SI
KAVRI – PORCELANASTI POLŽEK
Mali polž in veliki možje ali ko je bil kavri »sveta vladar«
V Fokusu
Zanimivo

Četrtek, 3. avgust 2017 ob 10:06

Odpri galerijo

V tropskem pasu oceanskih voda, predvsem v Indijskem oceanu, živi majhen polžek, ki je po vrsti nenavadnih naključij postal denar. Imenujemo ga kavri, oziroma cowry ali cowrie po angleško, po latinsko pa Cypraea moneta.

Zares! Latinski prevod pomeni celo »polž denarni«. Kavri botanično sodi v družino morskih polžev različnih velikosti z latinskim imenom Cypraeidae. Večina ljudi pod imenom kavri pozna čudovito porcelansto hišico teh polžev. Ob tem naj opozorim, da polža pomotoma ne zamenjate s kauri. To je drevo, ki raste na Novi Zelandiji in doseže višino preko 50 metrov ter doseže starost do 2000 let.

KAVRI SE PREDSTAVI

Polžja hišica, dolga od 15 do 30 mm, je na otip zelo prijetna in imamo občutek, kakor da v roki držimo porcelanasto skodelico. Tudi naše ime za »porcelan« izvira iz italijanske besede »porcellana«, ki pomeni polžjo hišico, ki ima podoben polprosojen izgled.

Glavni življenjski prostor je Indijski ocean in največ ga nabirajo na Maldivih, Šrilanki (Cejlon), na Malabarskih otokih, na obalah Bornea in Vzhodno-indijskih otokov. Pogosto ga je najti še na določenih delih vzhodne Afrike od Ras Hafuna na severu do Mozambika na jugu. V Tihem oceanu ga je moč najti tudi na obalah pacifiških otokov in na zahodnih ameriških obalah (Kalifornija).

Polžje hišice različnih vrst polžev so se v zgodovini uporabljale za denar v več različnih delih sveta. Nastanek denarja ima korenine prav tukaj. Še danes ga uporabljamo pri izdelavi okrasja in za določene ceremonialne namene. A med njimi je najpomembnejši kavri (Cypraea moneta).

Kavri (Cypraea moneta)

Kavri se je v zgodnji človeški zgodovini zelo pogosto uporabljal kot vmesno menjalno sredstvo. Imel je vlogo denarja pri trgovanju v neolitskih (kamenodobnih) skupnostih. Včasih so polžjo hišico uporabljali celo in nepoškodovano, včasih so bili zadovoljni z obrušeno ali obdelano, tu in tam so trgovali tudi z okruški. Ob tem so mnoga ljudstva z njim krasila oblačila, izdelovala nakit in ceremonialna pokrivala. Kavri najdemo kot plačilno sredstvo na vseh kontinentih, tudi daleč od področij, kjer je življenjsko okolje tega polža. Izjema je le Evropa, kjer kavri ni bil nikoli uporabljen za denar!

Kot denar je bil pogosto v uporabi v mnogih afriških, južno- in vzhodno- azijskih deželah. A za plačilno sredstvo so ga uporabljali tudi Indijanci plemena Očipve (Ojibwa, Chippewa), pa čeprav so naseljeni nekaj tisoč kilometrov stran od najbližjega habitata tega polža (ameriška pacifiška obala). Ker so našli polžje hišice tudi v 8.000 let starih grobovih, to priča, da so ljudje v mlajši kameni dobi živahno trgovali čez celotne kontinente. Očipve Indijanci so začetniki legend o sanjelovcu (dreamcatcher) in iz njihove kulture izhajata znameniti zgodbi o Pokahontas ter o legendarnem poglavarju Hiawathi. Slovenci smo z njimi povezani preko našega znanega misijonarja Ireneja Friderika Barage. Ta je obdobju okrog leta 1860 napisal slovar in slovnico čipvejščine. Tako je bil prvi, ki je znanstveno utemeljil katerikoli indijanski jezik.

Sledi uporabe kavrija kot denarja so vidne še danes. Gana, dežela na zahodu Afrike, uporablja denarno enoto z imenom cedi. To je njihovo ime za to polžjo lupinico. Tudi Kitajci so pred več kot 3000 leti uporabljali kavri kot denar. Sled o tem je ostala vse do danes v njihovi pisavi. Klasični znak za denar pei (貝) je stiliziran prikaz porcelanaste hišice kavrija. Ob tem se ta znak pojavlja v paru z drugimi znaki za opis pojmov, ki so povezani z denarjem, lastnino ali bogastvom. Še več, denar so prvi na svetu »izumili« Kitajci prav na osnovi spoznanj pri uporabi hišice malega polžka za trgovanje.

Kitajske pismenke izvirajo iz znakov za školjko kavri; levo stari znak pei za denar = kavri, v sredini sodoben znak za denar, desno znak za kradljivca (= kavri + oseba);

Kavrije so vsi uporabljali tudi za izdelavo okrasja. Najdemo ogrlice, zapestnice in drug nakit, ki je v celoti narejen iz teh porcelanastih hišic. Kavrije so našili na oblačila, saj so označevala ženskost, plodnost, rojevanje in bogastvo. Spodnja stran hišice s podolgovato odprtino je mnoga ljudstva spominjala na oko ali na vulvo.

Preglednica kitajskih dinastij:

  • Xia 1994 – 1766 pred našim štetjem (pnš),

  • Shang 1766 - 1027 pnš,

  • Zhou 1122 - 256 pnš (doba Konfucija, nastanek taoizma),

  • Qin 221 - 206 pnš (gradnja prvega kitajskega zidu iz zemlje in gline),

  • Han (zgodnja) 206 pnš - 9 našega štetja,

  • Xin 9 – 24,

  • Han (pozna) 25 – 220,

  • doba Treh kraljestev Wei, Shu in Wu, (obdobje razdružitve) 220 – 280,

  • Sui 589 – 618,

  • Tang 618 – 907 (tiskanje prvih knjig),

  • Sung 969 – 1279,

  • Yuan 1279 – 1368 (Mongoli pod Džingiskanom in njegovim sinom Kublajkanom vladajo Kitajski, Marco Polo pride na Kitajsko),

  • Ming 1368 – 1644 (znova vladajo Kitajci, gradnja sedanjega velikega zidu iz kamna, pomorske odprave, raziskovanje sveta),

  • Manchu (ali Qing) dinastija od 1644 do 1912.

Še danes uporabljajo kavrije kot nekakšno vrsto igralne kocke v igrah Pachisi in Ifa v Dahomeju na zahodu Afrike. Šest ali sedem manjših kavrijev vzame igralec v zaprto pest, jo potrese in jih vrže na tla. Tisti, ki pristanejo na tleh z odprtino navzgor, se štejejo kot pike. Na Fidžiju, tihomorskem otoku, jih naberejo na verižice, ki označujejo položaje različnih plemenskih vodij. Poglavar vasi sme nositi okrog vratu pet verižici.

Kdaj je polžja hišica iz elementa za nakit ali za okrasek postala denar, se arheologi in antropologi še vedno niso dokončno opredelili. Sedaj velja ocena, da je to bili nekako pred 10.000 leti na azijskih prostorih. Seveda ob tem ni izginila kot element okraševanja. Podobno še danes najdemo zlatnike kot del svečane ali priložnostne narodne noše v naši bližini na področju Balkana.

KRALJESTVO BORNU V AFRIKI

V zahodni Afriki so kavri uporabljali kot denar vse do sredine devetnajstega stoletja, ko ga je nadomestil sodoben denar kolonialnih gospodarjev. Pred odpravo suženjstva, so trgovci s črnim človeškim blagom zaplenili vse kavrijevo okrasje in ga vozili v angleška pristanišča. Od tukaj so ga vozili nazaj v Afriko, predvsem v črnsko Kraljevino Kongo. Tam so kavrije imenovali nzimbu. Trgovci so jih uporabili za nakup začimb, slonovine, pa tudi za nove sužnje. Razlika med vrednostjo kavrijev na vzhodni obali Afrike, kjer so jih nabirali na obalah Indijskega oceana, in na zahodu črne celine je bila 500%.

Vojščaki kralja Mai Idris Alume, največjega vladarja afriškega kraljestva Bornu

Kralj Muniyoma, vladar kraljestva Bornu (danes Čad), je imel leta 1850, po pričevanju nemškega raziskovalca Heinricha Bartha, letne prihodke v višini 30 milijonov kavrijevih hišic. Pridobil jih je s pobiranjem davkov. Vsak odrasel moški je plačal letni davek v višini 1.000 kavrijev zase, 1.000 za vsakega afriškega vola in še 2.000 za vsakega sužnja, ki je bil v njegovi lasti.

Kraljestvo Bornu, ki je obstajalo okrog jezera Čad v osrednji ekvatorski Afriki v obdobju med leti 1396 in 1893 je bilo poznosrednjeveško kraljestvo, ki je nasledilo še starejše kraljestvo Kanem (700-1396). Na vrhuncu svoje moči je bilo večje od kraljestva iz katerega je nastalo. S prihodom belih kolonizatorjev je bilo razdeljeno med Čad, Niger in Kamerun.

Muniyoma je bil član dinastije Sayfawa, ki je kraljestvu vladala od začetka pa do konca. Dinastija je vrhunec dosegla 250 let prej pod vladavino Mai Idris Alume (1571-1603), ki je bil znan kot odličen vojskovodja, politično-upravni reformator in islamski pobožnjakar. V njegovem času je kraljestvo mejilo na zahodu na kraljevino Hausa, na severu na deželo Tuaregov in kraljestvo Toubou, na vzhodu je bila kraljevina Bulala. Na jugu je bila meja neprehodna tropska džungla. Epske pesmi govorijo, da je zmagal v 330 vojnah in da se je bojeval v 1000 bitkah. V Afriki je prvi uporabil stalna in utrjena vojaška oporišča s stalnimi vojaškimi posadkami. V bitkah je uporabil pešake, konjenico in kamelje enote. Na rekah in na jezeru Čad je vzdrževal posadke v čolnih, kupil je vojaške svetovalce Otomanskega cesarstva in sestavil elitno skupino oklepljenih vojakov z mušketami. Diplomatske stike je imel z Otomanskim cesarstvom, Tripolijem in Egiptom.

V državi je uvedel mnoge upravne spremembe, ki so temeljile na islamu in šerijatskem pravu. Sezidal je mošeje in organiziral romanje v Meko, enega se je udeležil tudi osebno. V Meki je postavil romarsko hišo za romarje iz njegovega kraljestva. Moč njegove vladavine se je opirala na sužnje. Vendar je tudi zanje zahteval, da se izobražujejo, še posebej tisti, ki so živeli na posestvih bogatinov. Skrbel je, da so vsi klani in rodovi sodelovali pri vladanju, ob tem je sklepal politične poroke in podeljeval velikodušne koncesije. Tudi sam je bil sin poglavarja plemena Kanuri, njegova mati pa je bila iz kraljestva Bulala.

Pobiral je davke in tribute, a tudi osvajanja so navrgla obilen plen. Uvedel je trošarine na blago, ki so ga prenašale kamelje karavane čez Saharo. S tem denarjem je pričel graditi ceste med oazami, na tržnicah je uvedel standardne mere in uteži. A za to so uporabniki morali plačati koncesnino. Vendar je poskrbel, da so bile poti vzdrževane in varne pred roparji. Kot je sam dejal: »Poskrbel sem, da lahko z zlatim nakitom okrašena žena, tudi brez moža, sama potuje čez moje kraljestvo, ne da bi se bala kogar koli razen Alaha.«

UPORABA KAVRIJEV V RAZNIH DELIH SVETA

Na vzhodnih afriških obalah so kavrije nabirali v velikih množinah. Lupinice so navrtali in jih nanizali na vrvice. Vsaka je vsebovala od 40 do 100 polžjih hišic. Tako je petdeset ali dvajset nanizanih vrvic predstavljalo 200 hišic in prodajali so jih za en britanski šiling. To je bilo menjalno razmerje med obema valutama okrog leta 1850.

V notranjosti celine so pri trgovanji šteli eno po eno lupinico, če pa je bil trgovec matematično bolje podkovan, so jih preštevali po pet skupaj. Nemški raziskovalec Barth se je v tem času mudil v srednji Afriki. Opisoval je, da je med kavrijevimi hišicami pomešanih vedno več hišic nekega drugega polža. Zviti trgovci so uporabljali še Cypraea annulus, ki je kavriju zelo podoben in ga je v morju okrog Zanzibarja mogoče najti v zelo velikih količinah. V Sudanu je to pripeljalo do inflacije, saj so nekoč cenjeni kavriji postali ceneni. Zato je postalo neekonomično pošiljati sužnje s kavriji čez Afriko, saj so ti pri prenosu pojedli več hrane in popili več vode, kot pa je bil vreden tovor kavrijev, ki so ga prenašali. Prenos tovora je presahnil prav času, ko je o tem pisal Barth. Napisal je še: »Štetje kavrijev je zelo zamuden posel. Zamislite si, da morate prešteti 500.000 kavrijev naenkrat. Ker jih je toliko, se tudi njihovo štetje ne izplača več!«

V bolj odmaknjenih predelih Afrike so bili kavriji plačilno sredstvo še v začetku dvajsetega stoletja, a vse bolj jih je izpodrival denar kolonizatorjev. A kljub temu boste še danes v nekaterih odročnih predelih Etiopije našli plemena, ki še vedno trgujejo s temi polžjimi hišicami.

Heinrich Barth (1821-1865), nemški raziskovalec osrednje Podsaharske Afrike in Sudana.

V severni Avstraliji so Aboridžini tudi uporabljali kavrije. V očeh nekaterih plemen so bili veliko vredni, a druga so se zmrdovala in zanje so bili polžki brez vrednosti. Na otokih severno od Nove Gvineje so lupine razbili, kosce so navrtali in jih nanizali na vrvice. Večjo vrednost je imela daljša vrvica, merili pa so jih s pomočjo razdalje med prsnima bradavicama. Pri tem so mnogi goljufali in so med resnične kosce kavrijevih lupin pomešali koščke drugih školjk, ki pa so bile brez vrednosti. A goljufa je čakala smrt, če so ga odkrili. Na južno pacifiških otokih so želeli, da bi imeli kavriji enako velikost in so po velikosti smeli odstopati največ za okrog tri milimetre. Manjše kavrije so gojili v lagunah in jih uporabili šele, ko so bili predpisano veliki. Gojenje kavrijev so smele opravljati samo ženske. Te so z dolgotrajno vadbo dosegle, da so se neovirano potapljale na precejšnjo globino.

Kavrije so pogosto obrusili, da se je na zgornji strani pokazala notranjost polžje hišice in jo je tako bilo lažje nanizati na vrvico ali kovinski obroček.

Vendar ideja o uporabi kavrijev kot denarja ni zrasla ne na afriških tleh in ne na obalah tihomorskih otokov. Tudi ne v obeh Amerikah. Nastala je na azijskih tleh. Še mnogo pred ljudstvi na teh geografskih prostorih so ga uporabljali na indijskem podkontinentu. Prve kavrije so kot denar uporabljali že v prvem stoletju našega štetja. V Bengalu je bilo na začetku devetnajstega stoletja menjalno razmerje 3.840 hišic za eno indijsko rupijo. Letni promet je bil okrog 30.000 rupij ali 115.200.000 kavrijev. Kavrije so uporabljali tudi pri velikih nakupih, na primer hiš, kjer so plačevali z milijoni kavrijev. Da je bilo delo lažje, so jih po 20.000 nasuli v vreče. Število je bilo približno, saj so morale biti vse vreče enako težke. Delo je bilo lažje, saj so morali preštevati le vreče. Cena srednje velike hiše je bila okrog 150 vreč kavrijev, to je okrog tri milijone kavrijev.

Pregled valutnih menjav kavrijev v različnih obdobjih:

  • Šesto stoletje, Maldivi, 1 zlat dinar = 1.000.000 kavrijev

  • Šesto stoletje, Nigerija, 1 zlat dinar = 1.000 kavrijev

  • Bengal, Indija, začetek 19. stoletja, 1 indijska rupija = 3.840 kavrijev

  • Leto 1850, vzhodna obala Afrike, 1 britanski šiling = 200 kavrijev

  • Danes, na internetu, 5 ameriških dolarjev = 50 kavrijev (v PVC vrečki), kar je preračunano 10 ameriških centov (0,075 evra) = 1 kavri

PRVI SO BILI KITAJCI

A tudi Indija si ne zasluži prvenstva. Prvi so bili, kot marsikje drugje, Kitajci. Ti so kavrije uporabljali kot denar že od dvanajstega stoletja pred našim štetjem. To je obdobje vzpona prvih kitajskih cesarstev. Eden od najstarejših zapisov o kavrijih kot denarju je izpod peresa kitajskega zgodovinarja S su-ma Ch'ena (145 do 86 pred našim štetjem). Zapisal je, da so polžke uporabljali kot denar v starih kraljestvih za časa dinastij Shang (od 1766 do 1027 pred našim štetjem) in Zhou (od 1122 do 256 pred našim štetjem). Od tam izvira tudi že prej omenjeni znak pei, ki prikazuje stilizirano kavrijevo hišico kot oznako za denar. Današnja kitajska pisava je znak preoblikovala, a se skupaj z drugimi 84 znaki uporablja za označevanje pojmov, ki so povezani z denarjem in ekonomijo.

Pri izkopavanjih na Kitajskem velikokrat najdejo kavrije, mnogokrat v velikanskih količinah, kar po mnenju arheologov priča, da so jih res uporabljali kot denar. Iz časov dinastije Shang obstajajo v dokumentih Shang-shu pritožbe kralja P'an-kenga, da se njegovi ministri bolj ukvarjajo s pridobivanje kavrijev in žada, kakor pa z državniškim in uradniškim delom. Zapisal je: »Ne smete zbirati 'huo' in 'pao' z namenom, da bi si pridobili dobiček za svojo hišo.« Huo pomeni denar, pao pa zaklad. Tam najdemo zapis: »… ob povratku ga je kralj nagradil z enim p'engom kavrijev, ki so bili pridobljeni v vojaški odpravi proti kraljestvu Yung.« Koliko je en p'eng ne vemo, saj se ni ohranil noben zapis s katerim bi lahko naredili primerjavo z današnjimi merami. Na bronasti skodeli iz obdobja dinastije Zhou je zapisano: »Lord pokrajine Chuy, Yuan, je sam izdelal to čudovito bronasto skodelo. Za njeno izdelavo je porabil 14 p'engov kavrijev.«

Vse to nedvoumno kaže, da so Kitajci že zelo zgodaj uporabljali kavrije kot menjalno sredstvo. Bili so zelo uporabni, saj so bili lahki za prenašanje tudi v velikih količinah, bili so trajni, prepoznavni in kar je najpomembnejše – ni jih bilo mogoče ponarediti! Ob tem so bili oblikovno zanimivi, primerni za okrasje, lepi, občudovanja vredni in pripravni za igre. O igrah iz Dahomeja smo že rekli, a na Kitajskem jih marsikje še danes uporabljajo namesto kmetov pri šahu.

Nekje okrog leta 700 pred našim štetjem je prišlo do kovanja prvih kovancev na treh različnih delih sveta, na Kitajskem, v Indiji in Grčiji. Vsaka od teh civilizacij si lasti prvenstvo »izuma denarja«. A denar je obstajal v različnih oblikah že prej, a vsekakor imajo kavrijeve lupine prvenstvo zaradi več razlogov, ki smo jih že pregledali.

V notranjosti Kitajske je kavrijev vedno bolj primanjkovalo. Ko se je razvila metalurgija in so pričele različne civilizacije obdelovati kovine, so se pojavili tudi prvi nadomestki dragocenih polžjih lupinic. Vse se je spremenilo po letu 481 pred našim štetjem. Kraljestvo Zhou je razpadlo na tri manjša kraljestva (Wei, Han in Zhao), ki so se med seboj stalno bojevala. V tem času se je razvila tehnologija pridobivanja železa in kljub vojni je zelo narasel standard življenja. Cesar Xian iz kraljestva Zhao, ki je uvedel lokostrelce kot posebno bojno enoto, je okrog leta 335 pred našim štetjem (p.n.š.) prepovedal uporabo kavrijev kot menjalno sredstvo, saj je želel, da bi se namesto njih uveljavili njegovi bakreni novci.

Kovanci »kavri« s katerimi je želel cesar Xian leta 335.p.n.š. zamenjati polžje hišice kavri.

Vendar mu to ni uspelo. Ko se je na oblast povzpela dinastija Qin, so bili kavriji spet glavno plačilno sredstvo. Mnogo stoletij kasneje je Marco Polo (1254-1324) v svojih zapisih omenil, da kavriji iz Indije prihajajo najprej v kitajsko provinco Yunnan in nato po vsem cesarstvu. Poleg kavrijev so bile v obtoku še hišice polžev vrste Cypraea annulus. Obe vrsti sta imeli enako vrednost. Za določene transakcije so bile potrebne cele vreče hišic enega ali drugega polža. Zato so uporabljali še polžje hišice C. tigris in C. testudinaria (želvji kavriji), ki so mnogo večje. Določeno je bilo celo menjalno razmerje med različnimi vrstami polžjih hišic. Vse do konca štirinajstega stoletja je bilo na Kitajskem mogoče s kavriji plačati celo davek!

Zanimiva je še ta zgodba. Okrog leta 1000, v času dinastije Sung, so pričeli izdelovati replike kavrijev iz lesa, kamna, žada, poldragih kamnov, kosti, brona in tudi iz srebra in zlata, ker je polžjih lupinic primanjkovalo. Oblikovanje kavrijevih lupinic je bilo preveč zapleteno in zamudno in pričele so se pojavljati kovinske okrogle ali ovalne ploščice, ki so imele vtisnjeno sliko odprtine kavrijeve hišice. Vsi ti kovanci so bili enakovredni originalnemu kavriju. Ob tem so se pojavile še druge oblike kovanega denarja.

V grobovih iz tega obdobja najdejo arheologi velikokrat vzorec »mravlje«. Zanimiva je bila uporaba teh kovancev. Imenovali so jih še pi-ch'ien, kar v prevodu pomeni »mravlja za v nos«. Uporabljali so jih namreč pri pogrebih. Umrlemu so v nosno odprtino z notranje strani potisnili ta »kovanec«, da so preprečili mravljam, da bi pokojniku zlezle skozi nos v telesne votline. Ob tem je revež imel še s čim plačati v onostranstvu. V nekaterih predelih so na »kovanec« odtisnili obraz duha in jih imenovali kuei-lien-ch'ien (duh v nosu).

Kovanec »za v nos«, levo mravlja (pi-ch'ien), desno duh (kuei-lien-ch'ien).

A tukaj se zgodba o denarju in Kitajcih ne konča. V kasnejših obdobjih, ko so nastale močne kitajske dinastije, so kovanci pričeli izpodrivati kavrije. A zadnji udarec jim je izdala iznajdba papirnatega denarja. A o tem bo govora v enem od prihodnjih prispevkov.

SINBAD MORJEPLOVEC IN TRGOVEC

Maldivi so bili v vsej zgodovini največji dobavitelj kavrijev za področje Indije in Kitajske. Kakor v primeru Afrike in Amerike velja, čim daljša je pot kavrijev, tem vrednejši so. Njihova glavna prednost je, kot smo že dejali, da jih ni smiselno ponarejati, saj bi bila vrednost vloženega dela in materiala mnogokrat večja od dejanske vrednosti polžje hišice. Pri kovancih je ponarejanje mnogo lažje in bistveno cenejše!

Vendar so zvitim trgovcem omogočali mastne dobičke. Za najbolj zvite trgovce že dolgo veljajo Arabci. Od šestega stoletja naprej so se arabski trgovci spustili na dolge trgovske poti iz Arabskega polotoka čez Indijski ocean vse do Kitajske. Tako so na Maldivih odkrili pravo zlato jamo! Milijonov kosov kavrijev so odkupovali po ceni 1 zlat dinar (gold dinar = goldinar). Potem so z dragocenim tovorom pluli okrog Afrike in jih prodali v Nigeriji po ceni 1 zlat dinar za 1000 kavrijev. Tudi če upoštevamo izgube ladij, čas potovanja in vse druge odvisne stroške, je bil dobiček resnično astronomski. V Ugandi je bilo mogoče pred prihodom arabskih trgovcev dobiti ženo za dva kavrija. Potem je cena narasla na 10.000 kavrijev.

Najbolj znan arabski trgovec je bil Suleyman Sinyawad iz devetega stoletja. O njem vemo kar precej, saj je za seboj pustil bogate zapise o svojih potovanjih. Ti so bili osnova za zgodbe o Sinbadovih sedmerih potovanjih iz zbirke perzijskih pravljic Tisoč in ena noč. Suleyman je v svojem dnevniku za leto 851 zapisal, da je priplul na Maldive, kjer je vladala zelo lepa in bogata kraljica. Pokazala mu je, kako pridobivajo kavrije. Za to opravilo so bila izbrana spretna dekleta, ki so se z lahkoto vzpenjala na kokosove palme in nabirala njihovo listje. Suleyman je trdil, da so morale biti device, če so želele nabirati kavrije. Palmove liste so potopile v plitko vodo izza lagune in kmalu je nanje prilezlo na tisoče kavrijev. Listje so na hitro potegnili iz vode na obalo. Listje so privezali na kole, da so bili visoko v zraku, da polži niso mogli pobegniti in so se posušili. Nato so jih oprali, znova posušili in spravili v kraljičino zakladnico. Njegovo zgodbo je v desetem stoletju potrdil še Masudi iz Bagdada, ki je eden najbolj znanih arabskih zgodovinarjev.

Tipična dvojamborna arabska trgovska ladja iz 10. stoletja imenovana dhow in »filmski« prikaz lika Sinbada Morjeplovca.

V sedemnajstem stoletju je na Maldivih doživel brodolom Pyrard de Laval, francoski morjeplovec. Na otokih je živel dve leti. Zapisal je: »Imenujejo jih boly in jih izvažajo po vsem svetu v neskončnih količinah. Lani sem videl, da so natovorili trideset ali celo štirideset ladij samo z njimi. Na teh ladjah sploh ni bilo nobenega drugega tovora. Vse te ladje so menda odplule v Bengal, ker tam je povpraševanje po njih veliko, čeprav so cene visoke. V Bengalu jih uporabljajo kot denar, četudi imajo dovolj srebra in zlata ter še druge kovine. Kar se mi zdi še bolj nenavadno je to, da veliki trgovci in drugi bogataši na hitro gradijo skladišča zanje, prave zakladnice. Dejansko imajo te školjke zanje zakladno vrednost.«

V tistem času je Barbot, glavni agent Royal Company of Africa iz Pariza zapisal zanimiv opis kavrijev: »Boejies ali Cauris, ki jih mi Francozi imenujemo Bouges, so majhne mlečno bele školjke, ki so večinoma velikosti manjše olive, se nabirajo in čistijo na obalah in koralnih grebenih Maldivov. So različnih velikosti, videl se takšne, ki niso večje od graha, a tudi druge, ki so dosegle velikost oreha. Vse so bolj podolgovate, podobno kot olive.«

Vsekakor kavriji niso bili nikoli v uporabi v Evropi. Videti je, da je bila Evropa edini kontinent na katerem naši predniki niso poznali te školjke in je tako tudi niso uporabljali kot menjalno sredstvo.

O Sinbadu Morjeplovcu

To je izmišljena oseba, ki temelji na potovanjih večih arabskih in perzijskih trgovcev, predvsem so uporabljeni zapisi o potovanjih Suleymana Sinyawada iz devetega stoletja. Sinbad je bil po zapisanih zgodbah mornar iz Basre, glavnega mesta Abbasidskega kalifata. Na potovanjih je preplul morja od vzhodne Afrike do juga Azije. Na njih je doživel srečanja s pošastmi in čarovniki, obiskal je mnoge magične kraje in se spopadel z nadnaravnimi fenomeni.

Pripravil Andy

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 20. Feb 2019 at 13:35

0 ogledov

Dr. Milan Zver: Sredstva za mlade, izobraževanje in šport bomo povečali na 45 milijard evrov
Danes je odbor za kulturo in izobraževanje sprejel poročilo o novem programu Erasmus+, ki ga je pripravil glavni poročevalec Evropskega parlamenta, dr. Milan Zver.  Erasmus+ je eden izmed najbolj priljubljenih programov EU, saj krepi evropsko identiteto, povečuje možnosti za zaposlitev ter daje udeležencem znanja in spretnosti za boljše zasebno in poklicno življenje. Odbor je poročilo, s katerim se poveča tudi proračun programa na okoli 45 milijard evrov, soglasno in prepričljivo podprl. »Evropski programi morajo biti enako dostopni vsem evropskim državljankam in državljanom, ne glede na ekonomsko in socialno okolje, iz katerega prihajajo,« je ob tem povedal dr. Milan Zver. Novi Erasmus+ na eni strani združuje tri velike nove pobude, Mrežo evropskih univerz, pobudo OdkrijEU in Centre poklicne odličnosti, na drugi strani pa bo izboljšal in nadgradil že obstoječe, tradicionalne aktivnosti.  Tako bo z novim programom več možnosti za učenje tujih jezikov, za mobilnost šolarjev in profesorjev v osnovnih in srednjih šolah, pa za mobilnost vzgojiteljev v predšolski vzgoji ter za projekte za odrasle. Novost bo mobilnost za športne trenerje in za posamezne športnike. Novi program prinaša tudi več možnosti za izvedbo manjših projektov v manjših organizacijah, ki so do sedaj imele težave pri dostopanju do programa.  »Evropski programi morajo biti enako dostopni vsem evropskim državljankam in državljanom, ne glede na ekonomsko in socialno okolje, iz katerega prihajajo,« je ob tem povedal dr. Milan Zver. »Ponosen sem na zakonodajno delo, ki smo ga opravili za to, da bo prihodnji Erasmus+ program v prenovljeni, posodobljeni obliki polno zaživel. V dolgotrajnem delu smo našli mnogo rešitev, med drugim tudi za administrativno poenostavitev programa« je povedal dr. Zver in ob tem dodal, da tudi na podlagi tega opravljenega dela »program postaja bolj pravičen in bolj vključujoč.«  »Še posebej vesel sem široke podpore političnih skupin za končno besedilo. Ko bomo vstopili v trialog z Evropsko komisijo in s Svetom, bomo tako imeli močen mandat Parlamenta, ki ga bomo potrebovali, če bomo želeli v programu okrepiti tradicionalne aktivnosti na področju izobraževanja, mobilnosti, mladine in športa ter dodati še tri velike nove, že prej omenjene iniciative,« je poudaril evropski poslanec.  Dr. Milan Zver je tudi zaradi široke politične podpore optimističen glede povečanja evropskega proračuna za ta program.  Evropski poslanec je na seji spomnil tudi na prizadevanja Evropske ljudske stranke v pogajanjih z ostalimi političnimi skupinami: “Branili in ohranili smo sredstva za višješolske in univerzitetne programe mobilnosti, pa tudi finančna sredstva za podprogram Jean Monet. Povečali smo sredstva za poklicno izobraževanje, za odrasle, šole in šport, obenem pa smo zavrnili možnost, da bi se vnaprej omejevalo sredstva za pobudo OdkrijEU in Mrežo evropskih univerz, saj morata ti dve pobudi najprej polno zaživeti, šele nato pa bomo lahko ocenjevali njihovo uspešnost,« je še povedal dr. Milan Zver in dodal, da "smo v naši politični skupini  močno podprli tudi koncept evropske dodane vrednosti, ki pa seveda ne pomeni, da morajo  biti vse aktivnosti nad-nacionalne,« je zaključil dr. Zver. Erasmus+ je program EU za izobraževanje, usposabljanje, mlade in šport in je eden najbolj prepoznanih programov že od svoje uveljavitve v letu 1987. Stotisoče mladih je preko omenjenega programa prebivalo v drugi državi članici, spoznavalo raznolikost in različnost Evropske unije, širilo svoje kompetence in znanja in si povečalo možnosti za zaposljivost. Ne gre se čuditi, da je Erasmus+ med najbolj popularnimi evropskimi programi, ki predstavlja pravo zgodbo o uspehu v delovanju Evropske unije. Kratek povzetek današnjega dogajanja si lahko ogledate v videu. Video prispevek je pripravljen v slovenskem, angleškem in nemškem jeziku. (https://multimedia.europarl.europa.eu/en/vote-on-erasmus-the-union-programme-for-education-training-youth-and-sport--extracts-from-the-vote-and-statement-by-milan-zver-eppsi-rapporteur-ep-committee-on-culture-and-education-_I168019-V_v)

Tue, 19. Feb 2019 at 20:14

85 ogledov

Z medijsko kampanjo Madžarska proti Sorosu in Junckerju, ker podpirata nezakonite migracije
Spletni portal politikis.si danes poroča, da je Madžarska začela izvajati novo medijsko kampanjo proti priseljevanju, uperjena pa je proti ameriškemu milijarderju Georgeu Sorosu in tudi predsedniku Evropske komisije Jean-Claudu Junckerju, ki da podpirata nezakonite migracije. V Bruslju so tovrstne obtožbe Budimpešte že ostro zavrnili, poroča francoska tiskovna agencija AFP. Madžarska vlada pod vodstvom Viktorja Orbana je medijsko kampanjo, ki bo plačana iz davkoplačevalskega denarja, napovedala tudi na svoji strani na Facebooku. Med drugim bodo objavili tudi plakate s slikama Sorosa in smehljajočega se Junckerja, na plakatih pa je napis: “Tudi vi imate pravico vedeti, kaj pripravlja Bruselj”. “Hočejo uvesti obvezno kvoto za sprejem priseljencev, oslabiti pravice držav članic glede obrambe meja, želijo pospešiti priseljevanje z migrantskimi vizumi,” še navajajo. V Bruslju so se na omenjene plakate že odzvali z ogorčenjem. “Ta kampanja madžarske vlade je v nasprotju z zdravim razumom. Šokantno je, da je taka nora teorija zarote prišla v taki meri v normalni diskurz. Ni res, da EU spodkopava varovanje nacionalnih meja, nasprotno,” je poudaril govorec Evropske komisije Margaritis Schinas. “Ne obstajajo nobeni načrti za humanitarne vizume. Države članice se same odločajo glede legalnega priseljevanja,” je še dejal in dodal, da si “Madžari zaslužijo dejstva, ne izmišljotin”. Orbanova vlada se je že nekajkrat sporekla z Evropsko komisijo glede migracijskih pravil. Večkrat je tudi že objavila plakate in oglase proti Evropski komisiji in predvsem Sorosu, ki ga imajo v Budimpešti za glavno zlo, ki da želi pospeševati nezakonite migracije in iz Evrope narediti “Eurabijo”. V preteklih mesecih je Orbanova vlada napadla tudi nizozemsko evropsko poslanko Judith Sargentini, avtorico kritičnega poročila, ki je osnova za pravno ukrepanje EU proti Madžarski. Napadli so tudi prvega podpredsednika Evropske komisije Fransa Timmermansa. Ministri EU za evropske zadeve prav ravno danes v Bruslju znova preverjajo stanje v procesih proti Poljski in Madžarski zaradi očitanih kršitev evropskih vrednot, zlasti načela vladavine prava. Bistvenih premikov sicer ni pričakovati.  Vir:politikis.si

Tue, 19. Feb 2019 at 19:38

138 ogledov

Večeru piškotov še ni zmanjkalo! Ne pijani šef kriminalistov Munda, policist, ki ga je ustavil, škodi ugledu PU Maribor
Spletni portal skandal24.si je opozoril na nesprejemljivo pisanje mariborskega Večera, ki bralcem postregel z informacijo, da naj bi "po oceni mariborske policijske uprave v preteklosti ugledu policije škodil tudi policist, ki je bil 8. februarja v patrulji, ki je ustavila Mundo. Govorimo o danes 33-letnem Danijelu B., ki je moral pred približno dvema letoma in pol sleči policijsko uniformo, ker so mu očitali, da je kot policist v službenem času zlorabil uradni položaj z namenom, da bi se okoristil za 20 evrov." Da gre za tesno prepletenost mariborske kriminalistične policije in politike, ugotavljajo v skandal24.si, kar se po svoje razkriva tudi v primeru šefa mariborske kriminalistične policije Roberta Munde. Močno vinjenega ga je policija ustavila v noči na 8. februar, pred tem pa ji je poskusil tudi pobegniti. Namesto da bi ga ustrezno sankcionirali in degradirali, ker je močno okrnil ugled policije, se Policijska uprava Maribor skriva za disciplinskim postopkom, po katerem še vedno niso znane posledice. Končno odločitev bo tako sprejela generalna direktorica policije Tatjana Bobnar. Diskreditacija policistaČasnik Večer v lasti tajkunske družine Hakl pa je šel še dlje. Pričeli so z medijsko diskreditacijo policista, ki je ustavil Mundo tiste noči, in odprli primer, ker naj bi se na delovnem mestu okoristil z dvajsetimi evri, zaradi česar so ga tudi suspendirali. Toda 33-letni mariborski policist je na delovnem sodišču dobil tožbo, saj mu očitkov očitno niso mogli dokazati, Policija pa ga je morala vzeti nazaj v službo. To se je zgodilo nedavno, prav v tednu, ko je bil dodeljen v patruljo, ki je na praznični petek v prometu ustavila Mundo. Še vedno pa naj bi proti njemu tekel kazenski postopek. Glavna tarča bi moral biti kriminalist Munda, ki ima na glavi veliko maslaNi potrebno posebej poudarjati, da bi morali mediji, kot je Večer, gledati pod prste šefom, za katere je znano, da so podrejeni vladajoči politiki. Toda tega, ker je Večer ravno tako na isti strani, ne bomo doživeli. Okoli kriminalista Munde smo že pisali, da afera z vožnjo v alkoholiziranem stanju ni njegova prva. Kot nam je povedal nekdanji župan Maribora Franc Kangler, je mariborska kriminalistična policija postala politična ravno pod njegovim vodstvom, komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb pa je ugotovila kup nezakonitosti, so še zapisali pri skandal24.si. Škandal24 je tudi poročal, da so v javnem podjetju Mariborski vodovod zaposlili sina Roberta Munde, Žigo Mundo. Munda naj bi izvajal tudi mobing nad zaposlenimi v okviru policije, predvsem nad ženskami. Na družbenem omrežju Facebook smo zasledili tudi komentar enega izmed policistov, ki je potrdil, da so vsa namigovanja glede domnevnih okoliščin incidenta resnična, prav tako pa naj bi policistom pametoval na sestankih in vsem “solil pamet”. V omenjenem komentarju je policist izrazil tudi presenečenje, da so postopek glede na Mundov vpliv sploh izpeljali do konca. No, skoraj do konca. Munda naj bi izvajal tudi mobing nad zaposlenimi v okviru policije, predvsem nad ženskami. Škandal24 je tudi poročal, da so v javnem podjetju Mariborski vodovod zaposlili sina Roberta Munde, Žigo Mundo. Pri tem naj bi nekdanji župan Andrej Fištravec naročil direktorju Danilu Brunaču, naj ga zaposlijo, zaposlene pri vodovodu pa je takrat presenetil kar Robert Munda, ki se je v prostorih podjetja oglasil osebno, in sicer naj bi se to zgodilo v vlogi očeta in ne kriminalista. Munda je takrat te navedbe sicer zanikal. Vir: skandal24.si

Tue, 19. Feb 2019 at 19:08

133 ogledov

Dva obraza Slovenije v ameriških medijih
Dva obraza Slovenije v ameriških medijih: mnogi so predvajali govor Melanije Trump v Miamiju, nekateri pa že peti dan zapovrstjo objavljajo prispevek o “slovenskem politiku, ki je odstopil zaradi ukradenega sendviča." Prva dama Melanija Trump je v nagovoru pripadnikom latinsko ameriške skupnosti v Miamiju izrazila podporo ljudem Venezuele ter poudarila, da sta s Predsednikom Trumpom počaščena, da sta lahko z njimi. Ponosna je, da je z njimi v ZDA kot njihova Prva dama. Mnogi od prisotnih poznajo občutek, kako je živeti v svobodi, potem ko so prestali zatiranje v socializmu in komunizmu. Ljudje v Venezueli pa so blizu tega, da si ponovno pridobijo svojo svobodo.  Prisotne in vse druga je pozvala, da skupaj molijo za skorajšnjo svobodo venezuelskega ljudstva. Njen soprog Donald Trump je bil prisoten, ker mu je veliko do venezuelskih ljudi in sam napovedal pomembno sporočilo o venezuelski krizi. Prisotni so nastop Melanije nagradili z več aplavzi, njen govor je predvajalo več TV postaj. Melania Trump: We support great people of Venezuela) https://edition.cnn.com/videos/politics/2019/02/18/donald-melania-trump-miami-venezuela-praise-sot-vpx.cnn Obenem pa nekateri mediji že peti dan zapovrstjo objavljajo prispevek o “slovenskem politiku, ki je odstopil zaradi ukradenega sendviča”, med njimi so o tem poročali tudi na najbolj gledani ameriški kabelski TV kanal Fox News. (Slovenian politician steps down after shoplifting sandwich https://www.foxnews.com/world/ slovenian-politician-steps- down-after-shoplifting- sandwich).

Tue, 19. Feb 2019 at 09:05

124 ogledov

Bo zoper pijanega šefa kriminalistov Mundo uveden disciplinski postopek?
Spletni portal e-maribor.si poroča, da je direktor Policijske uprave Maribor Danijel Lorbek prejel poročilo o notranje varnostnem nadzoru in zoper vodjo mariborskih kriminalistov Roberta Mundo predlagal disciplinski postopek. Policija bo izpeljala organizacijske in kadrovske spremembe. Po tem, ko so šefa mariborskih kriminalistov Roberta Munde, policisti v noči na 8. februar zasačili pijanega v prometu, so bile oči javnosti uprte v notranjevarnostni postopek, ki ga je v zvezi z dogodkom odredil direktor Policijske uprave Maribor Danijel Lorbek ne glede na to, da se Munda ni spozabil v službi, ampak v svojem prostem času. Kakšne posledice bo imel predlog za uvedbo disciplinskega postopka za Mundo, pa še ni jasno, saj na mariborski policijski upravi niso razkrili, kakšno sankcijo je imel Lorbek v mislih. O disciplinskem postopku zoper šefa mariborskih kriminalistov bo odločila generalna direktorica policije Tatjana Bobnar, ki ji je Lorbek predlagal tudi nekatere organizacijske ukrepe za zagotovitev učinkovitejšega dela v PU Maribor, piše današnji Večer. Miran Šadl: Policisti moramo v skladu s kodeksom policijske etike tudi v zasebnem  življenju skrbeti za varovanje ter utrjevanje lastnega ugleda in ugleda policijske organizacije ter v tej povezavi skrbeti za krepitev integritete v policijski organizaciji, kar pa v obravnavanem primeru uslužbenca policije ne moremo potrditi. M-G. e-maribor

Tue, 19. Feb 2019 at 06:27

204 ogledov

Celje: »Porozna meja kot ementalski sir ali kako najlažje prestopiti Slovensko mejo
Že znan izraz lepa, in mirna nedelja, tudi v primeru dela policistov in obmejnih organov, je včasih imel nekakšen   pomen, ki bi naj  pomenil sproščeno ustaljeno delo. Pa zgleda da to nič  več ne velja. Že v petek so v Štorah( predmestje Celja) dopoldne  pri razlaganju  določenega tovora s tovornega vozila   našli  šest  Afganistancev, ki so ilegalno vstopili v Slovenijo.  In spet oguljena fraza, da so v tovorno  vozilo najverjetneje vstopili na območju Srbije. Po opravljenih  postopkih, češ  da so jih predali hrvaškim varnostnim organom. Kaj drugega kot izraz nemoči ter birokratska formulacija. O tem da so  zares šli in ali se je predaja hrvaškim varnostnim organom zares zgodila pa vemo pravzaprav nič. Sobotni dan  je bil, vsaj brez tovrstnih obvestil, dan ki ga naj ne bi zaznamoval dogodek iz segmenta ilegalnih migracij in njih učinka v številu prijetih že na meji ali nekje blizu. Nekje na meji,  so v soboto popoldne, bolj proti večeru  okoli zaselka blizu Rogaške Slatine, so domačini opazili nenavadna gibanja in seveda z vsemi vozili in iskalne tehnike prisotnosti policije, pa še vedno  nihče ni dobil informacijo kaj se dogaja. Tudi nedelja je minila brez da bi javnosti bilo posredovano obvestilo o dogajanjih v sobot zgodaj zvečer in kasneje v noči na nedeljo. Glede na to da se je to dogajalo, vožnja policijskih avtomobilov in helikopterja z prižganimi modrimi lučmi, skozi strnjena naselja, so nekateri pisali na družbena omrežja in se spraševali o tem. Odgovor je sledil šele danes dopoldne in sicer o tem da so v  soboto, okoli 22. ure, v  naselju  Rjavica, na območju Rogaške Slatine odkrili pet   ilegalnih  prebežnikov.  Trije  so  bili  državljani  Alžirije,  eden  državljan Maroka in eden državljan Tunizije. In, da vsi so zaprosili za azil. Konec zgodbe? Ne! Iz tega bi moglo ali bi vsaj moralo biti  nekaj kaj bi predstavljalo nekakšen izvleček, nauk, da se pojav ilegalnih prehodov čez mejo »oplemeniten« z  določenim številom oseb iz nam znanih ali manj znanih obstoječih ali neobstoječih žarišč(vojnih, humanitarno ogroženih) ki imajo namen iti v lepše življenje pa četudi na tuje stroške in breme. »Proizvajalci« in podporniki teh gibanj pa naročujejo nove »študije« o poroznosti, pardon prehodnosti  slovenske meje  brez da bi jih srečali predstavniki obmejnih organov. Čas je že, ampak res čas da si nehamo zatiskati oči pred pojavom in priznamo da potrebujemo pomoč pri varovanju naše in obenem schengenske meje. Letni čas, ki se bliža bo prinesel še večji pritisk na mejo državo in Evropo. Otresimo se »Cerarjeve« maksime: «Jamram, iščem rešitve pa jo ne najdem«,  drugače se bodo ponavljali  razpisi za opremo za azilne domove, kar bo stopnjevalo jezo lastnih državljanov. To ni naš cilj mar ne? V.K.T.

Zadnji komentarji

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

KAVRI – PORCELANASTI POLŽEK