov v četrtek so spominsko pietetno slovesnost pripravili tudi v Lendavi, v Muzeju meščanstva Lendava. Udeležil se je je tudi predsednik republike Borut Pahor, ki je pred samo slovesnostjo skupaj z Eriko Fürst, edino prekmursko židinjo, ki je preživela taborišče smrti v Mathausnu, v spominskem parku pred prvo lendavsko dvojezično osnovno šolo  položil venec k spomeniku žrtvam druge svetovne vojne in žrtvam rasnega, nacionalnega ter ideološkega fanatizma iz obdobja po drugi svetovni vojni v Lendavi in njeni okolici.  Sledila je spominska slovesnost v lendavskem Muzeju meščanstva, na katerem so opozorili na grozovite posledice vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Župan občine Lendava je spomnil, da je bila Lendava skozi svojo zgodovino venomer kraj, v katerem so živeli pripadniki različnih narodnosti in veroizpovedi, tudi židje, ki so bogatili kulturni prostor mesta. V drugi svetovni vojni so jih v celoti izselili ter deportirali v množična uničevalna taborišča, največ v Mathausen, od koder so se vrnili le redki. Tudi zato se je Lendava pridružila projektu "spotikavci - tlakovci spomina (stolpersteine), katerega pobudnik je Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Prvi spotikavci so že v Mariboru in Ljubljani, v Lendavi pa jih bodo slavnostno položili 17. septembra na Glavni ulici pred hišami judovskih družin Blau in Balkany, ki so bili žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Poslej bodo simbolno opominjali na njihovo trpljenje ter neprecenljiv prispevek in pečat, ki so ga zapustili našemu mestu. S tem bodo nekdanje meščane judovskega porekla vrnili na lendavske ulice.  Zbrane je s projektom Spotikvaci seznanil Boris Hajdinjak, pri čemer je izrazil izredno zadovoljstvo nad tem, da se k projektu pridružuje tudi občina Lendava. Spotikavce naj bi namestili tudi v Murski Soboti.  Predsednik republike Borut Pahor pa je v svojem nagovoru, ko je podelil spominsko listino častnega pokroviteljstva nad umetniškim projektom postavitve Spotikavcev v Lendavi spomnil na vsa grozodejstva in množične, ki so jih v polpretekli zgodovini, tudi na slovenskih tleh, povzročili vsi trije totalitarni in avtoritarni režimi. Že res, da jih Pahor ni imenoval, vendar je s tem, ko je vse tri postavil na isti imenovalec zločinskosti, jasno povedal, da vanj sodi tudi komunizem.  VIDEO: nagovor PRS Boruta Pahorja 

Thu, 22. Aug 2019 at 20:02

315 ogledov

Ljubljana: Na predvečer evropskega spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov maša in simpozij
Študijski center za narodno spravo od sprejetja resolucije Evropskega parlamenta vsako leto pripravi spominsko slovesnost, s katero opozarja na množične kršitve človekovih pravic, svoboščin in dostojanstva, ki so jih povzročili vsi trije totalitarizmi: fašizem, nacionalsocializem in komunizem. Vsem, ki so kadarkoli doslej dali življenja za mir in sožitje med človeštvom ali so bili žrtve krutosti in človeških zablod, smo dolžni izreči spoštovanje in se jih spominjati. Pri pripravi letošnjih spominskih dogodkov so poleg Študijskega centra za narodno spravo, sodelovali Vojaški vikariat Slovenske vojske, Stolna župnija sv. Nikolaja Ljubljana in drugi sodelavci.  Tudi letos so položili cvetje pred spominsko ploščo pri ameriškem veleposlaništvu na Prešernovi ulici in pred spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani. Ob 18. uri je v ljubljanski stolnici sledila sv. maša za vse žrtve, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar. Po maši pa je na akademiji v organizaciji Vojaškega vikariata Slovenske vojske zbrane nagovorila dr. Andreje Valič  Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Njen nagovor objavljamo v celoti. Spoštovani gospe in gospodje, visoki gostje, dragi prijatelji, lepo vas pozdravljam v svojem imenu in imenu Študijskega centra za narodno spravo, ki že enajsto leto zapored obeležuje 23. avgust, evropski dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Naj se ob tej priložnosti najprej iskreno zahvalim vsem, ki ste se zbrali, da s sveto mašo in memorialno slovesnostjo počastimo žrtve. Moja srčna zahvala tudi vsem, ki ste se trudili s pripravo in izvedbo letošnjih dogodkov, še posebej Vojaškemu vikariatu Slovenske vojske, msgr. dr. Francetu Šuštarju, gospe Lejli Irgl in gospodu Dušanu Ješelniku, stolni župniji Sv. Nikolaja ter mojim sodelavkam in sodelavcem. Spoštovani,                                                kot vemo, je leta 2012 slovenska vlada pod vodstvom Janeza Janše razglasila 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Vladna odločitev je temeljila na Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu iz aprila leta 2009. Resolucijo je podprla velika večina evropskih poslancev, vključno z vsemi slovenskimi. V ospredje je postavila trpljenje žrtev kot osrednji skupni imenovalec vseh totalitarnih režimov. In prav to: torej teptanje in nespoštovanje vsakršnih človekovih pravic in temljnih svoboščin je esenca vseh totalitarizmov in vseh njihovih pojavnih oblik. Človeško dostojanstvo je poteptano v prah in človek kot enkratno bitje je ponižan na raven »kosti«, kot nas opozarja pisatelj Boris Pahor. Filozofinja Hanna Arendt, ki je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja napisala temeljno delo o totalitarizmih, je ugotavljala: »Končni cilj totalitarne ideologije ni preoblikovanje zunanjih pogojev človeške eksistence in tudi ne revolucionarno preoblikovanje družbenega reda, temveč transformacija človeške narave same, ki se, taka kot pač je, neprestano zoperstavlja totalitarnemu procesu.« Raziskovalec totalitarizmov Tsvetan Todorov pa je zapisal, da »totalitarni projekt temelji na antropoloških in zgodovinskih hipotezah, da vojna razkrije pravo človeško naravo. Zatorej legitimizira nasilje, revolucijo in teror, da bi pridobil in obdržal oblast… Obenem totalitarizem promovira sekularno mesijanstvo oziroma utopije, nebeško kraljestvo na zemlji in rešitev za vse… Z represivnim aparatom vzpostavljeni totalitarni režim temelji na unifikaciji…izničenju razlik med družbenim in privatnim…uničenju svobode posameznika in podreditvi vseh oblik družbenega življenja, še posebej ekonomskega, močni državi.« Pritrjuje mu eden najvidnejših kulturnih antropologov René Girard, ki zapiše, da so totalitarni režimi 20. stoletja »…dejansko nova pojavna oblika starega, k enoumju stremečega poganstva.« Todorov poudarja tudi, da »...zgodovina evropskega 20. stoletja ne more biti ločena od zgodovine totalitarizma. Izvorna totalitarna država, sovjetska Rusija, je vzniknila v času prve svetovne vojne in kot ena od posledic te vojne... Kmalu je sledila nacistična Nemčija. Druga svetovna vojna se je začela z zavezništvom teh dveh totalitarnih držav in se sprevrgla v neusmiljen boj med njima. Obdobje hladne vojne je bila bitka med zahodnim in komunističnim svetom...«. Spoštovani, Letošnje leto zaznamujejo pomembne obletnice. Naj se na kratko najprej ustavim ob osemdesetletnici pakta med dvema zločinskima režimoma, pakta med Hitlerjem in Stalinom ter posledično izbruha druge svetovne vojne. Kot vemo, sta 23. avgusta 1939 nacionalsocialistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza, ki sta v dvajsetem stoletju povzročili najhujše zločine (vojne zločine, zločine proti človeštvu, genocid) sklenili pogodbo o nenapadanju. Konec septembra 1939 sta obe državi sklenili še t.i. mejno in prijateljsko pogodbo. Obe pogodbi sta vsebovali tajni dodatni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav in medsebojno podporo pri okupaciji sosednjih ozemelj. Neizpodbitno dejstvo je, da sta Nemčija in Sovjetska zveza začeli drugo svetovno vojno kot zaveznici. Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra 1939, Sovjetska zveza pa 17. septembra. Sovjetska zveza je potem leta 1940 zasedla in priključila tudi baltske države: Estonijo, Latvijo in Litvo, napadla je tudi Finsko, ki pa se ji je zoperstavila. Kot poudarja zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, sta »…SZ in Nemčija sodelovali na vseh mogočih področjih. Med drugim sta podpisali tri gospodarske sporazume, tako da lahko danes upravičeno trdimo, da je SZ pomagala graditi nemško vojno industrijo.«[5] Seveda je tudi nemška industrija podpirala sovjetsko. Obenem pa je sovjetska partija sebi podrejene komunistične partije, tudi jugoslovansko, ščuvala v upor proti t.i. imperialistom, torej predvsem ZDA in Veliki Britaniji. Jugoslovanska in slovenska partijska nomenklatura sta tako paktirali s Hitlerjevo vojno mašinerijo vse do napada na Jugoslavijo v začetku aprila 1941. Tedaj se je Hitler prelevil v smrtnega sovražnika, Stalin pa je ostal zvezda vodnica jugoslovanski partijski vrhuški vse do resolucije Informbiroja. In nanjo se navezuje tudi spomin na dogodke izpred sedemdesetih let, ko je bila na Goli otok prepeljana prva skupina zapornikov iz Slovenije, ki so jih tedanje jugoslovanske oblasti poslale v pekel na Jadranskem morju. V septembru pa se bomo spomnili tudi sedemdesetletnice ustanovitve taborišča v kočevski vasi Ferdreng. Obe taborišči kot še mnoga druga sodita v dosedaj še neprešteto plejado evidentnega, sistemskega in množičnega kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin po drugi svetovni vojni v jugoslovanski državi. Jugoslovanska, s tem pa tudi slovenska komunistična oblast se je po prevzemu oblasti dosledno naslonila na doktrino marksistično/boljševističnega razrednega boja in že med, zlasti pa ob koncu vojne in neposredno po njej, pobila na tisoče in tisoče ljudi, ki še vedno večinoma nepokopani ležijo v globelih, rudniških jaških, jamah... Tako opevana t.i. svoboda v povojni komunistični Jugoslaviji je že ob najmanjšem verbalnem deliktu trčila ob meje dopustnega. Ljudem je določala, kaj smejo početi, misliti in govoriti in česa ne smejo. Strah se je počasi, a prepričljivo zasidral globoko v ljudi. Za dolga desetletja je poškodoval duha slovenskega človeka in ga pahnil v stanje nesvobode, tiranije in krutega nasilja nad človekovim dostojanstvom. A kot je v svojem znamenitem govoru o imperiju zla leta 1982 poudaril ameriški predsednik Ronald Reagan, »…režimi, ki jih sadijo bajoneti, nimajo korenin…«. Nadaljeval je z mislijo, da »…že od eksodusa v starem Egiptu zgodovinarji v svojih knjigah pišejo o ljudeh, ki so se žrtvovali ali se borili za svobodo…« in omenil bitko pri Termopilah, Spartakov upor, rušenje Bastille, varšavsko vstajo, brutalne policijske intervencije v Vzhodni Nemčiji leta 1953, na Madžarskem leta 1956, na Češkoslovaškem leta 1968, na Poljskem leta 1981. »Povsod je vedno znova priplavala na dan človekova instinktivna želja po svobodi in samopotrditvi.« In ta silovita, večna in neustavljiva človekova želja po svobodi in dostojanstvu se je pred tridesetimi leti zlila v veličastno dogajanje, ki ga ponazarja padec berlinskega zidu, železne zavese in propad komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi, kar je milijonom ljudi prineslo novo upanje za boljšo prihodnost in življenje v svobodi. Ruski disident in pisatelj Aleksander Solženicin je ob tem zapisal, da “…diktatorji in diktature padejo le takrat, ko se ljudje zoperstavijo lažem z vsem pogumom, ki je za to potreben.” Tudi Slovenke in Slovenci smo se tedaj pogumno zoperstavili nedemokratičnemu režimu in vzpostavili samostojno slovensko državo. Vendar danes lahko ugotavljamo, da se številna pričakovanja ljudi, ki so bili dolga desetletja ujeti za železno zaveso, v mnogočem niso uresničila. Številne težave, ki pestijo evropski prostor, so tudi posledica dejstva, da Evropa ne more biti uspešna in demokratična, dokler ne prepozna lastne totalitarne preteklosti v vseh svojih grozljivih razsežnostih. Mnogo premalo je zavedanja, da preteklosti ne moremo spremeniti, a v mnogočem vpliva na zaznavanje, presojanje in ravnanje v sedanjosti in prihodnosti. Deklaracije in resolucije različnih evropskih institucij in organizacij nas že leta opominjajo k bolj poglobljenemu in zavzetemu odnosu do zgodovinskega spomina, resnice in pravice. Pa vendar je evropski spomin kljub številnim zavezam še vedno razdrobljen, zlasti totalitarne izkušnje komunizma pa žal s težavo najdejo pot v spominsko krajino Evrope. To je med drugim tudi posledica dejstva, da sta bila nacionalni socializem in fašizem v drugi svetovni vojni poražena, komunizem pa se je s sklenitvijo zavezništva proti Hitlerju uspel za železno zaveso obdržati na oblasti vse do začetka 90tih let prejšnjega stoletja. Slovenski narod je med tistimi – redkimi – v Evropi, ki je v 20. stoletju občutil nasilje vseh treh totalitarizmov: fašizma, nacionalnega socializma in komunizma. Vsi trije so pustili posledice, ki so vidne še danes. Tako npr. strokovnjaki, ki se ukvarjajo s posledicami totalitarizmov, med drugim govorijo o še naprej trajajočem strahu in nezmožnosti pravilne presoje družbene stvarnosti. Dediščina prejšnjega režima je tudi žalosten pojav, ko ljudje namesto, da bi se postavili na lastne noge, še vedno razmišljajo, da mora zanje poskrbeti država. Da o tem, da se mnogokrat na določenih proslavah morilce slavi kot junake, niti ne govorim. Na žalost Slovenija, ki je v 20. stoletju preživela tri totalitarna prekletstva, še zmeraj ne zmore najti temeljnega političnega konsenza o tem, da so vsi totalitarni režimi nekaj slabega in da jih je zato treba na načelni ravni odločno zavreči. Lahko ugotavljamo, da smo v Sloveniji mnogo bolje razgradili posledice fašizma in nacionalnega socializma, težko pa bi trdili, da nam je uspelo ustrezno razgraditi ostanke komunizma. Morda se še spomnimo: v devetdesetih letih je nek ugledni nemški časopis malo karikirano zapisal, da naj bi bil v Sloveniji komunizem sicer mrtev, a nobeden še ni videl njegovega trupla. Se pa skorajda vsakodnevno srečujemo s še nepreštetimi trupli njegovih nasprotnikov, ki so bili večinoma brez sojenja ali pa na montiranih sodnih procesih obsojeni na smrt, dolgoletne zaporne kazni, koncentracijska in delovna taborišča, izgone iz kraja bivanja, odvzem premoženja in druge najhujše kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slovenija sodi med redke t.i. post-komunistične države, v kateri za vse storjene zločine nihče od bivše vladajoče garniture ni odgovarjal. Ni bilo lustracije, niti v najmilejših oblikah. Ljudje, ki so kršili človekove pravice in svoboščine na najrazličnejše načine, so ostali na svojih položajih. Spodletelo nam je pri mrliških listih več kot dvanajst tisoč po krivici umorjenih po drugi svetovni vojni. Seveda bi lahko in celo morala našteti tudi dosežke t.i. spravnega procesa, med njimi delovanje Pučnikove parlamentarne komisije, Komisije za prikrita morišča in Komisije za popravo krivic, odločbe Ustavnega sodišča, akcijo Sprava, delovanje nevladnih organizacij in posameznikov, ne nazadnje tudi dosežke Študijskega centra za narodno spravo, ki je v enajstih letih svojega obstoja več kot opravičil svoje delovanje in se vsestransko uveljavil tudi v mednarodnem prostoru. Če že splošni sistemski in družbeni pogoji niso najboljši, je toliko odgovornejša naloga specializiranih inštitucij, kot je Študijski center za narodno spravo. Ta šele vzpostavlja podlage za celostno, objektivno spoznanje naše polpretekle zgodovine, ki ga zgodovinska znanost ni mogla v celoti obravnavati z vidika znanstvene resnice. Spoštovani, o totalitarizmih vlada v EU, vključno v postkomunističnih državah, splošno soglasje. Ne poveličujejo totalitarnih simbolov, ne poimenujejo ulic po diktatorjih, ne nagrajujejo ljudi, ki so vodili tajno politično policijo, ki je drastično kršila človekove pravice in svoboščine. V nobeni državi EU ne bi monetarnega trga "okužili" z liki revolucionarjev s totalitarnim simbolom. A še bolj kot simboli je pomembna stvarna razgradnja totalitarnih struktur in praks. Tudi tukaj je Sloveniji precej spodletelo. V razmerah, ko vsi dejavniki, ki bi morali skrbeti za razvoj demokratične politične kulture, ne opravljajo dovolj dobro svojega poslanstva, se lahko upravičeno vprašamo, ali imajo v takšnih pogojih »resnica, pravica in spomin« še kaj možnosti. Ali pa je alternativa kaj drugega, morda neki novi barbarizem? Naj zaključim z mislijo, da nas spominski dan na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov obvezuje/zavezuje k spoštovanju civilizacijskih pridobitev našega kulturnega miljeja.  To je še posebej pomembno v času, ko upada zaupanje v institucije pravne države in demokracije.To je dan spomina, ki ga potrebujemo tudi zaradi naše prihodnosti. Naj nas opominja, da demokracija ni dana enkrat za vselej, pač pa si je potrebno vedno znova in znova zanjo prizadevati. Le tako jo lahko ohranimo in preprečimo, da se časi, ki so povzročili toliko gorja slovenskemu narodu, ne bodo nikoli več ponovili. Prihodnjim generacijam smo dolžni zapustiti demokratično in svobodno družbo, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo. Demokracija zahteva odgovoren odnos do preteklosti. To pa nam omogoča pravilno izbiro poti za naprej. Hvala za vašo pozornost!
Teme
filatelija

Zadnji komentarji

Miha Skumarc

2019-08-11 23:34:36


Da, groza.
APMMB2

2019-07-28 06:13:29


Milan Kučan je poosebljeno zlo. Kjerkoli se pojavi in karkoli naredi, naredi škodo. Če se spomnimo samo začetka njegove politične kariere, ko je odnesel Staneta Kavčiča. Kavčič je bil sicer komunist, a vseeno je njegova partijska odstavitev pomenila zastoj v Sloveniji. Potem se je povzpel do generalnega sekretarja CK ZK in pod njegovim vodstvom je Slovenija bankrotirala. Bankrot Jugolavije in tudi Slovenije je povzročilo komunistično vodstvo. Se pravi je za Slovenijo pri bankrotu bil prav Kučan eden glavnih. Nasprotoval je osamosvojitvi, pa je k sreči bil poražen. Potem je nasprotoval demokratizaciji in vladavini DEMOSa. Zmagal je, saj je DEMOS razpadel in začelo se je obdobje kučanizma oziroma Murgljevanje. To vlada še danes. Kar ukaže mali mož, se nemudoma uresniči. Vmes, med padcem Demosa in današnjega dne je dolgo obdobje Murgljvanja, kjer so vidne sledi Milana Kučana. Skoraj vsa kadrovska politika je obremenjena s Kučanom. Skorajda nobenega visokega položaja v Sloveniji ne zasedejo, brez pritrditve Kučana. Kam pa je to Slovenijo pripelajlo vidimo po tem, da smo začeli zaostajati za državami vzhodnega bloka, ki so bile daleč za nami. Ugled Slovenije je v svetvni areni znatno upadel. Nihče se več ne zanima za Slovenijo. Tujih investicij je vse manj. BDP stagnira. Vlada nezadovoljstvo, ki se odraža pred vsem z zapuščanjem države. Slovenci se izseljujejo,prihajajo pa tujci in Kučan dobiva nove in nove volivce. Kučan je ustanovitelj Foruma 21. To je organizacije, ki uničuje slovensko gospodarstvo. Med člani Foruma je največ kriminalcev in največ direktorjev, ki so zavozili svoja podarjena podjetja. Na čelu teh je MIlan Kučan. Pa tega Slovenci ne smejo videti. Šopiril se bo pred Prekmurci s proslavo. Ali bodo Prekmurci požrili to žalitev? Prav Kučan jim je uničil Muro, Pomurko in druga podjetja. Mnoge je nagnal v tujino za golo preživetje. Podaril jim je Polaniča, ki je edini, ki je v Prekmurju profitiral V času največje prekmurske krize, si ni upal obskati Prekmurja. Sedaj pa si misli, da so Prekmurci pozabili njegovo kvarno delovanje. Žal, ni uničil le Prekmurja, uničil je Slovenijo.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Znamki in pismo za 3,8 milijona dolarjev