Virusu so priučena in pridobljena (pomembno: ne naravna) prepričanja, mišljenja, ki so glavni zaviralci uspeha in doseganja pristne sreče pri večini ljudi v Sloveniji. Odstranimo jih.

 

 Padci so pri nas prepovedani. Eno najboljših potrditev in svež pogled na to sem dobila v Kaliforniji pri pogovoru s tamkajšnjim podjetnikom: »Veš, kaj je glavna razlika med nami, Američani, in vami, Evropejci? Zmožnost pasti!

Če v Ameriki poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, a ti ne uspe, propadeš – je to OK. 

Če potem še enkrat poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, ti morda malo uspe, a spet propadeš – po tem si zaslužiš že aplavz, saj jih ni veliko, ki zmorejo zbrati moč in pogum in se še enkrat podati na pot. Če potem še enkrat poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, in ti morda spet malo uspe, a ponovno propadeš – si heroj. Če potem še enkrat poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, in ti morda uspe, a ponovno propadeš – si kralj.

In če potem še enkrat poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, in ti uspe, si Bog! In takšne zgodbe dajemo v javnost.«

Večkrat so res pripovedovali zgodbe, kakršne so, na primer:

 

  • Colonel Sanders – njegov slavni recept peke piščanca so zavrnili vsaj tisočkrat, preden ga je sprejela neka restavracija, in tako se je začel Colonelov imperij.
  • Henry Ford – njegovi prvi podjetji sta propadli, preden je ustanovil slavni Ford Motor Company in postal eden od treh najbogatejših in najslavnejših ljudi tistega časa.
  • Walt Disney – režiserja in animatorja so odpustili s pojasnilom, da mu manjka izvirnih zamisli in domišljije.
  • Richard Branson – nima zgolj uspešnih produktov; med drugim je ustanovil tudi Virgin Cola in Virgin Vodka, ki nista uspela.
  • Thomas Edison – učitelji so mu rekli, da je preneumen, da bi razumel kar koli. Imel je več kot 9000 neuspelih poizkusov, preden je razvil uporabno žarnico. Pozneje je rekel, da ga je vsak neuspeli poizkus naučil nečesa novega, torej so bili vsi neuspehi zgolj koraki do uspeha.
  • Marilyn Monroe – igralko so odpustili iz produkcijske hiše FOX, ker je njen producent trdil, da ne zna igrati in ni privlačna.
  • Mark Cuban – preden je uspel (svoje podjetje Broadcast je prodal gigantu Yahoo), je bil neuspešen pri mnogih opravilih, celo kot natakar ni znal odpreti steklenice vina. O svojih
  • napakah je povedal: »Ni pomembno, kolikokrat se zmotiš, pomembno je, da imaš vsaj enkrat prav. Velikokrat sem bil videti neumno, a vsakič sem se nekaj novega naučil.«
  • Michael Jordan – v srednji šoli ga niso sprejeli v košarkarsko moštvo; odšel je domov, se zaklenil v sobo in jokal. »V svoji karieri sem zgrešil več kot devet tisoč metov na koš. Izgubil sem skoraj tristo tekem. Šestindvajsetkrat so mi zaupali odločilni zmagoviti met ... in sem zgrešil. Grešil in izgubljal sem znova in znova. In prav zato sem uspel!« je dejal.

 

Američan me je potem znova spomnil: »Kaj pa pri vas, Evropejcih?

»Če enkrat poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, a ti ne uspe, propadeš, si norec. Poleg tega si v očeh večine kriminalec. Pa to še niti ni najhuje.

Skupnost te izloči, kot da si nekaj negativnega, tvoje otroke pa označijo za slabe, ker prihajajo iz takšne družine. Kot da vam nekako NI DOVOLJENO PASTI. Zato si tudi manj upate in na koncu manj dosežete.«

Ne pravim, da moramo v vsem slediti mišljenju in delovanju Američanov, daleč od tega. DALEČ od tega ... A zagotovo se lahko marsičesa naučimo od njih, če si tega želimo. In zmožnost pasti je zagotovo ena od teh lastnosti. (Več o tem sem pisala v knjigi Ameriški milijonarji so spregovorili.) Padci v naših življenjih so bili, so in bodo. Dejstvo. Zato se mi zdi napačno, da se s strahom nenehno osredotočamo na to, kaj početi, da NE pademo. Ker padli bomo. Prej ali slej. Na žalost ali na srečo.

Raje se vprašajmo: kaj storiti, da se po padcih čim prej poberemo, se iz njih česa naučimo in gremo dalje.

Če se s strahom osredotočamo le na to, kako NE pasti, bomo vedno ostali PASIVNI. Če pa padce sprejmemo kot nekaj običajnega, kot nekaj, kar se bo zgodilo, a že razmišljamo o tem, kako se hitro pobrati in iti naprej, si bomo v življenju upali mnogo več poizkusiti, preizkusiti, biti hitrejši, dejavnejši, ustvarjalnejši ... in posledično zagotovo uspešnejši.

Naj vam povem meni eno najlepših zgodb. Resnična zgodba. Zgodba o pogumu, moči, vztrajnosti in neizmerni ljubezni.

 

Derek Redmond na olimpijskih igrah leta 1992. Finalna tekma – teče na 400 metrov. Derek je absolutni favorit. Nima še zlate olimpijske medalje. Tokrat jo pričakuje ... On in množica, ki spremlja tekmo.

Start. Začetek je dober, prevzema vodstvo. Po 150 metrih začuti hudo bolečino v desni nogi. V bolečinah se zvije, ustavi, pade. Zdravniki (in seveda novinarji) pritečejo do njega, da bi mu nudili pomoč. Zanj je tekma končana, olimpijskega odličja ne bo videl ...

Ne pozabimo, da športniki garajo leta in leta, vse svoje življenje prilagajajo športu (prehrano, prosti čas, družino ...), da imajo enega, dva, morda tri ali štiri »olimpijske trenutke«; v življenju, ko se morajo izkazati. Če nam takšna izkušnja ni poznana, si težko resnično

predstavljamo, kakšno razočaranje in obup je Derek občutil v tistem trenutku.

Toda ... Zgodi se nekaj, česar nihče ne pričakuje.

Derek odrine zdravnike in vse druge, ki so pritekli do njega, da bi mu nudili pomoč, vstane in dobesedno odšepa oziroma po eni nogi odskače do cilja.

Proga je, kot veste, izjemno dobro varovana z zaščitnimi ograjami, varnostniki ... Tako rekoč ni mogoče, da bi jo športni navdušenci preskočili, stekli na progo in zmotili tekmo. Praktično nemogoče. No, ne ravno. Nekomu se je uspelo prebiti mimo varnostnikov do Dereka

in mu ponuditi roko, da se je oprl nanj. Pomagal mu je, da sta skupaj prišla do cilja.

Bil je njegov oče. Na cilju?

Obstajajo različni podatki, ki osvetljujejo ta dogodek. Leta nazaj sem zasledila (ni uradno preverjeno), da naj bi bilo 70 % kamer usmerjenih v Dereka in ne v resničnega zmagovalca. 80 % fotografov v Dereka in ne v zmagovalca. Občinstvo, 65 tisoč ljudi, je vstalo in ploskalo njemu in ne zmagovalcu. In nazadnje: Derek je po nekaterih podatkih s tem dogodkom zaslužil približno šestkrat več od resničnega zmagovalca.

Naj vprašam – kdo je bil torej ZMAGOVALEC?

Ja, res je, vsak športnik bi verjetno pripomnil – ni ga denarja in ni številk, ki bi nadomestile zlato olimpijsko medaljo. Te ni dobil, niti pozneje v karieri ne. Verjetno pa se z nečim strinjamo vsi – Derek zagotovo ni bil PORAŽENEC. In to je bistvo!

Če ne odnehaš, ne moreš biti poraženec. Lahko si drugačen zmagovalec, kot si najprej pričakoval in želel, a poraženec zagotovo nisi.

Življenje nas včasih vrže na pot, kakršne nismo pričakovali. Postavlja nas pred nepričakovane preizkušnje, izzive. Na vse nimamo neposrednega vpliva. Toda ne glede na vse dogodke, ki nam prekrižajo pot, se vedno lahko odločimo, da ne odnehamo.

 

Tu govorim iz lastne izkušnje – ni razmer, ni ustanove, ni zakona, ni države, ni pravila in ni osebe na svetu, ki bi vas prisilili, da ostanete na tleh, če se vi odločite vstati in iti naprej. Jih ni in jih ne bo. Če so, potem je to vaš izgovor. Če se vi odločite, vas nič ne more zaustaviti.

Odločitev pa morate sprejeti sami.

Ne pozabite: Če ne odnehate, zagotovo ne boste poraženci.

Če bi Derek odnehal, kot bi bilo seveda pričakovati, ne bi skoraj nihče vedel zanj. Ker pa je vstal in tekel naprej ne glede na vse, se je zapisal v zgodovino. Zagotovo je zmagovalec. Zmagovalec brez medalje.

In oče?

Pravijo, da se je med tekmo skoraj nemogoče prebiti med varnostnike. No, nemogoče je mogoče. Oče je rekel Dereku: »Veš, ni ti treba nadaljevati.« Derek mu je odgovoril: »Ja, moram. Bom.« In oče je takoj pristavil: »Prav. Potem pa dajva skupaj.«

Večina ljudi, ki jih poznamo in so okoli nas, bi nas v takem primeru silila, naj ostanemo na tleh, da bomo na varnem. Naj poslušamo zdravnike, bodimo na miru, Bog ne daj tako nadaljevati, da ne bo kaj narobe. Ker nam želijo dobro, vem. Toda nihče zares ne ve, kaj je

resnično dobro za nas. Le mi sami.

Okoli sebe potrebujemo ljudi, kakršen je bil Derekov oče. Da se bo, ko bomo rekli, da želimo narediti nekaj nelogičnega, celo čudaškega, našel nekdo, ki bo odvrnil: »Kako ti lahko pomagam? Storiva to skupaj.« Takšne ljudi potrebujemo ob sebi in to je prava pomoč,

prava ljubezen in podpora.

Imate ob sebi takšne ljudi? Poiščite jih.

Ne bojte se padcev. Bojte se po padcu predolgo ostati na tleh in se začeti smiliti sami sebi ter za vaš padec kriviti vse ostale.

Ko vam naslednjič kdo reče (ali še bolj pomembno – ko si to rečete sami): »DA SLUČAJNO NE (PRO)PADEŠ ...« se hitro opomnite: »Ojej, alarm, virus, virus, virus ... in pojdite stran. Ne dovolite, da vas okuži.

Če ste okuženi, ga ozdravite, ker ta vam pa res ne prinaša nič dobrega.

 

Petra Škarja

 

5tra je skodrana predavateljica, mlada podjetnica ter avtorica petih knjižnih uspešnic med katerimi je najbolj znano delo Ameriški milijonarji so spregovorili. Njena zadnja knjiga CAMINO - Od suženjstva do svobode je zapis o poti, ki ji je predstavljala osebni prehod. Prehod iz lastnega suženjstva do svobode, suženjstva kot posledice travme iz otroštva, s katerimi posledicami sem se borila vse do sedaj. Pripravljena sem bila iti na konec sveta, da se rešim teh okov, ki so postajali vse težji in težji in pod katerimi bremeni sem klecala spet in spet. In prav to sem storila. Šla na konec sveta (Fisterra) iskati preprosto - lahkotnost in svobodo!

Camino je narava, katere del postaneš. Camino je čas, ki ga imaš, da spoznaš sebe. Camino so ljudje, ki jih srečaš, kjer te vsakdo na svojstven način obogati. Camino je pristnost - narave, življenja, odnosov. Camino je odločitev, da boš v življenju nekaj spremenil. In Camino je še nekaj, kar ni moč opisati, ampak lahko le doživiš.

 

http://www.petraskarja.com/