SI

Franc Bogovič EU

Franc Bogovič: Takoj prekiniti tihotapske poti za nezakonite migrante in s Frontexom pomagati BiH pri soočanju z migranti

dr Milan Zver

VIDEO: Dr. Milan Zver: EU naj da jasen signal, da ilegalni migranti in tihotapci niso niti zaželeni niti dovoljeni

žan mahnič

VIDEO: Žan Mahnič ostro v odzivu na škandalozno odločitev ustavnih sodnikov o preiskovalki DZ Franc Kangler in drugi

Droge

Največji zaseg heroina v Sloveniji - 730kg!

celje

Nagrada Evropske komisije za konservatorstvo odslej domuje v nagrajenem Paviljonu v Celju

Franc Bogovič: Takoj prekiniti tihotapske poti za nezakonite migrante in s Frontexom pomagati BiH pri soočanju z migranti

Bruselj, 14. november 2019 – Evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP) je na današnjem zasedanju Evropskega parlamenta v razpravi o položaju migrantov v Bosni in Hercegovini, zlasti v Bihaću, ob obravnavi izjave Sveta EU in Evropske Komisije opozoril, da se BiH sooča z vedno večjim številom nezakonitih migrantov, ki jih ne obvlada, situacijo dodatno otežuje dejstvo, da se BiH istočasno ukvarja tudi s številnimi notranjepolitičnimi spori. Ta pritisk nezakonitih migrantov na BiH in zatem posledično tudi na slovensko-hrvaško mejo je po njegovih besedah zelo velik. Bogovič je pozval k prekinitvi tihotapskih poti za nezakonite migrante in s pomočjo Frontexa tudi k pomoči BiH pri soočanju migranti.  Izjava evropskega poslanca Franca Bogoviča na plenarnem zasedanju Evropskega Parlamenta o situaciji z velikim številom nelegalnih migrantov v BiH:

Več

VIDEO: Dr. Milan Zver: EU naj da jasen signal, da ilegalni migranti in tihotapci niso niti zaželeni niti dovoljeni

"Problem migracij se mora reševati predvsem na izvoru. Ker tega ne počnemo, so notranje meje izjemno prepustne, tudi v Sloveniji, kjer se iz meseca v mesec povečuje število prehodov meje s strani nezakonitih migrantov in v organizaciji tihotapcev, ki jo vsa mašinerija, ki jo premoremo v EU, ne more premagati. Varnostna situacija na slovenski južni meji se je popolnoma spremenila: ljudi je strah," je na plenarnem zasedanju v Bruslju dejal dr. Milan Zver. Evropski poslanec dr. Milan Zver je na današnjem plenarnem zasedanju v Bruslju razpravljal o migrantski situaciji v Bihaču. Ocenil je, da bi evropski parlamentarci o tej temi morali spregovoriti že zdavnaj, pa se morda ne bi pogovarjali o težavah, temveč o rešitvah, sedaj pa so soočeni s tem, da se ukvarjajo s posledicami problema. Ali kot se je slikovito izrazil dr. Milan Zver: "Upravljanje EU z migracijami zgleda tako, da "rep maha s psom, ne pa obratno." Evropski poslanec je bil tako tudi kritičen do odziva Evropske unije v povezavi z migracijami in je ob tem ocenil, da zaradi neustreznega odziva balkanska pot realno obstaja, prav tako pa tudi drugi problemi, povezani z nezakonitimi migracijami. "Problem migracij se mora reševati predvsem na izvoru. Ker tega ne počnemo, so notranje meje izjemno prepustne, tudi v Sloveniji, kjer se iz meseca v mesec povečuje število prehodov meje s strani nezakonitih migrantov in v organizaciji tihotapcev, ki jo vsa mašinerija, ki jo premoremo v EU, ne more premagati. Varnostna situacija na slovenski južni meji se je popolnoma spremenila: ljudi je strah," je v razpravi opozoril evropski poslanec. Po njegovih besedah si je Evropska unija sicer zadala jasne cilje glede vračanja nezakonitih migrantov nazaj v varne države oz. v države izvora, zato je poslanec kot izredno neodgovorno ocenil dejstvo, da teh ciljev niti približno ne izpolnjujemo. "Ravno zato, ker nezakonitih migrantov ne vračamo, zmanjkuje prostora za resnične begunce, torej tiste, ki so dejansko v življenjski nevarnosti v svojih državah," je bil oster poslanec, ki je tudi poudaril, da je treba pripraviti jasno politiko: kratkoročne in dolgoročne ukrepe. "Tudi, kar se Bihaća tiče. Predvsem pa je treba nezakonitim migrantom in tihotapcem dati jasen signal, da v Evropski uniji nezakonite migracije niso niti zaželene niti dovoljene," je zaključil dr. Milan Zver. VIDEO nastopa dr. Milana Zvera

Več

Članek Janeza Janše, ki je pretresel Evropo, deset let pozneje: “Je Berlinski zid res padel na obe strani?”

Objavljamo članek predsednika SDS Janeza Janše, ki je bil ob 20. letnici padca Berlinskega zidu objavljen 5. novembra 2009 na spletni strani publikacije European View. Članek je bil objavljen pod naslovom Padec berlinskega zidu in posledice razpada rdečih imperijev (v angleškem jeziku pod naslovom Did the Berlin Wall really come down on both sides?). Objavljamo ga v celoti (skupaj z opombami), ker je danes, natanko deset let pozneje,  bolj relevanten kot kdaj koli prej. Usodne dogodke pomladi in poletja 1989, ki so oznanjali konec hladne vojne in napovedovali padec Berlinskega zidu, sem spremljal iz zapora blizu Ljubljane. Zmaga Solidarnosti na poljskih sicer omejenih svobodnih volitvah, burni kongres Ljudskih deputatov v Moskvi, zgodovinski obiski in srečanja Gorbačova v Bonnu, Vatikanu, Pekingu, Berlinu ter na Malti (srečanje s predsednikom ZDA), odprtje železne zavese na meji med Madžarsko in Avstrijo, protesti po mestih Vzhodne Nemčije so imeli velik vpliv tudi na dogajanje v takratni SFRJ in seveda tudi na dogajanja v Sloveniji, ki je bila pred dvema desetletjema še ena od jugoslovanskih socialističnih republik s podobnim položajem, kot so ga imele republike v sklopu nekdanje ZSSR. Dogodki v Evropi so bili deloma zasenčeni s pokolom na Trgu nebeškega miru in s smrtjo iranskega voditelja Homeinija, hkrati pa so burna dogajanja povsod po svetu napihovala dramatičnost časa, ki smo ga opazovali izza rešetk. Za nas, politične zapornike, je bilo pričakovanje, da bo veter sprememb zajel celotno Vzhodno in Srednjo Evropo, še toliko bolj močno. Spomladi leta 1988, ko smo bili aretirani s strani komunistične politične policije ter nato obsojeni pred vojaškim sodiščem v Ljubljani na zaprtem procesu in brez pravice do odvetnika, je tudi v Sloveniji prišlo do množičnih protestov in do ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je v dveh mesecih narasel na 100.000 članov. Slovenija, Ljubljana, 08.05.1989, Slovenija, Ljubljana, 08.05.1989, Foto: STA. Česa so se bali ljubljanski in beograjski apartčiki?Komunistična oblast se je zbala nemirov, zato smo na sojenju dobili relativno blage kazni od enega do štirih let zapora. Kljub protestom javnosti se je slovenska komunistična oblast odločila, da bo kazni izvršila, pri tem pa se je zanašala na upanje, da spremembe v Vzhodni in Srednji Evropi vendarle ne bodo usodneje vplivale na spremembo režimov v Jugoslaviji in v Sovjetski zvezi. Zanašali so se tudi na bojazen Zahoda pred divjim razpadom SZ in na posledično povečanje nevarnosti zaradi slabšega nadzora nad jedrskim arzenalom SZ ter na bojazen pred izbruhom etničnih konfliktov ob morebitnem razpadu SFRJ. Natančnejši pogled namreč danes pokaže, da obstaja razlika med Ljubljano in Moskvo na eni ter prestolnicami drugih nekdanjih komunističnih držav v Evropi na drugi strani. In kot so kazale bolj surove oblike razkroja malega rdečega imperija pred 20 ali 15 leti ter kot kaže sedanja rekomunizacija v Sloveniji in na Zahodnem Balkanu, so nekateri ostanki komunizma trdovratnejši v razbitinah malega kot pa v nekdanjih delih velikega rdečega imperija. Upanje Ljubljanskih in Beograjskih komunističnih aparatčikov, da bo komunizem v določeni obliki zaradi avtentičnosti pri njih preživel, je najprej temeljilo na prepričanju. V takratni komunistični doktrini v Ljubljani in Beogradu je namreč prevladovala teza, da sta bili komunistični revoluciji avtentični v SZ in SFRJ, drugam pa da so komunizem prinesli vojaki rdeče armade na svojih bajonetih. Kljub Gorbačovu in Perestrojki v SZ so se jugoslovanski komunisti trdno oklepali te teze. Bila je zapisana v načrt Generalštaba JLA z imenom Okop, na podlagi katerega je leta 1991 JLA izvedla oboroženo intervencijo v Sloveniji in kasneje na Hrvaškem. SGeneralštab JLA, Beograd. Foto: STA. Socializem je lahko preživel v SlovenijiTo tezo je zelo odkrito obelodanil tudi eden od tvorcev jugoslovanskega komunističnega represivnega aparata v času po smrti jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza Tita, njegova nekdanja desna roka kot sekretar politbiroja KPJ in sekretar za notranje zadeve Stane Dolanc. Kot osebni prijatelj vodilnega slovenskega komunističnega politika Milana Kučana je leta 1990, ko je le-ta prepustil funkcijo predsednika CK ZKS nasledniku in kandidiral na volitvah za predsednika Slovenije, v njegovo predvolilno propagandno brošuro zapisal:»Mi imamo srečo – in Milan Kučan je to znal, upam vsaj, pravočasno izkoristiti – da je bila pri nas avtohtona revolucija, ki ni bila prinešena na sovjetskih bajonetih. Zato je to pri nas popolnoma nekaj drugega kot na Poljskem, Češkoslovaškem, v Bolgariji, Romuniji ali Vzhodni Nemčiji.« Vodilni slovenski komunisti in generali JLA so bili prepričani, da bo socializem kot enopartijska vladavina v mogoče nekoliko modernizirani obliki preživel v Jugoslaviji ali vsaj v Sloveniji in Srbiji ter v SZ. Njihovo prepričanje je temeljilo na vedenju o temeljiti čistki prebivalstva po zmagi komunističnih revolucij v obeh državah. Temeljite čistke kot fizično uničenje nasprotnika Čistke, s katerimi so po letu 1945 v Sloveniji fizično odstranili kakršnokoli sled politične konkurence, so bile najmanj enako temeljite kot v času najhujšega Stalinovega terorja v SZ. Po demokratičnih spremembah v Sloveniji leta 1990 je bilo na ozemlju, velikem dobrih 20.000 km2, na katerem živi 2 mio ljudi, odkritih preko 600 množičnih grobišč, med katerimi so mnoga večja od tistega v Srebrenici. Zadnje veliko množično grobišče je bilo odkrito leta 2009 v zapuščenem rudniku Huda Jama 40 km od glavnega mesta Slovenije. V zapuščenih rudniških jaških leži na tisoče na pol razpadlih trupel in nepokopanih moških in ženskih okostij, ki so večinoma brez strelnih ran. Komunisti so leta 1945 svoje žrtve enostavno žive pometali v zapuščene rudniške jaške, vhode pa zazidali in zabetonirali. Huda jama, opomin o temni komunistični strani.  Tisti dejanski ali potencialni nasprotniki komunističnega režima, ki niso bili pobiti takoj po končani vojni in komunistični revoluciji, so bodisi pobegnili v tujino bodisi končali v komunističnih koncentracijskih taboriščih in zaporih. Število političnih zapornikov v Sloveniji je naraslo v tisoče. Vsa leta komunističnega režima vse do 1988 so bili organizirani montirani sodni procesi, na katerih so mnoge povsem nedolžne ljudi obsojali na smrt ali na zaporne kazni. Ker so čistke in poboje izvajali domači komunisti, praviloma vsak v svojem okolju, so bile te bolj temeljite kot tiste, ki so jih izvajali sovjetski vojaki ali KGB v državah vzhodne in srednje Evrope. Hkrati je imelo veliko ljudi na komunistični strani krvave roke. Ker so se bali razkritja zločinov in odgovornosti, so pobijali cele družine in rodbine. Ne samo strahovlada, ki so jo ti postopki povzročali, temveč fizično uničenje politične opozicije je omogočilo dolgoletno vladavino diktatorja Tita in njegovih naslednikov. Ti so zato tudi leta 1989 računali, da je bila vsaka podlaga za močno opozicijo skozi desetletja uničena. Računali so, da lahko obdržijo večino oblasti tudi v primeru izvedbe formalno svobodnih volitev. Računali so, da bodo tisoči njihovih pripadnikov s krvavimi rokami naredili vse, da ne bo prišlo do spremembe oblasti in s tem do razčiščevanja preteklosti. Janez Stanovnik. Foto: STA. Propaganda “izdajalcev”, ki je še vedno v krvi SlovencevZačeli so veliko propagandno ofenzivo, češ da so bili vsi desettisoči, vključno z ženskami in otroki, ki so bili pobiti, kolaborantje z nacizmom in fašizmom. Še pred formalnimi spremembami so začeli privatizirati nacionalne in lokalne medije. V njih so vse do danes obdržali malodane popoln vpliv. Vsak, ki je javno postavljal vprašanje komunističnih čistk in pobojev, je bil v njih takoj ožigosan za simpatizerja kolaboracije in nacizma. Vse opisano postavlja pred nas vprašanje, ali je 20 let po padcu Berlinskega zidu, po vključitvi večine nekdanjih komunističnih držav Vzhodne in Srednje Evrope v EU in NATO, prostor in čas za eno samo veliko slavje ali pa so na mestu tudi določena opozorila?   Smo mogoče ob velikih premikih kaj spregledali? Smo dovolj preučili vzroke, ki so omogočili Srebrenico? Smo se EU vprašali, kako je mogoče, da so Milošević, Mladič in drugi nekdanji vodilni jugoslovanski komunisti brez pomišljanja ukazali fizično uničenje tisočev po natančno istih vzorcih kot njihovi vzorniki leta 1945? Kako je mogoče, da je ideologija zločina preživela v tolikšni meri, da je ponovno povzročila smrt desettisočev sredi Evropske celine? Nam, ki živimo v Sloveniji, so odgovori bližje. Nosilec komunistične strahovlade in neposredni organizator pobojev desettisočev brez sojenja po končani vojni in revoluciji v Jugoslaviji, Josip Broz Tito, je namreč danes na celotnem prostoru JV Evrope še vedno vsaj deloma spoštovan in cenjen.  Kljub temu, da javnost danes že razmeroma veliko ve o njegovih zločinih. Neokomunistična propaganda je namreč izjemno močna. Vedno, ko je bilo npr. v Sloveniji v zadnjih desetletjih odkrito kako novo množično grobišče, so množični mediji pospremili odkritje z dvema komentarjema. Najprej so vse žrtve v grobiščih kar počez razglasili za sodelavce nacifašizma. Tudi, če so bila v grobiščih ženska in otroška okostja. Nato pa so se pojavili glasni pozivi, naj se država ne ukvarja s »prekopavanjem kosti« in trošenjem denarja, saj zaradi tega ljudje ne bodo nič bolje živeli. Na koncu propagandisti vse skupaj povežejo v »racionalno« razlago, da je bil Josip Broz Tito kljub vsem dokazanim zločinom velika zgodovinska osebnost, voditelj svetovnega gibanja neuvrščenih in jugoslovanskega samoupravnega socializma, v katerem naj bi živeli bolje in bili bolj enaki kot pa danes v kapitalizmu. Državni zbor še ni sprejel resolucije o totalitarizmih.  Ko lahko obsodi Putin, leva slovenska politična srenja pa neSeveda v normalni družbi ni mogoče obsoditi zločina in v isti sapi malikovati zločincev. Enak problem imajo v Moskvi, ali pa ima zaradi tega EU problem z Moskvo. Ni mogoče obsoditi Stalinovih in Leninovih zločinov, hkrati pa oba malikovati kot velika voditelja. Denacifikacija Nemčije je ustvarila temelje za sedanjo EU. Dekomunizacija vzhoda nas še čaka, drugače bomo slej ko prej soočeni s takšnimi ponavljanji zgodovine, kot smo mu bili priča v Srebrenici. Še posebej sta problematična oba centra t.i. avtentične komunistične revolucije. V SZ danes živeče generacije nimajo neposrednega vedenja o časih pred komunistično revolucijo, saj je bila v Leninovih in Stalinovih čistkah fizično uničena ali pregnana najprej vsa nekomunistična inteligenca, nato pa so čistke pospravile še velik del izobraženih komunistov. Kljub temu pa je nekdanji ruski predsednik Putin pred leti položil cvetje na grob desettisočim ustreljenih v času Stalinovih čistk na vojaškem poligonu blizu Moskve ter javno ostro obsodil te zločine. Avgusta leta 2009 pa je kot predsednik vlade ruske federacije ob 70. obletnici začetka druge svetovne vojne v pismu Poljakom obsodil tudi pakt med Hitlerjem in Stalinom. Tega pakta slovenski komunisti še vse do danes niso jasno obsodili, ob njegovem podpisu pa so ga javno zagovarjali. Zaradi tega celo danes, ob 70. obletnici napada Hitlerjeve Nemčije na Poljsko večina slovenskih medijev ne omenja, da je Poljsko napadla in deloma okupirala tudi takratna Stalinova Sovjetska zveza. Zaradi temeljitih komunističnih čistk je tudi v Sloveniji prav tako kot v nekdanji SZ preživel le majhen del nekdanje inteligence. Tovrstne čistke so bile med vsemi deli nekdanje Jugoslavije najbolj drastične ravno v Sloveniji. Otrokom iz nekomunističnih družin, tudi če so čistke preživeli, dolgo časa po revoluciji ni bilo omogočeno, da bi v podržavljenem gospodarstvu ali v zavodih kljub znanju ali očitnim sposobnostim prevzeli kakršnokoli vodilno mesto. Za zaposlitev v kolikor toliko pomembni službi so zahtevali članstvo v komunistični partiji oz. Zvezi komunistov.   Posledice takšnega stanja so v Sloveniji močno vidne tudi danes. Naj naštejem samo nekaj najpomembnejših: V pomladnih dneh leta 2009, ko je bilo odprto množično grobišče Huda jama in so kamere nacionalne TV prikazale vso grozoto posledic komunističnega zločina, je predsednik komunistične veteranske organizacije Janez Stanovnik, ki je bil v času SFRJ dolgo časa diplomat v službi v OZN, v poskusu zanikanja lastne odgovornosti za zločine izjavil, da so bili poboji po končani vojni izvršeni na ukaz maršala Tita in da je on izključno odgovoren zanje.  Ko se po zločincu spet poimenujejo mesta in uliceKot posledica te izjave se je pojavila zahteva, da se iz slovenskih mest in trgov odstranijo spomeniki in poimenovanja po nekdanjem jugoslovanskem diktatorju, ki jih je še veliko. Stranke aktualne leve vladne koalicije so ostro nastopile proti tej zahtevi.Podmladek vodilne vladne stranke Socialnih demokratov(pravna in materialna naslednica nekdanje komunistične partije Slovenije) premiera Boruta Pahorja je objavil sporočilo za javnost, v katerem je zagovarjal ravnanja diktatorja Tita in zatrdil, da je bil čas komunistične revolucije, v katerem je prišlo do množičnih zločinov, čas napredka za takratno Jugoslavijo.   Predsednik republike dr. Danilo Türk, izvoljen s podporo levih postkomunističnih strank, pa je v kamero nacionalne TV na vprašanje, kako komentira odkritje množičnega grobišča Huda jama z več tisoč nepokopanimi trupli dejal, da je to drugorazredno vprašanje in da ga ne bo komentiral. Levičarske stranke v Ljubljani, slovenskem glavnem mestu, pa so pod vodstvom župana Zorana Jankovića, sicer tesnega prijatelja nekdanjega predsednika slovenskih komunistov in kasnejšega predsednika RS Milana Kučana, na mestnem svetu s svojo večino sprejele sklep, da se ena od vpadnic v mesto Ljubljana poimenuje po bivšem diktatorju Titu. Takšna ulica je v Ljubljani obstajala do svobodnih volitev leta 1990, nato pa je bila preimenovana. Po 20 letih so slovenski neokomunisti dosegli povratek nazaj.  V istem času, ko so postkomunisti v Ljubljani odločali o poimenovanju ulice po nekdanjem diktatorju Titu, je Evropski parlament sprejel resolucijo o Evropski zavesti in totalitarizmu, v kateri obsoja vse totalitarne režime, se klanja njihovim žrtvam ter predlaga državam članicam, da obeležijo 23. avgust kot dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov v Evropi. V Sloveniji je resolucija naletela na velik odpor vladajočih postkomunističnih sil. Vlada je izjavila, da 23. avgusta ne bo z ničemer obeležila. Njen predstavnik je v parlamentu nato uradno izjavil, da vlada Boruta Pahorja resolucije parlamenta EU ne podpira. Predstavniki komunistične veteranske organizacije so resolucijo ostro napadli. Manjšo slovesnost ob tem dnevu spomina je 23. avgusta 2009 pripravil Center za narodno spravo, ki je bil ustanovljen pred nekaj leti, vendar se prireditve ni udeležil prav nihče iz vlade ali iz vrst vladajoče koalicije. Ostanki berlinskega zidu danes. O resoluciji, ki jo Ljubljana vztrajno zavračaPodobno resolucijo kot EP je letos sprejela tudi parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Eden od pobudnikov za sprejem te resolucije je bil tudi poslanec italijanske manjšine v slovenskem parlamentu Roberto Battelli. Po sprejetju te resolucije, za katero je glasovala ogromna večina članov parlamentarne skupščine SE, je sledilo nekaj sicer ne ravno glasnih protestov iz Moskve, ki se ni strinjala z enako obravnavo vseh totalitarizmov, v tem primeru nacionalsocializma in komunizma. Slovenski član parlamentarne skupščine SE Battelli je bil doma deležen grobih pritiskov in medijskih napadov ter celo zahtev po odstopu. Zunanje ministrstvo RS pa se je z uradno izjavo distanciralo od njegovega ravnanja. Ob nastopu levičarske postkomunistične koalicije konec leta 2008 je minister za finance dr. Franci Križanič iz stranke SD kot svetovalca v svoj kabinet angažiral nekdanjega agenta komunistične tajne policije (SDV) Dragana Isajlovića, ki je leta 1988 osebno aretiral Davida Tasiča in Janeza Janšo in bil zato znan kot personifikacija komunistične represije. Isajlović je brez ustrezne izobrazbe in izkušenj na področju financ, minister pa je ob njegovem angažiranju dejal, da sta dolgoletna prijatelja. Z njegovo zaposlitvijo se je na koncu kljub nekaterim javnim protestom strinjal tudi predsednik vlade Borut Pahor.   Ta sicer obroben primer pa ima velik simbolni pomen. Slovenija je namreč edina postkomunistična država, članica EU, v kateri po padcu Berlinskega zidu in demokratičnih spremembah v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja ni bila izvedena niti najbolj blaga oblika lustracije, prav tako pa niso javno dostopni niti arhivi nekdanje politične policije. Postkomunistične stranke so vse takšne poskuse vztrajno preprečevale, leta 1997 so v parlamentu RS enotno glasovale celo proti potrditvi Resolucije Sveta Evrope št. 1096 o razgradnji nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov.  V Sloveniji so danes tako še vedno na visokih položajih v sodstvu, tožilstvu, diplomaciji, gospodarstvu, administraciji, uredništvih medijev in celo tajnih službah nekdanji uslužbenci in sodelavci komunistične tajne policije, ki so v prejšnjem režimu drastično kršili človekove pravice. Zadnji predsednik komunistične stranke iz časov pred svobodnimi volitvami je celo ustavni sodnik, njegov naslednik pa je bil dolgo časa predsednik programskega odbora nacionalne TV, danes pa je predsednik Olimpijskega komiteja. Milan Kučan in Slobodan Miloševič. Foto: STA. Kučan in Forum 21Takšno stanje na svojstven način pojasnjuje velikokrat ponovljano tezo iz 90-ih let prejšnjega stoletja, da se je »Berlinski zid podrl na obe strani«. Avtor te teze, bivši predsednik ZKS in RS Milan Kučan je z njo utemeljeval svojo obrambo preddemokratičnega režima ter zavzemanje proti kakršnimkoli spremembam, ki bi lahko trajno razgradile tisto dediščino komunizma v Sloveniji, na kateri temelji oblast postkomunistov. To pa so trije stebri in sicer ideologija, propaganda in finančna moč. Paradoksalno so danes nasledniki in zagovorniki komunističnega režima pretežno najbogatejši sloji v Sloveniji.   Po preteku svojega tretjega mandata predsednika RS je Milan Kučan ustanovil civilnodružbeno združenje z imenom Forum 21, v katerem so se z nekaj izjemami zbrali ljudje, ki so v zadnjem desetletju izjemno obogateli in so danes lastniki nekaterih največjih slovenskih podjetij. Ko so nekateri opozorili na razkorak med levičarsko politično orientacijo Foruma 21 in izjemno bogatim članstvom ter njegovega predsednika Kučana vprašali, zakaj med članstvom ni revnejših slojev ter kje so ostali delavci in proletarci, jim je le-ta cinično odgovoril: »Proletarci so tam, kjer so vedno bili. Na svojih delovnih mestih.«  Evropa lahko trajno obstane samo kot Evropa vrednot. Institucije so pomembne, prav tako vsesplošen napredek. Vendar bo Evropski temelj brez krepitve vrednostnega temelja v veliko večji nevarnosti kot brez nove institucionalne pogodbe. Tega dejstva ne smemo izpustiti izpred oči in še posebej ob 20. obletnici padca Berlinskega zidu in pred integracijo držav Zahodnega Balkana v EU mora biti EU sposobna zahtevati od novih članic, da dosledno razčistijo s preteklostjo. Tako s skrajnimi nacionalizmi, kot z ambivalentnim odnosom do zločina, t.j. z odobravanjem uporabe komunistične metode fizičnega uničenja nasprotnika. Spoj komunizma in nacionalizma na Balkanu pogost pojavDržave zahodnega Balkana, ki čakajo na vstop v EU, bi morale poleg sprave zaradi spopadov pred Daytonom doseči tudi obračun s preteklostjo, ki je pripeljala do spopadov in ideologijo, po kateri cilj opravičuje sredstva. V ravnanju Miloševića in Mladića je premalo videti samo skrajna nacionalista. Nekaj manjka, kar bi lahko v celoti pojasnilo neverjetno brutalne zločine v BIH, RH in na Kosovu. To je spoj nacionalizma in komunistične ideologije, ki je bil očiten. Je skrajni proizvod jugoslovanskih komunističnih in vojaških akademij, v katerih so učili, da je temeljni cilj razrednega boja fizično uničenje nasprotnika. Ta spoj je proizvedel nacionalsocializem konec 20. stoletja v sicer drugačnih okoliščinah, a z enakimi zločinskimi posledicami, kot v prvi polovici prejšnjega stoletja. V času, ko smo verjeli, da kaj takšnega ni več mogoče. Verjetno je zato ideološka podlaga gorja na Balkanu ostala nekako v ozadju preučevanj. Tudi zato, ker so mogočni ostanki komunizma v prostoru Jugovzhodne Evrope zelo pazili, da bi na Zahodu ne začeli preučevati globljih vzrokov za Srebrenico in balkansko tragedijo nasploh. Hkrati se je zdelo, da je dogajanje na Zahodnem Balkanu nekaj manj pomembnega, drama na stranskem odru, ki ne bo odločilno vplivala na sezono v gledališču.   Padec Berlinskega zidu ter konec hladne vojne namreč pomeni tudi začetek globalizacije, razmaha novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter razmaha verskega ekstremizma. Pri tem zadnjem gre še za en korak dlje od uničevalnih ideologij 20. stoletja. Tako pri fašizmu kot nacionalsocializmu in komunizmu cilj opravičuje sredstva, zločin pa je legitimno sredstvo za njegovo dosego. Pri verskem ekstremizmu je temu dodana še fanatična pripravljenost neposredno žrtvovati svoje življenje za doseganje nekega cilja. Zato se zdi mogoče na prvi pogled nevarnejši, čeprav dejansko ni.  Ne zdi se namreč verjetno, da bi bilo mogoče na ta način povzročiti toliko žrtev in takšno civilizacijsko uničenje, kot ga je npr. povzročil komunizem v SZ ali SFRJ ali nacionalsocializem v delu Evrope. Komunistična uničevalna metoda, uporabljena v času komunistične revolucije v Jugoslaviji in po njej ali v Srebrenici pred desetletjem je namreč mobilizirala izvrševalce zločina na podlagi njihovega prepričanja, da bodo s skrajnim zlom, povzročenim drugim, koristili neposredno sebi in svoji rasi in to takoj, ne šele na drugem svetu. Sedež Evropskega parlamenta v Bruslju. Foto: EPA. Prihodnost Evropske unije in EvropeZgodovina je dokazala, da je za neposredne koristi mnogo lažje pridobiti množice kot za neposredno osebno žrtvovanje. To pa je globlje bistvo nevarnosti obuditve totalitarnih ideologij, med katerimi ima komunizem na Balkanu vedno na voljo enostavno križanje s skrajnim nacionalizmom. Zato se je lahko zgodila Srebrenica. Zločin, ki se v tolikšnem obsegu v novejšem času ni zgodil nikjer drugje v Evropi. Tudi na ozemlju bivše SZ, kjer je razpadel veliki rdeči imperij, ne. Dobrega pol stoletja po nastanku, dvajset let po padcu Berlinskega zidu in pet let po veliki širitvi EU zlagoma prihaja v stanje, ko bo prvič sposobna natančno definirati svoj lasten, tako imenovani nacionalni, bolje rečeno evropski interes. Ta je seveda tudi doslej obstajal, sicer EU ne bi niti nastala niti v 50 letih dosegla sedanje stopnje razvoja in notranje kohezije. Bil pa je osredotočen na ustanovne cilje EU: mir in stabilnost ter ekonomski razvoj Evrope. Vendar pa se je v tem času zgodilo še dvoje. Svet se je globaliziral in postal soodvisen bolj kot je bil kadarkoli doslej. EU je danes sposobna skupaj nastopiti pri stotinah zadev, kjer so še pred 20 leti posamične članice imele diametralno nasprotne interese. Postalo je dokaj očitno, da bo EU v prihodnjih letih lahko uresničevala temeljne cilje svojega nastanka samo tako, da bo sposobna pomembno vplivati na zunanje okolje. Nekateri temu pravijo sposobnost sooblikovanja globalizacije. Sooblikovanja na način, da bodo zaščitene temeljne vrednote, na katerih je zgrajena EU in da bo možen njen nadaljnji razvoj na osnovi teh vrednot. Zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da vrednotnega temelja EU nikoli ne izgubimo izpred oči. Ne pri notranjem poglabljanju ne pri širitvenem procesu. Kajti če pristanemo na tezo, da se je Berlinski zid v vrednotnem smislu podrl na obe strani in da je združena EU danes le konglomerat vrednot izza obeh strani zidu, t.j. tako demokracije kot komunizma, potem smo pristali na smrtonosne viruse v evropskem telesu in v končni fazi na to, da se nam slej ko prej spet lahko kje ponovi Katyn, Huda Jama ali Srebrenica. Janez Janša, 2009 Opombe: (1)    Slovenska tajna politična policija (SDV), neposredno podrejena Zvezi komunistov in njenemu predsedniku Milanu Kučanu, je maja in junija 1988 aretirala in predala vojaškemu sodišču JLA sodelavca in urednika mladinskega časopisa Mladina Janeza Janšo in Davida Tasiča. Slovenskega podčastnika Ivana Borštnerja je aretirala vojaška varnostna služba. Poleg omenjene trojice je bil na znamenitem procesu proti četverici obsojen tudi urednik Mladine Franci Zavrl, ki pa se je branil s prostosti. Komunistična oblast je želela s procesom prestrašiti javnost, v kateri so se začele pojavljati zahteve po demokratičnih spremembah in zaščiti človekovih pravic. Mladinski časopis Mladina je bil v tistih časih (danes je po olastninjenju s strani nekdanjih aparatčikov kljub istemu imenu tednik s povsem drugačno usmeritvijo) prostor za objavo kritičnih prispevkov o komunizmu, priviligiranem položaju komunistične in vojaške elite ter solidarnostnih prispevkov za podporo političnim disidentom po takratni Jugoslaviji in Evropi. Proces je prvič po letu 1945, ko se je po krvavi revoluciji v Sloveniji vzpostavila komunistična oblast, sprožil velike proteste javnosti, ki so dobili skupno oznako Slovenska pomlad in ki so bili ključni vzvod za razpis prvih svobodnih volitev.   (2)    Stane Dolanc, v knjigi Milan Kučan/Igor Savič; Ljubljana: Emonica, 1990 (Zbirka Portreti Emonice). Stane Dolanc je bil na začetku svoje politične kariere tudi ustanovitelj in direktor politične šole za novinarje v Ljubljani (danes FDV), ki še vedno deluje in vzgaja generacije novinarjev brez zadostne kritične distance do totalitarnega komunizma. (3)    Prepričanje velikega dela javnosti v Sloveniji, da se je v času komunizma živelo bolje seveda nima nobene podlage v empiričnih podatkih, ampak je predvsem posledica propagande. Pred začetkom 2. svetovne vojne, ki so jo komunisti izkoristili za krvavo revolucijo in prevzem oblasti,  je povprečna plača v Sloveniji znašala preko 70 % povprečne plače v sosednji Avstriji. Leta 1989 ob koncu komunističnega režima v Sloveniji pa je povprečna plača v Sloveniji dosegla komaj 30 % povprečne plače v Avstriji. Vir: demokracija.si

Več

Romana Tomc: Napoved Evropske komisije o znižanju gospodarske rasti v Sloveniji ne vzbuja optimizma

Evropska komisija Sloveniji za letos napoveduje 2,6-odstotno rast BDP, za prihodnji leti pa 2,7-odstotno, kar je v primerjavi z julijsko napovedjo za letos in prihodnje leto za 0,6 oziroma 0,1 odstotno točko slabše, a še vedno znatno nad povprečjem v območju evra. "Rast se ohlaja, a ostaja trdna," povzema evropska komisija stanje v Sloveniji. Obdobja, ko so bile razmere ugodne,  vlada Marjana Šarca ni izkoristila za stabilizacijo pokojninskega, zdravstvenega in ostalih sistemov, ampak predvsem za dodatno tekočo porabo proračunskega denarja, meni evropska poslanka Romana Tomc.  V nadaljevanju objavljamo odziv evropske poslanke Romane Tomc glede napovedi Evropske komisije o nižji gospodarski rasti. »Napoved Evropske komisije ne vzbuja optimizma. Ob napovedi nižje gospodarske rasti je posebej skrb zbujajoče, da je padec BDP v primerjavi z lanskim letom med vsemi članicami EU največji ravno v Sloveniji. Komisija zaradi ohlajanja gospodarstva v EU predvideva znižanje izvoza, ne pa tudi domače potrošnje, ki naj bi ostala stabilna. To oceno med drugim utemeljuje tudi z ugodnimi pogoji kreditiranja prebivalstva, kar kaže na to, da Komisija ni upoštevala najnovejših ukrepov Banke Slovenije glede omejitev kreditiranja, ki bodo imeli pomemben vpliv na domačo potrošnjo. Komisija tudi ne upošteva posledice popolne neaktivnosti na področju reform in nekatere druge ukrepe vlade, ki bodo dodatno obremenili proračun. Oceno Evropske komisije je tako potrebno vzeti s še večjo mero previdnosti. Predvidevamo lahko, da bodo, tako kot se je zgodilo tudi v preteklih letih, na koncu kazalci precej slabši od napovedi.  Obdobja, ko so bile razmere ugodne, slovenska vlada ni izkoristila za stabilizacijo pokojninskega, zdravstvenega in ostalih sistemov, ampak predvsem za dodatno tekočo porabo proračunskega denarja. Neodgovorno obnašanje celotne koalicije, ki trenutno vodi državo, bo imelo v naslednjih letih za standard ljudi v Sloveniji izjemno negativne posledice. Nerazumljivo je, da se v teh razmerah ljudje še vedno zabavajo ob neprimernih izjavah predsednika vlade Marjana Šarca, namesto da bi od njega in ministrov zahtevali odgovorno ukrepe, ki bodo omilili posledice prihodnje krize.« Vir: https:romanatomc.si

Več

Fotoreportaža: Romunija- dežela nasprotij, v mnogočem evropska, a še vedno balkanska

Romunija je suverena država v jugovzhodni Evropi. Meji na Črno morje, Bolgarijo, Ukrajino, Madžarsko, Srbijo in Moldavijo. Meri 238.397 kvadratnih kilometrov in ima zmerno celinsko podnebje. Država s skoraj 20 milijoni prebivalcev je sedma najšibkejša država članica Evropske unije. Uradno! Za nekoga, ki je ni videl od blizu nekaj suhoparnih podatkov, ki površnemu srednjeevropskemu človeku pomeni fakt, podatek s katerim se ni potrebno posebej ukvarjati. Ni ravno pogost predmet akademskih ali navadnih debat med pitjem kave ali pogovora kar tako. Oddaljena reč za nas. Kdaj pa kdaj nas spomni  ali izzove pozornost kadar vidimo ali prej zavohamo kašen izpuh težkega tovornjaka ki išče firmo podjetje pri nas , kjer ima kaj za dostaviti ali naložiti. Po navadi z negativnim, da ne rečem porogljivim podtonom. Pa vendar!Ob vožnji proti Romuniji skozi dve tretjini Madžarske po avtocesti do pred samo Romunijo in prehodom na Romunsko stran preseneti prvo mesto, Oradea  z več kot 200 tisoč prebivalci. Čisto urejeno  z dvema različnima slogoma ki se ne tepeta ravno, srednje evropski  in del sledi ki  se jih ne da kar  tako zabrisati ,ki jih je pustil socializem. Nadaljevanje poti pretežno in največ po Transilvaniji,  pokrajini, ki zavzema zahodni in osrednji del današnje Romunije. V srednjem veku je bila Transilvanija samostojna vojvodina, drugače tudi znana po Vladu Tepešu alias Grog Drakula. Glavno mesto je Cluj-Napocca(Kolosvár, Klaussenburg). Kako se  dojame videno? Z mešanimi občutki. Kot turist, prijetno presenečen , v smislu »wauu, ne moreš verjet') , drugače pa če le pomisliš in začneš videno dajati sproti na tehtnico, posebej tiste farmacevtske, pa se slej ko prej nagne na stran ki premišljevalcu da  bolj grenek priokus. Navdušuje ta novodobni  evropski  način lotevanja  ohranjanja kulturne in arhitekturne dediščine. Mnogo tega je obnovljeno, se obnavlja, bo obnovljeno. Potencirajo se pozitivna nacionalno, nacionalistično(s pozitivnim predznakom). Poudarjajo se momenti v zgodovini , posebej boji proti Turkom, za kar pričajo številna obzidja, fortifikacijski sklopi, tako narejeni da so kljubovali skozi Tega je Transilvaniji še pa še, celo v ravninskih delih kjer ni bilo možnosti za posamezne utrdbe so jih pa delali okrog cerkva kar priča tuid temu primerna, arhitektura  z opaznimi stolpiči za vojake oziroma za obrambo teh središč kjer je bilo mnogokrat shranjeno kulturno blago zgodovinskega in narodnostnega pomena.  Še ena stvar, početje v Romuniji je pomembno povezano z sožitjem. Zelo opazna je verska in cerkvena toleranca, kar je opazno najbolj med različnimi krščanskimi cerkvami. V skoraj vseh krajih, posebej večjih in zgodovinsko pomembnih, pa tudi manjših če je le možno, ohranjajo in obnavljajo, verjamem da tudi mnogokrat z evropskimi sredstvi, vse cerkvene objekte, z namenom da dokažejo, pokažejo,   da obstoja velika med konfesionalna toleranca in sožitje. Kar globoko razočara, vsaj mene, je to da v pokrajini Transilvaniji, ki ima danes skoraj 7 milijonov prebivalcev, z velikim številom mest,  ki so bila usodna za obstoj Romunske države ter da so njihovi rojaki veliko dali v zgodovini  za sedanjo Romunijo, je  njihova narodnostna politika, ki je bila obsodbe vredna. To je skoraj kompletni etnocid do romunskih  Nemcev ali tako imenovanih Podonavskih  švabov, z Transsilvanskimi Madžari skorajda enako.  V prenekaterem kraju jih skoraj da ni. Bilo jih od dominantnem, prevladujočem, opaznem ali evidentnem številu v skoraj vseh krajev v tej pomembni pokrajini, zmanjšano  na nekaj sto pripadnikov v posameznih krajih od nekoč 50 ali 60 odstotkih na nekaj  malega čez 0%,  ali pri Madžarski manjšini kjer ni nikjer več kot deset odstotkov od nekdanjih čez 60 v določenih krajih. Antagonizem opazen iz »lune«,  bi skoraj da rekli.    Kako bi pa lahko bilo? Boljše. Ob zelo uspešni mestni politiki določenih mest kot je primer Sibiu-ja sicer rojstni kraj aktualnega predsednika države Romunije Klausa Wernerja Iohannesa, ki beleži samo dvoodstotno brezposelnost z trendom upadanja, spodbudni stanovanjski politiki, in še pravilno kulturno pestro  politiko dosežejo preboj na območju celotne Romunije. Še vedno se preveč dopušča uvoz »umazane« industrije in dejavnosti, ki so v preostalem delu Evrope nezaželene. Ob intenzivnejšem ukvarjanju  z vzroki koruptivnosti in izkoreninjanju starih praks prejšnjih časov glede napajanja omrežij za ohranjanje starih privilegijev, se zna zgoditi preboj. Zato, čeprav ne kmalu, pa naj ostane luč na koncu tunela kot kažipot in cilj v naslednjem obdobju za približevanje Evropi v zadostni meri. Seveda  ob neizogibnem miselnem »prestrukturiranju«, za kar je potrebna poprejšnja natančna diagnoza. Pa primerna terapija. Upanje zagotovo je. La revedere Romania! (Nasvidenje Romunija) Vane K. Tegov

Več

Poziv Evropskega parlamenta slovenski vladi in poslancem državnega zbora

Bruselj 29. oktobra -  V Evropskem parlamentu je bila na septembrski seji z veliko večino sprejeta Resolucija o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope. Zanjo je glasovalo 535 evropskih poslancev, ki so s tem ponovno opozorili na zgodovinska dejstva glede totalitarnih režimov, spomnili na spoštovanje žrtev vseh totalitarizmov in pozvali države, naj z ustreznimi ukrepi preprečijo možnost, da bi se takšna hudodelstva ponovila. Brez slehernega dvoma so evropski poslanci med režime, ki veljajo kot totalitarni, uvrstili fašizem, nacizem, stalinizem in komunizem. Sprejem Resolucije v letu 2019 kaže na to, da vse države še niso dosegle demokratičnih standardov, zato je razprava o totalitarizmih, spravi in nevarnosti zanikanja zgodovinskih dejstev še vedno potrebna. Dejstvo je, da spada Slovenija med države, kjer imamo težave z odkrito razpravo o preteklosti in z obsodbo komunizma kot totalitarnega režima. Prav takim državam je Resolucija namenjena. Z namenom, da Resolucije ne bi zamolčali pred slovensko javnostjo, njihovih pozivov pa prezrli, smo evropski poslanci Romana Tomc, dr. Milan Zver, Ljudmila Novak in Franc Bogovič vse pristojne s posebnim pismom še enkrat posebej opozorili na Resolucijo in na dolžnost njihovega ravnanja. Veseli nas, da so v Evropskem parlamentu Resolucijo podprli tudi poslanci Tanja Fajon, dr. Klemen Grošelj in Irena Joveva. Poleg simbolnega sporočila Resolucija prinaša tudi zelo konkretne pozive za ukrepanje. Pričakujemo, da bodo najvišji predstavniki oblasti dokazali, da spoštujejo demokratične standarde, človekove pravice in pravne norme tudi takrat, ko gre za njihovo spoštovanje v Sloveniji in bodo sledili zahtevam Resolucije v skladu z njihovo pristojnostjo. Romana TomcDr. Milan ZverLjudmila NovakFranc Bogovič Celotno pismo je na voljo v priponki. https://www.romanatomc.si/datoteke/katalogIzdelek/Odziv-poslancev-Evropskega-parlamenta-na-Resolucijo-Evropskega-parlamenta-o-pomenu-evropskega-z.pdf

Več

Pri Ribnici in Kočevju policisti ujeli 80 ilegalnih migrantov, s tistimi pri Ljubljani skupaj 110

Spletni portal moja-dolenjska.si poroča, da so s petka na soboto policisti pri Ribnici in Kočevju sinoči prijeli kar 80 nezakonitih migrantov.S Policijske uprave Ljubljana so poročili, da so v petek in soboto prijeli kar 110 nezakonitih migrantov, od tega kar 80 sinoči – 30 v kombiju in 50 v tovornjaku. Najprej so sinoči policisti v Dolenji vasi pri Ribnici ustavili kombi slovenskih registrskih oznak. V njem je slovenski voznik prevažal 30 tujcev (državljanov Eritreje, Sirije, Alžirije in Francoske Gvineje), ki so nezakonito prestopili državno mejo. Slovenskemu državljanu  je  bila  odvzeta prostost. Skupno je v Slovenijo leta 2019 ilegalno vstopilo 14.849 migrantov. Avgustovska številka 2352 se je od Julijske povečala za skupno 580 migrantov. Samo v mesecu Avgustu je v Slovenijo ilegalno vstopilo 2352 migrantov. Za primerjavo, v celem letu 2016 je slovensko-hrvaško mejo ilegalno prestopilo 1074 migrantov, leto kasneje pa že 1934. Z naraščajočimi številkami ilegalnih vstopov v Slovenijo iz meseca v mesec, se zdi, da situacijo vidijo tako kot je že vsi, razen slovenske vlade, ki je dejansko zadolžena za varovanje južne in schengenske meje. Nato so sinoči okoli 23. ure policisti v Gornjih Ložinah pri Kočevju ustavili tovorno vozilo italijanskih registrskih oznak. V njem sta državljana Italije v vozilu prevažala 50 tujcev (državljane Pakistana, Bangladeša in Sirije), ki so nezakonito prestopili državno mejo.Italijanskima državljanoma je bila odvzeta prostost. V obeh primerih postopki in aktivnosti policistov v povezavi s tujci še potekajo. Poleg tega so v okolici Ljubljane le v petek in soboto prijeli še dodatnih 30 migrantov! Poročila policijskih uprav Maribor in Murska Sobota o dogajanju v zadnjih 24 urah ne navajajo bližnjih srečanj ilegalnih migrantov z obmejnimi policisti. To sicer ne pomeni, da v tem času ni meje ilegalno prestopil kak migrant.  

Več

Dr. Milan Zver: Lizbonska pogodba ni mrtva!

Ponovno se je začela razprava o prihodnosti Evrope, kar je seveda nadvse koristno. Prvi večji »val« debat o tej temi je preplavil evropsko javnost v času prve konvencije o prihodnosti Evropske unije. Takrat, pred poldrugim desetletjem in več, se je prvič zgodila zelo strukturirana razprava, ki so jo finalizirali v t.i. konvencijo o EU. Vanjo so bili vključeni strokovnjaki, na podlagi njihovega dela pa se je oblikovala še politična struktura, v kateri so delovali predstavniki držav članic in tudi bodočih članic Unije, vključno s Slovenijo. Do sprejetja evropske ustave sicer ni prišlo, a vendarle je Lizbonska pogodba, njen surogat, svojevrstni rezultat večletnih širokih razprav o prihodnosti Unije in predvsem rezultat političnih razmerij in klime sodelovanja, ne tekmovanja. Morda je še bolje tako, da smo sprejeli »le« pogodbo. V konvenciji je bilo namreč zaznati preveč federalističnih rešitev in premalo konfederalističnih, če se izrazim v terminih, ki jih Slovenci prav dobro razumejo. Sedaj smo pred novim, a istim izzivom. Napovedana je namreč nova konvencija o prihodnosti Unije. Prelomnost situacije je začutila tudi nova predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki je oblikovala celo poseben resor, ki nosi ime po demokraciji in ga bo vodila nova hrvaška komisarka Dubravka Šujica. Tokratna razprava bo zagotovo lepa priložnost za to, da se najdejo poti, kako bi zmanjšali demokratični deficit v EU oziroma, kako ojačati demokratične procese. Prvi korak v to debato je izvedel Wilfried Martens Center za evropske študije (WMCES), ki je v javnosti bolj znan kot think-tank najmočnejše politične sile v Evropi – Evropske ljudske stranke (ELS). V Bruslju je WMCES pred dnevi v okviru srečanja think-tankov ELS organiziral poleg drugih tudi okroglo mizo z naslovom Re-modelling of our European House of Democracy (v prostem prevodu: kako prenoviti naš dom evropske demokracije). Izvedbo je zaupal Inštitutu dr. Jožeta Pučnika (IJP), ki je članica WMCES, tako kot še več kot trideset drugih. Kot diskutanti so na panelu sodelovali dr. Andreja Valič Zver, dr. Matevž Tomšič, moja malenkost in kot prvi med enakimi dr. Esteban Gonzales Pons, podpredsednik politične skupine ELS v Evropskem parlamentu. Pink-ponk debato, v katero so se vključili tudi nekateri iz dobro napolnjene dvorane je vodil mag. Peter Šuhel. Potrebno je ohraniti vloge držav članicKot uvodničar je bil do t.i. koncepta evropske demokracije precej kritičen pravnik in politolog Gonzales Pons, ki je menil, da se demokracija najbolje razživi v nacionalnih okvirih. Profesor Tomšič je navdušil z ocenami o tem, kaj ogroža evropsko demokracijo in njeno izvirno identiteto. Andreja Valič Zver je najprej predstavila odnos dr. Jožeta Pučnika do demokracije, nato pa, kako zagotoviti trajnostno vzdržnost demokracije, ki jo ogrožajo z ekstremno leve in ekstremno desne strani. Sam sem predstavil koncept večinske in konsenzualne demokracije na ravni EU in dejstvo, da bi morali skrbno paziti, da sedanjega sistema ne porušimo z nekaterimi radikalnimi inovacijami. Sem sodijo razni predlogi socialistov in liberalcev. Predlagajo namreč transnacionalne liste, le eno evropsko volilno enoto, senat, ki naj bi zamenjal Svet, panevropski referendum ipd. Tudi t.i. ljubljanska pobuda, poznana kot Jambrekovo delo, v celoti ni v redu, saj ne ohranja pomembne vloge držav članic (predvsem malih držav) pri sistemu odločanja na evropski ravni. Foto: epa Veliko se govori o nameri, ki naj bi jo imela tudi nova predsednica Evropske komisije. Vsaj na nekaterih področjih hoče večjo učinkovitost (npr. zunanja in varnostna politika), zaradi česar naj bi predlagala spremembo načina glasovanja. Včasih se zdi, da veto dejansko moti opravilno sposobnost Unije. Nazadnje se je to pokazalo pri Macronovem blokiranju poti Makedonije in Albanije v Evropsko unijo. Pa tudi sicer so veto bolj uporabljale velike članice, ne pa manjše. Kljub temu bi bila ta sistemska sprememba – in to je bilo glavno sporočilo Slovencev k mednarodni debati v okviru srečanja think-tankov ELS – v škodo malih članic Unije. Preglasovanje s strani velikih bi kmalu pripeljalo do nezaupanja med državami članicami in tudi do konfliktov med njimi. Zato je najbolje, da se postavimo v bran Lizbonski pogodbi. S to popotnico naj se začne debata o trajnostni evropski demokraciji. dr. Milan Zver Vir: nova24tv

Več

Romana Tomc: Jean Cloude Juncker ostal velik dolžnik pri iskanju rešitev za migrantsko krizo

Z izzivi in nedokončanimi projekti na področju migrantske krize se bo morala soočiti nova Evropska komisija pod vodstvom Ursule von der Leyen.Predsednik Evropske komisije v odhajanju, Jean Claude Juncker, je imel včeraj poslovilni govor na plenarnem zasedanju v Strasbourgu. To je bil hkrati pregled dela v njegovem mandatu. Evropskim poslancem se je zahvalil za sodelovanje in za vse razprave, ki jih je bil deležen v Evropskem parlamentu. Zahvalil se je tudi komisarjem, ki so njegov načrt izvajali. Ob nastopu mandata je bila Evropa v gospodarski krizi, po njegovih besedah je bila ta Komisija zadnja priložnost za Evropo. Evropska poslanka Romana Tomc je povedala: »Strinjam se z oceno Jean Clauda Junckerja, da je bila Evropska unija pred petimi leti gospodarsko šibka. Pestila nas je visoka brezposelnost, veliko nezaupanje državljanov v institucije. Juncker je glede tega opravil dobro delo, ne on sam, celotna ekipa. V času njegove komisije je prišla v ospredje socialna agenda, imamo najnižjo brezposelnost po letu 2000, zaupanje v Evropsko unijo je na zgodovinsko visoki ravni. Njegov strateški naložbeni načrt za krepitev gospodarske rasti in zaposlenosti je bil dobra poteza. V tem smislu smo lahko zadovoljni.« Juncker je spomnil tudi na številne zakone, ki so jih sprejeli ali posodobili. Bilo pa je tudi nekaj neuresničenih. Romana Tomc opozarja: »Na področju zaščite vrednot, enakih meril, krepitve EU v svetu, varnosti, bi lahko naredili več. Bančna unija ostaja nedokončan projekt, prav tako tudi nekaj drugih projektov na področju mobilnosti.« Evropska komisija pod vodstvom Jeana Clauda Junckerja ni bila sposobna odgovoriti na migrantsko krizo. »Evropska unija je zelo raznolika, pri iskanju rešitev migrantske krize bi se morali te raznolikosti bolj zavedati. Kakršnokoli vsiljevanje idej, ki so po godu le enemu delu držav, drugemu pa ne, kot na primer obvezne kvote, ne pride v poštev. Migrantsko krizo je treba reševati pri izvoru in dosledno ločevati med problematiko beguncev in migrantov. Še posebej pa preprečiti delovanje kriminalnih združb in ilegalne migracije. S temi izzivi in nedokončanimi projekti se bo morala soočiti nova Komisija pod vodstvom Ursule von der Leyen,« je zaključila Romana Tomc.

Več

Evropska unija

pred 8 urami
Franc Bogovič: Takoj prekiniti tihotapske poti za ...
Bruselj, 14. november 2019 – Evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP) je na današnjem zasedanju ...
(0)
pred 9 urami
VIDEO: Dr. Milan Zver: EU naj da jasen signal, da ...
"Problem migracij se mora reševati predvsem na izvoru. Ker tega ne počnemo, so notranje meje izjemno prepustne, ...
(0)
pred 5 dnevi
Članek Janeza Janše, ki je pretresel Evropo, ...
Objavljamo članek predsednika SDS Janeza Janše, ki je bil ob 20. letnici padca Berlinskega zidu objavljen 5. ...
(0)
Nov 07, 2019
Romana Tomc: Napoved Evropske komisije o znižanju ...
Evropska komisija Sloveniji za letos napoveduje 2,6-odstotno rast BDP, za prihodnji leti pa 2,7-odstotno, kar je v ...
(0)
Nov 04, 2019
Fotoreportaža: Romunija- dežela nasprotij, v ...
Romunija je suverena država v jugovzhodni Evropi. Meji na Črno morje, Bolgarijo, Ukrajino, Madžarsko, Srbijo in ...
(0)
Oct 29, 2019
Poziv Evropskega parlamenta slovenski vladi in ...
Bruselj 29. oktobra -  V Evropskem parlamentu je bila na septembrski seji z veliko večino sprejeta Resolucija o ...
(0)
Oct 27, 2019
Pri Ribnici in Kočevju policisti ujeli 80 ...
Spletni portal moja-dolenjska.si poroča, da so s petka na soboto policisti pri Ribnici in Kočevju sinoči prijeli ...
(0)
Oct 26, 2019
Dr. Milan Zver: Lizbonska pogodba ni mrtva!
Ponovno se je začela razprava o prihodnosti Evrope, kar je seveda nadvse koristno. Prvi večji »val« debat ...
(0)
Oct 23, 2019
Romana Tomc: Jean Cloude Juncker ostal velik ...
Z izzivi in nedokončanimi projekti na področju migrantske krize se bo morala soočiti nova Evropska komisija pod ...
(0)
Oct 23, 2019
Vane K. Tegov: Strasbourg: »Hrvaški pozitivna ...
Hrvaška izpolnjuje pogoje za vstop v schengensko območje, je v danes sprejeti oceni o izpolnjevanju schengenskih ...
(0)
Oct 22, 2019
Bogovič: Brexit kot naravna nesreča. EU ...
Strasbourg, 22. oktober 2019 - Člani odbora Evropskega parlamenta za regionalni razvoj (REGI), član katerega je tudi ...
(0)
Oct 17, 2019
Ob svetovnem dnevu hrane EU poslanec Franc ...
Bruselj, 16. oktober 2019 - Evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP) ob današnji obeležitvi Svetovnega dneva ...
(0)