SI
Kolorirana fotografija Valerije Heybal
Nenavadno potovanje ročno barvane fotografije slovenske operne primadone
V Fokusu
Maribor, moje mesto

Petek, 4. avgust 2017 ob 09:56

Odpri galerijo

Ob 100-letnici rojstva slovenske operne primadone bo izšla njena umetniška monografija. Pri raziskavi gradiva sva z avtorjem Markom Koširjem odkrila zanimiv koloriran fotografski umetniški portret, ki je pritegnil najino pozornost zaradi fotografa, ki ga je ročno pobarval.

ZANIMIVA FOTOGRAFIJA

Domači avtor biografij naših opernih pevk in pevcev ter dirigentov svetovnega slovesa Marko Košir pripravlja umetniško biografijo Valerije Heybal, primadone ljubljanske in beograjske opere, ki bo izšla ob 100-letnici njenega rojstva, januarja 2017. Kot urednik, založnik in fotograf ga spremljam pri njegovih raziskavah.

Tako sva obiskala Slovenski gledališki institut – SLOGI v Ljubljani. Med gradivom je Marko Košir opazil »barvno« fotografijo Valerije Heybal, ki je zelo izstopala. Bila je edina barvasta fotografija med množico črno-belih. Še bolj pa naju je presenetil napis na zadnji strani fotografije. To je bil odtis žiga »Leon Perskie, Baltimore« in na roko zapisane črke in številke »Pe 4582«.


							  
							  

Levo: Valerija Heybal, črno-bela fotografija, posneta verjetno 1955.
Sredina: Ročno kolorirana fotografija leta 1956.
Desno: Zadnja stran kolorirane fotografije z žigom in ročno zapisano oznako.

Po kratkem pregledu fotografije sem prepoznal, da je to ročno barvana (kolorirana) črno-bela fotografija. Sledilo je še vprašanje:
»Kdo je Leon Perskie, fotograf iz Baltimora v ZDA in kako je prišel do te fotografije, ko pa Valerija ni nikoli nastopala v Ameriki?«

Podal sem se na lov za podatki in pred menoj se je odprla presenetljiva zgodba.

KDO JE VALERIJA HEYBAL?

Valerija Heybal je bila med slovenskimi opernimi pevkami najmočnejša umetniška osebnost. Pa ne samo zaradi tega, ker je imela velik, nenavadno lep in obsežen glas, ker je bila nadpovprečno muzikalna in imela skoraj absolutni posluh, ker je vsako vlogo oblikovala polnokrvno in bila povrhu še zelo lepa. Izžarevala je namreč – tudi v zasebnem življenju – neko moč in očarljivost, ki se jima ni bilo mogoče upirati. V vsakem nastopu je bilo čutiti radost in hvaležnost, da sme izpolnjevati svoje plemenito poslanstvo. Nesporno je bila nekaj let prva pevka - primadona – ljubljanske in še dlje beograjske opere, a je vseskozi ostala preprosta, prav nič vase zagledana, ljubezniva ženska. Čeprav ji je življenje prineslo marsikatero bridko uro in ga ni jemala z lahke strani, je bila tudi optimistka. Kolegi so jo imeli radi, mlajšim je rada pomagala in svetovala, dirigenti in režiserji pa so jo oboževali, delo s tako nadarjeno pevko je bilo lahko samo užitek. Ljubljenka občinstva je postala na mah in spomin nanjo je med ljubitelji opere pri nas še vedno živ. (P. Bedjanič, Kamniški zbornik 1998, str. 108-110)

Valerija Heybal se je rodila leta 1918 v Kamniku. Petje se je učila pri svojem očetu in nato pri profesorju Župevcu. Še zelo mlada, stara 20 let, je debitirala kot Djula v Eru z onega sveta in takoj za tem, 15. avgusta 1938, podpisala angažma z ljubljansko Opero. V prvi sezoni je nastopila v trinajstih različnih vlogah. Ob nastopih v operi je nadaljevala študij pri prof. Betettu. V Ljubljani je pela do leta 1947, ko je odšla v Beograd, kjer je ostala do upokojitve leta 1971. Po 2. svetovni vojni je imela v Ljubljani težave zaradi nastopanja med vojno. Zato je v pevsko najlepših letih zapustila Ljubljano in odšla v Beograd, kjer je postala primadona beograjske opere.

S tem ansamblom je leta 1955 za ameriško diskografsko hišo DECCA posnela glavne sopranske vloge v Knezu Igorju (feb. 1955), Evgeniju Onjeginu (sep. 1955), Sneguročki in Pikovi dami (obe okt. 1955). Kasneje je ponovno nastopala v Ljubljani in tudi v Mariboru.

V letih od 1952 do 1954 je stalno nastopala v Bernu. Gostovala je v Izraelu, Avstriji, Londonu, Bruslju in drugod. Prepela je skoraj ves repertoar za dramski sopran.

Umrla je leta 1994. Pokopana je ob svojem možu Cirilu Debevcu, gledališkem režiserju, na pokopališču v Kamniku.


							 
							 

Naslovnice prvih izdaj plošč: Knez Igor (DECCA V070 LXT5049-53, julij 1955),
Evgenij Onjegin (DECCA V090 LXT5159-61, februar 1956 ),
Sneguročka (DECCA V092 LXT5193-97, januar 1957).

KDO JE LEON PERSKIE?

Za podrobnejše informacije o kolorirani fotografiji se je Marko Košir obrnil na njegovega ameriškega znanca Edija Gobca, ki v mestu Wickliffe, Ohio, vodi Slovensko-ameriški raziskovalni inštitut. Zaslužni profesor Kentske državne univerze iz Ohia je po e-pošti nemudoma odgovoril, da:

»… gospodične na fotografiji ne poznam. Leon Perskie pa je eminenten ameriški fotograf, ki je fotografiral ameriške predsednike na njihovih inavguracijah!«

Raziskovanje je tako postalo zanimivejše. Ob brskanju na internetu sem kmalu odkril, da fotografski studio Leon Perskie Inc. še vedno obstaja (http://perskie.com/). Danes ga vodi že četrta generacija članov družine Perskie.

Začetnik dejavnosti je bil Jacob H. Perskie, ki si je kruh služil kot slikar z oljnimi barvami in kot izdelovalec jedkanic in bakrorezov. Ko se je pojavila fotografija, je leta 1889 v Filadelfiji odprl prvi fotografski studio. Na začetku je fotografiral na mokre steklene fotografske plošče. Kasneje je studio preselil v Atlantic City, kjer se mu je leta 1899 rodil sin Leon. Leta 1934 je sedež prestavil v Baltimore, kamor se je sin preselil po poroki z Leah Kupersmidt.

Leta 1932 je naredil uradne portretne fotografije predsednika Roosevelta za njegovo volilno kampanjo. Prav tako so ga poklicali znova ob naslednji inavguraciji Roosevelta za predsednika leta 1936. Sin Leon A. Perskie mu je pri tem že izdatno pomagal. Po očetovi smrti je Leon sam nadaljeval in povabili so ga, da je bil uradni fotograf še na sedmih predsedniških inavguracijah od Trumana, Eisenhowerja, Kennedyja, Johnsona, Nixona, Forda, do Jimmyja Carterja. Na slednji mu je pomagal sin Jay. Za vse predsednike je izdelal tudi uradne portrete za javno uporabo.

Umrl je avgusta 1982.

Njegov studio je prevzel sin Jay Perskie. Sedaj ga vodi vnukinja Julija Perskie. Studio se je danes predvsem usmeril na fotografiranje porok in na družinsko fotografijo.


							 

Levo: Leah Kupersmidt Perskie in Leon A. Perskie, Baltimore, okrog 1973 (http://photobucket.com/).
Desno: Jay Perskie in njegova hči Julia Perskie sta tretja in četrta generacija Perskie.(The Baltimore Sun, Sarah Nix, 1990, http://archives.explorebaltimorecounty.com/)

KAKO KOLORIRAMO FOTOGRAFIJE?

Za ročno barvanje črno-belih fotografij se uporabljajo barve na vodni osnovi, torej lazurne barve, nato še oljnate barve, voščenke ali pastelne barvice, a tudi druga barvila. Na fotografijo se nanašajo s pomočjo prstov, čopičev, bombažnih gobic ali paličic, zračnih pištol (airbrush) in podobno. Ročno barvane ali kolorirane črno-bele fotografije so bile zelo popularne vse do sredine 19. stoletja, torej pred pričetkom uporabe barvnih fotografij. Danes se te tehnike uporabljajo predvsem v umetniške in posebne namene pri obdelavi fotografij.

Zlata doba ročno barvanih črno-belih fotografij je bila v Evropi in v Ameriki v času od 1900 do 1950. V ZDA je po vojni niso več uporabljali, saj je bila na pohodu že barvna fotografija. Vendar so določeni fotografi to tehniko znova oživili in je nov vrh dosegla okrog leta 1970. Danes je v uporabi kot posebna vrsta umetniškega izražanja.

Po prvi oceni fotografije Valerije Heybal sem predvideval, da je Perskie uporabil lanene oljnate barve. Vendar sem po posvetu z Borisom Kuncem iz Ljubljane, ki je poznavalec tehnik koloriranja, izvedel, da bi v tem primeru bila fotografija videti kakor običajna oljna slika. Tako je ocenil, da so bile za koloriranje uporabljene lazurne barve. Te ne prekrijejo osnovnega črno-belega motiva in so zelo obstojne. Prav tako najmanj škodljivo delujejo na fotografski papir.

KAKO, KDAJ IN ZAKAJ JE FOTOGRAFIJA PRISPELA V ZDA?

To je bilo naslednje vprašanje, ki se je razjasnilo nekaj tednov kasneje. V narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani – NUK sva tudi iskala gradivo o pevki in med njim je bila obsežna osebna korespondenca.

Posebej zanimivi sta bili pismi gospoda Josepha S. Bohannona. Prvo je v nemškem prevodu v obliki enostranskega teleprinterskega zapisa z veliki tiskanimi črkami. Drugo je pisano leto dni kasneje v angleščini na desetih straneh. Prvo je bilo poslano kot kopija skupaj z drugim.


							   

Prva in zadnja stran na roko pisanega pisma v angleščini.

Iz obeh pisem je razvidno, da ju je napisal dober poznavalec opere ter, da je med Valerijo Heybal in njim že pred tem obstajalo pisemsko dopisovanje. V na roko pisanem pismu je omenil, da je poskusil prvo pismo poslati na beograjski naslov Palmotičeva 24, a se je vrnilo in bo zato drugega skupaj s kopijo prvega pisma v nemščini poslal na ljubljanski naslov.

V zaglavju pisma je zapisan njegov naslov v Baltimoru, a datuma ni nikjer zapisal. Iz povedanega v pismu je razvidno, da je 4 tedne pred pisanjem prvega pisma poslušal radijski prenos iz Metropolitanske opere v New Yorku, ko so prenašali opero »Il Trovatore«, kjer je nastopila Biserka Cvejić iz Beograda. Marko Košir je na tej osnovi ugotovil, da je bilo pismo napisano januarja 1966. Pomembna je tudi njegova opomba, da je to zanj eden od najlepših božičev v 71 letih, ker mu je Valerija poslala božično čestitko. V drugem pismu, napisanem leta 1967, pa pravi, da bo sredi leta 1968 praznoval 74. rojstni dan.

Po podrobnem pregledu pisem sem na internetu poiskal Josepha S. Bohannona iz Baltimora, ki je bil rojen leta 1894. Rezultat me je izredno presenetil.

Joseph Saunders Bohannon (1894-1973) je zelo cenjen naivni slikar in risar parnikov, ki so pluli po zalivu Chesapeake Bay na vzhodu ZDA. Njegove slike in risbe so tehnično zelo podrobne in natančno prikazujejo te ladje na paro. Narisal je nekaj sto slik in risb parnikov v kratkem obdobju med leti 1940 in 1960 z vrhuncem v petdesetih letih prejšnjega stoletja.

Priimek Bohannon je tesno povezan s parniki iz zaliva Chesapeake Bay in mestom Baltimore v ZDA. V zaliv Atlantskega oceana se izliva več kakor 150 večjih rek iz vzhoda ZDA, obsega površino 166.534 kv. kilometrov in povezuje šest ameriških držav (New York, Pennsylvania, Delaware, Maryland, Virginia, West Virginia) in še District of Columbia. Joseph S. Bohannon, je kakor njegov oče, dolga leta služil na parnikih in na njih opravljal različna dela od vajenca - mazača stroja do glavnega inženirja parnika. Njegov brat Victor je bil pomemben in cenjen uslužbenec družbe Merchant and Miners Transportation Company, katere parniki so vozili iz Baltimora do Providence.

Joseph je bil – po zapisanem v Bugeye Times, četrtletnega društvenega časopisa Calvert Marine Society, Vol. 8, No. 4, Winter 1983 – velik ljubitelj glasbe, še posebej pa opere.

Znano je bilo, da je imel največjo zbirko gramofonskih plošč s posnetki oper v Baltimoru. Kot otrok je bil član cerkvenega zbora Episkopalne cerkve St. James. Takrat se je naučil tudi igrati klavir. Njegov učitelj je bil eden izmed glasbenikov na Peabody konzervatoriju iz Baltimora.

Ob koncu svojega služenja na parnikih se je za nekaj časa preselil v Panamo, kjer je bil kapitan trajekta. S seboj je vzel svoj klavir, ki ga je igral v prostem času. Vendar sta ga vročina in visoka vlaga kmalu popolnoma razglasila. Tako se je znova vrnil v Baltimore, kjer se je zaposlil kot poštni delavec glavnega poštnega urada v mestu. Pogosto je potoval v New York (razdalja Baltimore – New York je okrog 320 km) samo zato, da je obiskal operno predstavo. Znan je bil tudi po tem, da je redno poslušal radijske prenose iz Metropolitanske opere ob sobotah. Prav tako se je znova aktiviral kot pevec v cerkvenem zboru Episkopalne cerkve St. James.


							  

Zgoraj levo: Joseph S. Bohannon, nedatirana fotografija
Zgoraj desno: Njegova slika Parnik Lancaster (akvarel, črnilo, svinčnik, plakatna barva in cigaretni pepel na papirju, 28x55cm) - (Calvert Marine Museum, Solomons, Maryland)

Vrniti se moram še na »teleprintersko« pismo v nemščini. Iz korespondence je razvidno, da se Valerija pritožila, da ne obvlada dobro angleščine, da pa nima težav z nemščino. Prav tako je potožila, da je njegovo pisavo težko prebrati. Tako je Joseph obiskal pisarno svojega brata, kjer je ena izmed uslužbenk pismo prevedla v nemščino in ga natipkala na teleprinter, kot je sam zapisal v tem pismu.

KDO JE FOTOGRAF ČRNO-BELE FOTOGRAFIJE IN KDAJ JE BILA POSNETA?

Na koncu sem se vprašal, kdaj in kje je nastala prvotna črno-bela fotografija pevkinega portreta. Iz zapuščine sem razbral, da so sočasno posneli serijo črno-belih fotografij. Avtor Marko Košir je predvideval, da so nastale v obdobju od leta 1950 do leta 1954.

Najprej sem postavil možne kraje in fotografe. Odprle so se tri možnosti. Prva možnost je, da so fotografijo posneli v Beogradu za potrebe promocije same operne hiše in za gostovanja. Druga možnost je, da so bile posnete v Ljubljani pri foto Viktor. To sem sklepal po tem, da so v tem studiu posneli vsaj dva pevkina portreta v gledališkem kostumu. Tretja možnost je, da so jo posneli v Bernu, ker je bila v tem času angažirana v njihovi operi. Fotografije je za opero takrat izdeloval Photo Erismann iz Berna.

Zgoraj: Več črno-belih fotografi Valerije Heybal, ki so bile posnete sočasno.

Spodaj: Možni izdelovalci fotografije:

-levo: foto studio Viktor (Valerija v vlogi Madame Butterfly), Ljubljana;

-desno zgoraj: foto Erismann, Bern;

-desno spodaj: zadnja stran fotografije iz Beograda

Lotil sem se prve možnosti in poslal sporočilo v Beograjsko opero. Kmalu je prišlo sporočilo Sanje Ivanović:

»Ta fotografija je očitno iz iste serije, iz istega leta. Na zadnji strani ni datuma, je samo zabeleška v italijanščini. Fotograf ni zapisan, vendar najverjetneje ni iz Beograda.«

Tako se je s tem odgovorom odprla še četrta možnost, da je bila posneta v Italiji v Benetkah, saj je fotografijo mogoče najti tudi v najavi gostovanja beograjske opere v Teatro La Fenice v Benetkah.

Vendar sem prej preveril drugo možnost. Ta je vse skupaj obrnila na glavo!

Začelo se je s prošnjo Marka Koširja, da mu poiščem informacije o fotografskem ateljeju Aleksander Landau. Namreč, ta fotograf je izdelal poročno fotografijo pevkinih staršev. Pri brskanju sem naletel na zanimivo dejstvo, da je Franc Kunc (1879-1960) leta 1909 prevzel Atelier Landau. Franc Kunc je sin fotografa Viktorja Kunca, ki je bil ustanovitelj umetniškega foto ateljeja Viktor v Ljubljani. Po smrti Franca Kunca je delo prevzela vdova Josipina. Za njo pa je studio prevzel sin Boris Kunc, ki je sicer bolj znan, da je izdelal in patentiral kovček, ki se pelje kot kolo z motorjem.

Atelje Viktor je bil znan po kakovostnih kabinetnih portretih. Kot sem že omenil, so naredili vsaj dvoje Valerijinih umetniških fotografij. Vprašal sem se, ali je torej Franc Kunc naredil portret le nekaj let pred svojo smrtjo? Morda je portrete naredila njegova žena Josipina?

Poiskal sem Borisa Kunca in mu po e-pošti poslal gradivo. Že čez kakšno uro je prišel njegov telefonski odgovor:

»Tega portreta nismo naredili pri nas. Še več, mislim, oziroma sem 99% prepričan, da ga ni naredil evropski fotograf.«

Ostal sem brez besed!

Boris je nadaljeval, da nobena evropska portretna fotografska šola ne uporablja takšne osvetlitve fotografirane osebe. Tehnika osvetlitve, ki je uporabljena za izvedbo tega portreta se imenuje »hollywoodska luč«, to je način, s katerim so ameriške filmske družbe fotografirale svoje največje igralske zvezde. Ob tem je omenil, da oče ni nikoli naredil več kakor enega ali dva portreta posamezne osebe. Vse pa je zaradi velikih studijskih luči vedno naredil v ateljeju.

Po daljšem telefonskem razgovoru je Boris menil, da je mogoče fotografija nastala ob snemanju štirih oper v Beogradu leta 1955 za ameriško diskografsko hišo DECCA, studio iz Londona. Morda so s seboj pripeljali svojega fotografa, ki je za ovitke na ploščah pripravil portrete nastopajočih v operi.

S tem sta tretja in četrta možnost izgubili bitko že na začetku.

Zato pa se je odprla peta možnost. Najprej sem poiskal slike ovitkov gramofonskih plošč, ki si izšle v Veliki Britaniji in ZDA v letih od 1955 do 1957. Na njihovih zadnjih straneh ali na notranjih ovitkih ni nobenih portretov. Preveril sem, če je mogoče najti fotografije v najavah ali v ocenah izdanih plošč v ameriških in angleških glasbenih časopisih in revijah tistega časa. Tam fotografij ni, le gola besedila kritikov. Našel sem tudi lastnika teh plošč v Sloveniji, ki mi je po pregledu sporočil, da na spremnih ovitkih plošč fotograf ni naveden. Znano mi je le to, da je bil v tistem času umetniški direktor podjetja David Wedgbury.

Prav tako sem poslal povpraševanje v diskografsko hišo DECCA. A žal tako starih arhivov nimajo ohranjenih. Tako sem iskanje zaključil z dejstvom, da je fotograf originalne črno-bele fotografije ostal neznan.

ODGOVORI NA VPRAŠANJA

Iz vsega skupaj lahko povzamem:

Joseph S. Bohannon iz Baltimora je bil velik ljubitelj opere. Imel je veliko zbirko gramofonskih plošč in med njimi so zagotovo bile plošče štirih oper, ki jih je skupaj z beograjsko opero posnela Valerija za ameriško gramofonsko hišo DECCA, studio v Londonu. Dalj časa se je dopisoval z občudovano operno pevko.

Eno izmed svojih najboljših črno-belih fotografij, ki je bila najbolj možno posneta leta 1955 v Beogradu ob snemanju plošč, je Valerija poslala svojemu ameriškemu občudovalcu Josephu. To je bilo najbolj verjetno v začetku leta 1956.

Episkopalna cerkev St. James, kjer je v cerkvenem zboru nastopal Joseph, stoji zelo blizu ceste Lexington, kjer je imel fotografski atelje Leon Perskie. Znano je bilo, da je njegova specialnost koloriranje črno-belih fotografij.

Torej je Joseph fotografijo odnesel v studio, da jo Leon Perskie kolorira. Ta je naredil fotografsko kopijo, ki jo je prenesel na poseben kartonski papir in koloriral z lazurnimi barvami. Pobarvano črno-belo fotografijo je Joseph vrnil Valeriji v Ljubljano kot darilo.

Kolorirana fotografija pa je na koncu pristala v zapuščini Valerije Heybal v Slovenskem gledališkem institutu v Ljubljani.

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 18. Dec 2018 at 18:46

85 ogledov

Spust božičkov s strehe Pediatrične klinike UKC Maribor
Tudi letos so se božički, sicer člani Jamarske reševalne službe Slovenije, spustili s strehe Klinike za pediatrijo in razveselili ter obdarili otroke. Pri obdarovanju so pomagali tudi znani glasbeniki v spremstvu moderatorjev HitRadia Center – 6pack Čukur, Nika Zorjan in BQL s Tanjo, Korijem in Ano Praznik. Posebna zahvala gre tudi Pošti Slovenije, ki je ob dogodku donirala finančna sredstva Kliniki za pediatrijo. Le-ta bodo namensko uporabljena za nabavo potrebne medicinske opreme. Prof. dr. Nataša Marčun Varda, dr. med. (predstojnica Klinike za pediatrijo): »hvala Jamarski reševalni službi Slovenije in njihovim božičkom, ki so nas ponovno obiskali in razveselili otroke. S svojim spustom in obdarovanjem so narisali nasmehe na obraze naših otrok, kar tako nam kakor seveda otrokom samim pomeni ogromno. Hvala tudi HitRadiu Center, ki se je potrudilo pri soorganizaciji dogodka, poskrbelo za razdelitev darilnih paketov in obisk glasbenikov, ki so voščili ter zapeli otrokom. Zahvalila bi se tudi Pošti Slovenije, ki nam je ob tem dogodku doniralo finančna sredstva, ki jih bomo porabili za nabavo opreme, ki je potrebna za še boljše delo na Kliniki.« 6pack Čukur (raper): »Vesel sem, da smo danes tukaj. Spust je super, je ekstremen tudi za božičke in kot tak zanimiv za okolico, za mimoidoče opazovalce. No seveda pa je potem obdarovanje in obisk otrok tisto glavno, tisto kar te napolni z lepimi občutki. Konec koncev so otroci tisti najpomembnejši in si najbolj zaslužijo darila, saj nam v življenju dajejo največ pozitivne energije. Moram reči, da sem danes na pediatriji občutil pravo božično vzdušje, veselo in hkrati čustveno.« Mateja Mazgan (Jamarska reševalna služba Slovenije): »prav vsi člani Jamarske reševalne službe Slovenije, ki smo se danes udeležili tega dogodka, bilo nas je devet, smo res zelo zadovoljni ko vidimo nasmejane otroke, ko vidimo kako jih razveselimo in to nam dejansko največ pomeni.« Foto: Nina Mlakar, UKC Maribor

Tue, 18. Dec 2018 at 14:05

94 ogledov

6 načinov, s katerimi je EU v letu 2018 olajšala naše digitalno življenje
Potovanja, nakupovanje, ogledi in klici po vsej EU, brez ovir in dodatnih stroškov. To je cilj enotnega evropskega trga, ki ga zagovarja Evropski parlament. Nič več geografskega blokiranja in preusmeritev med spletnim nakupovanjem S 3. decembrom so vstopila v veljavo nova pravila, ki pomenijo konec geografskim zaporam in drugim omejitvam pri spletnem nakupovanju. Pravila določajo, da morajo spletni trgovci ponuditi dostop do enakih storitev in izdelkov po enaki ceni vsem kupcem v EU, ne glede na to, iz katere države prihajajo. Poslanci so pravila sicer potrdili 6 februarja 2018. Nova evropska pravila pomenijo konec diskriminacije potrošnikov glede na njihovo državljanstvo, prebivališče ali internetno povezavo. Prepoved geoblokiranja in preusmeritev bo veljala za spletne nakupe blaga, kot sta pohištvo in elektronski aparati, storitev, kot so računalništvo v oblaku in gostovanje spletnih strani ali pa vstopnic za zabavne dogodke, kot npr. koncerte in zabaviščne parke. Uredba sicer ne določa obveznosti čezmejne dostave blaga v drugo državo članico, če trgovec sicer svojim strankam ne ponuja takšne možnosti dostave. Izboljšana mednarodna dostava pošiljk Odpiranje evropskega spletnega trga zahteva tudi izboljšane pogoje čezmejne dostave pošiljk in zaščite potrošnikov. Poslanci so sprejeli nova pravila, ki bodo na trg čezmejne dostave paketov v EU vnesla več preglednosti. To bo povečalo konkurenčnost trga, tako da lahko potrošniki pričakujejo nižje cene dostave. Pravila so vstopila v veljavo maja 2018. Dostop do plačljivih vsebin po celotni EU Več kot polovica evropskih državljanov vsaj enkrat tedensko gleda filme ali nanizanke preko spleta. Do digitalnih vsebin vse pogosteje dostopamo na mobilnih napravah. Vendar se je pogosto zgodilo, da takrat, ko smo se službeno ali na počitnicah znašli v tujini, do nekaterih storitev nismo mogli več dostopati, čeprav smo zanje plačali naročnino. Nič več. Naročniki plačljivih storitev ponudnikov vsebin, kot so filmi in serije, imajo od aprila 2018 dostop do njih tudi na potovanjih v druge države znotraj EU. Financiranje brezplačnih javnih dostopnih točk V okviru programa WIFI4EU je lokalnim skupnostim na voljo 120 milijonov evrov za izboljšanje pokritosti in hitrosti brezžičnega interneta. Lokalne oblasti bodo lahko financirale brezžični internet na javnih prostorih, kot so knjižnice, bolnišnice, parki, železniške in avtobusne postaje. Do sedaj se je v program prijavilo več kot 21.700 evropskih občin. Uspešni prijavitelji bodo s postavljanjem WI-FI opreme pričeli leta 2019. Novi predpisi EU za cenejše pogovore in hitrejše povezave Klici v druge države EU bodo kmalu cenejši, telefonskim družbam pa bodo novi, jasnejši predpisi EU pomagali pri dolgoročnih naložbah v omrežno infrastrukturo. Poslanci so 14. novembra glasovali v prid telekomunikacijskemu svežnju, s katerim se bo s 15. majem 2019 cena klicev med državami EU omejila na 19 centov na minuto, cena besedilnih sporočil pa na šest centov. S predpisi se želijo spodbuditi tudi naložbe, potrebne za vzpostavitev povezljivosti 5G v evropskih mestih do leta 2020, s čimer bi se občutno povečala hitrost telekomunikacijskih storitev.  Ostanite v stiku – ceneje, varneje, hitreje Spletna družbena omrežja kot npr. Facebook in druga podjetja, ki zbirajo in obdelujejo osebne podatke v EU, so od 25. maja podvržena strožjim pravilom za varstvo zasebnosti (GDPR). Pravila o zasebnosti dajejo uporabnikom več nadzora nad njihovo digitalno prisotnostjo. To med drugim pomeni nadzor nad tem, kako so uporabljeni naši osebni podatki ter pravico do izbrisa podatkov, ki jih ne želimo deliti na spletu. www.europarl.europ

Tue, 18. Dec 2018 at 12:47

134 ogledov

Javna tribuna "Migracije, terorizem, svoboda govora." Problem varnosti Evrope se mora osvetliti
Na ponedeljkovi javni tribuni z mednarodno udeležbo na temo »Migracije, terorizem, svoboda govora«  v Dvorani Smelt, so sodelovali: Janez Janša, predsednik SDS, Marjan Podobnik, predsednik SLS, Iván Calabuig, The Asimetric Group – Dunaj, Aleš Hojs, predsednik VSO, Yahya Cholil Staquf, generalni sekretar Nahdlatul Ulama, največje neodvisne islamske organizacije na svetu ter Boštjan Perne, strokovnjak za varnostna vprašanja.Povezovalec javne tribune na temo »Migracije, terorizem, svoboda govora« je bil Aleš Hojs, predsednik Združenja za vrednote Slovenske osamosvojitve (VSO), ki je zbrane na začetku vljudno pozdravil in se jim zahvalil za njihovo prisotnost. Poudaril je, da se je Slovenija z migracijami in begunstvom srečala že v času njene osamosvojitve, kjer smo se »Slovenci in naša država znašli kot odlični humanitarci.« Izpostavil je, da bo javna tribuna potekala na temo migracij in terorizma, saj je bila v času osamosvojitve Slovenije varnost ena ključnih in temeljnih vrednot, danes pa žal živimo v družbi s precej razrahljanimi vrednotami. »To, kar se dogaja danes v Evropi in po svetu, je zelo zaskrbljujoče,» je svoje misli v uvodnem delu strnil Hojs. Vsi eminentni govorci so pozdravili navzoče v dvorani in poudarili, da je njihova prisotnost dokaz, da jim je mar za njihovo varnost in varnost države, v kateri živijo, kar nekateri zelo radi pozabljajo in preslišijo. Predsednik SDS Janez Janša je navzočim izpostavil problematiko muslimanov, saj »danes na svetu živi okoli milijarda šesto muslimanov, in če verjamemo, da so nekateri problemi povezani z radikalnim islamom, kar je dejstvo, se je treba z islamom ukvarjati.« Dejal je, da je grožnja terorizma, o katerem se govori na javni tribuni celo večja, kot si predstavljamo, vendar si Evropa pred njim zatiska oči. Spregovoril je o svobodi govora, ki je danes enako aktualna, kot je bila v Sloveniji pred 30 leti. Menil je, da so »vse tri teme javne tribune in njihova kombinacija tiste, s katerimi bomo soočeni v prihodnjih letih«. Yahya Cholil Staquf je v uvodu predstavil program organizacije. Dejal je, da glede na to, da Evropa sprejema begunce s problematičnih območij, se moramo zavedati in predvsem logično je, da o problemih, ki jih ti prinesejo s seboj, premislimo. »Premislite, kakšne probleme sprejemate v svojo domovino. Razumeti morate naravo problema. Gre za problem muslimanskih migracij in pri tem morate razumeti vlogo islama.« Organizacija, za katero dela, pomeni prebuditev oz. oživitev muslimanskih vodij, muslimanskih filozofov. Ustanovljena je bila ob prelomnem dogodku, ko je nehala obstajati Otomanska Turčija z namenom, da se konstituira njihova skupnost. »Ustanovitelji organizacije so razvili naš časten model kulture in delovanja muslimanske skupnosti. Ponosen sem, da nam je uspelo razviti islam tako, da pomeni harmonijo v zelo heterogenem okolju. V Indoneziji smo imeli opravka z islamsko državo iz Sirije že v 70. letih prejšnjega stoletja, vendar smo islamski ekstremizem premagali«. Povedal je, da se vse od ustanovitve Indonezije soočajo z izzivom, ki ga predstavljajo islamistične politične težnje. »Ne moreš zmagati, če se ne boriš. Mi smo zmagali in zmagujemo še vedno«. Iván Calabuig je predstavil miselnost vojaškega teoretika Karla von Clauswitza, ki je menil, da ob divjanju vojne, ne moreš zmagati, če nimaš treh elementov, in sicer sistematične filozofije, enotnosti ciljev in moralne premoči. Grožnje islamske države vsebujejo vse tri elemente. »Prizadevati si moramo za uspešno integracijo ljudi v družbi.« Dejal je, da se je potrebno pri tipičnih teoretičnih vzrokih, kjer se analizira problem, bolj poglobiti. »Ni dovolj, če rečemo, da imamo težave in grožnje. Če si reven, to ni razlog, da boš ubijal ljudi ali pa, če nasprotuješ določeni politični opciji. To je odziv skrajnežev.« Meni, da gre Evropska unija v smer, ki pomeni, da se bo pristop vendarle nekoliko spremenil in ravno Janez Janša uteleša ta pristop, kakor tudi druge stranke iz iste politične družine. Perne je sprva predstavil genezo Islamske države nato pa izpostavil, da so izvajalci terorističnih akcij zelo različni, vzporednico pa vsekakor lahko najdemo pri priseljencih druge generacije, ki so bili vpleteni v neke oblike kriminala in so se radikalizirali v zaporih. »Islamske skupnosti bi se morale same lotiti problema radikalizacije.« Meni, da morajo evropski varnostni sistemi postati še učinkovitejši in da lahko Evropa množične migracije prenese zgolj do ene meje. Zaključil je, da je potrebno »težave migracij reševati v državah izvora. Marakeška deklaracija gre v napačno smer. Prava smer je odprava vzrokov migracij«. V nadaljevanju javne tribune je spregovoril tudi predsednik SLS Marjan Podobnik, ki je dejal, da se današnja javna tribuna dotika perečih tem, o katerih je potrebno spregovoriti, čeprav nekateri mislijo, da o njih ne bi smeli govoriti. »V nekih trenutkih so nekatere teme ključne in zanje je potrebno najti odgovor«. Svoje misli je strnil, da mora biti meja za nezakonite migrante neprodušno zaprta, kajti če bi Slovenija tako pristopala, se v Kolpi ljudje ne bi utapljali. Janez Janša je govoril o temeljnem problemu Evrope, to je nezagotavljanje varnosti njenim prebivalcem. V Afriki so nedavno tega nekateri voditelji izpostavili in spoznali, da državam ne bo bolje, če bodo odprte meje, temveč« naj Evropa k razvitosti pomaga tako, da bodo lahko te države prodajale na evropskem trgu.« Dejal je, da ni dokazov, da bi iz legalnih migracij rasla velika nevarnost terorizma, je pa dokazano obratno. Nelegalne migracije so tiste, kjer proti volji gostiteljice države, stopiš na njeno ozemlje in zahtevaš vse več pravic. »Marakeška deklaracija je zavajajoča, kajti problem migracij ni osvetlila, temveč se problem zamegljuje.« Poudaril je, da sta mednarodna gosta predstavila sliko, kjer je problem globlji, kot se prikazuje, saj gre za ideologijo in potrebo po reformi islama. »Evropska levica pa je tista, ki vidi migracije kot krepitev lastnega političnega telesa.« V nadaljevanju je povedal, da tisti, ki »ne vidijo problemov z radikalizacijo, tiščijo glavo v pesek in ne vidijo problemov.«Meni, da so mnogi rešitve že našli. sds.si

Tue, 18. Dec 2018 at 09:34

92 ogledov

Celje: »Je lahko razvojno in investicijsko naravnan proračun Mestne občine Celje jabolko razvoja ali jabolko spora in razdora
V ponedeljek se je župan Mestne občine Celje srečal z novinarji. Beseda  tekla o proračunu MO Celje, za katerega pravi , da bo največji v zadnjih dveh desetletjih. »V mestni upravi  zelo intenzivno pripravljamo proračun za  naslednje leto. Ta bo eden najvišjih v zadnjih nekaj desetletjih ravno zaradi evropskih projektov. Znašal preko 75 milijonov evrov«, je dejal Bojan Šrot, župan MO Celje, ki je pred kratkim pričel svoj šesti mandat na čelu Mestne občine Celje. Veliko je prijavljenih projektov kot so  Generator, Stanovanjska soseska Dečkovo naselje, mreža kolesarskih stez mestne občine….. Med sofinanciranimi projekti so še štiri postaje za izposojo javnih koles , nakup avtobusov za javni potniški promet in ureditev skakalnic na Šmartinskem jezeru. Skupna točka vsem omenjenim projektom je visok odstotek sofinanciranja in sicer  med 40 in 70 odstotkov. Poleg velikega števila investicijskih projektov na mestni ravni je kar nekaj teh,  za katere je potrebno regionalno usklajevanje in  gradnja. To so predvsem  medobčinske kolesarske steze  v več smereh iz Celja proti primestnim ali sosednjim občinam,  kot so Vojnik, Štore, Žalec , Dobrna. V letu 2019 se bo v vsej prenovljeni  obleki in podobi pokazala zunanjost Celjskega doma z dvoriščem, dokončana naj bi bila prenova Muzejskega trga, izgradnja mostu na cesti v Lokrovec  in še nekaj pomembnih pridobitev za krajane in občane. Na področju družbenih dejavnosti  je v planu dokončanje majhnega prizidka pri OŠ Glazija ter sanacija ozidja in terase na Friderikovem stolpu. V planu za 2019  je prenova velike dvorane Slovenskega narodnega gledališča, parterja, balkona, galerije foyerja. Celjanke in Celjani pričakujemo da bodo navedeni  in  še preostali projekti, ki  so v teku, ohranili svojo dinamiko gradnje in da ne bodo ostali v domeni slišanega , napovedanega ter kmalu pozabljenega. Za občane so vse naštete gradnje, prenove in sanacije velikega pomena in ne nekaj, kar je bilo del  predvolilnih obljub ali kombinatorike, za katero se je že poprej vedelo, da bo šlo skozi. Ponujali so se kot nekaj, za kar se vlagajo izredni, nadčloveški napori, da pride do njihove realizacije. Volivci, občani, so kot »big brader«, ki vas gleda ves čas  in bdi nad delom izvoljenih predstavnikov  v mestni občini Celje. Vane K. Tegov

Tue, 18. Dec 2018 at 08:34

32 ogledov

Naj se vaši gostje počutijo kot v Vivaldijevi simfoniji Štirje letni časi
Primeri dobre prakse nam dajejo ideje in inspiracije, kako naj v svojem podjetju naredimo storitve ter procese boljše in prijaznejše do strank. Predstavljajo nam tudi izziv in smer, kamor želimo iti. Vabljeni na pot raziskovanja.  Luksuzni hoteli Four Seasons so kot Vivaldijeva simfonija Štirje letni časi.   Four Seasons Hotels and Resorts (http://www.fourseasons.com/) so bili ustanovljeni leta 1961. Njihov ustanovitelj je Isadore Sharp, otrok poljsko-židovskih priseljencev, ki je začel delati v hotelirstvu brez kakršnihkoli izkušenj. Uspel je narediti prepoznavno in priznano blagovno znamko hotelov.   Njegova vizija je bila ustanovitev novih hotelov, ki bodo sodobno dizajnersko urejeni in opremljeni ter bodo nudili gostom najboljše možno udobje, milino, čarobnost, užitek in zabavo. Vse našteto pa bo gostom ponujeno z izvrstno postrežbo in servisom. Ključ uspeha sta brez dvoma prav ta dva elementa. V knjigi – Four Seasons: The Story of a Business Philosophy – je Isadire Sharp opisal svojo življenjsko zgodbo in filozofijo vodenja hotela. V nadaljevanju podajam povzetke iz knjige.    Najpomembnejši faktorji izbire luksuznega hotela na osnovi raziskav so (lestvica odgovorov do 10): hotel nudi brezhiben in popoln servis   9.5 v hotelu se počutim se počutim dobrodošel  9.4 v hotelu mi nudijo storitve, ki sem jih pričakoval in še več  9.4 v hotelu mi nudijo doživetja  9.3 postrežba in strežba sta osebni in upoštevata moje individualne želje     9.2 ob odlični postrežbi vem, da me razumejo, me razvajajo in sem pomlajen   9.1   Največji luksuz hotelskih gostov je njihov dragoceni čas. Naloga vseh zaposlenih je poskrbeti, da ta dragoceni čas, kar najbolje izkoristijo in za to dobijo največ. Pri tem jim pomagajo vsi zaposleni. Gostom je na razpolago osebni servis in 24-urna postrežba.   V hotelih Four seeasons temu rečejo "unikatna kultura servisa in postrežbe" (unique service culture). Osebe, ki so največ v stiku z gosti, so receptor, vratar, natakar, čistilka. Prav od njih in njihovega komuniciranja in servisa je odvisnih 90 % časa in aktivnosti, ki jih gost doživi. Prav zaradi tega je treba izbrati zaposlene, ki imajo radi ljudi in delo z njimi ter imajo pozitiven odnos do postrežbe in servisa (We want people who like other people and are, therefore, more motivated to serve them). Potrebujemo zaposlene, ki so ponosni, da delajo z najboljšimi, ponosni na svoje delo in na delo v skupini …   Da bi lahko dobro izvajali servis, zaposleni potrebujejo osnovna navodila in iztočnice. Za izvajanje kakovostnih storitev potrebujejo zaposleni standarde, navodila in priporočila. Le-ti jim predstavljajo osnovo za njihovo delovanje. Vsak posameznik na svoj edinstven in osebni način gostom ponuja storitve oz. strežbo. Izhajajoč iz standardov je vsak posamezen gost deležen individualne usluge, ki so odvisne od njegovih želja in pričakovanj.   Naloga zaposlenih je nuditi hiter, diskreten, nemehanski in sproščujoč sprejem poslovnih gostov, ki bo potekal brez težav in kar se da hitro. Sprejem turistov naj bo lagoden in sproščujoč, a luksuzen. Receptor bo prisrčno pozdravil goste, se nasmejal ter jim pogledal v oči na prijazen način. Vsakemu gostu bo nudil občutek priznavanja s tem, da ga bo vljudno poimenoval s priimkom – na njegov način. Gosta, ki je že bil v hotelu, bo pozdravil s "ponovno dobrodošli". Hotelsko osebje se pojavi na pravem mestu ob pravem času in gostu bere želje iz misli.   Postopek prijave mora biti zaključen v največ štirih minutah, vključno s čakanjem v vrsti. Vsi ti napotki zaposlenim predstavljajo kažipot. To ni točno določen scenarij, ki se ga morajo strogo držati. Izvrstno usposobljeni in skrbno izbrani zaposleni bodo lahko luksuzen servis izvajali samo pod pogojem, da jim vodje zaupajo in so jim napake dovoljene. Zaposlenim moramo dovoliti, da se nenehno učijo.   Na spletni strani o zaposlovanju (http://jobs.fourseasons.com/Pages/Home.aspx) potencialnim novo zaposlenim lastnik gospod Isadore Sharp sporoča: »Svoja prepričanja in vrednote pokažemo okolici z načinom, kako obravnavamo in ravnamo in se zavzamemo drug za drugega. Skozi naše vsakodnevno delovanje in druženje z gosti, strankami, poslovnimi partnerji in ostalimi si prizadevamo ravnati z njimi tako, kot bi si mi želeli, da oni ravnajo z nami.«   Cilji podjetja so jasno definirani s 3P: zaposleni in gostje (people), storitev oz. izdelek (product) in profit (profit). Štirje osnovni stebri poslovanja se glasijo: kvaliteta, usluga, kultura, blagovna znamka (quality, service, culture, brand).   V nadaljevanju navajam nekaj misli Isadora Sharpa o poslovanju in vodenju zaposlenih, ki jih je izoblikoval s pomočjo svojih bogatih delovnih izkušenj v hotelirstvu:   1.  Če je kvaliteta prioriteta vsakega zaposlenega, se le-ta nikakor ne more kompromitirati. 2.  Delati stvari najbolje, pomeni za posameznika najvišjo za stopnjo zadovoljstva. 3.  Vodstvo ne more spremeniti obnašanja zaposlenih, ne da bi se spremenilo tudi samo. 4.   Kupec si ne zapomni svoje pritožbe, temveč kakšen je bil končen rezultat. 5.   Potrebujemo zaposlene, ki bodo mislili s svojo glavo in tako tudi delali. 6.   Če vodje verjamejo in zaupajo zaposlenim, bodo tudi zaposleni verjeli vase in zaupali sebi. 7.   Potrebujemo zaposlene, ki bodo znali odpraviti napake na kraju dogodka. 8.   To, kar si mislimo o zaposlenih, je osnova našega obnašanja in motivacije. 9.   Do naših zaposlenih se obnašamo tako kot želimo, da bi se oni obnašali do gostov. 10.   Dobra postrežba in servis sta najpomembnejša elementa uspešnosti hotela. 11.   Vsak človek je to, kar dela in ne to, kar reče, da je. 12.    Čustveni kapital podjetja (zaposlenih) je mnogokrat premalo upoštevana komponenta uspešnosti podjetja. 13.    Dolgoročni poslovni odnosi temeljijo na spoštovanju in zaupanju. 14.    Ko potrebujem določeno informacijo, se obrnem na osebe, ki imajo na tem področju več znanja in izkušenj. 15.   Poslušamo naše goste in poslušamo drug drugega. 16.   Naš končni izdelek v hotelu ni blago, temveč nakup prestižne vrednosti.   Hoteli Four seasons pričakujejo od svojih zaposlenih osebno identifikacijo s podjetjem in blagovno znamko, ustrezen odnos do vodij ter osebno zavzetost in angažiranost. Le tako lahko izvajajo dober servis. Biti dober ni dovolj za luksuzni hotel, potrebno je biti enkraten oz. edinstven, to pa lahko ustvarijo samo visoko motivirani in lojalni zaposleni. Beseda gostoljubnost izvira iz besede gost. Gost je oseba, ki je povabljena in pogoščena (po SSKJ). Ko dobimo v goste povabljene osebe, jih pogostimo. Izpeljanke iz besede gost so: gostiti, gostija, gostilna, gostinec, gostilničar, gostinstvo …   Ne pozabite, da so tudi otroci vaši sedanji in bodoči gostje, ki imajo svoje želje potrebe in osebnost. Na vsako pismo ali e-mail zaposleni odgovorijo osebno in v kratkem času. Naj se vaši gostje počutijo dobrodošli in kot doma z največjo mero gostoljubnosti. Do gostov in sodelavcev se obnašajte, kot bi sami želeli, da bi se drugi obnašali do vas.   Ustanovitelj in lastnik hotelov Four seasons Isadore (Issy) Sharp je definiral pravilo izvajanja storitev oz. postrežbe kar v obliki akronima za angleško besedo service: Smile (active and genuine) – smeh (širok in prisrčen); Eye contact (even in passing) – očesni kontakt (v razgovoru in ko gre gost mimo); Recognition (using a guest's name naturally) – opaziti gosta (uporabiti njegov priimek neprisiljeno); Voice (in an appropriate manner) – glas, govor (v pravi jakosti); Inform (about hotel products and guests) – informiranje (o hotelu, uslugah in gostih); Care (in all we do) – skrbnost (pri vsem, kar počnemo); Exceed (guests' expectations) – presegajte (gostova pričakovanja).   Razmislite, kako ustvariti domačnost in dobro počutje. Gost se naj počuti kot, da je v družbi svojih najbližjih. Omenjeni napotek za izvajanje storitev dobijo vsi zaposleni delavci in študentje. Prav tako je za zaposlene objavljen na vidnih mestih. Več kot 35.000 zaposlenih v hotelih Four seasons po vsem svetu vsakodnevno prenaša organizacijsko kulturo in kulturo izvajanja izvrstnega servisa svojim gostom. Kultura servisa se izvaja na vseh področjih in na vseh mestih.   Ob znaku in imenu hotelov Four seasons večina pomisli na znano Vivaldijev skladbo, ki nas lahkotno in elegantno glasbeno popelje skozi vse štiri letne čase. Zaposleni v hotelih Four season 24 ur na dan skrbijo, da bi se njihovi gostje pri njih počutili dobro vse leto – v vseh štirih letnih časih.   Zadovoljen gost bo porabil več denarja in podjetju posredno prinesel večji prihodek. Ob tem pa se bo vračal nazaj in širil dober glas med poznanimi. Ali si lahko želimo še kaj več ?    Naj bo ta članek poziv vsem turistično-gostinskim delavcem in vodjem, da v svoje delovanje vključijo kak primer dobre prakse enega najboljših hotelov. Zakaj se ne bi učili od najboljših  in vaše goste razvajali kot Vivaldi svoje poslušalce?     Članek je bil izvirno objavljen v reviji www.destinacija.net Mirjana Ivanuša-Bezjak

Mon, 17. Dec 2018 at 23:49

199 ogledov

Dr. Vinko Gorenak: DUŠAN MERC PROTI “BUTCEM” – 2. DEL
Prvi dan tega meseca, sem na tej spletni strani objavil prispevek z naslovom “Dušan Merc proti “butcem”. Prispevek so povzeli tudi nekateri drugi mediji. Prispevek si lahko preberete tukaj: (http://www.vinkogorenak.net/2018/12/02/dusan-merc-proti-butcem/). Takrat so bili o dogajanju na Osnovni Šoli Prule pred leti znani le nekateri podatki, zlasti pa podatek, da sta dva učenca spolno nadlegovala učenko iste šole, kar je takratni ravnatelj Dušan Merc odločno razrešil tako, da je učencema tik pred zaključkom šole (dva dni) preprosto prepovedal vstop v šolo. Takrat je bilo znano tudi to, da je šolski inšpektor (ne glavni šolski inšpektor Tomaž Rozman) zato kazensko ovadil Dušana Merca, tožilstvo je temu sledilo in sodni proces proti Dušanu Mercu se je začel. Zasledil sem tudi oceno dr. Boštjana M. Zupančiča, nekdanjega ustavnega sodnika in dolgoletnega sodnika ESČP, ki je ocenil, da gre za neumnost, da bo postopek na sodišču zagotovo padel. Točno ob teh podatkih, ki sem jih takrat imel, je nastal omenjeni prispevek. V času po tem, pa je prišlo na dan veliko več podatkov o omenjenem primeru, pa tudi obtožnica zoper Dušana Merca je bila s strani tožilstva umaknjena, šolski minister Jernej Pikalo pa je odstavil glavnega šolskega inšpektorja Tomaža Rozmana, napodlagi podatkov očitno krivično. Današnji prispevek bi moral nositi drugačen naslov, recimo “Pokvarjeni minister Jernej Pikalo” ali kaj podobnega. Se sprašujete zakaj? Odgovoril vam bom v nadaljevanju. V času, ko sem pisal omenjeni prispevek namenoma nisem iskal nobenih podatkov o tem kateri šolski inšpektor se je odločil za kazensko ovadbo zoper Dušana Merca, niti nisem vedel katera tožilka je sprožila postopke pred sodiščem, še manj pa kdo v tem primeru sodi. Na podlagi takrat razpoložljivih podatkov sem zato napisal prispevek s katerim sem želel opozoriti nenormalno stanje, verjamem da je podobno razmišljal tudi dr. Boštjan M. Zupančič. VEČ PODATKOV O DOGAJANJU Ravnatelj Dušan Merc, naj bi po najnovejših podatkih na plavanje napotil osmošolce in več kot zadostno število učiteljev glede na predpise. Toda večine na bazenu ni bilo, kje so bili, vedo sami, moralo pa bi to zanimati Dušana Merca, zlasti pa šolskega inšpektorja, pa ga očitno ni.  Spolna nadlegovalca – učenca naj bi se tri dni sprehajala po šoli, oškodovana učenka pa se je morala skrivati pred njima. Zakaj ve le Dušan Merc, ne vem pa če je to zanimalo šolskega inšpektorja, kaže da ne. Zakonodaja je jasna. Postopke vodi posamezen šolski inšpektor in ne glavni inšpektor v tem primeru Tomaž Rozman. Če bi glavni inšpektor Tomaž Rozman karkoli naročal inšpektorju, ki je vodil postopek, bi ga ta lahko kazensko ovadil. Zakaj je torej šolski minister Jernej Pikalo odstavil glavnega inšpektorja Tomaža Rozmana? Ker je pokvarjen in se ga je želel znebiti. Če je kdo bil v tem primeru “butec” potem je to bil šolski inšpektor, ki je postopek vodil (njega sem v prvotnem prispevku označil za “butca”) in ne glavni inšpektor Tomaž Rozman, ki je očitna žrtev šolskega ministra Jerneja Pikala. Je pa omenjeni šolski inšpektor, ki je postopek vodil, njegovega imena ne poznam, še večji “butec” kot sem mislil ob pisanju izvirnega prispevka. Ravnatelja Dušana Merca se je lotil na način, da je sedaj prišlo do umika obtožnega predloga, toda zato, ker se je šolski inšpektor zadev lotil na popolnoma neustrezen način, Dušana Merca namreč ni ovadil za to kar bi ga morda lahko ampak za tisto, kar je v pravosodnem postopku moralo pasti. http://www.vinkogorenak.net
Teme
Opera

Zadnji komentarji

APMMB2

2018-12-18 06:17:12


Potem, ko so tik pred volitvah aretirali Andreja Šiška je bilo jasno, da je to aretacija zato, da ne bi mogel nastopiti na lokalnih volitvah. Država je že nekajkrat posegla na ta način. Enkrat hudo tragično, saj so ubli Ivana Krambergerja. Odmevna je bila tudi aretacija Janeza Janše. Šiško ni kaliber primerljiv niti s Karmabrgerjem, sploh pa ne z Janšo, zato je nenavadno, da ga po volitvah niso izpustili. Zakaj ga imajo v zaporu ni povsem jasno. Na vsak način ni to, kar je počel, kaznjivo dejanje. Izražal je svoj pogled na nekatere z ustavo določene stvari, recimo ustanovitev pokrajine Štajerske. Prav pri tej zahtevi pa lahko ugotovimo, da je Sloveija na glavo postavljena država. Vemo, da je prva Janševa vlada ustanovitev pokrajin pripelajla zelo daleč in da je sprejem ustreznega zakona prav v zadni fazi minirala stranka SD. Ve se, kdo so bili pritagonisti takratnemu padcu zakona. Zanesljivo je to bil poslanec Kontić. Danes lahko ugotavljamo, da je neustanovitev pokrajin prinesla ogromno škodo Sloveniji. Prav neustanovitev je vzrok za neenakomernen razvoj Slovenije. Torej mamo krivca in povzričitelja škode pa nič. Niti kakšne kriike mu nihe ne privošči. Na drugistrani imamo Šiška, ki opozarja na neenakomerni razvoj Slovenije in zahteva ustanovitev pokrajine Štajerske, kar sicer zahteva tudi ustava, se pravi, da Šiško terja utavno ureditev, pa ga zaradi tega država zapre. Resni pravniki so izjavili, da ni niti najmanjšega razloga za njegov pripor. Še manjša verjetnost je, da bo pravnomočno obsojen. Tudi če bo v Slovniji sodna veja sledila nespametnim obtožbam, bo zanesljivo na ESČP rehabiitiran. Nastaja škoda, saj bo Šiško za svoj pripor zahteval odškodnino. Ve se, kdo to škodo podpitra in kdo jo povzroča. Pa bo kaznovan? Ne bo, ker je podaljšana roka globoke države, ki uganja teror nad državljani.
grizlly

2018-12-07 18:38:28


podpišem

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Kolorirana fotografija Valerije Heybal