Nagrobni kamen (nagrobnik) ali epitaf je spomenik umrlemu na grobu, pogosto na pokopališču, redkeje v sakralnem prostoru, parku,

Spomenik ali javni spomenik je objekt, ki so ga zgradili ali oblikovali prvenstveno zaradi njegove spominske ali druge simbolične funkcije. Posvečeni so osebam ali dogodkom, redkeje državam, živalim, predmetom. Običajno jih postavljajo vladajoči sloji; častijo pa osebe in dogodke, ki neposredno ali posredno častijo postavljavce, njihova prepričanja, ideje.

Tradicija postavitve kamnitih obeležij, tj. nagrobnih spomenikov, obstaja od začetkov razmišljujočega sodobnega človeka. Nastala je iz zavesti, da mrtvega človeka ni prav prepustiti naravi in zverem, zato je človek trupla začel zakopavati v plitve jame, ki jih je pokril in obtežil s kamenjem. Pozneje so trupla začeli zakopavati globlje, nad grob pa so postavili kamen in vanj vklesali ime pokojnega. Sčasoma so v okolici naselbin določili prostor za pokopavanje človeških trupel, kar je vodilo v nastanek pokopališč, grob pa je od takrat naprej tradicionalno vključeval kamen z napisom imena pokojnega.

Spominskem parku Navje (prej Pokopališče sv. Krištofa) je ljubljanski spominski park, ki sta ga leta 1936 uredila arhitekta Jože Plečnik in Ivo Spinčič. Od 18. stoletja pa do leta 1936 je bilo na tem mestu in na območju današnjega Gospodarskega razstavišča pokopališče, ki so ga mestne oblasti preselile na lokacijo današnjih Žal. V park Navje so bili prenešeni posmrtni ostanki oziroma nagrobniki slavnih Slovencev. Park ima obliko podolgovatega pravokotnika, v njem je arkadna veža, t. i. »Slovenski panteon«, zasnovan v klasicističnem slogu, ki je bil zgrajen že sredi 19. stoletja na vzhodnem robu starega pokopališča. Nagrobniki so razvrščeni pod tem ostreškom in po trati. Na koncu parka stojijo štirje Plečnikovi stebri, ki so prej stali pred stavbo Glasbene matice. Od leta 2001 je Navje zavarovano kot kulturni spomenik državnega pomena.

 

V parku je pokopan tudi slovenski pesnik Valentin Vodnik. Na njegovem nagrobnem spomeniku je zapisan zadnji verz njegove pesmi Moj spomenik.

»Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina: me pesmi pojo"

Enak tekst se nahaja tudi na zadnji strani njegovega kipa na Vodnikovem trgu v Ljubljani.

 

Mirjana Ivanuša-Bezjak