Slovenci smo in še vedno premoremo izjemne operne pevke in pevce. Prenekateremu so bila na stežaj odprta vrata najpomembnejši opernih hiš v Evropi in drugod po svetu, doma pa so jih na vrhuncu umetniške moči preprosto odslovili. Mačehovski odnos odgovornih v beograjski in ljubljanski Operi je močno zaznamoval umetniški in življenjski poti sopranistke Valerije Heydal in basista Ladka Korošča. Primadona Valerija Heydal, ki so se ji klanjali ravnatelji najpomembnejših evropskih in ameriških opernih hiš, se je pri 53. letih iz Beograda umaknila v pokoj v Ljubljano, Ladko Korošec pa se je iz Ljubljane umaknil v Maribor in do upokojitve nastopal odru mariborske opere.

Skorajda pozabljena operna umetnika, Valerijo Heybal in Ladka Korošca,  je Mariborčan Marko Košir, velik ljubitelj in poznavalec operne umetnosti,  slovenski javnosti vrnil z monografijama. Sinoči ju je predstavil v soboški Pokrajinski in študijski knjižnici. Besede avtorja monografije, fotografije umetnikov, ki jih je potrpežljivo iskal in našel pri številnih ljudeh, povezanih z življenjem obeh umetnikov in zvočni inserti njunih nastopov so obiskovalcem pričakali vsaj delček njunega življenja in umetniškega ustvarjanja. Ob tem se ti povsem razumljivo postavi vprašanje, kako je mogoče, da se se opernima zvezdama svetovnega formata, ki so jima bila odprta vrata na najpomembnejše operne odre sveta, doma tako mačehovsko pregnali v časovno ropotarnico?. Tudi zato ima monografija Valerije Heybal naslov Pozabljena slovenska primadona. Knjiga je izšla pred mesecem dni, monografija o Ladku Korošcu pa nekaj let nazaj. Marko Košir že vneto zbira dokumentarno gradivo in  fotografije o še eni slovenski operni primadoni, Vilmi Bukovec. Tudi ta monografija bi izšla pri majhni mariborski založbi Pro-Andy, njen direktor je Andrej Ivanuša. Tako kot dosedanji, bo tudi monografija o Vilmi Bukovec izšla s pomočjo Fondacije Ladka Korošca.

Boris Cipot