SI

Komentar dr. Stane Granda

Pomembno je, da zmagamo!

zdravstvo

UKC MARIBOR Svet zavoda zahteva dopolnitev strateškega načrta

Sreda v sredo z Rudijem Matjašičem

Prebivalci podeželja so za državo drugorazredni v primerjavi z metropolo

Po Nato fiasku enote SV

SLS bo naredila vse, da bo Slovencem zagotovila varnost

Dr. Boštjan Jazbec pustil najboljši vtis pred člani odbora EU za gospodarske in denarne zadeve

NOVICE

Komentar dr. Stane Granda

Pomembno je, da zmagamo!

Predvolilna vročica je močnejša kot obstoječi in napovedan mraz. Stranke zelo nesramežljivo izjavljajo, da je njihov poglavitni cilj volilna zmaga ali vsaj odločilno vplivanje na sestavo naslednje koalicije. To je nedvomno iskreno! Zato sploh so starnke. Glede na dejstvo, da so volitve še razmeroma daleč, volilni programi še niso razgrnjeni. Po nekih anketah, ki jim ni popolnoma zaupati, se izjemen razultat, če že ne zmaga, obeta stranki kamniškega župana Šarca. Igralec postaja poglavitni problem slovenskih političnih strank in njihovi voditelji kar  tekmujejo, kdo ga bo manj grobo nevtraliziral. »Poglavitno je, da zmagamo!« je prevladujoče geslo slovenskih politikov. Volilec, zlasti strankarsko neopredeljen in zanj potekajo predvolilni boji, se sprašuje, zakaj je to poglavitno, kaj bo potem drugače, v čem in kako se bo njegovo življenje izboljšalo. Imamo odgovor? Nimamo! V tem je ena skrivnosti novih obrazov, ki obljubljajo, da bo drugače in boljše. Samo to hočemo! Ljudje smo zaradi kratkosti našega življenja nestrpni. Ne želimo več komunističnega raja v neskončni prihodnosti, ampak želimo boljši jutri. In to dobesedno! V kakšnih stiskah je sodobna Slovenija, ker se želi povrniti na stanje pod prvo Janševo vlado, kažejo pretekli in napovedani štrajki. Nihče tega glasno ne prizna, toda dejstvo je, da stavkajoči najprej hočejo, kar so že imeli v letih 2004-2008. Prepričani so, da jim  pripadajo drobtine z bogatinove mize s katero se vladna koalicija neprestano hvali. Ta ne razume, da s samohvalo iiziva ljudi, ta ne razume, da je ob takem gospodarskem napredku, nihče pravzaprav ne mara. Danes je najtežje biti član SMC. Seveda ni žrtev nehvaležnosti, ampak samopašnosti in samohvalisanja. Te dni lahko preberemo, da imajo nekatere stranke volilne programe, ki obsegajo več kot 100 tiskanih strani. Slišimo tudi, da jih nihče ne bere in ne pozna, predvsem pa ne vplivajo na volilne rezultate.  Resničen program za volilce ne sme biti daljši od ene strani. Kdor ve, kaj hoče, pove to na kratko in jasno. Dovolj nam je korupcije, neurejenaga zdravstva, grozljivega sodstva, nizkih plač, stalnega dvigovanja cen ključnih življenjskih potrebščin, zlasti energije, kraje v večini državnih podjetij, lažidemokracije… Obljubite, da boste to rešili in do kdaj in kaj boste storili, če časovno določene obljube ne izpolnite! Dovolj nam je poudarjanja ključnega zvišanja dodane vrednosti, večje gibljivosti trga delovne sile, več svobode za kapital… To so lahko zgolj in samo sredstva za cilje, katerih uresničitev zahtevamo, ne pa naš cilj. Ne mešajte orodja z izdelkom! Ne posnemajte nekdanjih volilnih programov socializma z človeškim obrazom(?) in peklensko hinavščino!

Sreda v sredo z Rudijem Matjašičem

Prebivalci podeželja so za državo drugorazredni v primerjavi z metropolo

Po Nato fiasku enote SV

SLS bo naredila vse, da bo Slovencem zagotovila varnost

Dr. Boštjan Jazbec pustil najboljši vtis pred člani odbora EU za gospodarske in denarne zadeve

Sreda v sredo

Sreda v sredo z Rudijem Matjašičem

Prebivalci podeželja so za državo drugorazredni v primerjavi z metropolo

Evropski poslanec Franc Bogovič

Slovenskim volivcem je dovolj političnih cvetličarjev

Sreda v sredo

Bogdan Gabrovec, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije

Sreda v sredo z Romano Tomc

Intervju Franc Kangler

Volilno leto 2018 bo »svinjsko in krvavo«!

Bojan Požar - Inauguracijski nastop Bojana Požarja na ...

SREDA V SREDO - Bogdan Gabrovec, predsednik OKS

SREDA V SREDO - Romana Tomc

SREDA V SREDO - Franc Kangler

SREDA V SREDO - mag. Edvard Jakšič

SREDA V SREDO - dr. Aleš Maver

SREDA V SREDO - Ivan Štuhec

Nagovor predsednika SDS Janeza Janše udeležencem 12. ...

SREDA V SREDO - dr. Peter Štumpf

SREDA V SREDO - Andrej Šircelj

SREDA V SREDO - Boštjan Perne

SREDA V SREDO - dr. Vinko Gorenak

SREDA V SREDO - dr. Dimitrij Rupel

SREDA V SREDO - Jožef Horvat

SREDA V SREDO Zvone Černač

SREDA V SREDO - dr. Bojan Dobovšek

SREDA V SREDO dr. Milan Zver

SREDA V SREDO Anton Balažek

Sreda v sredo; brigadir Tone Krkovič

SREDA V SREDO dr. Matevž Tomšič

SREDA V SREDO Bernard Brščič

SREDA V SREDO mag. Branko Grims

SREDA V SREDO Jelka Godec

SREDA V SREDO Boris Popovič in Vili Kovačič

SREDA V SREDO dr. Anže Logar

Sreda v sredo Franc Kangler

SREDA V SREDO Igor Omerza

SREDA V SREDO dr Laris Gaiser

Evropski utrip

Dr. Boštjan Jazbec pustil najboljši vtis pred člani odbora EU za gospodarske in denarne zadeve

Komentar dr. Milan Zver

Timmermans vs. Orban ali kako še razložiti politične cepitve v EU

Pobuda EU komisiji

Dr. Milan Zver s pobudo Evropski komisiji za odpravo pribitkov na mednarodne klice znotraj Unije

IranNLBGate

Vprašanje dogajanja v NLB je ključno za razumevanje stanja v Sloveniji

EKOLOGIJA

Zdravi gozdovi za zmanjšanje izpustov CO2

EVROPSKI UTRIP 18.01. 2018 - dr. Milan Zver

EVROPSKI UTRIP 18.01. 2018 - Patricija Šulin

EVROPSKI UTRIP 13.12. 2017 - dr. Milan Zver

EVROPSKI UTRIP 14.12. 2017 - Patricija Šulin

EVROPSKI UTRIP 30.11. 2017 - dr. Milan Zver

EVROPSKI UTRIP - Patricija Šulin

EVROPSKI UTRIP 29.10. 2017 - dr. Milan Zver

EVROPSKI UTRIP 04.10. 2017 - dr. Milan Zver

EVROPSKI UTRIP - dr. Milan Zver

Evropski utrip in dr Milan Zver

Evropski parlament - povezave

Pomembno je, da zmagamo!

Predvolilna vročica je močnejša kot obstoječi in napovedan mraz. Stranke zelo nesramežljivo izjavljajo, da je njihov poglavitni cilj volilna zmaga ali vsaj odločilno vplivanje na sestavo naslednje koalicije. To je nedvomno iskreno! Zato sploh so starnke. Glede na dejstvo, da so volitve še razmeroma daleč, volilni programi še niso razgrnjeni. Po nekih anketah, ki jim ni popolnoma zaupati, se izjemen razultat, če že ne zmaga, obeta stranki kamniškega župana Šarca. Igralec postaja poglavitni problem slovenskih političnih strank in njihovi voditelji kar  tekmujejo, kdo ga bo manj grobo nevtraliziral. »Poglavitno je, da zmagamo!« je prevladujoče geslo slovenskih politikov. Volilec, zlasti strankarsko neopredeljen in zanj potekajo predvolilni boji, se sprašuje, zakaj je to poglavitno, kaj bo potem drugače, v čem in kako se bo njegovo življenje izboljšalo. Imamo odgovor? Nimamo! V tem je ena skrivnosti novih obrazov, ki obljubljajo, da bo drugače in boljše. Samo to hočemo! Ljudje smo zaradi kratkosti našega življenja nestrpni. Ne želimo več komunističnega raja v neskončni prihodnosti, ampak želimo boljši jutri. In to dobesedno! V kakšnih stiskah je sodobna Slovenija, ker se želi povrniti na stanje pod prvo Janševo vlado, kažejo pretekli in napovedani štrajki. Nihče tega glasno ne prizna, toda dejstvo je, da stavkajoči najprej hočejo, kar so že imeli v letih 2004-2008. Prepričani so, da jim  pripadajo drobtine z bogatinove mize s katero se vladna koalicija neprestano hvali. Ta ne razume, da s samohvalo iiziva ljudi, ta ne razume, da je ob takem gospodarskem napredku, nihče pravzaprav ne mara. Danes je najtežje biti član SMC. Seveda ni žrtev nehvaležnosti, ampak samopašnosti in samohvalisanja. Te dni lahko preberemo, da imajo nekatere stranke volilne programe, ki obsegajo več kot 100 tiskanih strani. Slišimo tudi, da jih nihče ne bere in ne pozna, predvsem pa ne vplivajo na volilne rezultate.  Resničen program za volilce ne sme biti daljši od ene strani. Kdor ve, kaj hoče, pove to na kratko in jasno. Dovolj nam je korupcije, neurejenaga zdravstva, grozljivega sodstva, nizkih plač, stalnega dvigovanja cen ključnih življenjskih potrebščin, zlasti energije, kraje v večini državnih podjetij, lažidemokracije… Obljubite, da boste to rešili in do kdaj in kaj boste storili, če časovno določene obljube ne izpolnite! Dovolj nam je poudarjanja ključnega zvišanja dodane vrednosti, večje gibljivosti trga delovne sile, več svobode za kapital… To so lahko zgolj in samo sredstva za cilje, katerih uresničitev zahtevamo, ne pa naš cilj. Ne mešajte orodja z izdelkom! Ne posnemajte nekdanjih volilnih programov socializma z človeškim obrazom(?) in peklensko hinavščino!

Več

Timmermans vs. Orban ali kako še razložiti politične cepitve v EU

Na februarskem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta smo pričakovali že pripravljen pogrom nad poljsko, na naslednji seji pa še nad madžarsko vlado. No, leva večina, ki postavlja dnevne rede zasedanj, je presodila, da je bolje obe razpravi za nekaj časa preložiti. Pri Madžarski jih je najverjetneje prepričalo dejstvo, da vsako polaganje premierja Viktorja Orbana na pranger le še dviga njegovo popularnost. Zato so nanizanko, ki bi jo brez težav lahko imenovali »kozlovsko« sojenje, raje prestavili na čas po volitvah. Pa vendarle, tu ne gre le za simpatije ali antipatije med Fransom Timmermansom in Viktorjem Orbanom, niti zgolj za politiko, ampak je potrebno pogledati tudi na razlike, ki obstajajo med severno-zahodnim in srednjeevropskim kulturno-političnim prostorom.  V zvezi s tem je zelo pomenljiva izjava vodje politične skupine Evropske ljudske stranke Manfreda Webra, ki je pred dnevi na svojem tvit računu zapisal: »Wir wollen kein Europa des Multi-Kulti, sondern ein Europa der europaeische Werte«. (Nočemo multi-kulti Evrope, ampak Evropo evropskih vrednot). Izjava nima le političnega, ampak globoko družbeno, zgodovinsko in kulturno sporočilo.  Začnimo s političnimi napetostmi. Poljski vladi se očita, da izvaja reformo oziroma vzpostavlja nov sistem »zavor in ravnovesij« med zakonodajno, izvršilno in sodno oblastjo, in to na škodo sodne oblasti. Reforme naj bi bile nesorazmerne v tem smislu, ker omogočajo neposredni politični vpliv na delo ustavnega sodišča, rednih sodišč in sodnega sveta. Zato je Komisija sprožila postopek po členu 7(1) Pogodbe EU, ki pomeni, da obstaja »očitno tveganje, da bi država članica lahko huje kršila vrednote iz člena 2 Pogodbe EU. Ta člen pa se glasi: "Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških".  Toda dodati je potrebno, da to še ni postopek po členu 7(2) Pogodbe, ki je šele pravna podlaga za ugotavljene hujše in vztrajno kršenje vrednot iz tega člena. Pri Poljski smo glede sankcij, če poenostavimo, šele na predstopnji. O kršitvi Pogodbe mora po Evropskem parlamentu odločati še Svet s štiripetinsko večino. Tam pa bo, kot je bilo napovedano, vsako sankcijo proti Poljski blokirala Madžarska, in obratno.  Nekateri ukrepi nove poljske vlade na prvi pogled morda res niso v skladu z nekaterimi načeli pravne države, npr. z delitvijo oblasti. Toda zahodni politiki običajno spregledujejo - recimo temu – družbeni kontekst. Poljska se kot postkomunistična država srečuje s tipičnimi tranzicijskimi vprašanji, ki jih je potrebno razrešiti. Očitno lustracijski poseg po padcu komunizma ni bil v celoti uspešen. Pravosodni sistem tako kot v slovenskem primeru ni razvil avtonomnih mehanizmov normalizacije.  Tudi madžarska vlada je pod pritiskom. Potem ko je postopoma začelo prevladovati mnenje, da je »imel prav Orban«, evropska levica s podporo liberalcev - tu je najglasnejši Guy Verhofstadt - še bolj pritiska na madžarsko vlado. Kot je znano, madžarska vlada želi na področju nevladnih organizacij  ustvariti pregledno situacijo, zlasti na področju financiranja le teh. Na tej točki je stopila na žulj Sorosu, ki je velik financer mnogih nevladnih organizacij, noče pa finančnega nadzora. Orban ureja tudi razmere na univerzi, vključno z razvpito Srednjeevropsko univerzo. Toda največji trn v peti evropske mainstream politike naj bi bili ukrepi vlade v zvezi z urejanjem nezakonitih migracij. V Evropski koimisiji so nekateri prepričani, da nova madžarska zakonodaja ni skladna z zakonodajo EU in z Listino o temeljnih pravicah. Podobno kot za Poljsko je tudi evropska parlamentarna večina izrazila prepričanje, da razmere na Madžarskem pomenijo »očitno tveganje«, zaradi česar naj bi prišlo do »hudih« kršitev vrednot iz člena dve Pogodbe EU. Madžarska vlada je utemeljeno zavrnila vse očitke. Zahod in Srednja Evropa: isto jedro, a tudi značilne razlike Kako torej razumeti stalne pritiske na srednjeevropske države? S politično cepitvijo na leve in desne se vsega ne da pojasniti. Češka in Slovaška sta bili prav tako pod pritiskom, čeprav sta imeli leve vlade. V zvezi z nezakonitimi migracijami pa sta podobno reagirali kot Poljska, Madžarska ali Avstrija. Razlike med Zahodom (t.i. okcident) in Srednje Evropo so očitno bolj globoke, da bi jih lahko pojasnili le z dnevno-političnimi razlogi.  Tega vprašanja se je pred leti v enem od svojih govorov lotil že Viktor Orban. V njem je zahodni liberalni demokraciji postavil nasproti drugačno politično platformo, ki jo je enostavno imenoval krščanska demokracija. Orban je govoril v imenu regije, ki ima skupno novejšo zgodovino, izkušnjo s totalitarnim režimom, večina od njih se sooča s pastmi prehoda v normalnost. In vse so večinsko katoliške. Morda bi bilo bolje, če bi uporabil kar pojem katoliška ali še bolje solidaristična demokracija (znano je, da sodi v okvir krščanstva tudi protestantantizem, ki je odločilno vplival na oblikovanje zahodnega liberalizma). V zadnjih dveh stoletjih se je v Evropi oblikoval pluralni politični prostor. Versko-kultrune ločnice (npr. tudi med protestantskim in katoliškim pogledom na svet oziroma družbo) so izdatno definirale vsakokratne politične zemljevide.  Srednje-evropski (katoliški) »Software of Mind« se je v politiki oblikoval nekoliko drugače kot v severnih in zahodnih protestantskih okoljih. V Srednji Evropi so bolj kot vsesplošno tekmo vseh proti vsem, trg in absolutno svobodo posameznika v ospredje postavili nekoliko drugačno lestvico vrednot, na kateri izpostavljajo solidarnost, avtonomijo skupnosti (subsidiarnost) in socialno pravičnost. Podobne različne poudarke bi lako opazili, če bi pazljivo brali politične dokumente CDU (Krščansko-demokratske unije) in CSU (Krščansko-socialne unije). Bavarska spada v srednje-evropski okvir in ni čudno, da se Bavarci in Madžari med seboj odlično razumejo, če bi sodili po pogostnosti obiskov na najvišji ravni. Seveda pa po drugi strani ne moremo trditi, da v Srednji Evropi ne sprejemajo koncepta odprte družbe. Vendar pa so pripravljeni veliko več vlagati v negovanje tradicij, v varovanje in razvijanje lastne kulture in identitete.  CSU je bila kar nekaj časa ujetnica govorice in drže t.i. politične korektnosti koalicijske partnerice, ki se je glede migranstke politike dostikrat postavila onkraj razumnega in stvarnega. Izgubo političnega stika z volivci so le ti kaznovali in najmočnejša bavarska stranka je padla v doslej največjo krizo. Horst Seehofer in Manfred Weber, dva najvidnejša bavarska politika, sta odločena napraviti konec multikulturalizmu, ki je svojo nemoč dokazal v zadnjih treh letih, ko se Evropa sooča z neuspelo integracijo prišlekov.    Seveda pa je potrebno vedeti, da so razlike med t.i. Okcidentom in Srednjo Evropo danes veliko manjše kot so bile nekoč, npr. pred stotimi in več leti. Podobnosti so vedno večje in prav je tako. Srednja Evropa je tudi sestavni del Zahoda, slednji pa Srednje Evrope. In jasno je, da so skupne, tudi kulturne podlage močnejše kot razlike. Toda kljub temu ostajajo nekatere značilne razlike, ki se zrcalijo v postavljanju političnih odločitev, ciljev in vrednot.  In kje smo mi?  Če bi primerljali politično-kulturne orientacije srednjeevropskega prostora, se bojim, da bi glede Slovenije lahko prišli do nekaterih ne najbolj prijetnih ugotovitev. Slovenija, v kateri je tranzicijska dinamika najpočasnejša izmed vseh primerljivih držav Srednje Evrope, je v sedmih, osmih desetletjih postala izrazito sekularizirana družba; delež kristjanov je nižji kot drugje. Kultura se odraža tudi v strukturi družbe. V Sloveniji je neprimerljivo visok delež gospodarstva, bank, šolstva in medijev v državnih rokah, ki jih upravljajo leve elite in globoka država. Namesto podjetništva prevladuje egalitarni sindrom, namesto participacije apatija, namesto spoštovanja sovraštvo. Medtem ko so drugje spravo že dosegli, pri nas državljanska vojna še kar traja, le da z drugimi sredstvi. Skratka, današnjo Slovenijo bi po nekaterih sistemskih in kulturnih kazalcih težko uvrstili v srednje-evropski prostor, še manj pa v zahodno liberalnega. Zaenkrat smo še otoček. Ko bodo uveljavljene ustrezne reforme, bomo spet celina.

Več

KAJ SE DOGAJA Z BORCI T.I. ISLAMSKE DRŽAVE

T.i. Islamska država (IS) je teritorialno gledano dejansko že poražena. Pod nadzorom ima le še manjša omejena območja na meji med Irakom in Sirijo, delno pa nadzira tudi nekaj puščavskega ozemlja, ki pa je brez strateške vrednosti. Večjih mest IS nima več pod kontrolo, prav tako je velika večina borcev IS bodisi ubita, zajeta ali pa so se razbežali. Poraz IS pa predvsem pri zahodnih obveščevalnih strukturah povzroča skrbi saj kaže, da se bo del borcev IS poskušal vrniti ali pa infiltrirati na področje Evropske Unije. Nekateri borci IS se želijo vrniti v države EU Zahodne službe so se v skupnem prizadevanju za identifikacijo in zajetje nekdanjih pripadnikov IS zbrale v ameriško vodeni obveščevalni operaciji imenovani "Gallant Phoenix". V operacijo je vključenih 21 držav, sedež pa ima v Jordaniji. Glavna naloga operacije je zbrati vse razpoložljive podatke o IS na enem mestu in vzpostaviti enotno bazo  tujih borcev, ki so se borili v IS. Prav tako je cilj nadaljnje spremljanje aktivnosti borcev IS in seveda preprečiti teroristične napade. Pred kratkim je izraelski premier Netanjahu opozoril, da so z dobrim obveščevalnim delom preprečili teroristom IS, da bi ugrabili letala in z njimi strmoglavili na evropska mesta. Takšne informacije kažejo, da IS ni odstopila od želje po izvedbi novih terorističnih napadov na prostoru Evrope. Potrebno je poudariti, da se je v IS borilo okoli 40.000 tujih borcev, večinoma iz muslimanskih držav, okoli 7000, pa iz zahodnih držav. Takšno število je tudi za skupne obveščevalne operacije problematično, saj je domala nemogoče, da bi identificirali vse. Prav tako ni popolnoma jasno, kakšne usmeritve so pred padcem IS dobili tuji borci in ali so bile te usmeritve načrtovane ali bolj ali manj podane iz nuje. Glede na nekatere informacije domnevam, da je vsaj del nekdanjih borcev IS dobil navodilo kam naj gre in kakšne aktivnosti naj izvede v bodoče. V mesecu januarju so kurdske sile na severu Sirije (YPG) sporočile, da so v zadnjem času zajeli več pripadnikov IS, ki so preko kurdskega ozemlja bežali proti Turčiji. Med njimi je bilo tudi več francoskih državljanov, ki so potrdili, da so poskušali priti preko Turčije nazaj v Francijo. Med zajetimi naj bi bilo več tujih borcev IS, tudi Nemci, Albanci, Britanci in Švedi. Očitno je vsaj del borcev IS iz evropskih držav dobil navodilo, naj se vrne v matične države. Nekateri so, po vsej verjetnosti, ostali prepuščeni sami sebi in so se verjetno po lastni iniciativi želeli vrniti v države od koder so odšli na sirsko bojišče. Evropske obveščevalne službe so na povratek borcev IS relativno dobro pripravljene in jih, tudi zaradi prej omenjene operacije Gallant Phoenix, ti povratki niso presenetili. Je pa zanimivo, da so zahodne obveščevalne službe pričakovale, da bo povratek nekdanjih borcev IS v tej zadnji fazi še bolj številen, kot pa dejansko je.   Načrtna infiltracija nekdanjih borcev IS v EU Drug problem, po moji oceni še večji, kot pa ga predstavljajo povratniki IS v EU, pa predstavlja operacija IS, da v EU infiltrira nove teroriste. Že julija so mediji objavili informacijo, da IS pripravlja posameznike, ki bodo poslani v Evropo z nalogo izvedbe terorističnih napadov. IS naj bi s tem želela pokazati, da kljub izgubi teritorialnega nadzora ni izgubila vse moči delovanja. Informacija je bila sicer zaskrbljujoča a je bila presplošna in je bila v poplavi podobnih informacij težko oprijemljiva. Potem pa so konec meseca januarja mediji razkrili, da Interpol išče 50 posameznikov, osumljenih, da so borci IS. Interpol domneva, da gre za Tunizijce, ki so s čolnom, kot migranti prispeli v Italijo, poskušali pa naj bi vstopiti v druge evropske države, kar naj bi vsaj enemu tudi uspelo.   Na strani IS se je borilo več kot 5000 Tunizijcev, Tunizijci pa so bili najštevilčnejši tuji borci v IS. Ker je Tunizija relativno blizu EU in ker preko Sredozemlja potekajo stalne migrantske poti, so očitno v IS ocenili, da bi bilo v EU najlažje infiltrirati ravno Tunizijce. Potrebno je poudariti, da imajo Tunizijci v Franciji in Belgiji veliko izseljeniško skupnost. Dosedanji džihadistični teroristi, ki so izvedli napade v Parizu in Bruslju so bili prav tako v veliki večini tunizijskih korenin. Skratka infiltracija Tunizijskih borcev IS v EU je logična poteza, ki pa je za evropski varnostni sistem lahko zelo problematična. Nekoliko pomirja dejstvo, da je Interpol infiltracijo zaznal in da so osebni podatki pripadnikov IS znani. Ker je operacija zajetja vseh teh potencialnih teroristov v teku tudi ni verjetno pričakovati, da bodo varnostne službe sporočile koliko posameznikov so že zajeli, upajmo pa, da čim več.  Čudna vloga Turčije pri obravnavi nekdanjih borcev IS Velik del borcev IS se je zatekel v Turčijo. Turčija je opozarjala EU na ta problem, kot tudi na možnost prehajanja borcev preko Turčije v EU. Meseca decembra 2017 so turške varnostne sile po celotni državi v dveh dneh aretirale okoli 200 domnevnih borcev IS. Razlog v množični aretaciji je verjetno v strahu, da bi le ti lahko izvedli teroristične napade ob novoletnem praznovanju. Racija pa kaže, da so turški varnostni organi vedeli, kje se nahajajo pripadniki IS in da so jih očitno imeli pod nazorom. Nekoliko bolj zaskrbljujoče informacije prihajajo iz britanskih medijev, saj le ti trdijo, da je Turčija nekdanje borce IS rekrutirala za potrebe svojih najnovejših operacij v Siriji. Borce naj bi izučila v novi taktiki delovanja, potem pa naj bi se pridružili pro-turškim silam sirskih upornikov (SDF), ki so začeli ofenzivo proti Kurdom na severu Sirije. Tudi nekateri objavljeni vojni zločini teh upornikov nad kurdskimi borci kažejo, da takšne informacije imajo podlago. Že pred zadnjo ofenzivo je bilo znano, da nekateri elementi SDF odkrito podpirajo džihadistične ideje. Ni pa novo »angažiranje« borcev IS nobena noviteta na sirskem bojišču, saj je znano, da so v preteklosti celotne formacije IS prešle pod kako drugo džihadistično organizacijo oziroma, da so zamenjale strani, kar pa seveda ne pomeni, da so zavrgle svojo ideologijo. Del borcev IS se bo(je) raztepel po svetu Del borcev IS je z ukazom ali pa samoiniciativno odšel na druga džihadistična bojišča po svetu. Britanske obveščevalne službe so zaskrbljene, da bi del britanskih tujih borcev IS iz Sirije krenil proti Afganistanu. V Afganistanu so se namreč že "pojavili" nekateri borci IS francoski korenin, kar nakazuje, da je vsaj en del tujih borcev IS krenil na bojišča Afganistana. Borce so opazili tudi na Filipinih, v Egiptu, podsaharski Afriki in drugod, tako da sem prepričan, da bomo o pripadnikih IS še slišali.    

Več

Štrukljev politični piknik in ne učiteljska stavka!

Preteklo sredo naj bi bili v Sloveniji deležni ene največjih stavk Štrukljevega sindikata SVIZ. Temu lahko tudi verjamete. Jaz ne. Trdim namreč nekaj čisto drugega. Sploh ni šlo za učiteljsko stavko ampak za Štrukljev politični piknik, katerega namen je bil jasen. Pomemben del volilnega telesa od SMC prenesti k SD – če gre pa kdo še k Marjanu Šarcu pa tudi prav. Le čisti politični slepci tega niso videli. Da je politično zaledje Štrukljevega sindikata leta 2014 v veliki večini glasovalo za SMC Mira Cerarja, ni treba posebej dokazovati. Štrukelj je preveč pameten sindikalist, oprostite politik, da ne bi znal v sedanjih političnih razmerah pravočasno ukrepati. To je z zadnjo stavko učiteljstva tudi naredil. Njegov temeljni cilj je bil viden iz lune. Volilno telo od SMC preusmeriti k SD, če pa kdo zaide k Šarcu pa nič hudega. Vsakdo v javni upravi kjerkoli v Evropi stavka, stavka proti svojemu delodajalcu, to pa je vlada. So se naši učitelji vprašali proti komu stavkajo? Mislim da ne. Če bi stavkali proti vladi, kot svojemu delodajalcu, bi morali govornike iz SD (Pikalo) in iz SMC (Tabakovič) izžvižgati. Ta dva govornika sta namreč predstavnika v vladi sodelujočih strank, ki odločata o plači učiteljev. Toda ne, stavkajoči učitelji so njima ploskali. Ploskali so torej vladi, ki določa višino njihovih plač. Proti komu so torej stavkali? Narobe svet torej. Mogoč le v Sloveniji. Zato trdim, da ni šlo za učiteljsko stavko ampak za Štrukljev politični piknik, katerega namen je bil prehod volilcev od SMC k SD.  Ti volilci bodo junija 2018 torej volili tisto politično stranko, ki je na oblasti že 20 od 27 let samostojne Slovenije in je del problema ne rešitve. Pa naj mi še kdo reče, da imajo volilci vedno pav!

Več

Jamrajoča kultura

Slovenski kulturni praznik je eden redkih »komunističnih« praznikov, ki se je prijel in so ga ljudje v veliki meri posvojili. Prav ganljivo je gledati, kako se tistega dne dobesedno valijo množice v kulturne ustanove, ki so ta dan običjano brezplačno dostopne. Zadnji podatek veliko pove. Večina jih najbrž je »zastonkarjev«, nekateri pa sicer nizkih vstopnin za vso družino ne zmorejo. Slovenci smo stali in obstali predvsem ob slovenski kulturi na jezikovni(!!!!) osnovi. Nobena državna, ne kakšna druga oblast je ni podpirala. Nekateri duhovniki in bogatejši laiki v obliki kakšnih trgovcev, znamenit je  Knez – Knezova knižnica, sem pa tja kakšen graščak, ki je nudil hrano in stanovanje, kakšen advokat in v drugi polovici 19. stoletja Kranjski deželni zbor, so bili edini kulturni meceni in podporniki. V Stari Jugoslaviji so se pojavile še banke in kakšni industrialci, sicer pa je bila revščina značilnost kulture. Komunistična oblast je svojo »kulturo« zelo podpirala, celo zasipala z denarjem in nagradami, kakšnih bistvenih premikov, presežkov, pa ni bilo. Najpomembnejša je pravzaprav inštitucija samozaposlenih v kulturi, kjer jim pomaga plačevati nekatere socialne prispevke.  Potrebe in pričakovanja umetnikov, ki so nasedali oblastnikom, ki so poudarjali pomen kulture, so tako postajala vse večje, realizacija obljub pa vse manjša. Razkorak med pričakovanji in resnico je postajal vse večji in tako so kulturniki že v komunizmu začeli izkoriščati kulturni praznik za predstavljanje svojih stisk in nadlog. V demokraciji se je to naravnost razmahnilo. Številni govorniki vpletajo v svoje govore tudi svoje politično strankarsko prepričanje. V zadnjem času je najbolj na udaru predsednik republike Borut Pahor in tudi tokrat ni bilo drugače. Kot predsedniku vlade mu lahko marsikaj očitamo, kot predsedniku države pa v tem pogledu prav nič in obnašanje kulturnikov do njega je prava sramota. Nobena skrivnost ni, da je del slovenske kulture skrajno spolitiziran in zato bogato nagrajen. Spomnimo se samo »kulturnikov«, ki so prevzeli priimek Janša. Spomnimo se tudi, da se mora sedanja mariborska oblast zahvaliti zanjo v veliki meri kulturnikom in bistveno drugače ni tudi z osrednjo, Cerarjevo. Očitno je ta pozabila, kdo ji je pomagal do nje in maščevanje je sledilo. Kljub vsem političnim zlorabam slovenske kulture so razmere dejansko skrajno slabe in zaskrbljujoče. Razen Narodne galerije in ljubljanske Opere ni v normalnem stanju niti eden stebrov resnične narodne in državne kulture: NUK, Narodni muzej, Arhiv Republike Slovenije, Drama, Filharmonija… Na tem področju je slovenska država pokazala premalo. Redno zaposleni živijo nekako tako kot ostali delavci v kulturi in gospodarstvu. Najslabše je za tehnično osebje, ki je običajno manj izobraženo in zato mnogi morajo dobivati razne dodatke, da dobijo zakonsko določeno plačo. Tragično je izven institucionalne kulture, zlasti na nivoju samozaposlenih v kulturi. Tu država dopušča kriminal in kršenje temeljnih človekovih in državljanskih pravic! Mnogi med njimi jemljejo svoje delo resno, kultura je garanje, dobesedno izgorevajo v njem. Teh ni med demonstranti – političnimi razgrajači, živijo pa skrajno bedno. So dejansko žrtve svojega odnosa do kulture in to resnične, ne one, ki hoče predvsem provocirati in opozarjati nase. Pravi umetniki nastopajo s svojim delom, namišljeni pa s svojo zunanostjo, obnašanjem in provociranjem. Forma je vse, vsebine ni. Če priznamo težko stanje in razmere v slovenski kulturi to še ne pomeni, da se strinjamo z zasramovanjem njenega bistva in celo blatenjem države in demokracije. Ve se za konkretne krivce, njihova imena in priimke, »kulturniki« pa to zlorabljajo za blatenje predsednika Republike Slovenije in njenih simbolov. Tu ni operativne vsebinske zveze, tu sta zgolj in samo politika in ideologija in tega je preveč na kulturni praznik. Zlorablja se v ideološke namene in to se bo prej ali slej obrniko proti slovenski kulturi.Praznik izgublja svoj praznični naboj. Velik del javnosti ne razume, zakaj bi morali kulturniki živeti drugače kot večina, kjer prevladuje revščina. »Kulturniki-kričači-razgrajači« dejansko hočejo privilegiran položaj, hočejo državno oziroma finančno podlago za svoje ideološke izpade v korist vladajočih. V tem pogledu je bil tipičen komentar enega radijskih novinarjev, ki je dan pred praznikom za obstoječe razmere okrivil Janeza Janšo, blatil Krkoviča in se norčeval iz rodoljubja, ki je stalo za slovensko osamosvojitvijo. Hvala za tako ideološko in nestrpno kulturo RTVS! Dejansko sebi in njej kopljete grob! Slavnostni govornik na letošnji Prešernovi proslavi g. Moedenderndorfer ni zlorabil praznika. Sodi med resnične kulturnike in kot tak pozna položaj nesrečnikov v lastnih vrstah. Če bi ravnal drugače, bi ga izvižgali. Kritika kulturne politike mora postati stalnica, intenzivirati se mora v predvolilnem obdobju. Trenutno se z njo obmetavata samo DESUS, ki se tako ideološko in slovenski levici všečno brani in NSi. Zlorabljanje praznika je ne glede na utemeljenost kritik poglabljanje ideološkosti kulture v najslabšem pomenu besede. Izhod iz obstoječih razmer je zelo lepo nakazala resnična kulturnica Ifigenija Zagoričnik Simonović v svojem govoru v Vrbi. V takih razmerah je treba pomen kulture dvigovati, biti dostojanstven v skladu z njeno tradicijo in resničnim pomen v zgodovini slovenstva, pokazati svojo kulturniško čast in integriteto, ne pa jo banalizirati za osebne ideološke cilje in potrebe. Dr. Stane Granda  

Več

NOVA PONUDBA V RESTAVRACIJI “PRI MIRU CERARJU”

Nekega lepega in toplega spomladanskega dne leta 2015 sem bil na poti v Državni zbor in zgodilo se mi je naslednje. Nekje v okolici veleblagovnice Maxi me pozdravi prijazna gospa ali gospodična zgodnjih srednjih let. »Dober dan, gospod Gorenak«, je bila prijazna. Seveda sem odvrnil: »Dober dan, od kod pa me poznate?« Meni neznanka mi je odgovorila: »Jaz sem pa poslanka v Državnem zboru.« Nisem je poznal, čeprav je bila takrat poslanka že skoraj leto dni, pa te »krivde« ne pripisujem sebi ampak politiki novih obrazov, saj je nisem poznal, ker v Državnem zboru, po mojem spominu, do takrat sploh ni spregovorila. »Me veseli«, sem odvrnil in odšel.  Šlo je za poslanko SMC Margareto Guček Zakošek, ki je kmalu za tem postala državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu, od koder pa se je kmalu poslovila. Ne vem, zakaj. Priznam, da bi na vse to že zdavnaj pozabil in bi jo ob eventuelnem novem pozdravu spet vprašal, od kod me pozna. Toda omenjena se je pred časom prijavila na delovno mesto direktorice Bolnice Celje. Pred tem je Svet zavoda razrešil Marjana Ferjanca, dolgoletnega in uspešnega direktorja Bolnice Celje. Svet zavoda je seveda večinsko postavila vlada Mira Cerarja. Marjan Ferjanc je bil dolgoletni direktor Bolnice Celje, ki je bil sprejemljiv za več vlad, vlado Janše, Pahorja, pa spet Janše, pa Bratuškove, pa tudi za vlado Cerarja do konca lanskega leta.  Tu pa se seveda stvari zalomijo. Marjan Ferjanc je bil eden redkih direktorjev bolnice, ki je finančno uspešno poslovala ves čas, ko je bil na funkciji direktorja. A to ni zadostovalo. Vlada Mira Cerarja je postavila nov nadzorni svet, v katerem je tudi Barbara Tiselj. Gre za osebno znanko, ki je bila moja »velika prijateljica« v letih 2004 – 2008, ko smo bili na oblasti, po tem pa me nikoli ni več poklicala. Omenjena je pred kamerami izjavila, da poročila o delu Bolnice Celje ni prebrala, da pa se strinja z razrešitvijo Marjana Ferjanca z mesta direktorja Bolnice Celje. Razrešitev uspešnega direktorja Marjana Ferjanca se je tudi zgodila. Posledično je bil objavljen razpis za direktorja Bolnice Celje, na katerega se je prijavilo več oseb. Izpostavljam dve, Ireno Nunčič in Margareto Guček Zakošek. Irena Nunčič je bila dolgoletna namestnica direktorja Davčne uprave RS in dolgoletna direktorica Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah, katerega vodenje je sprejela z velikim minusom, predala pa z velikim plusom. Seveda ste uganili, izbrana je bila Margareta Guček Zakošek, ki menda v Bolnici Celje še ni bila, razen kot obiskovalka, in o zdravstvu ve toliko kot jaz o poletih na luno. Irena Nunčič pač ne. In danes na poslanskih vprašanjih Miro Cerar meni dopoveduje, da je to stvar nadzornega sveta in ne stvar vlade Mira Cerarja, ki je nadzorni svet postavila. Kot da sem po »župi priplaval«, kot pravi ljudski rek. Stvar je še hujša. Delo Državnega zbora temeljito spremljam tam nekje od leta 2000. Do sedaj se ne spomnim primera, ko bi bil aktivni poslanec, v času trajanja poslanskega mandata, tako rekoč na zalogo imenovan za direktorja nekega javnega zavoda v času po preteku poslanskega mandata. Toda kadrovska kuhinja Mira Cerarja zmore tudi to. Tanjo Cink, aktivno poslanko SMC so pred dnevi imenovali za direktorico VDC Nova Gorica in to za čas od junija 2018 naprej. Jasno za čas, ko Vlade Mira Cerarja ne bo več. Tudi v tem primeru mi je Miro Cerar, danes ob poslanskem vprašanju »prodajal bučke«. Ko sem mu predočil to dejstvo, se je obrnil nazaj k ministrici Kopač Mrakovi in jo je nekaj spraševal, ona pa mu je nekaj odgovarjala. Očitno ni vedel, kaj delajo za njegovi hrbtom. Njegov odgovor ocenjujem kot zelo nestrokoven: »Veste to ni moja stvar, to ni stvar Vlade, to je stvar nadzornega sveta omenjenega zavoda«. Ja pa ja, kot da ne bi vedeli, da je nadzorni svet omenjenega zavoda večinsko postavila pač vlada Mira Cerarja. Pravljice za lahko noč ali nova ponudba v kadrovski kuhinji restavracije »Pri Miru Cerarju.«

Več

Prešeren za vse in za vsako priložnost

France Prešeren, slovenski pesnik, se je rodil 3. decembra 1800 v kmečki družini, ki je živela v vasi Vrba na Gorenjskem. V osnovni šoli je bil tako priden, da so ga zapisali v zlato knjigo. Po uspešno zaključenem študiju na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal kot odvetnik. V tem času je napisal večino svojih pesmi, pri pisanju katerih ga je pomembno usmerjal prijatelj Matija Čop. Prešeren je prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev. Življenjska pot pesnika, nesrečno zaljubljenega v bogato Primičevo Julijo, ki ji je posvetil Sonetni venec (1834) in nekatere druge ljubezenske pesmi, je bila polna raznovrstnih preizkušenj. Njegovi prijatelji so umirali eden za drugim, kot pesnik pa v času svojega življenja ni bil priznan. V zadnjih letih življenja se je vse bolj soočal z malodušjem, težavami z alkoholom, ki je nazadnje povzročil njegovo smrt 8. februarja 1859 v Kranju. France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije, obletnica njegove smrti pa osrednji državni kulturni praznik. V manjšem obsegu obeležujemo tudi obletnico njegovega rojstva kot »Ta veseli dan kulture«. (SLO-Wikipedija) Tako je Prešeren v uvodu predstavljen v slovenski Wikipediji, zelo podobno pa tudi v drugih jezikih. *****  Dobitnika velike Prešernove nagrade 2018 za življenjsko delo sta pesnik, dramatik in prevajalec Boris A. Novak ter baletni solist, koreograf in režiser Janez Mejač. Vsekakor bi si Janez Mejač to nagrado zaslužil že vsaj pred desetimi ali več leti, ko so bili njegovi nastopi še znani širši javnosti. Danes pa me mnogi sprašujejo, kdo pa je to. No, bolje pozno kot nikoli! Prejemniki nagrad Prešernovega sklada 2018 so snemalec Marko Brdar, igralec Matej Puc, dramatičarka Simona Semenič, koreografinja Valentina Turcu, fotograf Boris Gaberščik in umetnica Maja Smrekar. Tukaj pa se mnenja zelo krešejo (pa sem še nežno zapisal!) ob nagradi Maje Smrekar. To je prejela za projekt, v katerem je dojila svojega psa in v postopku umetne oploditve človeško celico zamenjala s pasjo. Druga nagrajenka, dramatičarka Simona Semenič, se je v preteklosti ovijala v slovensko zastavo, iz katere je izrezala grb in iz luknje kazala svoj od nosečnosti zaobljen trebuh. Ministrstvo za kulturo utemeljuje v svojih dokumentih podelitev nagrade tako:»Nagrado Prešernovega sklada prejmejo ustvarjalci za vrhunske umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih pred podelitvijo in pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice …« Sam ne vem kam bi to umestil. Po mojem skromnem mnenju to ne sodi na polje umetnosti, temveč na polje demonstracij, upora proti vladajočim, kulturi, civilizaciji in podobnim zadevam. Res je, da so bili tudi v preteklosti slikarji, pesniki, pisatelji, fotografi, filmarji in drugi umetniki, ki so s svojimi deli opozarjali na neumnosti, ki jih počne človeška vrsta. Prav tako so se poslužili absurda, da so pojasnili, kako je resničnost grda in nemogoča. Vendar je težko oba performansa uvrstiti med »vrhunske umetniške dosežke« ali med »obogatitev slovenske kulturne zakladnice«. Obeh avtoric in njunih drugih del pač ne morem ocenjevati, ker ne poznam njunega umetniškega delovanja. Vendar pa zelo močno dvomim v "zdravo kmečko pamet" članov komisij, ki so to nagradili. Glede na to, da je vse to podprto tudi z določenim denarjem, se spet zelo resno vprašujem, če v ozadju ne delujejo »vezi in poznanstva«. Sam ne maram teorij zarot in ne verjamem v tete in strice iz ozadij. Vendar sem resno zaskrbljen, ko prebiram članke o tem, komu je ministrstvo letos dodelilo sredstva in komu ne. Za primer je pač znova potrebno povedati, da je letos iz financiranja izpadel svetovno znani zbor Carmina Slovenica iz Maribora. Tudi sam sem pisatelj in vedno bolj ugotavljam, da če bi živel v Ljubljani, bi bil »slovenski« pisatelj. Ker pa sem iz Maribora, pa sem v najboljšem primeru »štajerski« ali pa »mariborski« pisatelj. Saj je, na primer Boris Pahor tudi le »tržaški« ali »zamejski« pisatelj. Pač, vse ostane med prijatelji in znanci. No, pa se raje posvetimo Prešernovi Zdravljci. Objavljam jo v celoti, da si spet osvežimo znanje in spomin. Mislim, da je v njej kar nekaj zanimivih naukov in zagotovo je »vrhunski umetniški dosežek in obogatitev slovenske kulturne zakladnice.« France PrešerenZdravljica 1 Prijatlji! odrodileso trte vince nam sladkó,ki nam oživlja žile,srce razjásni in oko,ki utopivse skrbi,v potrtih prsih up budi! 2 Komú narpred veselozdravljico, bratje! čmo zapét'!Bog našo nam deželo,Bog živi ves slovenski svet,brate vse,kar nas jesinov sloveče matere! 3 V sovražnike 'z oblakovrodú naj naš'ga treši gróm;prost, ko je bil očakov,naprej naj bo Slovencov dom;naj zdrobénjih rokési spone, ki jih še težé!   4 Edinost, sreča, spravak nam naj nazaj se vrnejo;otrók, kar ima Slava,vsi naj si v róke sežejo,de oblastin z njo čast,ko préd, spet naša boste last!   5 Bog žívi vas Slovenke,prelepe, žlahtne rožice;ni take je mladenke,ko naše je krvi dekle;naj sinóvzarod noviz vas bo strah sovražnikov!   6 Mladenči, zdaj se pijezdravljica vaša, vi naš up;ljubezni domačijenoben naj vam ne usmŕti strup;ker zdaj vaskakor nas,jo sŕčno bránit kliče čas!   7 Živé naj vsi naródi,ki hrepené dočakat dan,ko, koder sonce hodi,prepir iz svéta bo pregnan,ko rojakprost bo vsak,ne vrag, le sosed bo mejak!   8 Nazadnje še, prijatlji,kozarce zase vzdignimo,ki smo zato se zbratli,ker dobro v srcu mislimo;dókaj dninaj živívsak, kar nas dobrih je ljudi!     Pripravil Andy, foto naslovnica Andy (Prešernov spomenik in fontana na trgu v Kranju)

Več

Ali je odličnost pravzaprav navada?

Sokrat je trdil, da je natanko to in nič drugega ter nas hkrati opozoril, da smo to, kar znova in znova delamo. Pravzaprav je odličnost posledica raznolikih navad, ki nas pripeljejo do nje. Ljudski rek pravi, da je navada železna srajca. Težko jo spremenimo oz. uvedemo novo; um se sprememb boji, ker ne ve, kaj nam prinašajo, zato se jim upiramo. Um se boji vsega neznanega, ker ga ne more kontrolirati. Japonska metoda uvajanja nove navade trdi, da je dovolj ena minuta na dan, da spremenimo oz. uvedemo novo navado, če pri tem vztrajamo brez prekinitve zaporedno vsaj 30-40 dni. Toliko naj bi trajalo, da podzavest (um) sprejme nov program in se mu preneha upirati. Če ponazorimo, da je to poraba le 40-tih minut (1 min * 40 dni) za spremembo ene navade, je to precej ohrabrujoče in vredno volje, da vztrajamo.   Je pa razlika med odličnostjo (težnja k dovršenosti) in perfekcionizmom (težnja k popolnosti). Temeljna razlika med njima je, da imamo pri težnji k odličnosti realne vmesne in končne cilje ter si podelimo priznanje, ko jih dosežemo; pri perfekcionizmu pa so cilji vedno postavljeni previsoko, nerealno in čeprav jih morda dosežemo, smo z njimi nezadovoljni, ker smo prepričani, da smo si v tem primeru cilje postavili prenizko in bi morali biti že v začetku višji. Odličnost je posledica kvalitetnih navad, ki smo jih uvedli v svoje življenje, perfekcionizem pa je škodljiv vedenjski vzorec, ki nas umsko, čustveno in fizično izčrpava ter nas pelje tudi do takšnih skrajnosti kot so npr. depresivna stanja.   Katere navade je torej potrebno razviti, da izražamo odličnost? Ni enostavnega odgovora, ker je to predvsem odvisno od področja, kjer jo želimo razviti. Za razvoj odličnosti na katerem koli področju pa je osnovni temelj, da poznamo svoje lastne vrednote (ne družinsko priučene in družbeno programirane) ter v skladu z njimi mislimo, govorimo in delujemo.   Daisy Doren Avtorica portala EVOLUCIJA PODJETNIŠTVA e-priročnik in lastnica portala https://www.daisydoren.com/    

Več

Po uporabi odvrzi v koš za smeti!

Je pa zanimiva tale naša levosučna politika. Od konca prve vlade Janeza Janše, konec leta 2008, z izjemo enoletne njegove druge vlade, gledamo praktično enak scenarij, ki se zelo enostavno in zelo predvidljivo ponavlja.  Smer tega ponavljanja pa je tudi bolj ali manj predvidljiva. Pod plaščem zahodne demokracije gre za prikrito restavracijo starega enopartijskega režima. Če skušaš to dopovedati sogovornikom v Bruslju, te niti ne jemljejo resno, saj so prepričani, da preprosto pretiravaš in da v parlamentarni demokraciji to pač ni mogoče. Tako se jim je zdelo nemogoče, da bi v Sloveniji celoten državni vrh na neki proslavi stoje prepeval staro komunistično himno »bandiera rossa« in imel Evropejce za kapitalistično bando. Nemogoče se jim je zdelo tudi to, da bi sredi Evrope lahko še kje potekal politični sodni proces zoper vodjo opozicije, ki bi ga tik pred volitvami še zaprli, nemogoče se jim je zdelo tudi to, da bi neka banka, članica evro sistema preprosto oprala milijardo dolarjev in še marsikaj drugega. Toda to so dejstva, ki le s težavo najdejo pot v resničnostni svet. Toda vse to je preprosta posledica ciklično ponavljajočega se modela levosučnih vlad in političnih strank, ki pod taktirko dejanskih upravljalcev države, lahko jim rečete tudi strici iz ozadja, nastajajo v zadnjih letih. Scenarij pa je preprost in viden iz lune. Konec leta 2008 so dejanski upravljalci države, kot rečeno, lahko jim rečete tudi strici iz ozadja, sklenili, da bo vlado vodil Borut Pahor. S pomočjo medijev so »nabildali« takrat njegovo SD, mu pridodali dva satelita v obliki propadajoče LDS s Katarino Kresal in seveda nove obraze Zares z Gregorjem Golobičem. Toda leta 2011 so odločili, da je treba Boruta Pahorja preprosto odsloviti po načelu »po uporabi odvrzi v koš za smeti«. Gregor Golobič je odrekel podporo Borutu Pahorju, sledil mu je Karl Erjavec in Borut Pahor je bil »v košu za smeti«. Seveda kriv za vse kar je in ni zagrešil. Seveda pa so dejanski upravljalci države še pred tem poskrbeli za nov obraz. Milan Kučan je popeljal procesijo vplivnežev na ljubljanski magistrat in nov šef vlade je bil znan. To je Zoran Jankovič in njegova PS. Mediji so ga »nabildali« in stvar je bila končana, dobil je volitve. Postal bi tudi šef vlade, če bi znal šteti do 46, kot je rekla Milka Novak, a ni znal in dejanskim upravljalcem države se je ponesrečilo in nepredvideno je na čelo vlade prišel Janez Janša. A le za leto dni, saj so dejanski upravljalci države poskrbeli za diskreditacijsko poročilo KPK o premoženjskem stanju Janeza Janše in vlada je padla. Ker je Zoran Jankovič tako rekoč sam »padel v koš za smeti« in je bil neuporaben, so ga pač pripisali v diskreditacijsko poročilo KPK. Ker so vedeli da Zoran Jankovič pač ne zna šteti do 46 in da ga nima smisla pobirati iz »koša za smeti«  so nastavili Alenko Bratušek in karavana je šla v stare in predvidene tirnice. Posebno medijsko »bildanje« Alenke Bratušek niti ni bilo potrebno, saj so jo lahko nastavili brez volitev. A dobro leto in nekaj kasneje so se ponovno odločili, Milan Kučan je odkorakal na vlado v pisarno Alenke Bratušek in zgodilo se, po načelu  »po uporabi odvrzi v koš za smeti«, se je Bratuškova tam tudi znašla. Za vsak slučaj so leta 2014 dejanski upravljalci države medijsko »bildali« kar dva kandidata za novega šefa vlade. Prvi je bil Igor Šoltes in njegova stranka Verjamem, drugi pa je bil Miro Cerar in njegova SMC. Tam nekje okoli volitev v EU parlament 2014 je bil primerno medijsko »nabildan« Igor Šoltes, ki pa je bil izvoljen v EU parlament in takoj za tem je svojo stranko Verjamem tudi ukinil. Tudi on se je držal načela »po uporabi odvrzi v koš za smeti«. Zakaj bi še imel politično stranko, če pa je postal poslanec v EU parlamentu. No dvojno medijsko »bildanje« se je nadaljevalo z dvojno dozo na enem kandidatu Miru Cerarju. Za vsak slučaj so dejanski upravljalci države v zapor poslali še Janeza Janšo in vse se je izšlo po načrtih. Te dni se načelo dejanskih upravljalcev države, »po uporabi odvrzi v koš za smeti« ponovno udejanja. Miro Cerar je politično truplo na poti v »koš za smeti« saj ga ne rabijo več in ga je po uporabi potrebno po načelu »po uporabi odvrzi v koš za smeti«, tja tudi odvreči. Čas je nepredvidljiv še nekaj milijard evrov državnega premoženja je potrebno pokrasti in v takih razmerah si pač ne kaže privoščiti Janeza Janše, zato dejanski upravljalci države mrzlično iščejo novega šefa vlade. Tudi tokrat kaže, da medijsko »bildajo« kar dva. Prvi je Marjan Šarec, ki stranke sploh še nima, ima namreč občinsko listo v Kamniku, pa na medijskih anketah že vodi. Noro medijsko »bildanje«, bolje rečeno poneumljanje ljudi. Drugi pa je Dejan Židan in njegova SD, ki ima vlado v senci, sam pa je član aktualne vlade. Razumi kdor more. Cerar bo v nadaljevanju postal krivec za vse kar je in kar ni zagrešil, saj je na politično truplo, ki je na poti v »koš za smeti« pač mogoče nalepiti prav vse. Kdo od njiju Marjan Šarec ali Dejan Židan bo tisti, ki ga bodo medijsko »nabildali do konca še ni jasno, zato še ni mogoče napovedati predvidenega scenarija. Zagotovo pa je mogoče napovedati serijo medijskih diskreditacij Janeza Janše in SDS. Izvirno objavljeno na http://www.vinkogorenak.net/

Več

zgodovina

zgodovina denarja

Posodi mi jurja

»Posojanje denarja in zaračunavanje obresti je umazano in nekrščansko delo!« je rohnel s svete prižnice v Avignonu papež Klement V. v začetku 12. stoletja. Svetovna cerkev je vsem kristjanom prepovedala, da zahtevajo obresti za posojen denar. Tako so bili posojilodajalci ob zaslužek in grozila je prava finančna katastrofa. Evropski kralji, carji in knezi so nujno potrebovali velika posojila za dolgotrajne vojne in zahtevne gradbene posege, a tudi za svoj luksuz in udobje. Židje so bili v tem času edini, ki jim vera ni prepovedovala opravljati to »umazano« delo. Med seboj si sicer niso smeli obračunati obresti, pripadnikom drugih ver pa so jih seveda lahko naložili. Kar je bilo enim v škodo, je bilo drugim v korist. Na vrata židovskih bankirjev in posojilnic so pričeli trumoma trkati velikaši iz vse Evrope. Seveda so premeteni »trgovci z novci« kaj hitro zahtevali od vladarjev zaščito v zameno za »ugodna posojila«. V tem času se Judje v večini držav niso smeli ukvarjati z večino obrti in je postala bančna dejavnost edina možnost za preživetje. Vendar je to pripeljalo do še večje osovraženosti med krščanskim prebivalstvom. Na dolgi rok je to vodilo do pogromov proti njim in do njihovih izgonov iz večine evropskih mest. V vseh religijah in v različnih obdobjih je bilo prepovedano oderuštvo in izkoriščanje denarne stiske. Vendar člani vseh verskih skupnosti prakticirajo posojanje denarja in zaračunavanje obresti. Prvi krščanski zbor je leta 325 prepovedal duhovnikom, predvsem pa pomembnim verskim vodjem, posojanje denarja in še posebej oderuštvo. Duhovnikom je bilo dovoljeno posojanje denarja z obrestno mero, ki ni presegla 1% na mesec. Ekumenski koncili so to dovoljenje kasneje prenesli samo na laike, duhovščina pa se je morala posvetiti le dušebrižništvu. Na tretjem lateranskem koncilu so sprejeli sklep, da osebe, ki posojajo denar po oderuških obrestih ne smejo prejeti zakramentov in tudi nimajo pravice do krščanskega pogreba. Papež Klement V. (Raymond Bertrand de Got, 1264 – 1314) je bil papež od leta 1305 do smrti. Papež Klement V. je vse skupaj še bolj zaostril. Posojanje in obračun obresti je leta 1311 razglasil celo za krivoversko dejanje. Rojen je bil kot Raymond Bertrand de Got v mestu Villandraut, Aquitaine, Francija (1264 - 1314) in je znan kot papež, ki je zrušil moč Templjarskega reda. Svoje poslanstvo ni opravljal v Rimu, temveč v Avignonu v Franciji. Prav borba proti Templjarjem je zahtevala take ukrepe, saj so bili zelo bogati in glavni financerji tistega časa. Zato je v vseh krščanskih deželah skušal uveljaviti posvetno zakonodajo v taki smeri, da bi jim spodrezal finančno moč. Njegovi ognjeviti govori s prižnice in politični pritisk na vladarje so bili uspešni. Bankirji niso smeli več zaračunavati obresti za posojanje denarja. A tudi po njegovi smrti so prepovedi še naprej veljale in zavirale razcvet gospodarstva. Nekaj je bilo potrebno narediti. Kakšnih stopetdeset let kasneje so italijanski trgovci iz Genove, Siene in Firenc s pomočjo »kreativnega knjigovodstva« zaobšli cerkvene prepovedi. Tako za posojila niso več zaračunavali »obresti«, temveč so stranke ob vračilu denarja dale »prostovoljne darove« ali »nagrade za tveganje«. Vodilna na tem področju je bila družina Medici v Firencah, ki je s posojanjem denarja veliko zaslužila in povečala moč in ugled tudi samega mesta. Postali so voditelji mesta, državice in na koncu so bili nekateri njihovi člani izvoljeni za papeže. Sčasoma so na tiho spremenili neugodno bančno zakonodajo in odnos cerkve do tega vprašanja. Družina de Medici, na sredini Cosimo II. vojvoda Toskanski (1590-1621) z ženo Mario Magdaleno Avstrijsko (1589-1631) in sinom ter naslednikom Ferdinandom II. (1610-1670). Papež Sixtus V (Felice Peretti di Montalto, 1521-1590) se je skušal temu še enkrat upreti in je v eni od svojih eciklik zapisal: »… zaračunavanje obresti je grdo do Boga in do človeka, je v nasprotju s svetimi kanoni in s pravo krščansko ljubeznijo.« Vendar temu zapriseženemu borcu proti reformaciji ni uspelo premagati novega bančnega lobija. Sodobna beseda banka izvire iz italijanske besede banco, kar je v srednjem veku pomenilo mizo na kateri so potekali bančni posli. Takratni italijanski finančni imperiji veljajo danes za predhodnike sodobnega bančništva. Pripravil Andy – prvič objavljeno v reviji Denar, oktober 2012

21. februar so Združeni narodi izbrali za mednarodni dan maternega jezika

sneženi mož

Tam na bregu mož stoji, v roki metlo on drži - sneženi mož

šola

Kdo je odgovoren za (ne)uspeh otroka v šoli?

Zame je Ljubljanska banka po tem, kar sem slišal in kar prebral, dosti večji kriminal, kot je afera Rajski dokumenti

Se kdo še spomni afere Rajski dokumenti, ki je prve dni lanskega novembra polnila »preiskovalne in raziskovalne« medije in bila predmet vsesplošnega prežvekovanja ob gostilniških pultih. Tako imenovani Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ), njegov krak seže tudi v časopisno hišo Delo, je prečesal kakih 13,4 milijona dokumentov in zapisov, del gradiva, ki naj bi bil povezan s Slovenijo, pa prepustil novinarjem Dela. Ti naj bi v teh dokumentih odkrili podatke, da naj bi 76 slovenskih pravnih in fizičnih oseb poslovalo preko davčnih oaz Cipra in Malte. Kapitalni »ulov« je pomenilo ime Ivana Simiča, nekdanjega direktorja slovenske davčne uprave in davčnega svetovalca, kar pa se je pozneje izkazalo kot neresnično.  MSM mediji so kar tekmovali, kdo bo aferaško bolj »namočil« Simiča v umazane rabote preko prej omenjenih davčnih oaz. Prednjačili so seveda pri Delu, ki so Simiču namenili kar precej črnila. Do 6. novembra lani, ko je Delo objavilo prvo »rajsko bombo,« povezano s Simičem, se je javnost ukvarjala z iransko pralnico denarja preko državne NLB, čeprav so MSM mediji o tem poročali precej rezervirano. Zato je bil preiskovalni dosežek novinarjev pri Delu, ki naj bi Ivana Simiča ujeli »s prsti v davčni marmeladi,« več kot dobrodošel tako vlado Mira Cerarja, kakor tudi za »botre« iranske pralnice denarja in pa tiste, ki že leta in leta skrivajo svoje prste, popackane z »marmelado« davčnih oaz. Danes, skoraj štiri mesece po tistem, ko je bil Ivan Simič nataknjen na medijski pranger, se o rajskih dokumentih več ne piše, še manj govori. Zato povsem razumljivo vprašanje Ivanu Simiču, ali se mu ne zdi, da je bila »medijska bomba« z rajskimi dokumenti naklepno vržena v javnost le zato, da se  pozornost preusmeri od preveč »vroče« vsebine IranNLBgate afere? »V tistem tednu, ko so bili objavljeni »rajski dokumenti« in jaz kot ena ključnih oseb v teh spisih, so mi mnogi rekli, da sem neke vrste »mašilo« za Novo ljubljansko banko, ker so ravno takrat v Bruslju potekali pogovori ali bo kazen ali ne bo kazen in ali bo slovenski vladi uspelo preložiti privatizacijo največje državne banke. Seveda sam nisem mogel verjeti, da sem lahko za slovensko javnost tako zanimiv, da bi bil »mašilo« za NLB. Ker je zame Ljubljanska banka po tem, kar slišim in kar preberem, dosti večji kriminal, kot je afera Rajski dokumenti. In zato se sprašujem, kako ima kdo počenjati kar koli drugega, dokler se ne počisti Nova ljubljanska banka. Rajski dokumenti pa so se že itak pokazali, kot pravi Trump za »fake news,« ki so jo slovenski javnosti servirali pri Delu oziroma njihova novinarka Anuška Delić Zavrl. V teh par mesecih se je pokazalo, da v njih mene ni poleg, da je vse izmišljeno. Vprašanje je ali bo zato sploh kdo odgovarjal? Kolikor slišim, je njihova novinarka Anuška Delić Zavrl že nekaj mesecev na bolniškem, pa tudi pri Delu naj se več ne bi ukvarjali z rajskimi dokumenti.  Vseeno me zanima, ali se je Delu splačalo, da me je lažno vtaknil v to zgodbo in da o tem več ne bo poročalo?!« Zanimivo, ko se je javnost lotila glodanja »kosti« se je izkazalo, da je prav lastnik Dela Stojan Petrič na veliko posloval z davčno ugodnimi območji oziroma območji v katerim obstaja večja verjetnost pranja denarja ali financiranja terorizma? »Dejstvo je, da so pri nas te davčne oaze preveč stigmatizirane. Seveda se je nekaj dogajalo, gotovo se je prelival tudi denar. Toda, ko zdaj poslušam »zgodbe« o Novi ljubljanski banki, ki je v lasti davkoplačevalcev, se je veliko prelivalo tudi pri njej. Ko so pri teh rajskih dokumentih o meni objavili neresnico, sem se lotil preiskovanja o poslovanju osebe, ki je odgovorna oziroma naj bi bila solastnica te ustanove. Ker je pri časopisu Delo »glavni« Stojan Petrič, ki ima veliko podjetij, sem predvideval, da bom sigurno kaj našel. Spletna stran Urada za preprečevanje pranja denarja mi je na vtipkano besedo Kolektor navrgla kopico podatkov o nakazilih zadnja štiri leta, ki so bila razpršena po Evropi, v Luxembrug, Bosno in tako naprej in prišel do zneska 36 milijonov evrov. Ko pa sem skušal na enak način prečesati svoja podjetja in njih nakazila, nisem našel nič. Gre res za sprenevedanje brez primere, ko mene in moj primer Delo objavi na celotni časopisni strani, o Petriču, ki je prelil 36 milijonov pa nič.  Kaj pa podjetja v državni lasti, o katerih sem tudi pisal? Samo leta 2015 so tri  podjetja (Telekom, Gen-I, Dars) v Luxembrug nakazala 162 milijonov evrov. Seveda sam nimam nič proti tem nakazilom, ker so morda upravičena. Vendar pa se ljudje morajo zavedati, da če nekdo kupuje v davčno bolj ugodnih državah, preprosto pomeni, da je do nekega blaga ali storitve prišel ceneje kot drugje. Zato ne velja vsa nakazila v davčne oaze stigmatizirati in trditi, da je to odtekanje denarja, je povsem nepredmetno, ker odtekanje denarja brez zakonske podlage lahko državni organi brez problema ugotovijo, ker gredo vsa nakazila preko bank, Banka Slovenije pa vse to nadzira, enako Urad za preprečevanje pranja denarja, davčni organi in Policija. Nemogoče je kar koli nakazati, da se to ne ugotovi. Seveda ni lepšega, kakor v umazano raboto povleči bivšega direktorja davčne uprave, da so se mnogi naslajali na moj račun. Vest, da vse skupaj ni bilo res, je ostala brez odmeva. Nihče se mi ni opravičil, razen radia Ognjišče in pa Leo Oblak v imenu svojih medijev. Da so pač informacijo povzeli STA, ta pa se je sklicevala na zapis v Delu. To, kar je pri tem za mene šokantno, kako se novice povzemajo, po nekom, ki naj bi bil verodostojen, je pa prodal »fake news« pa se zato še opravičil ni.« Sam sem na področju davščin »gol in bos,« zato mi vi kot davčni strokovnjak povejte, kako so lahko ob vseh ustanovah, inštrumentih in varovalkah, ki naj bi jih imeli, nekomu uspelo oprati skoraj milijardo evrov? »To se lahko zgodi le tako, da to nekdo dovoli! Drugače si tega ne morem pojasniti. Imamo preveč organov, ki nadzirajo. Vidimo, kako ti organi funkcionirajo, kar sem tudi sam malce spoznal, ko so mene vzeli v primež, a so se zadeve ustavile, ker niso odkrili nič. Pri tem me seveda zanima, so posledice za tiste, ki sprožijo take postopke. Njega pa noben organ ne bo vprašal »po zdravju« za lažne obtožbe, kajti sprožen postopek proti finančnemu inšpektorju, ki je vložil krivo kazensko ovadbo, se lahko v podobnem postopku jutri najde drugi inšpektor,  tržni inšpektor, lahko odgovarja tožilec in na koncu sodnik. Vrana vrani pa nikoli ne bo skljuvala oči! Dejstvo je, da državna uprava ščiti sama sebe!« Občutek imam, da je vsaj koalicijskim poslancem državnega zbora povsem vseeno, ko je govora o aferi IranNLBgate, ki močno odmeva v mednarodnih okoljih, doma pa bi jo radi čim prej pospravili pod preprogo? »Niste daleč od resnice. Le primer, poslancem Državnega zbora, svetnikom Državnega sveta in tudi slovenskim novinarjem sem ponudil brezplačno predavanje in posvet o poslovanju v davčno ugodnih območjih. Na posvetu sem jim hotel predstaviti območja, ki štejejo za davčne oaze, način poslovanja v teh oazah, davčna bremena slovenskih podjetij, ki poslujejo s podjetji iz davčnih oaz, slabosti zakona za vračilo denarja iz posameznih davčnih oaz, ki so ga državni svetniki vložili v parlamentarno proceduro, pa se je na vabilo odzval le eden (1.) državnozborski poslanec. Sem bil dovolj prepričljiv?« Do državnozborskih volitev so še dobri trije meseci, vlada Mira Cerarja odhaja na smetišče zgodovine, za seboj pa na področju financ in davščin pušča pravcati kaos? »Treba je reči, da so davčni prihodki vse večji….« Pa ne na račun dobrega dela vlade?! »Nekaj tudi na ta račun. Sicer pa je poglavitna visoka morala davčnih zavezancev, po podatkih FURS se več kot 95 % davčnega prihodka pobere prostovoljno, vse ostalo je potem kontrola. Po tej plati to v Sloveniji poteka v redu, imamo pa visoke davke, tudi zaradi predrage države. Zanimivo, ko se približujejo volitve, so usta političnih strank polna obljub o znižanju davščin, ko pa pridejo na oblast zagovarjajo višje davke. Kot davčni svetovalec se seveda zavzemam za nižje davke, ko pa sem bil direktor Davčne uprave je bilo prijetno spremljati, kako je bilo vsak dan pobranega več davka. Dejstvo je, da bi morala GZS in ostala interesna gospodarska združenja v dialogu z državo vztrajati na nižjih davčnih stopnjah. Ampak Cerar je že pravočasno poskrbel, da je država najela strokovnjake iz OECD, ki naj bi nam ponudili formulo, kako zmanjšati obremenitve dela. Sami si tega ne upajo povedati, da bodo zmanjšali obremenitev dela tako, da bodo zmanjšali pokojninski in zdravstveni prispevek, ker jih bo jutri ob minusih v teh blagajnah nekdo vprašal po zdravju. Če pa bodo to povedali eksperti OECD, si bodo naši politiki oprali roke in rekli, da je to pač zahteva OECD, zato mi nismo nič krivi. Sam trdim, da mi lahko zmanjšamo davke, vendar moramo tudi zmanjšati porabo. Zdaj se vrstijo stavke za večje plače, jaz pa pravim, da mora državna uprava najprej opraviti samoočiščenje. Tisti, ki ne delajo nič in takih je po mojih izkušnjah, ko sem še delal v državni upravi, kar precej, se je treba znebiti! Ker pa jih ščiti zakonodaja, so praktično nedotakljivi. In tako pridne delavke v državni upravi delajo skoraj za dva, ker ena tretjina zaposlenih ne dela nič!« Kdo pa bi se jih lotil, ko pa so idealno volilno telo za sedanjo oblastno garnituro? »Kakih 170 tisoč jih je v državni upravi in državnih podjetjih in če to pomnožimo s štiri, kolikor je pač družinskih članov, prideva do izjemne armade volivcev, s katerimi so volitve že dobljene! Če bo udeležba na volitvah okoli 800 tisoč volivcev, ti glasovi državnih in javnih uslužbencev prinesejo ne le vstop v parlament, temveč tudi zmago in sestavo vlade. Zato bo pred volitvami Cerarjeva vlada popustila sindikalnim zahtevam, da se obdržijo na oblasti. Vsaj dvema od sedanjega oblastnega trojčka, SD in Desus javnomnenjske ankete dobro kažejo, Cerarja pa naj bi zamenjal Šarec, kar je zame povsem nerazumljivo. Nerazumljivo, da se lahko nekdo pojavi kar tako, ki nima ničesar, ne programa, ne obrazov, pa je že zmagovalec in predsednik vlade. Morda Šarec res skriva program, da mu ga kdo ne ukrade, tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega, da sem prišel ven z neko informacijo, pa so jo drugi kopirali. Ampak, res ne morem razumeti, kako je lahko nekdo, Cerar pred štirimi leti, zdaj Šarec, uspel brez vsebine. In  takim štiri leta mandata minejo, ne da bi se upali lotiti  državne uprave. Le spremenjena zakonodaja, ki bo omogočila, da jih lahko pokličeš na odgovornost in tudi pokažeš vrata slabim delavcem in brezdelnežem. In še nekaj bi morala dovoliti spremenjena zakonodaja. Ob menjavi vlade bi morali državni uslužbenci do četrtega nivoja  kolektivno ponuditi odstop. Nova vlada bi jih znova zaposlila v skladu z organizacijskimi potrebami posameznih resorjev in služb, ostali pa brez odpravnin lepo na zavod za zaposlovanje. Slovenska resnica pa je, da prav državni uslužbenci na nižjih ravneh v resnici vodijo državo, ker žal nimamo ministrov, ki bi bile dovolj zgrajene in močne osebnosti ter se spoznale na delo resorja, ki ga vodijo. Sam zase dobro vem, da ne bi mogel biti na čelu niti enega vladnega resorja. Prepričan pa sem, da lahko vodim državno davčno upravo, ker se ne to pa res dobro spoznam! Pri nas pa postajajo ministri in ministrice osebe, ki se na to sploh ne spoznajo. Z državnim sekretarjem, ki tudi ni vešč tega dela, sta že vsaj dva, ki ne vesta kaj in kako, zato pa ju krmarijo birokrati na 3. in 4. ravni in ti vodijo državo!« Kako je z davkom na dodano vrednost? Zlasti opozicijske stranke so njegovo znižanje v predvolilne programe zapisale z debelimi črkami. »DDV zelo  hitro pripelje prilive v državni proračun, ne vpliva pa v toliki meri na dohodke ali odhodke državljanov. Zato sem že leta 2011 predlagal, da se visok DDV kompenzira z olajšavami na področju dohodnine. Občan tako preko dohodnine dobi denar, da lahko plača DDV.S tem zagotovi država boljši nadzor, ljudje dobijo večjo plačo, ki jo porabijo in porabijo še več DDV-ja. Zdaj je kriza mimo, smo znova v obdobju debelih krav, bi bilo dobro razmisliti, da se stopnja DDV vrne na raven pred gospodarsko krizo, torej na 20%. Tako, kot sem bil takrat pristaš dviga DDV na 22%, s katerim si je država zagotovila hitre prihodke, sem zdaj mnenja, da bi ga  lahko znižali na 20%. Pogovarjal sem se s tujci, za katere je davek od dohodka pravnih oseb v višini 19% odločno previsok. Z znižanjem na 15% bi naše poslovno okolje postalo zanimivo za tuja podjetja in  vlagatelje. In če k temu dodamo še nestabilno davčno okolje, se odgovor zakaj ni tujcev ponuja sam po sebi, saj ne vedo, kaj jih čaka naslednje leto na področju davščin. Verjamem, da državljani ne vidijo in ne zvedo, kaj vse se dogaja, koliko denarja se iz državnega proračuna preliva v pokojninski sklad, pa v zdravstvenega …postajamo starejši, življenjska doba se povečuje, starost pomeni tudi večjo porabo zdravstvenega denarja. To pa sta pri naših plačah dva največja prispevka. Ne vem, kako ju zmanjšati in ne nadomestiti s prispevki z drugih virov. Sam zdravstveni sistem je v redu, deluje solidarnost za vse, vendar pa je preslab nadzor nad vsem. Spomnil bi le na stente/žilne opornice in zadnjo 70 milijonsko afero UKC Ljubljana, se moja trditev o slabem nadzoru le potrjuje.« Kaj menite, bodo tudi letos volivci pri svojem odločanju komu dati glas, tokrat vseeno bolj upoštevali vsebino, ki jo ponujajo politične stranke ali pa zopet padli na prijaznost obrazov? »Naš problem je, da se ljudje na volišča odpravijo brez vpogleda v programe, temveč se odločajo na osnovi tega, kar jim nekdo priporoča, to pa so v glavnem mediji, ali pa po obrazih. Poglejte primer Šarca?« Osebe, ki so izpolnile pogoje za upokojitev in se čutijo še dovolj sposobne da bi bile še naprej v službi, se znajdejo pred dejstvom, da morajo v pokoj. Kako rešiti njihov problem, da še naprej ostanejo aktivni v poklicu? »Zadeva je enostavno rešljiva. Tisti, ki izpolni pogoje za upokojitev,  lahko počne kar hoče, seveda če bo obveljala moja rešitev. Določimo pač neko davčno stopnjo za njegovo delo in ga ne omejujemo v ničemer. On lahko dela, kaj in kolikor hoče, lahko je direktor,  lahko zasluži šest ali pa 100 tisoč evrov. Žal, pri nas se gremo neke formalnosti,  da taki, ki želijo delati, morajo vrniti pokojnino. Lepo vas prosim, pustimo jim delati, ker imajo voljo, ker imajo znanje in sposobnosti. Vse to se da storiti z manjšimi korekcijami zakona«  

Več

Vili Kovačič in dr. Jože Duhovnik

Vse bliže smo nedelji, 24. septembra, ko naj bi Slovenke in Slovenci odločali o tem ali potrditi ali pa zavrniti vladni zakon o 2.tiru. Za njegovo referendumsko potrditev se vlada Mira Cerarja poslužuje vseh in vsega, celo iz proračunske rezerve sama sebi za kampanjo nameni 97 tisoč evrov. Zato boj Vilija Kovačiča iz Civilne iniciative davkoplačevalci se ne damo proti referendumski potrditvi več kot spornega zakona na trenutke spominja na spopad med Davidom in Goliatom. Vili Kovačič sicer pravi, da se ne počuti kot David, ker verjame v zrelost in zavest Slovencev, da bodo v nedeljo stopili na volišča in se z odločnim NE uprli plenilski državi. »Verjamem, da bo v nedeljo David premagal Goliata, državo namreč, ker verjamem, da so Slovenci dovolj osveščeni, kar so dokazali tudi ob izjemno hitri organiziranosti, ko se je čez noč v Carigrad odpravilo nekaj tisoč navijačev. In ta nacionalni naboj je treba pokazati tudi to nedeljo.« Dr. Jože Duhovnik, avtor ene od različic projekta dvojnega tira med Divačo in Koprom. »Ne moremo mimo dejstva, da Luka Koper 3 milijarde evrov ne more izplačati niti v petdesetih letih, prav tako ne moremo sprejeti vladnega zavajanja o tem, da bodo za projekt, težak 961 milijonov evrov zbrali 1,8 milijarde evrov. Milijarda bo torej preprosto izginila, poniknila. Ves projekt je na zelo trhlih temeljih, čeprav so že pokurili 42 milijonov evrov samo za svoje plače.« Da se je zdaj oglasil idejni oče tega vladnega projekta profesor Zgonc, ki je z njim 20 let posiljeval vse vlade, pa ni uspel. »Zadnja vlada Mira Cerarja želi v prostor umestiti osiromašeno verzijo Zgončevega projekta, ne da bi vedeli, kolikšna bo končna cena!«

Več

Slovenskim volivcem je dovolj političnih cvetličarjev

Prav gosta so sita in rešeta slovenskih dominantnih  medijev pri poročanju o vsebini dela evropskih inštitucij, zlasti pa slovenskih evropskih poslancev na listi Evropske ljudske stranke. Mednje sodi tudi evropski poslanec SLS Franc Bogovič, ki sam priznava, da se jih mikrofoni in kamere nacionalnih medijev bolj redkeje spomnijo. Zato so spregledane marsikateri projekti in vsebine, ki se jih lotevajo na evropski pa tudi nacionalni ravni. V primeru Franca Bogoviča je to projekt Pametnih vasi. »Res je naše delo v medijskem prostoru bolj malo prisotno. Morda je za medije premalo zanimivo, ker se manj kregamo, kakor doma, manj je prerekanj in več je vsebinskega dela. Sam v odborih za regionalni razvoj in za kmetijstvo ter razvoj podeželja prepoznati, kaj so tisti izzivi politike, ki jih lahko uresničimo v Evropskem parlamentu in so koristne za naš prostor.« V odboru za regionalni razvoj je bilo veliko govora o tako imenovani mestni oziroma urbani agendi, pametnih mestih, nihče pa ni govoril o pametnih vaseh oziroma digitalizaciji na podeželju. »Demografski trendi kažejo, da se zmanjšuje število ljudi, ki živimo na podeželju. Napovedi so, da bo leta 2050 kar 80% Evropejcev živelo v teh megapolisih. Sem zagovornih uravnotežene poseljenosti, zato v svojih razpravah v EU parlamentu vselej poudarim, da bo svojo identiteto, tudi krščansko, če hočete, Evropa bistveno lažje obdržala s poseljenim podeželjem. Zato sem pri proračunu za 2018 predlagal amandma, ki zagotavlja 3,3 milijona evrov za tako imenovani pripravljalni ukrep, ki ga bo EU komisija razpisala do konca pomladi, da se v šestih do desetih državah ugotovi, kakšne so razmere na področju pokritosti s širokopasovnimi povezavami in kateri so primeri dobrih praks na različnih področjih na podeželju. V ospredju je seveda kmetijstvo, tako imenovano precizno kmetijstvo, uporaba sodobne tehnologije v vseh panogah kmetijstva, od živinoreje do poljedelstva. Cilj je seveda, kako narediti kmetijsko proizvodnjo čim bolj učinkovito in ob tem ohraniti naravne vire. Zanimivo vprašanje je seveda tudi mobilnost na podeželju, za kar bo potrebno vložiti kak javni evro, da prebivalcem podeželja približamo vse tisto, kar je na voljo prebivalcem mest.« Ti projekti pametnih vasi bi morali prinesti tudi nova delovna mesta na podeželju. Po besedah Franca Bogoviča se na tem področju ponuja vrsta priložnosti, zlasti na področju sociale, pomoči na domu, dnevnih centrov, ker bo potrebno poskrbeti tudi za starejšo populacijo na podeželju. Izjemne priložnosti ponuja energetika; »projekt osončene Slovenije ponuja priložnost številnim lastnikom stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij. Idejo »Pametnih vasi« Franc Bogovič širi po Sloveniji, odzivi na dosedanjih dogodkih pa so bili po njegovih besedah izjemno spodbudni. »Do poletja bo v Sloveniji izvedenih petnajst okroglih miz, vrhunec dogajanja pa bo sklepna konferenca na Bledu, kamor pridejo kar trije evropski komisarji za kmetijstvo, mobilnost in digitalno unijo.  Prisoten bo predsednik vlade, vsaj trije ministri in cela vrsta odličnih panelistov, ki bodo predstavili to, kar se danes že dogaja, kakšen je položaj Slovenije pri tem. Sam si seveda želim, da s tem projektom ohranili čim več delovnih mest ter  dvignili kvaliteto bivanja starejših na podeželju.« Tudi zato z okroglimi mizami po Sloveniji skuša Franc Bogovič identificirati čim več deležnikov, ki bi se lahko vključili v ta projekt. Cilj pa je oblikovanje slovenskega konzorcija, ki se bo prijavil na razpis Evropske komisije. »Prepričan sem, da bo Slovenija ena od šestih oziroma desetih evropskih držav, v katerih se bo opravila snemanje stanja. Sam pa si želim, da bi se v okviru tega konzorcija našli partnerji, ki bi bili sposobni ta projekt peljati po celotni Evropi.« Gre za zahteven projekt, vendar je Franc Bogovič prepričan, da bodo vsi deležniki pristavili svoj kamenček v mozaik in to od lokalnega okolja pa vse do države. »Od Evropske komisije smo že dobili zeleno luč za ta pripravljalni ukrep, njegovi zaključki pa bodo izhodišča za novo finančno perspektivo. Poenostavljeno rečeno, kaj je od tega, kar premoremo, vredno tudi javne podpore, torej tudi evropskih sredstev. Zato želim, da se tudi doma v Sloveniji intenzivno pripravljamo na to, kaj bo po letu 2020. Da bomo naprej vedli, kaj nas čaka, ne pa da bomo znova čakali na to, kar nam bo Evropa predpisala ali ukazala. Nujno je, da s črpanjem sredstev pričnemo takoj v letu 2021, ker se v sedanji finančni perspektivi s tem ne moremo pohvaliti. Doslej smo počrpali komaj 13 odstotkov nepovratnih evrov, ki so namenjeni samo in zgolj Sloveniji.« Da boi treba s projekti pohiteti, tudi zato, ker bo orihodnja finanlna perspektiva na področju kmetijstva dosti bolj prijaznejša do Slovenije, kakor je ta, je še dejal Franc Bogovič, ki se seveda ni mogel izogniti kritiki vlade in uradništva, ki tava v temi, zaradi jalovosti, kar se priprave evropskih projektov tiče. Razloge neučinkovitega črpanja evropskih sredstev Franc Bogovič vidi tudi v dejstvu, da v Sloveniji nismo oblikovali regionalne ravni oblasti. »Cela vrsta stvari je, o katerih bi se morali dogovoriti na vmesni ravni med lokalnim okoljem in Ljubljano. Prepričan sem, da velika večina tistih, ki odločajo o projektih, včasih sploh ne vedo v čem je srž zadeve, na primer pri pametni specializaciji, ko je treba povezati deležnike na lokalni ravni, od posameznih podjetij, šol ali zasebnikov, društev in zavodov, preko občin do državne ravni, do znanstveno izobraževalnih inštitucij in agencij, ki so zadolžene za raziskovalno dejavnost in na osnovi tega pripraviti projekte, s katerimi bomo prodrli na evropski parket.« Da bodo te vsebine tudi del programske politike Slovenske ljudske stranke za letošnje parlamentarne volitve, dodaja Franc Bogovič in dodaja, da je prepričan o tem, da se bo SLS znova vrnila v Državni zbor. O koalicijskih povezovanjih je  še prezgodaj  govoriti, SLS je odprta za dialog in pripravljena na sodelovanje na osnovi programa. Prepričan je, da je slovenskim volivcem dovolj političnih cvetličarjev, da bodo prav gotovo pozorni pri ocenjevanju, kdo je po sajenju rožic v dobljenem mandatu kaj naredil. »Prepričan sem, da vse več Slovencev spoznava, da so te Mesije, ki se pojavljajo na vsakih volitvah, zgolj muhe enodnevnice, spromovirane z določenih krogov, ki želijo to državo obvladovati iz ozadja, ne upajo pa si priti na plano in sami kandidirati.« V politiki je po Bogovičevih besedah še vedno preveč šarlatanstva, ko se pred volitvami obljublja po dolgem in počez, nato pa iz tega ni nič. Po vstopu v Državni zbor  bo po besedah Franca Bogoviča SLS stopila v koalicijo, ki bo omogočila hitrejši razvoj Slovenije. Ob koncu pogovora sva s Francem Bogovičem rekla nekaj besed o njegovem članstvu v parlamentarni preiskovalni komisiji o uporabi fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu in  o njegovi  inavguraciji za evropskega poslanca leta na področju inovacij. Sicer pa so oglejte priložen videoposnetek pogovora z evropskim poslancem Francem Bogovičem.

Več

Brigita Lazar Lunder: Z eno objavo na LinkedInu do 14 novih strank na Škotskem

Uporaba Linkedina oz. strokovnega Facebooka je vedno bolj popularna in uporabna. Zaradi aktualnosti vsebine predstavljamo intervju z mag. Brigito Lazar Lunder - ekonomistko, specialistko v marketingu, zadnja leta pa največjo poznavalko, promotorko in svetovalko na področju LinkedIna. FL Glasnik: Ga. Brigita Lazar Lunder, ste ekonomistka, specialistka v marketingu, zadnja leta pa največja poznavalka, promotorka in svetovalka na področju LinkedIna. Na kaj ste najbolj ponosni v dosedanji karieri? Brigita Lazar Lunder: Najbolj na to, da mi je kot Slovenki uspelo prebiti led na LinkedInu in postaviti en odstotek najbolj gledanih profilov na svetu. Seveda tudi na to, da me kot svetovalko in predavateljico vabijo tudi v tujino. Ne le na Hrvaško ali v Črno goro, temveč tudi v Nemčijo, Anglijo, kar kaže, da tudi v tako imenovanih bolj razvitih državah LinkedIn ni tako poznan.     TFL Glasnik: Znano je, da je LinkedIn najbolj znano poslovno orodje med orodji na družbenih omrežjih. Nam zaupate, zakaj ga mora imeti vsak poslovnež? Brigita Lazar Lunder: Na žalost ali na veselje se v zadnjih letih vsaka komunikacija usmerja na družbena omrežja. Če hočeš biti v koraku s časom, moraš 'biti gor' – 71 odstotkov uporabnikov spleta uporablja tudi družbene medije. Ne govorim le o LinkedInu, ta pa je postal najmočnejše orodje za medpodjetniško poslovanje. Osemdeset odstotkov tistih, ki so na njem, je odločevalcev. Ne le menedžerji, temveč ljudje, ki imajo ključno vlogo v podjetju. Na LinkedInu je trenutno več kot 500 milijonov ljudi po svetu in več kot polovica vseh poslovnih ljudi. Biti tam pomeni možnost, da ste najdeni, ker gresta LinkedIn in Google zelo dobro z roko v roki - prvi zadetki, ko kdo išče kaj podobnega vašemu podjetju ali vaše podjetje, bodo na LinkedInu. V osnovi je brezplačen in pomaga pri pridobivanju novih poslovnih kontaktov. Na LinkedInu najdete vse panoge, zelo veliko je tujcev, torej je zelo pomembno, da gre za orodje poslovanja s tujino. Kajti bistvena razlika med spletno stranjo in LinkedInom je, da na spletni strani sicer dobimo vpogled v podjetje, ko pa želimo kontaktirati katerega od odločevalcev, dobimo na voljo informacije, 080, tajništvo, klicne centre … Na LinkedInu je komunikacija osebna, ena na ena z osebo, s katero želite komunicirati. Linkedin postaja vaša poslovna vizitka. TFL Glasnik: Kako smo Slovenci z LinkedInom? Brigita Lazar Lunder: Ne kritiziram Slovenije, vendar Slovenija, kar zadeva družbene medije, ne govorim le o LinkedInu, zaostaja za desetletje za razvitim svetom, sedem let za skandinavskimi državami in štiri leta za Nemčijo. Veliko je treba nadoknaditi, kar je po svoje tudi dobro. Na LinkedInu ni takšne množičnosti kot na Facebooku, kakšnih 380.000 ali polovica vseh aktivnih ljudi je na njem. Med njimi je praktično 25 odstotkov menedžerjev, kar nas uvršča v sam svetovni vrh. Žal se podjetja ne zavedajo pomembnosti in priložnosti LinkedIna, na njem jih je samo slabe tri odstotke ali 3400, kar pa je škoda.   TFL Glasnik: Menedžerji se zavedajo, podjetja pa ne? Svojevrstna kontradikcija. Kaj lahko podjetje z dobrim profilom na LinkedInu dobi in kaj je za vas dober LinkedIn profil podjetja ali posameznika? Brigita Lazar Lunder: Tega dvojega ne moremo več ločiti, ker se avtomatično povezuje med seboj. Običajno dam prispodobo z evrom: na eni strani imamo glavo s sliko, na drugi pa številko. Tako je tudi tukaj. Na eni strani imamo ljudi, ki delajo v podjetju, na drugi strani je podjetje. V petih letih, odkar to delam, opažam nerazumevanje tega, kaj so osebni profili. Ljudje pravijo, to je moj osebni profil – ko bom iskal službo, ga bom imel. Ne ve se za stran podjetja na LinkedInu. Morda je tudi LinkedIn nekoliko kriv, velja pa ta dvojina na vseh družbenih omrežjih. Dober osebni profil je v resnici poslovna vizitka zaposlenega, ki na tak način skozi osebni profil že izvaja marketinške dejavnosti. Kaj to pomeni? Če imamo 300 zaposlenih, imamo tristo marketingašev. To gre viralno skozi vso mrežo. Po drugi strani govori stran podjetja o tem, kakšni zaposlovalci so in kaj izvajajo, tudi oglaševanje na LinkedInu je mogoče samo skozi stran podjetja. Gre torej za dve funkciji, prva je prodajno-marketinška, druga pa dosledno blagovna znamka podjetja. Obe služita pridobivanju novih poslovnih priložnosti in prodaji, o čemer se ve zelo malo, ker vsi mislijo, da je LinkedIn oglaševalski portal.   TFL Glasnik: Kako si lahko to predstavljamo in zamislimo? Brigita Lazar Lunder: Najprej gre omeniti ciljno iskanje bodisi podjetja bodisi kontaktno, drugo je oddajanje ponudbe, če pa imamo premium račun, lahko svojo ponudbo pošljemo komur koli na LinkedInu. Torej gre za odlično orodje in nadgradnjo. Sam LinkedIn ima posebno orodje za prodajo, za marketing, za zaposlovanje in za iskanje kadrov – kar je najbolj znano. Z osebnim profilom praktično največ pridobimo, podjetje kot tako pa lahko LinkedIn uporablja za izvajanje marketinških kampanj, oglaševalskih kampanj. Primer iz prakse je znano slovensko podjetje, ki je naredilo odlično objavo na profilu podjetja in pridobilo štirinajst novih potencialnih strank na Škotskem. Z eno objavo.   TFL Glasnik: Se vam ne zdi, da pri vsem manjka del ozaveščanja? Za LinkedIn se je vzpostavilo nekakšno nenapisano pravilo, da vsi komunicirajo kulturno, vsi vedo, zakaj so tam, in dejansko je posel v ozadju, vendar ne neposredno. To LinkedIn uvršča na najvišjo raven v poslovnem svetu. Brigita Lazar Lunder: Drži. Gre za omrežje poslovnih ljudi, povprečna starost je 43 let in več, poleg so tudi študentje, ki iščejo zaposlitev. Doslej imam osebno 26.000 kontaktov in morda dva nekoliko nespodobna kontakta. Vsi smo tam zaradi posla in se skušamo čim bolj predstaviti in povedati, kaj delamo. Komunikacija je sicer nekoliko bolj neformalna, vendar velja nekakšno pravilo, da so pomembni odnosi. Posel je drugi korak. Po nekih mednarodnih raziskavah se 64 odstotkov dobaviteljev ali povpraševalcev zamenja zaradi mehkih elementov. Če govorimo o identični ponudbi, so mehki elementi običajno ljudje.   TFL Glasnik: Kakšne so smernice? Kako ocenjujete nadaljnji razvoj in umeščenost LinkedIna? Se splača z njim ukvarjati tudi tistim, ki se doslej niso? Brigita Lazar Lunder: To je, kot bi me vprašali, ali se splača dihati. Glede LinkedIna sem že malo poslovno deformirana, čeprav poznam tudi načela komuniciranja. LinkedIn postaja to, kar je bila včasih spletna stran ali elektronska pošta. Vključujemo ga v vse kanale komuniciranja in kaže napredno ter svetu odpro podjetje, zato je dobro, da so menedžerji prvi v njem. Lahko pridobimo ogromno novih kontaktov, mednarodnih kontaktov, znanstvo tudi s takšnimi ljudmi, ki si sicer ne moremo niti predstavljati, da bi jih lahko pocukali za rokav. Trend? LinkedIn je kupil Microsoft. To je pomembno, ker ko v tujini nekaj ponudite, gredo najprej pogledat, kdo so strokovnjaki, ki podpirajo vašo stroko. Druga stvar je, da je LinkedIn zelo verodostojno orodje in je sedemkrat bolj verjetno, da bodo odprli vašo stran na LinkedInu. Vedno rada govorim o pristopu direktorice podjetja, ki išče dobavitelje tako, da najprej pogleda primerne kontakte na spletu, potem prek LinkedIna stopi v stik z njimi in pove, za kaj gre, ter ima 90-odstotni uspeh. Nekatera podjetja so z uporabo LinkedIna dvignila prodajo za 40 odstotkov, večina prodajnikov na LinkedInu ima do 55 odstotkov več preseganja kvot, dobijo 46 odstotkov več vročih kontaktov, od 12 do 20 odstotkov vzpostavljenih kontaktov pa vodi v poslovni sestanek. Pri odločanju o nakupih že v 73 odstotkih odločajo družbeni mediji, ne le LinkedIn, 75 odstotkov potencialnih strank je na LinkedInu. Še pomembneje je, da imajo podjetja, ki so v družbenih medijih, večje proračune. To je priložnost za B2B (business to business, op.a.), a tudi za B2C (business to customer, op.a.).   TFL Glasnik: Ponekod v podjetju, ko prideš na novo, srečaš določilo o tem, kako se boš obnašal na družbenih omrežjih, če boš potegnil blagovno znamko v svoj profil, drugo pa o kontaktih. Brigita Lazar Lunder: Mnogo tega pri nas ni urejeno, recimo to, ali so kontakti, ki jih pridobiš v podjetju, last podjetja. To moramo pri nas še urediti.   TFL Glasnik: Še zadnje vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem? Brigita Lazar Lunder: Čim prej pridite na LinkedIn. Zlasti vsi, ki želite več posla, ki želite pridobiti znanje, nove kandidate. Pa še nekaj je. Čisto vsi časopisi v tujini objavljajo tudi na LinkedInu, v Sloveniji skoraj nihče oziroma tega ne izkoriščajo.   Intervju je bil izvirno objavljen na strani tax-fin-lex.si. Pogovarjala se je: Zlata Tavčar Foto: Katja Kodba, KoKa Press  

Več

Bogdan Gabrovec, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije

V južnokorejskem zimsko športnem središču Pjongčang se bodo 9. februarja s svečano otvoritvijo pričele 23. zimske olimpijske igre. Na njem se bo v  sedmih športnih panogah v petnajstih disciplinah pomerilo več kot 3000 športnikov in športnic iz 95 držav sveta. Zimske olimpijske igre v Pjongčangu, njihov moto je Passion. Connected  (''Povezana strast''),  bodo že osme, na katerih se bodo pod slovensko zastavo v boju za najvišja odličja potegovali slovenski športniki in športnice. Prvič so po osamosvojitvi slovenske barve zastopali na zimskih olimpijskih igrah v francoskem Albertvillu. Slovenska bera medalj na dosedanjih zimskih olimpijskih igrah se je ustavila pri številki 15, od tega sta bili dve zlati, 4 srebrne in 9 bronastih Devet dni pred svečano otvoritvijo 23. zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu je v pogovor za oddajo Sreda v sredo pristal predsednik slovenskega olimpijskega komiteja Bogdan Gabrovec. Za uvod v pogovor za slovensko javnost in medije seveda  »vroči kostanj« za OKS, povezan z nosilcem slovenske zastave na otvoritveni slovesnosti. OKS je v Facebook mnenjski kotel nacionalnega Vala 202 vrgel tri imena; biatlonca Jakoba Faka, smučarsko tekačico Vesno Fabjan in hokejista  Mitjo Robarja. In ni minilo dolgo časa, ko je Jakov Fak javno oznanil, da se  zaradi negativnih komentarjev na račun njegovih hrvaških korenin, odreka funkciji zastavonoše, kar je v slovenski javnosti izzvalo izjemno reakcijo. Danes je že znano, da bo zastavo nosila smučarska tekačica Vesna Fabjan. Podatka o Vesni Fabjan kot nosilki slovenske zastave pred pogovorom z Bogdanom Gabrovcem še nismo imeli, pa vseeno nas je zanimalo, kaj oziroma kdo je bil boter Facebook kuhinje izbora nosilca državne zastave. Da se v slovenskem olimpijskem komiteju skorajda pred vsakimi olimpijskimi igrami, naj si bodo letne ali zimske, soočijo s kakšnim neprijetnim dogodkom, je jel pojasnjevati Bogdan Gabrovec. »Ta dogodek v povezavi z Jakovom Fakom je zelo nezaželjen in neprijeten. Zelo sem žalosten, da je en del slovenske javnosti, ne govorim ne o športni in ne tudi o strokovni javnosti, temveč o splošni javnosti, pa tudi deloma o novinarski javnosti, ta naš poskus socializacije v slovenskem prostoru izbire med tremi ekvivalentnimi kandidati, ki bo na otvoritvi nosil največji simbol države, ki jo zastopa, doživel tako negativno reakcijo. V samem predizboru potencialnih kandidatov  marsikoga ni bilo zraven, predvsem iz objektivnih razlogov, ker imajo že naslednji dan športne obveznosti in to na lokacijah, ki so precej oddaljene od Pjongčanga, zato jih ne bo niti na otvoritveni slovesnosti. Zato se je ta nabor zožil na tri imena, Fak, Fabjan, Robar, in niti v sanjah si nismo mogli zamisliti, da bo en del javnosti na tak način odreagiral. To je en odstotek nestrpnežev, ki še niso dojeli, da živimo v Evropi, da je treba z vsemi gojiti gojiti dobre odnose, torej tudi s sosedi.  Morda je bil ta predlog tudi naš prispevek k temu, da se zmanjšajo politične tenzije, čeprav nerad vmešavam politiko v šport,  med sosedama. Zato smo v to zgodbo stopili z najboljšim prepričanjem, a se je očitno pokazalo, da del slovenskega naroda še ni zrel, enako velja tudi za del novinarske srenje, ki je z zelo neprimernimi pripombami in opazkami celo v intervjujih postavljal Jakova Faka v čuden položaj, ko ga vprašajo za koga bi navijal, če bi se na hokejski tekmi pomerili reprezentanci Slovenije in Hrvaške. To so tako primitivna in nacionalistično obarvana vprašanja, zato je presenetljivo, da si jih lahko ob vseh etičnih standardih privoščijo nekateri novinarji. Zgražam se tudi na tako nespodobnimi komentarji na nacionalnem radiu 202 ob ponujenih imenih, »da se bodo v hrvaških medijih pojavili zapisi o tem,  da  Slovenci ne zmoremo nositi svoje zastave, zato jo bo nosil Hrvat nosil Jakov Fak. Čeprav menim, da se je na vse te negativno obarvane komentarje Jakov pravilno odločil in se odrekel nošenju zastave, ga bom  danes še enkrat prosil, da si premisli.  Jakov je preprosto naš, in to, kar je že doslej naredil za Slovenijo, ima za nas športnike neprecenljivo vrednost. » Sledilo je vprašanje, bolje predlog za razmislek o tem ali ne bi kazalo sesti za mizo z odgovornimi nacionalne RTV, ki bo tako ali tako prenašala vso dogajanje iz Pjongčanga in si naliti čistega vina. »Vzdržal bi se komentarja, ki bi bil v tem trenutku neprimeren, pa tudi sam nisem pristaš, da slabemu vračaš s slabim, ker sem človek kompromisa. V sklepnem govoru zbranim reprezentantom pred njihovim odhodom v Pjongčang se bom javno opravičil, kar sem storil že na dveh dogodkih v Mariboru in Slovenski Bistrici, in to v imenu krovne športne organizacije, pa tudi v imenu 99,99% vseh Slovenk in Slovencev, ki mislimo, da je Jakov več kot naš, kar je dokazal z vsemi svojimi športnimi potezami, pa tudi kot človek, zato si tega ni niti najmanj zaslužil. Verjamem, da ta neprijetna epizoda v njem ne bo pustila posledic na tekmovališčih. Slovenska olimpijska delegacija bo v Pjongčangu štela 71 športnikov in športnic, skupaj s trenerji in drugimi 165 oseb. So se glede na zadnje izjemne dosežke v alpskih disciplinah, fantov v skokih in deklet v teku in Faka v biatlonu,  ambicije za medaljami povečale? »Pred štirimi leti smo s Sočija prinesli osem medalj. Pred samimi OI v Sočiju sem na hitro sklicanem kolegiju OKS med ugibanjem o številu odličij, ki bi jih lahko osvojili naši športniki, prejšnjemu predsedniku Kocijančiču dejal, da jih bo 6 ali morda celo kaka več, čeprav se v zimske športe ne spoznam kaj dosti. Pa me je ta čudno pogledal, če sem morda kaj spil, čeprav se alkohola sploh ne dotaknem, in dejal,  da pričakuje vsaj dve medalji. Pa so njegovo napoved slovenski športniki početverili.. Kar se Pjongčanga tiče, sem že septembra, ko se je komaj oblikoval spisek potencialnih udeležencev 23. zimskih OI,  odločno zavrnil špekulacije o številu medalj. Eno so predsednikove napovedi, drugo pa dogajanje na športnih tekmovališčih. Moja napoved je, da se domov ne bomo vrnili razočarani, kajti prepričan sem, da so trenerji tako dobro tempirali dvig forme, da bodo športnice in športniki na samih OI dosegli vrhunec. Zadnji dosežki športnic in športnikov pri vseh disciplinah kažejo, da lahko Pjongčang pričakujemo z optimizmom.« Prepričan pa sem, da je Bogdan Gabrovec vseeno na skrivaj kuvertiral število željenih medalj, ki naj bi jih naši športniki osvojili v Južni Koreji? "To kuvertiranje me je enkrat že drago stalo, ko sem pred igrami v Riu kuvertiral šest medalj, zgodile pa so se štiri in dve leseni medalji. Vseeno priznam, da sem želje o številu medalj vseeno zapisal.« O samih udeležencih, torej kriterijih, po katerih se posamezni športnik ali športnica uvrsti v olimpijsko reprezentanco, odločajo panožne športne zveze. Kriteriji so jasno postavljeni, priprave na letošnje zimske OI v Južni Koreji pa so stekle že pred poltretjim letom. Strokovni kriteriji so precej strogi, na seznamu se ne znajdejo tisti, ki s svojimi rezultati ne bi bili sposobni uvrstitve v prvo tretjino uvrščenih." Zato Bogdan Gabrovec v celoti zaupa stroki in se nadeja, da  slovenski športniki in športnice v Pjongčangu ne bodo razočarali slovenskih privržencev zimskih športov.    

Več

Sreda v sredo z Romano Tomc

Z Evropsko poslanko Romano Tomc sva pogovor pričela z materijo, ki jo ta čas kot vroč kostanj slovenski javnosti ponujajo praktično vsi dominantni mediji, ki so v lasti ali službi levice, bosanski kredit stranki SDS. Dovolil sem si špekulacijo in ta kredit povezal dogajanje na sklepnem dejanju posebnega preiskovalnega odbora pri Evropskem parlamentu PANA, na katerem so spregovorili tudi o največji aferi v zgodovini Slovenije, o tako imenovani IranNLBGate, ko je državna banka NLB »oprala« za milijardo dolarjev iranskega denarja, o čemer je evropskim poslanskim preiskovalcem pričal poslanec Državnega zbora dr. Anže Logar. Evropsko obravnavo afere IranNLBGate so slovenski dominantni mediji pospremili s kritiko SDS, češ  da domače umazano perilo pere na mednarodnemu parketu, o sami aferi, ozadjih, botrih in stricih tega početja, pa je bilo bore malo povedanega. Zato se mi zdi, da je bila afera »bosanskega« kredita SDS skrbno načrtovana za preusmeritev pozornosti. Praktično vsi mediji so je polni, o iranski oprani milijardi pa nič. »Volitve se bližajo,« je bila opazka Romane Tomc. »In volitve bodo burne bolj kot katere koli doslej. Ko je naš predsednik Janez Janša izjavil, da bodo te volitve tudi obračun z mafijsko državo, da prej povedano ni daleč od resnice. V letih od nastanka samostojne Slovenije se je nabralo toliko grehov, da ne obstaja dovolj velika »preproga«, pod katero bi jih lahko vse poskrili. O aferi NLB se zadnje čase nič več ne sliši. Tudi zato nameravam naše organe pregona povprašati, kaj se v zvezi s tem dogaja. Ob koncu zasedanja preiskovalnega odbora PANA je bilo izrečeno jasno sporočilo, ki pa ga nekateri v Sloveniji niso dobro razumeli. Še več, v prevodu so si privoščili manipulacijo, ko so zapisali, da se Evropa sprašuje, zakaj prihajamo s problemi, ki bi jih morali rešiti doma. Ampak, to je le delček sporočila, bistveni del pa so izpustili, in sicer da je odbor PANA ugotovil, da gre na osnovi pričevanj in predloženih dokumentov pri državni NLB banki za utemeljen sum pranja denarja. Ker pa Evropski parlament ni policijski organ, je slovenskim pristojnim organom položil na dušo in srce, da te stvari preiščejo. S tem so slovenski preiskovalni organi dobili možnost popravnega izpita, ker so enkrat to že preiskovali, pa se jim ni zdelo vredno, da bi kar koli  odkrili, čeprav je dejstvo, da so se tukaj dogajale hude reči. In zakaj je vse to prišlo na evropski parlament? Verjetno ne le zaradi velikega obsega pranja denarja, temveč zato, ker se je ta oprani denar predvidoma uporabljal za financiranje teroristične dejavnosti in drugih kriminalnih dejanj, ki so se izvajale tudi na evropskih tleh in še kje drugje. Tudi zato je Evropa zelo zainteresirana, zakaj je v resnici šlo.« Smo za Evropo dovolj »veliki in pomembni,« da nas bo čez čas pobarala, kako kaj napredujete pri preiskovanju IranNLBGate in ali ste že prišli na sled botrom in stricem tega početja? Za uvod vam povem nekaj o dogodku, ki se mi je močno vtisnil v spomin. Mi smo kot država pomembni za Evropo. Vendar pa, so še večje države, z še večjimi problemi, kot je naš. Se spomnite, ko smo sanirali naš bančni sistem, nas je to stalo dobrih pet milijard evrov davkoplačevalskega denarja. Za Slovenijo je to ogromen znesek, praktično pol letnega BDPja. Ko smo želeli tudi te stvari obravnavati na evropskem parketu, so nas kmalu »prizemljili« s sporočilom, da bo sicer ta tema tudi prišla v obravnavo, vendar se zdaj Evropa ukvarja s problemom enega obroka posojila Grčiji, ki znaša 86 milijard evrov. Skozi to prizmo lahko potem bolje razumemo to »težo« problemov, ki prihajajo v razpravo na evropskem parketu. Res je, da imamo mi težave, res pa je, da jih imajo tudi drugi. V razviti Evropi se vseeno pričakuje, da bodo suverene demokratične države, katerih najvišji predstavniki ves čas poudarjajo, da imamo razvito demokracijo, da pravna država deluje, imele tudi neodvisne preiskovalne organe, ki bodo stvarem prišli do dna. Je pa velika razlika med slovenskim, nemškim ali pa avstrijskim prostorom, ko gre za preganjanje kriminala ali korupcije. Sicer nisem nikoli trdila, da drugod niso manj nagnjeni h korupciji kakor pri nas, vendar je razlika v tem, kako pri nas ali na tujem obravnavajo nekoga, ki ga zalotijo s prstom v marmeladi. Na tujem ga preprosto »ni več«, ker sam odstopi ali ga oblasti sankcionirajo, ker pravna država deluje. Morda ne sto odstotno, vendar deluje. Pri nas pa poglejte, kaj vse se lahko zgodi, pa nič, nikomur se ne skrivi las na glavi, še več,  z marmelado na prstih se že znajdejo na novi pomembni funkciji. Preiskovalna komisija dr. Anžeta Logarja razpolaga z dokumenti, z več kot dovolj dokazi, zaradi katerih bi moralo 30 do 50 ljudi organi pregona odpeljati takoj na hladno. Pa to ni edini primer. Poglejte kaj se dogaja v zdravstvu in drugih področjih, od TEŠ6 do drugega tira…ampak, pri nas se nič ne zgodi. Če je Janez Janša dejal, da bodo letošnje volitve burne, je nekdanji mariborski župan Franc Kangler napovedal, da bo letošnje volilno leto svinjsko in krvavo, ker smo še vedno v primežu tako imenovane globoke države, ki je v tem trenutku močnejša kot v času, ko smo se osamosvajali? Vsakdo, ki se vsaj malo ukvarja s politiko, več ne sme biti presenečen nad ničemer. Tudi take zlovešče napovedi je treba vzeti povsem resno. Če so uspeli Janeza Janšo strpati v zapor na podlagi izmišljotin in konstruktov, več ne vem, kaj se še lahko zgodi. Ker, sposobni pa so vsega, uporabljajo vsa orodja in orožja, vse, kar premorejo, da se diskreditira tiste, ki so jim nevarni na volitvah, ker bi z zmago razbili to omrežje, ki Sloveniji vlada že desetletja. Seveda se pred volitvami volilnemu telesu ponudi nekaj všečnih bonbončkov, zadnji je predlog zvišanja minimalne plače? V svojem komentarju sem zapisala, da je v Sloveniji nesposobna vlada »uspela« porušiti vsa razmerja med minimalno plačo, povprečno plačo, pokojnino in socialnimi transferji. Bila sem deležna nekaj prav žolčnih odzivov, kaj več pa ne. Sama nisem proti povišanju minimalne plače, vendar je treba prej zmanjšati davke in prispevke. Mi pa smo se zapletli v razprave o tem ali povečati plačo za 10 ali 20 evrov, ali bo jutri pokojnina višja za 4 ali 5 evrov in o tem bodo tekle neskončne besedne bitke, o bistvenem vprašanju pa nič! In to je, zakaj je minimalna plača tako nizka, zakaj je večina pokojnin v rangu med 400 in 600 evri?! To je miloščina, Slovenke in Slovenci si na zaslužijo, da bi imeli tako nizke pokojnine po 40. letih dela!  Vlada ali Desus si z obljubo o povišanju pokojnin za  3 ali 4 evre poceni kupujejo volilne glasove. Vladi in Desusu je treba povedati, da se problem prenizkih pokojnin skriva tudi v NLB, v drugem tiru, Tešu6, ugrabljeni državi in še kje. Tu je poniknil denar, ki so ga skozi desetletja dela kot dodano vrednost ustvarili. Ljudje pa še vedno padajo na obljube o povečanju minimalne plače, o dvigu pokojnin, ker jim to ves čas populistično servirajo dominantni mediji. Za zaključek te teme o minimalni plači bi rekla, da pa si sama želim, da bi imeli v Sloveniji takšno minimalno plačo, kot jo imajo v kapitalističnem Luxemburgu, ki ga seveda tisti, ki zagovarjajo dvig minimalne plače, ves čas napadajo. Ampak, v Luxemburgu je minimalna plača 1.900 evrov. Romana Tomc je odločna nasprotnica tega, da vlad a na socialnem podjetništvu gradi gospodarski razvoj, da s subvencijami gasi socialne požare, ni pa sposobna iz evropskih virov pritegniti denar, ki je na voljo.. Razlog je preprost, ker država nima programov in projektov, ki bi prinašali nova delovna mesta, ki bi zadržali mlado populacijo doma. Tako pa smo priča begu možganov na tuje,, ker v Sloveniji oblast ni sposobna zagotoviti primernega okolja, ki bi zagotavljalo kroženje možganov. »Zakaj nek mlad Španec ne bi prišel v Slovenijo in tu uspel? Ker za njegov prihod nismo pripravljeni in konkurenčni! In to bi moral biti naš cilj!« Romana Tomc je poročevalka projekta o Pobudi za zaposlovanje mladih in je v svojem poročilu poudarila pomen sredstev, ki jih EU  zagotavlja  za boj proti brezposelnosti mladih, vendar pa bodo ta sredstva dosegla svoj namen le, če bodo države članice zagotovile, da sredstva resnično pridejo do mladih, ki iščejo priložnost na trgu dela. Ob koncu pogovora vprašanje; kaj bo prvih pet korakov, ki bi jih Romana Tomc storila ob zmagi na parlamentarnih volitvah in prevzemu vladnih vajeti? Prvih pet korakov? Bolje bi bilo, da bi jih opravili hkrati.  Reševanje katastrofalnega stanja v zdravstvu, v pravosodju z minimalnimi popravki zakonodaje in seveda tudi korekturami na kadrovskem področju, velike spremembe je potreben izobraževalni sistem, na glavo postavi davčno politiko, spremeniti socialni model, tudi medijska krajina je potreba prevetritve. »In če bomo uspeli na teh področjih, bomo onemogočili  globoko državo!«

Več

Volilno leto 2018 bo »svinjsko in krvavo«!

Kako pričeti pogovor z novopečenim državnim svetnikom Francem Kanglerjem in se pri tem ne ozreti pet let nazaj, ko so mu ob prvi izvolitvi za državnega svetnika na konstitutivni seji kolegi svetniki odrekli mandat. Gre torej pri  vnovični izvolitvi v Državni svet za popravo krivic?  »Gotovo lahko to opredelim kot neke vrste popravo krivic. Svetniki prejšnje sestave DS niso bili moji kolegi, saj niso spoštovali volilnega rezultata in ustave. Jasno in glasno je bilo takrat rečeno, da nimajo nikakršne pravice posegati v moj mandat državnega svetnika, ker sem bil legalno in legitimno izvoljen. Levičarski državni svetniki so strnili vrste in se odločili, da nisem primeren za državnega svetnika, ker sem imel kazenske ovadbe in proteste. Ko mi je  Ustavno sodišče vrnilo mandat mi je eden od ljubljanskih državnih svetnikov kar čez mizo navrgel, da ne bom dolgo sedel v DS…vedel je, da bom obsojen na več kot šest mesecev zapora. Res sem bi obsojen na sedem mesecev zapora za dejanje, ki sploh ni kaznivo dejanje. Izgubil sem mandat, izgubil sem ugled, marsikaj sem izgubil….in to le zato, ker sem kot župan podpisal predlog, kar vsak dan počenja 212 slovenskih županov. Je pač tako, da imamo v Mariboru drugo državo, drugi pravni red, druga sodišča.« V sedanjem sestavu Državnega sveta je ostalo nekaj obrazov preteklega sklica, kako ste doživeli srečanje z njimi? So vam upali pogledati v oči? »Prišla je ena gospa, se mi opravičila, a hkrati dodala, da je še danes prepričana, da je takrat ravnala prav. Seveda sem jo vprašal, zakaj se mi potem sploh opravičuje, če meni, da je imela prav. Sem ji dejal, da nima obraza, da bi priznala svojo napako. Le redki v politiki so sposobni opravičila. Zadnji, ki se mi je opravičil, je bil Franc Bogovič,  bivši predsednik SLS in to za mojo nedemokratično izključitev iz stranke, kar je sicer zakuhal in izpeljal njegov predhodnik Radovan Žerjav. Upam sicer, da se mi bo za to kdaj javno opravičil tudi on, v kar skoraj ne verjamem. Sicer pa, ne smemo pozabiti, kako so Žerjav, Erjavec in Virant sesuli drugo Janševo vlado. Šlo je za dobro zrežiran projekt, da smo dobili to, kar pač imamo.« V petih letih med prvim in drugim mandatom državnega svetnika Franc Kangler ni štel, kolikokrat je bil na sodišču, kolikokrat je bil na pošti in prevzemal priporočena  vabila na sodišča kot obdolženec. »Zanimivo, da sem po navadi pred Božičem dobil petnajst do dvajset poštnih pošiljk, kot da so se sodišča v Mariboru, Slovenj Gradcu in Murski Soboti dogovorila, da me zasipljejo z vabili na obravnave. Nekaj podobnega se dogaja par dni pred tem, ko ima moja hčerka rojstni dan. Tudi takrat plaz vabil na obravnave. Še po verjetnostnem računu to ni naključno. Vseeno upam, da bo Vrhovno sodišče v kratkem na nek način prekinilo to agonijo, ki vlada na mariborskem sodišču. Od več kot 20 vloženih kazenskih ovadb je padlo kakih šestnajst, ko je tožilstvo zavrglo ovadbo ali pa sodišče ugotovilo, da ne gre za kaznivo dejanje. Ostalo jih je še pet ali  šest, za katere upam, da bodo prav tako sklenjene v mojo korist. Primer radarji. V Mariboru vik in krik, laži in podtikanja, revolucija tako rekoč….to, kar pa počenja Jankovič v Ljubljani, ko namesti super radarje, ki v istem hipu zabeleži sedem kršiteljev, pa je na televiziji deležno novinarskih hvalnic. Mediji so zlivali name gnojnico, kako naj bi denar od plačanih kazni končal v zasebnih žepih, kar seveda z dokumenti ovržem, da to ni res in da se bo denar stekal v proračun MO Maribor, ki ga bo porabila za posodobitev mreže semaforjev. In zdaj nikogar ne moti, da MO Maribor letno porabi pol milijona evrov za popravilo starih semaforjev, ki jih še iz Sovičevih časov servisira zasebna družba CPI. Sam sem želel skrb za prometno signalizacijo prenesti na podjetje v lasti mestne občine, ker pa je zasebniku podpisal pogodbo levičar, je ta nedotakljiva. Morda sem s tem ogrozil koga, da so me s protesti in vstajami zrušili z županske funkcije.« Franc Kangler spomni na botre vstaje, Vesno Vuk Godina, Toneta Partljiča, Boris Vezjak… V času protestov so se pod dravskim mostom obešale lutke z obrazi, spomni Franc Kangler, pa zaradi tega nihče ni kazensko odgovarjal. Zdaj, ko pa nekdo na Kidričevem betonskem podestu pozabi svinjsko glavo, pa je na nogah celotna policija z njenim vrhom vred. Na Primorskem so kurili križ in Marijino podobo, pa to opravičijo kot umetniško inštalacijo. »Povsem drugače je, ko se lotiš nekoga z levice, takoj je opredeljeno kot kaznivo dejanje!« Dobitnik 20 tisoč evrske  Prešernove nagrade Tone Partljič, si ni upal obsoditi obešanja lutk pod Dravskim mostom . »Če bi visele lutke kakšnih migrantov, bi se zagotovo takoj oglasil z obsodbo dejanja.« Po mnenju Franca Kanglerja je ključni krivec za odsotnost pravne in pravične države pravni strokovnjak, ki sedi na čelu vlade dr. Miro Cerar. Z vladno ekipo dobesedno tepta pravne norme, ki veljajo v Evropi. Da je z njegovo rušitvijo kot mariborskega župana največ izgubil Maribor, pravi Franc Kangler in spomni le na projekt mariborske medicinske fakultete. Pahorjev minister za visoko šolstvo Gregor Golobič je želel razveljaviti pogodbo o investiciji, ki je v Maribor prinesla 44 milijonov proračunskega denarja. Da je Maribor proti Ljubljani še danes drugorazredno mesto, dodaja Kangler in spomni na podatek, da je v Ljubljani povprečna življenjska doba za pet let višja kot v štajerski prestolnici. Tudi v plačah in pokojninah se odraža mariborska drugorazrednost. Še vedno pod nadzorom stare jugoslovanske Udbe Se strinja, da je njegov izvirni groh v tem, ko je kot državnozborski poslanec v komisiji za nadzor varnostno obveščevalnih služb stopil na prste njenemu vidnemu agentu Janezu Žirovniku? Povejte mi samo, ali obstaja katera od evropskih držav, v kateri bi za sodnika imenovali nekoga, ki je bil agent politične policije oziroma Udbe nekdanjega režima in ki je bil udeležen v kršitve človekovih pravic, političnih obračunavanj znotraj Udbe. Kako je lahko Žirovnik sploh dobil soglasje Sodnega sveta? Prvič ni šel skozi. Kdo je bil potem tisti, ki je članom Sodnega sveta ukazal, da največjemu  udbašu in agentu bivše  socialistične države  »odprejo« vrata za  sodnika na mariborskem sodišču. Ne vem, kako se počutijo mariborski sodniki, če se sploh zavedajo tega, da jih nekdo ves čas »skenira« in nadzoruje. In ta sodnik ima asistente, ki ima ime in priimek, ki se je ne dolgo nazaj poročil še z eno asistentko, ki je podpisal tajno sodelovanje z mariborsko Sovo,« razmere v mariborskem sodstvu pojasnjuje Franc Kangler. Eden od bivših agentov Udbe deluje kot sodnik tudi na ljubljanskem sodišču, dodaja Kangler. Menda naj bi v dobro pri Sodnem svetu Žirovniku šteli, da je bil zaposlen in ne tajni sodelavec Udbe, se zgraža Franc Kangler. Spomni še na mariborskega državnega tožilca, ki ga kazensko preganja. »Bil je mestni svetnik, pa  predsednik mestnega odbora politične stranke, ki je tudi ob teh volitvah proti meni potegnila kratko. In on sleče politični plašč, si zaželi tožilske funkcije in jo dobi. Toliko o nepolitičnosti tožilcev in sodnikov.« V tem času sta za Kanglerja aktualni dve sodni zadevi; prva je mariborska Toplarna, druga pa kakor protipravno pridobljena premoženjska korist v višini cca 285 tisoč evrov. «Mene buzerirajo za star traktor, za to ali sem ali nisem na svoji kmetiji zaslužil toliko kot navajam. Pa to je že sodna izvedenka potrdila, vendar tožilstvo vztraja na svojem. Buzerirajo me, ker sem hčerki nakazal 500 evrov. Ker pa tega dne nisem dvignil iz svojega transakcijskega računa ta znesek, je to za tožilce sporno. Kot da jaz doma ali v žepu ne bi smel imeti 500 evrov. Pa lepo vas prosim! Po drugi strani pa je tudi za to tožilstvo povsem normalno, da se nekomu odpiše za 16.5 milijona dolga. Ampak, ker je »naš«, mu je to dovoljeno!«¨ Izvolitev Franca Kanglerja v Državni svet je le prvi korak njegove Nove ljudske stranke v letošnjem volilnem letu. Stranka se bo vključila v državnozborske, pa tudi lokalne volitve v Mariboru in okoliških občinah. »Pripravljamo listo kandidatov, naše programske smernice so bolj ali manj jasne, saj izhajajo iz programa, ki smo ga sprejeli na ustanovnem kongresu NLS. Kar se volitev v DZ tiče, je še vprašanje ali se bomo v ta projekt podali samostojno ali s kom v koaliciji. Dialog poteka na različnih koncih Slovenije, pa tudi v Ljubljani. Dobro tečejo tudi priprave na lokalne volitve. Stranka išče še kandidata za mariborskega župana, pa tudi v občinah, kjer delujejo naši občinski odbori, sicer pa imam že zdaj dober občutek.« Volilno leto 2018 bo »svinjsko in krvavo,« napoveduje Franc Kangler Strah pred izgubo oblasti bo v mnogih sprožil preživetveni boj, v katerem bodo šli na vse ali nič. »Ne bom presenečen, če se bodo pri tem posluževali tudi z demokracijo skreganih prijemov, nizkih udarcev, diskreditacij, pa tudi likvidacij. Bivša Udba se je aktivirala, enako njen podmladek in bojim se, da bodo komu tudi stregli po življenju. Da take svareče napovedi ne govori na pamet, temveč na osnovi izkušenj s časov državnega poslanca, ki je prebral Gričarjevo poročilo, zato ve, kdo je česa sposoben storiti. Spomni na primer Janeza Janše, prvaka SDS, ki je moral v zapor zaradi obsodbe dejanja, ki sploh ni bilo kaznivo dejanje, vendar so z njegovo odstranitvijo svoj namen dosegli; »zmago novih obrazov!« In če je Miro Cerar danes že politični »mrtvak,« prihaja nov obraz, ki je po Kanglerjevem mnenju še manj demokratičen od Cerarja, Marjan Šarec. »Bojim se, da prihajamo v čas med 1945 in 1947, ko so prihajali ponoči in te dobesedno »pospravili« da se je za tabo izgubila sleherna sled. Zamujena lustracija je eden ključnih razlogov, da se Slovenija še danes ni izkopala iz primeža nekdanjih sil, ki danes kot neformalna omrežja vodijo to državo. Ob koncu pogovora je Franc Kangler napovedal, da bo v Državnem svetu predlagal zakon, po katerem nekdanji aktivni pripadniki Udbe in SDV SFRJ ne smejo in ne morejo biti zaposleni v pravosodju. Ob vseh problemih, ki jih ima, smo za Evropo premajhni, da bi se ukvarjala z nami, zato je na nas Slovencih, da pometemo pred svojim pragom in državo popeljemo po poti demokratičnih vrednot, ki veljajo v EU.

Več

Dejansko se je od leta 1992 vzpostavljal stari režim

V uvodu pogovora z moralnim teologom dr. Ivanom Štuhecem sva se ozrla 27 let nazaj, ko smo Slovenci na plebiscitu nadvse jasno izrazili voljo in odločenost, da kot narod zgodovinsko pot nadaljujemo v samostojni in demokratični državi Sloveniji. Po tolikih letih si vsak dan, na vsakem koraku moramo priznati, da Slovenijo obvladuje neformalno omrežje  tako imenovane pete veje oblasti, globoke države ali kar po domače udbomafijsko omrežje. »Ob tem si moramo znova in znova postavljati vprašanje ali smo pred 27. leti prekinili s totalitarno preteklostjo, ki je bila polna nasilja, a se je »prodajala« s človeškim obrazom in s tem zavajala ljudi. Če držijo  besede nekdanjega ustavnega sodnika in sodnika na evropskem sodišču za človekove pravice Boštjana M. Zupančiča, da naj bi bil vsak peti Slovenec vpleten v udbovske zgodbe, potem je bila lustracija res nemogoča. Če torej ta podatek drži, potem ne čudi, da so te sile po plebiscitu in osamosvojitvi pustile nekaj časa, da se je oblikovala demokratična oblast in pluralna družba. Dejansko in de facto pa se je od leta 1992 vzpostavljal stari režim, ki je za prevzem ključnih vzvodov družbe uporabil demokratična sredstva.« Da ta problem ne prinaša nič dobrega za prihodnji razvoj naše države, je dodal dr. Štuhec, ker so  na praktično vseh ključnih pozicijah te države osebe, ki so del kontinuitete. Delajo vse na tem, da uveljavijo tezo, da gre v Sloveniji za kontinuiteto, da se v Sloveniji ni podrl berlinski zid in da se je procesa slovenskega osamosvajanja pričel že med 2. SV in v času po njej in da je pred 27.leti prišlo do normalnega prehoda iz dobro nastavljenih izhodišč, ki so čakale le primeren trenutek. »V tem se skriva velika prevara in velika laž! Vsi tisti, ki smo živeli v prejšnjem sistemu smo in ki smo sodoživljali plebiscit in osamosvajanje Slovenije vemo, da je resnica drugačna.  Dejstvo je, da so v času osamosvajanja naredili vse, da do tega ne bi prišlo, o čemer priča vrsta dokumentiranih izjav, da «bomo jedli travo, če se osamosvojimo.« Bili so celo pripravljeni na nadaljnje sožitje v bivši državi, četudi ne pod komunističnim patronatom. V bistvu pa so uspeli, najprej s Kučanom, nato Drnovškom in Pahorjem, ki so kot predsedniki države »pokrivali« vso to zgodbo, da jim je praktično na vseh ravneh upravljanja uspelo vzpostaviti enopartijski režim.« Sogovorniku sem omenil dva stavka, dve misli dveh oseb, izrečenih leta 1990 ob uspešno izpeljanem slovenskem plebiscitu in junija 1991, ko se Slovenija razglasila svojo samostojnost. Prvega je izrekel prvi mož Demosa dr. Jože Pučnik: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!« Drugega pa takratni predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan: «nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan!« Stavek, ki ga je izrekel Kučan, nas danes pošteno tepe? Prav gotovo! Če pogledamo na ti dve, lahko rečemo simbolni osebnosti; gospod Kučan je bil na vrhu takratne totalitarne družbe, zato je razpolagal tudi z vsemi podatki tajne politične policije, vojaške obveščevalne službe, naklonjeni pa so mu bili praktično vsi takratni mediji. V njih so bili na ključnih položajih preverjeni udbovski kadri, kar je splošno znano. Ta mehanizem je  deloval zelo usklajeno, kar je prišlo do izraza tudi pred prvimi predsedniškimi volitvami. Že takrat sem se spraševal, kako je mogoče, da Slovenci na plebiscitu tako enotno podpremo samostojnost, na volitvah pa zmaga komunist Kučan, oseba, ki je simbolizirala vse drugo, le samostojne države ne,  in ne dr. Jože Pučnik, ki je v času komunizma prestal vso gorje in je Slovenijo popeljal na pot samostojnosti. Zgodovina bo enkrat morala jasno povedati, da bi za prvega slovenskega predsednika moral biti izvoljen dr. Jože Pučnik, ki si je to zaslužil in ki je bil tega vreden. » Ivan Štuhec je prepričan, da je Jožeta Pučnika bolelo srce, ko je videl, kako se Slovenija vrača v stare kolesnice in stare miselne vzorce, podobno je zaradi srčne bolečine v prerani grob odšlo še nekaj iskrenih slovenskih osamosvojiteljev. In prav ti, ki jim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija, danes sedijo v prvih vrstah proslav, so celo svečani govorniki, kar le potrjuje tezi, da so vzvodi oblasti na vseh ravneh v rokah sil kontinuitete. »To se na nek način odraža pri volilni abstinenci na predsedniških volitvah. IN ne verjamem, da bo kaj drugače na parlamentarnih volitvah prihodnje leto. Zgleda res tako, da so nam komunisti, udbovci in sivi strici dovolili, da smo sanjali le en dan, naslednji dnevi pa so iz leta v leto bolj postajali stari dnevi iz časov komunizma. »Globoka država, neformalna  peta veja oblasti udbomafijsko omrežje,«  so po mnenju dr. Ivana Štuheca dejstvo, ki ga je v svoji knjigi dokumentiral eden od ključnih mož Udbe in Kučanov svetovalec dr. Zdenko Roter. »Jasno in glasno je povedal, kje in kdo je odločal o ljubljanskem županu, kdo bo kandidiral na predsedniških volitvah….in ljudje še vedno nasedejo na prežvečene finte pojave novih obrazov!« Del zgodbe so seveda mediji, ki ne odsevajo realnosti, temveč jo konstruirajo. Pri tem prednjači javna RTV, ki je povsem levičarska in libertarna, zato je po mnenju Ivana Štuheca nuja njenega očiščenja oziroma uravnoteženja. Umanjkanje vrednot, na katerih temelji evropska družba, ki izhajajo iz krščanskega etosa, nas mora skrbeti, kajti zaradi tega prihodnost Evrope ni rožnata. Kot škodljiva je dr. Ivan Štuhec ocenil razmišljanja, da zaradi tega, ker Poljska in Madžarska postavljata v ospredje nacionalni interes, se v teh državah poraja nacionalsocializem. In take pripombe prihajajo iz zahodnih in germanskih držav, ki imajo že stoletja svojo državo in to proti državam in narodom, ki so bili desetletja pod komunistično oblastjo, v kateri je zaradi internacionalizma bila prepovedana beseda nacionalni interes. Po tej logiki, je tudi britanski Brexit ene vrste nacionalizem, saj so se Britanci z referendumom postavili nad internacionalni interes EU. Zato bo po mnenju Ivana Štuheca slej ko prej realnost Evropa dveh hitrosti; na eni bodo države višegrajske skupine, morda z novim kanclerjem Kurzem tudi Avstrija, ki odklanjajo vsiljevanje migrantskih kvot pod plaščem solidarnosti, na drugi strani pa  zahodne članice EU na čelu z Nemčijo, ki je zaradi svoje nedoslednosti omogočila invazijo migrantov v EU. V nadaljevanju oddaje sva se z dr. Ivanom Štuhecem pogovarjala o »noriji«, ki se ji pravi poskus rušenja odločbo ustavnega sodišča, ko je oblastna koalicija skozi parlament skušala spraviti zakon o financiranju javnega šolstva. Na koncu pa tudi o knjigi dr. Ivana Štuheca,  Slovenija brez Patrij in Zvonov.  

Več

Obletnici plebiscita za samostojno Slovenijo ob rob

Marjan Podobnik, nekdanji predsednik SLS, je bil pred skoraj tremi desetletji med soustanovitelji prve demokratične politične stranke v Sloveniji v še takrat komunistični enopartijski državi, Slovenske kmečke zveze. SKZ je postala eden od stebrov koalicije Demos, Marjan Podobnik pa je bil na prvih demokratičnih volitvah izvoljen za delegata takratne republiške skupščine. Koalicija Demos  je 23. decembra 1990 uspešno izpeljala plebiscit, na katerem so se Slovenci z velikansko večino odločili za neodvisnost in samostojno državo Slovenijo. Dan pred obletnico smo Marjana Podobnika prosili za nekaj misli o dogajanjih pred 27. leti. »Pred 27. leti smo se Slovenci na plebiscitu z izjemno udeležbo in večino odločili, da želimo živeti v samostojni državi. Ugodne mednarodne okoliščine so takrat pripomogle, da smo to skoraj enotno odločitev lahko tudi uveljavili. Mnogim večjim narodom ne prej ne kasneje to kljub dolgotrajnim prizadevanjem (še) ni uspelo.« Že 27 let smo formalno samostojna in neodvisna država, kako ocenjujete prehojeno pot.  »Ali smo lahko zadovoljni z doseženim v teh 27 letih? Seveda lahko hitro dobimo primere iz bližnje in dalje okolice, s katerimi  utemeljeno dokazujemo, da  bi bilo lahko slabše, kot je. Brez dvoma je bilo tudi vloženih veliko naporov vrednostno zelo različnih ljudi, da bi na plebiscitu sprejeto odločitev čim bolje izkoristili v dobro vseh. Kljub temu pa menim, da to niti slučajno ni Slovenija, kakršno je imela v mislih večina, ki je ob plebiscitu obkrožila ZA. Že vrabci čivkajo, da o temeljnih stvareh dejansko ne odločajo demokratično izvoljeni predstavniki vsega ljudstva, pač pa nosilci vzporedne, globoke ali kakorkoli že imenovane države, ki jih je legendarni Edo Ravnikar že leta 1993 imenoval udbo-mafija.« Oblast je še vedno v rokah kontinuitete, ki z državo upravlja z varnega zavetja? » Večini teh samostojna Slovenija verjetno nikoli ni bila "intimna opcija". Tu ne gre le za milijardne "svinjarije, ki vse očitno niso tudi kazniva dejanja", gre za negiranje samega temelja plebiscitne odločitve. Če k temu dodamo očitno nedelovanje pravosodnega sistema in zlorabe  le tega za potrebe vzporedne države, je to dovolj razlogov za popolno zaskrbljenost, kam plovemo. "Egiptovski lonci mesa" nekaterih uspešnih gospodarskih kazalcev nam pri soočanju s temeljnimi vprašanji naše prihodnosti prej lahko zameglijo pogled, kot pomagajo iskati pravo pot, pot samospraševanja, kako v nepredvidljivih mednarodnih razmerah iskati novo zaupanje med nami kot osnovo  za odločne in pogumne korake, ki jih kot država in državljani zmoremo in potrebujemo. Vsi smo delali in delamo tudi napake, nihče ni brez njih.« Kako iztrgati državo iz rok tistih, ki so napovedovali, da po noči, v kateri so dovoljene sanje, Slovenijo in Slovence čaka nov dan, dan streznitve in resnice?  »Tudi v času osamosvajanja ni bilo drugače. A če si ne bi zaupali, najprej programski somišljeniki in nato ob temeljnih vprašanjih tudi drugi med seboj, osamosvojitve verjetno ne bi mogli izpeljati. Danes smo pred podobno zahtevnim vprašanjem kot takrat. Vprašanjem, kdo in kako naj ljudem vrne ugrabljeno državo, da jo bodo dejansko in ne le formalno upravljali preko demokratično izvoljenih ustanov. In razvijali gospodarsko uspešno in socialno čimbolj pravično državo in družbo zadovoljnih ljudi. Dokler bo tisoče družin trepetalo za svojo prihodnost ne zaradi objektivnih problemov in neugodnih naravnih danosti, ampak zaradi neustreznega delovanja države, je več kot dovolj razlogov, da se vprašamo, kaj tudi vsak sam lahko naredi za pozitivno spremembo. Kdor ostane pasiven, je aktiven podpornik obstoječega stanja.« Ščepec optimizma za konec najinega pogovora? »Naj bo v teh prazničnih dneh naši domovini in vsem ljudem namenjena tudi kakšna naša molitev ali druga dobra misel. Iskrene čestitke ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Blagoslovljene božične praznike in vse dobro v Novem letu 2018  želim!«

Več

Svečana akademija ob 29 letnici SDS

Janez Janša: Združimo se za Slovenijo

Na Brdu pri Kranju je sinoči  potekala slavnostna akademija ob 29. obletnici ustanovitve stranke SDS. Na akademiji so podelili najvišja priznanja stranke za leto 2017, slavnostni govornik pa je bil predsednik SDS Janez Janša. Njegov govor objavljamo v celoti. Spoštovani gospe in gospodje, Slovenke in Slovenci, kolegice in kolegi, dragi prijatelji, predvsem pa dragi nagrajenci! Danes se spominjamo časov, ko sta nastajali obe naši predhodnici in mnogi med vami, ki boste danes dobili zaslužena priznanja, ste tisti ključni zgodovinski čas slovenske osamosvojitve in demokratizacije soustvarjali. Hvala vam za to, veseli smo, da ste danes z nami, in želimo, da se med nami prijetno počutite. Preden sem prišel na oder, je bila zapeta neka pesem, ki je nastajala ravno v tistih časih. Ko smo spomladi leta 1991 pripravljali prvo zaprisego mirodobnih vojakov slovenskega naroda, v vsej svoji zgodovini, ko smo se pripravljali na čas, ko bo del generacije mladih prvič v zgodovini naroda prisegel samo svoji domovini in samo svoji državi, smo zaprosili tudi velikega slovenskega, danes žal tudi že pokojnega, pesnika Janeza Menarta, da napiše priložnostno pesem. In nastala je pesem, ki je bila takrat recitirana ob zaprisegi slovenskih vojakov na Igu in v Pekrah pri Mariboru in potem še velikokrat v času osamosvojitve, v času vojne za Slovenijo in boja za mednarodno priznanje. Je pa moralo miniti četrt stoletja, da je nekdo to pesem tudi uglasbil. Takrat smo vsi pričakovali, da se bo s tem kar tekmovalo, pa so potem nastopili časi, ko takšne pesmi niso bile zaželjene. Enkrat kasneje sem srečal avtorja, gospoda Menarta, ki je rekel, da jih je zaradi te pesmi veliko slišal od nekaterih prijateljev v narekovaju, čeprav, oprostite, a lahko v tej pesmi kdor koli kar koli očita? Razen, seveda, tisti, ki so takrat želeli neko drugo državo ali pa ki so jokali za tisto državo, ki je potem propadla. Kakor koli, trajalo je četrt stoletja, da je nekdo uglasbil to pesem in to je bila Martina Prevejšek, ki je to pesem zapela, in iskrena hvala za to. Danes se spominjamo časov, ki smo jim rekli slovenska pomlad. Spominjamo se časov Demosa, spominjamo se zgodovinske vloge dr. Jožeta Pučnika v tistih časih, skratka, spominjamo se nekega dela, najpomembnejšega dela v zgodovini slovenskega naroda. Svetlega dela, ki pa je kljub temu zgodovina in te zgodovine se danes ne da ponavljati. Je pa pred nami in okoli nas nekaj, kar je rezultat tega časa, rezultat uresničitve vrednot slovenske osamosvojitve, in to je slovenska država. In danes delamo in se združujemo za to, da bi ta slovenska država dejansko postala domovina za vse, tako kot smo si to želeli na tisti plebiscitni dan, ko smo decembra 1990 zanjo glasovali. Takrat je Slovenija vzela zalet. Del tega zaleta sta bili tudi obe naši predhodnici SSDS in SDZ. Še enkrat hvala vsem tistim, ki ste sodelovali pri tistih prvih začetnih korakih, ko pravzaprav ni bilo ničesar, obstajala pa sta vera in pogum, in zato je bilo tisto zmagovito. Ta zalet, ki ga je Slovenija vzela v času od nastanka, plebiscita, razglasitve, obrambe samostojne Slovenije do mednarodnega priznanja, tisti zalet je trajal nekje do konca leta 2008. Takrat smo na nek način verjeli, da je bil ta zalet dovolj močan, da bo šla Slovenija samo naprej, da se bodo plebiscitne sanje uresničile. Del tega veličastnega trenutka, vrhunca samozavesti, ki ga je Slovenija dosegla po osamosvojitvi, smo doživljali tudi v teh prostorih. Kot je bilo že prej rečeno, ta center na Brdu je bil zgrajen za predsedovanje Slovenije Svetu EU in Evropskemu svetu. Zgradili smo ga zelo hitro in z majhnimi stroški, česar danes nikoli ne slišite. V Sloveniji velja pravilo, da je investicija na koncu vedno dražja, kot pa je načrtovana. Ta prostor in ti objekti, kjer danes zborujemo, niso del takšne zgodbe. Slovenija je takrat načrtovala za predsedovanje EU okoli 60 milijonov evrov in to je bil do takrat najmanjši znesek, ki ga je kakšna država namenila za te potrebe. In tega zneska nismo dosegli, ampak so bili stroški za 5 milijonov manjši. Moram reči, da od leta 2008 do danes v osrednjih slovenskih medijih še nisem zasledil tega podatka, da bi »Bog obarji« kdo to omenil. To sem omenjal zato, ker je to dokaz, da se to da. Celo pri nekem projektu, kjer, kot so rekli, se ne gleda na malenkosti, je Slovenija takrat prihranila. Zato vedno, ko pridemo v ta center, se počutimo dobro. Je dokaz, da se da. Ne samo, da se da dobro in poceni, je dokaz, da se da tudi ceneje in dobro. Tako da Slovenija ima v tem času, ko je trajal ta zalet, številna obdobja, na katera smo lahko ponosni. Po letu 2008 pa, kot da se je nekaj zarotilo proti nam. Ne samo, da je zalet popustil, na krilih nedokončane tradicije je prišla praktično restavracija, ki je vzpostavila to, kar danes občutimo, in čemur strokovnjaki pravijo globoka država. Dogajale so se stvari v tem času, skozi katere smo šli, za kar bi se dalo uporabiti tisti star pregovor, ki pravi, »od njih bi se še hudič veliko naučil.« Ni da ni, kaj vse se je uporabilo za to, da Slovenija ne bi dosegla tistega, kar smo si predstavljali v osamosvojitvenih sanjah. Letos je Cankarjevo leto, zato je mogoče to tudi dobra priložnost, da ga citiramo. Pred dobrimi 100 leti je v enem od svojih del zapisal nek stavek, ki je zelo uporaben za razložitev enega od ključnih razlogov tega dogajanja. Cankar je zapisal naslednje: »Tako nas tujci in potujčenci dejalo majhne in slabe, da smo nazadnje že sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč.« Samozavest, ki je dosegla viške z osamosvojitvijo, z vstopom v EU in NATO, s predsedovanjem EU in prevzemom evra, ta samozavest se je tistim, ki si te države niso želeli, zdela nevarna, zato se jo je začelo na vseh točkah sabotirati. Rezultati tega so slabi, mnogi, nima smisla vsega naštevat, mogoče samo nekatere. Dobili smo arbitražni sporazum s sosednjo državo, ki naj bi dokončno uredil mejno vprašanje. V teh dneh poteka v Münchnu največja varnostna konferenca na planetu in zjutraj smo tam slišali besede, češ, kako je ta arbitražni sporazum zgled slabe prakse, kar se ne bi smelo zgoditi in kako se nekaj takega ne sme več ponoviti v širitvi EU proti Zahodnemu Balkanu. Iz nekega fantastičnega dne smo prišlo do neke prakse, ki jo kot opozorilo dajejo drugim. Dobili smo, predvsem leta 2015, 500.000 ilegalnih migrantov, 500.000 posamičnih kršitev Schengenskega reda in to se je sprejelo in delalo, kot da enostavno ni druge rešitve, čeprav smo imeli istočasno sosednjo državo Madžarsko, ki je pokazala, kako se s takim problemom soočiti. Dobili smo zlorabo pravosodja, drastično kršenje ustave iz ideoloških nagibov, nekaj teh rešitev je bilo že zdavnaj prepoznanih na Ustavnem sodišču pa še vedno niso odpravljeni, dobili smo krajo volitev, otrok, mandatov, imena in identitete. Ob zadnjem slovenskem kulturnem prazniku smo dobili izrezan slovenski grb iz slovenske države kot višek umetnosti, ki je celo nagrajena z državno nagrado. Dobili smo nekaznovano krajo iz državnih bank, dobili smo uničevanje slovenske vojske, da tukaj terana in drugih podvigov ministrov aktualne vlade niti ne omenjam. Ključno je tisto, kar je najbolj problematično, na kar smo opozorili že na našem lanskem kongresu. Soočali so se z uničevanjem veselja do življenj in pristali na devetem mestu, kot deveta najstarejša država na svetu. Dogajalo se je tisto, kar je za neko skupnost najbolj nevarno, to je uničevanje lastne identitete. Ta globoka država je bila v tem času mnogokrat razkrinkana, a nikoli ni bilo sankcij. Najbolj se je v zadnjem času razkrinkala z delom dveh preiskovalnih komisij, ki ju vodita naša poslanska kolega Jelka in Anže. Poročilo o oprani milijardi evrov za teroristične in obveščevalne namene države, ki je pod trojnimi mednarodnimi sankcijami, je bilo Državnem zboru sprejeto soglasno, kar pomeni, da je politična volja na površini, da se stvari razčistijo, obstajala, ampak v praksi pa ni nobenih posledic. Enako, ko gre za preiskovalno komisijo za žilne opornic. Pravzaprav posledice so - našima poslancema grozijo zaradi njunega dela in s tega mesta se je treba temu odločno upret. Tega pač ne bomo dovolili in storili bomo vse, da tisti, ki so za tem velikim kriminalom, odgovarjajo, naj stane kar hoče, to bomo dosegli. Nobene grožnje nas pri tem ne bodo ustavili, nobene umetne afere, nobena zloraba pravosodja, te stvari je treba razčistit in ko se bo to bo razčistilo, bo tudi globoka država začela odmirat, ker gre za samo bistvo problema. In to bistvo problema je v veliki meri izraženo v citiranem stavku Cankarja. Gre za vprašanje identitete in samozavesti. Cankar je govoril o tem, kako tujci in potujčenci delajo Slovence majhne in kako so potem oni ubogljivi, bogaboječi – če te udarijo po enem licu, nastavi še drugega –, kar oblast reče, je sveto, in tako naprej. Ta formula, ki jo je takrat Cankar razkrinkaval, se je v zadnjem času v Sloveniji uspešno uporabljala še naprej. Cankar potem sicer piše, kako ga je slovensko ljudstvo pozitivno presenetilo in je v ključnem času obstalo. Mimogrede, to je bil potem čas Majniške deklaracije. Če te Cankarjeve misli potem apliciramo na sedanje čase, potem moramo resno pogledati sami vase, koliko sami zapademo v takšen defetizem – saj se nič ne da, saj se ne da zmagat, saj imajo vse v rokah, nič se ne bo spremenilo, mi se moramo spremenit. Tisti, ki misli, da je na pravi poti, ne bo poti spreminjal glede na same ovire. Če pa misli, da je na napačni poti, potem mora izbrati drugo, zagotovo. Ne pa zaradi tega, ker je pot nekoliko bolj strma, začet dvomit vase, ali bomo sploh prišli do cilja. Spominjamo se časov naših predhodnic in časa Demosa. V tistih časih, mnogi ste jih doživljali, so bila neka realna razmerja sil še bistveno bolj neugodna. Kaj pa smo takrat imeli? Nič, niti to se ni vedelo, kako kampanjo organizirat, kako organizirat nadzor na volitvah, nobenega pravega političnega znanja ni bilo. Vsi smo bili eni sami politični amaterji pa še goljufali so z volilno zakonodajo, pri preštevanju glasov in tako naprej. Ampak je Demos kljub temu zmagal, ker sta obstajala vera in pogum. Ker Cankarjeva prerokba ni držala. Danes, v času, ko je to delanje majhnosti is Slovencev, iz slovenske države in naroda na višku, se to občasno prekine. To prekinejo, recimo, naši športniki. Na teh Olimpijskih igrah Jakov Fak, danes hokejisti, jutri mogoče kdo drug. Takrat se na neke svetle trenutke zavemo, da mogoče pa le nismo tako majhni, nepomembni in nesposobni, da se vendarle da. To na trenutke prekinejo v javnosti slovenski gospodarstveniki in podjetniki s svojimi uspehi, včasih znanstveniki. Tega se zavemo, ko preberemo nekje, da so spet prevedli pri kakšni pomembni svetovni založbi delo Draga Jančarja in še nekaterih drugih pesnikov in pisateljev. Potem pa spet pride vsakdan, kjer se skuša Slovence potisniti v nesamozavest, neidentiteto, v neko amorfno maso, s katero se lahko dela, kar se hoče. To je naš ključen problem. Pred 30 leti smo se mu uprli z vero in pogumom in tudi z združevanjem. Demos je takrat združil na koncu sedem strank celotnega političnega spektra, demokratičnega loka. In tudi danes je za spopad s takšnimi izzivi takšno združevanje potrebno. Ne v smislu obujanja novega Demosa ali nove slovenske pomladi, ker, kot rečeno, je to svetla zgodovina slovenskega naroda in vrednote tistega časa so ustvarili slovensko državo. In danes gre za to slovensko državo. Zato je danes potrebno združevanje za slovensko državo, združevanje strank iste politične družine. Družine, ki ji pripadamo, to je družini evropskih ljudskih strank, svetovni sredinski, nekdaj krčansko-demokratski internacionali, mednarodni demokratični zvezi, družini strank, ki na novo nastajajo, pa tudi širše. Pravilo, ki ga je takrat Demos prakticiral, velja tudi danes – kdo ni proti nam, je lahko z nami – in mi so z vsakim, ki mu gre za Slovenijo, pripravljeni sodelovati. Iz tega sodelovanja začasno izključujemo tiste, ki še vedno poveličujejo zločine ali domujejo v ukradenih vilah. Mislim, da morajo končno iti čez tisto, kar so nekoč govorili, se pravi čez prenovo, pa tega nikoli niso izvedli. Torej to pričakujemo, da se bo zgodilo. In morajo opustiti retoriko, ki jo zadnje čase spet poslušamo, češ da niso za spravo, in retoriko, ki se glasi, »včeraj smo prosili, danes zahtevamo, jutri bomo vzeli.« Glejte, temu se bomo mi uprli, upiramo se tej retoriki, jo označujemo za zavržni sovražni govor, in vsem dejanjem, ki bodo morebiti izhajala iz takšne retorike, se bomo uprli. Slabe štiri mesece pred volitvami je ponovno aktualna tema novih obrazov. V politiki so novi obrazi potrebni in vedno pride do njih, že biologija to zahteva. Vendar je eno ponudba z novo vsebino, ki lahko popestri, privede do novih rešitev, odgovarja na boljši način, na izzive časa, drugo pa je reciklaža starega in tisto, kar se praviloma v Sloveniji prodaja kot nove obraze, je v bistvu reciklaža starega. Iz Zveze socialistične mladine Slovenije v liberalno demokracijo, iz nje v stranko Zares, iz nje v Listo Zorana Jankovića, iz nje v Listo Mira Cerarja … Zdaj pa mi povejte, če kdo med vami pozna kako bistveno razliko v stališčih, ki so jih zagovarjali Gregor Golobič, Anton Rop, Zoran Janković ali Miro Cerar? Poznate kako bistveno razliko? Ne. Gre za reciklažo stare vsebine in če gre za reciklažo stare vsebine, je popolnoma vseeno, kdo je fasada, ki stoji spredaj, bistveno je tisto, kar se pač dogaja. Pri naštetih ni nobene razlike v stališčih, enaki konglomerati protislovenske politike in arogance in posledice, ki so v pretežni meri negativne. Eno so torej nove stranke in osvežujoča nova ponudba, ki so potrebne. Čas gre naprej in to pač prinaša nove zahteve, nova vprašanja dobivajo odgovore, se pravi eno je nova ponudba, drugo pa so zarodki v drobovju globoke države, ki so skrbno načrtovani, medijsko negovani, pa vsestransko finančno in propagandno podprti. Potem se dogaja to, kar se dogaja zadnje mandate pri nas, veliko navdušenje in potem veliko razočaranje pa potem spet isti krog. Nekdo je zadnjič v neki razpravi, ki smo jo imeli, rekel, da ti novi obrazi, ki se pri nas pojavljajo, imajo efekt nudistične plaže – od daleč zgleda vse zelo privlačno, ko pa prideš zraven, je pa to malo drugače. V svetovnemu turizmu nudistične plaže sicer obstajajo, so pa izjema, niso pravilo. V Sloveniji problem, da se običajno, potem ko se od blizu pogleda, je že prepozno za en mandat, ta mine, priložnosti so neizkoriščene in trnki so običajno na novo vrženi. Koliko je naivnosti v tem pa sami presodite.Kot je rekel prej gostitelj, predsednik MO SDS Kranj Banko Grims, so pred nami neki časi, ki bodo izjemno zahtevni. Če se spomnite naših resolucij iz lanskega majskega kongresa v Mariboru in mojega govora, potem veste, da smo na to opozarjali. Pred nami ni samo čas nekih odločitev v Sloveniji zaradi državnozborskih in lokalnih volitev, so tudi časi odločitev širše. Naš kongres je te smernice že postavil, na tej osnovi je nastal program strokovnega sveta, ki smo ga enkrat že predstavili in sedaj tečemo drugi krog in približno vemo, kako je treba na te izzive odgovarjat. Bistvo teh naših smernic je Slovenija, kjer bo blaginja dostopna vsem pod enakimi pogoji, odvisno, koliko se kdo potrudi, in to brez vnaprejšnje delitve na prvo in drugorazredne. Program, ki ga je naš strokovni svet izdelal, zasleduje ta cilj. Bistvo tega programa je Slovenija, ki bo domovina za vse, bistvo tega programa je varna Slovenija. Bistvo tega programa je Slovenija, kjer bo v javnih, državnih storitvah red in kjer bodo za vse veljali enaki pogoji. Bistvo je Slovenija, kjer bo šlo manj za davke in bo vam več ostalo. Bistvo je Slovenija, kjer bo razvijana ideja svobodne podjetniške pobude, kjer pokojnina ne bo socialna kategorija, ampak pošteno plačilo za minulo delo, kjer se bo tudi pri živem delu dobilo pošteno plačilo za pošteno delo. Vse to so cilji, ki smo jih imeli pred sabo tudi včasih, ki se jih danes spominjamo, le da jih v vseh teh desetletjih še nismo uspeli uresničiti. Okoli nas, čeprav tega, ker smo medijsko malo izolirana skupnost, ne vidimo prav dobro, okoli nas poteka bolj za Evropo in identiteto evropskih narodov, v 21. stoletju, v novih okoliščinah, ampak poteka. Poteka tudi boj za Slovenijo in boj za našo identiteto. Ta boj je ključen, vse ostalo je manj pomembno, če ta boj izgubimo. Pa poglejmo malo, kako to zgleda od blizu. Če pogledate nekatere spletne strani, ki so o tem konkretno poročale, potem vidite, da danes v Sloveniji obstaja nekaj deset, mislim da preko sto raznih t. i. civilno–družbenih organizacij, ki načrtno napadajo in skušajo razvrednotiti in posledično razgrajevati narod, družino, privatno lastnino in zasebno šolstvo. Mogoče boste presenečeni, ampak v preambuli Komunističnega manifesta izpred 200 let piše, da bo komunizem uspel, če bodo uspeli razgraditi narod, družino, privatno lastnino zasebno šolstvo. Torej bi rekli, nič novega, samo zapakirano v neko drugo vsebino. Tisto, kar je novo in grozljivo, je to, da so te organizacije financirane iz našega proračuna, preko tega velikokrat tudi iz evropskih sredstev in iz omrežja t. i. odprte družbe oziroma Soroševih fundacij. Nekaj deset jih je, ki so financirane iz vseh treh virov, in potem to svojo raboto skrivajo za t. i. evropskimi projekti, pod plaščem raznih mednarodnih organizacij, čeprav največ denarja dobivajo ravno od vas, preko davkom, prispevkov, ker to mi plačujemo. V nekaterih evropskih državah so začeli odkrit boj proti temu, jaz mislim, da to čaka tudi nas. Mogoče nismo še tako v zaostanku, kot so nekateri drugi. Če pogledate danes velika evropska mesta, boste videli, da je večina teh mest boj za identiteto izgubila. Poglejte, kdo so župani, poglejte strukturo prebivalstva, da tukaj ne omenjam Ljubljane. Ni veliko evropsko mesto, bi se pa kaka podobnost našla. Včeraj sem se pogovarjal s kolegi iz avstrijske Ljudske stranke in so mi povedali, da je ob lanskem vpisu v prvi razred na Dunaju večina prvošolcev muslimanov, iz muslimanskih družin, ki zahtevajo potem pogoje v skladu z religijo, ki v Avstriji ni avtohtona. Povedali so mi tudi, da je večina vpisanih v prvi razred katoliških šol iz muslimanskih družin, ker ni drugih. Dunaj je bil včasih tudi naša prestolnica, danes na srečo ni, ne vem pa, kako bodo ta problem rešili, je pa volilno telo reagiralo. Bitve v velikih mestih v Evropi marsikje, kar se tiče bitke za identiteto, so začasno izgubljene, zdaj se selijo nacionalno raven. Ta spopad se je začel, spremljate ga preko volilnih spopadov v sosednjih državah. V Avstriji vemo, kako se je končalo, dobro, naslednji mesec so volitve v sosednji Italiji, kjer je to tudi ključna tema. Jeseni so imeli volitve v ključni evropski državi Nemčiji, kjer je to vprašanje zasenčilo vse ostale in še danes preprečuje vzpostavitev trdne vlade, in če Nemčija ne bo imela trdne vlade, bo cela Evropa nestabilna, in to vse zaradi podcenjevanja tega boja za identiteto. In tukaj je potrebno zelo jasno povedati. Eno je solidarnost s trpečimi, kar je Slovenija že velikokrat izkazala, drugo pa je uničevanje lastne identitete. Od tistih, ki prihajajo k nam od koder koli, pričakujemo, upravičeno, govorimo za Slovenijo in Evropo, katere del smo in soodločamo o njeni politiki, pričakujemo, da bodo spoštovali naše navade, tradicijo, kulturo, da se bodo oni prilagodili v okolje v katerega prihajajo, ne pa da bodo zahtevali od nas, da se mi prilagodimo njim. Velikokrat, ko govorimo o teh stvareh, nam iz leve strani očitajo, češ, saj tudi Slovenci so bili begunci, poglejte, kako so jih sprejeli v ZDA, Argentini, Avstraliji ... Seveda so jih, ampak so se morali oni prilagoditi kulturi Avstralije, Kanade, ZDA, Avstralije, naučiti njihovega jezika in navad in so se. In so danes ponosni na obe identiteti, kar se tiče naših rojakov. In to ni nekaj, kar bi nasprotovalo temu, kar sem prej dejal. Tukaj, na tej točki je potrebno opustili t. i. politično korektnost, ker ničesar ne prinese, prinese samo zablode, zaradi katerih je danes, kljub temu da gre gospodarstvu dobro, polovica Evrope v krizi, najbogatejše države so v krizi zaradi identitetnega vprašanja. Zaradi tega, ker imajo oni gripo, imamo prehlad tudi mi. Mi smo prvič v tem času, odkar smo postali člani EU in NATO, upravičeno zaskrbljeni za usodo teh dveh asociacij. Ne zato, ker bi bili neki zunanji sovražniki vojaško tako močni, ne zato ker bi gospodarsko propadali, ker ne bi bili sposobni ustvarjat in prodajat izdelkov, ki gredo v promet na globalnem tržišču, ampak zato, ker se je zanemarjalo vprašanje nacionalne in skupne evropske identitete, ker se je nasedalo zgodbi o multikulturnosti, ki ni nikoli pod takšnimi pogoji nikjer zaživela, in ker se je začelo reagirati po tem, ko je bilo že marsikje pozno. Za Slovenijo še ni prepozno, je pa ključen čas za prebujanje. Torej, kar se tiče SDS je tukaj stvar jasna, izhaja iz vseh naših programov, tudi zadnjih kongresnih resolucij. Mi se bomo borili za Slovenijo, kakršno smo izglasovali na plebiscitu leta 1990, za Slovenijo, v kateri bomo tudi naši prapravnuki govorili slovensko in peli slovenske pesmi, za Slovenijo, kjer bo Slovencev vsako leto več, in za Slovenijo, kjer bomo vsako leto živeli bolje. To je v grobem rečeno neka osnovna usmeritev, ki bo v prihodnosti še bolj pomembna, kot je bila v preteklosti, zato je mogoče potrebno nekatere stvari zelo jasno postaviti. V SDS napram komunistični internacionali, ki jo prepevajo po ljubljanskih trgih sedaj že ob vsaki priložnosti, kjer praktično ne vidiš nobene slovenske zastave, temu izrazu mi nasproti postavljamo Prešernovo Zdravljico, celo Prešernovo Zdravljico, ne samo sedmo kitico, celo Prešernovo Zdravljico, tako kot je zapisana v slovensko ustavo in kjer je na začetku kitica, ki pomeni, da je za nas prva Slovenija. Najprej Slovenija, potem pa drugi. Če kdo misli, da je ta pot napačna, če kdo misli, da, če bomo mi nekoga drugega postavili na prvo mesto, da bodo pa drugi nas postavili na prvo mesto, naj se enkrat sprehodi čez evropske institucije, čez parlamente sosednjih držav. Jasno je, da vsak, ki so ga ljudje izvolili, da upravlja z vsako državo, najprej na prvo mesto postavi to državo in interesi tistega naroda, ki je državotvoren, in interese tistih ljudi, ki živijo v tej državi. Če te prioritete zamenjate, kot nekateri pri nas pridigajo, potem se naravni red poruši in tisti, ki je tako naiven, da temu verjame, potem prvi propade. Tako da napram internacionalizmu, socialističnemu in tudi liberalističnemu, mi postavljamo slovenstvo. Slovenstvo kot patriotizem, ne kot negativni nacionalizem, ki sovraži druge, ampak pozitivni patriotizem, kjer imaš rad sebe in imaš lahko tudi druge. In brez tega pozitivnega patriotizma ni prihodnosti niti za Slovenijo, niti za druge evropske države. In namesto dogodkov v zgodovini, ki so nas kot narod razdelili, mi postavljamo v ospredje čas slovenske osamosvojitve, ker je to čas, ki je slovenski narod združil. Ni drugega kot čas v slovenski zgodovini in vsak, ki želi Sloveniji iskreno dobro, bo vedno ta čas postavljal v ospredje. Tisti, ki pa ospredje postavlja krvavo revolucijo in vse tisto, kar se je dogajalo po njej, tisti slovenskemu narodu in državljanom ne želi dobro, ampak v tem vidi zgodaj obrambo lastnih privilegijev in lastnih interesov. Iz programa, ki je izdelan na podlagi naših kongresnih smernic, jasno izhaja, da v SDS proti podržavljanju, proti diktaturi birokracije postavljamo svobodno podjetniško pobudo in vitko državo, ki je servis, ne pa vaš diktator, kjer se lahko vsak dan, na vsakem koraku bojite, česa niste prav naredili, ker je vse predpisano, in kakšno kazen si mogoče zaslužite pa sploh še niste prebrali zakona, kjer piše, da doma na vrtu ne smete požagati drevesa, kjer je premer debla večji od osem centimetrov, ker se je gospodu Židanu zazdelo, da bi bilo to lahko kaznivo. Tako da, glasovati za SDS na naslednjih volitvah pomeni glasovati za politično silo, ki se zavzema za normalno državo, za normalnost v smislu razumevanja tega pojma, kot ga razumejo povsod po svetu, ne tako, kot jo mogoče razume upravni odbor Prešernovega sklada. In globoko državo, ki je tu ključni problem, globo državo, ki pere denar za teroriste, postavlja in odstavlja vlade in stranke, zapira po nedolžnem, krade otroke in mandate, če želite, to globoko državo bomo v prihodnjem mandatu ali dveh, če bo potrebno, razgradili in nadomestili z državo druge republike, z državo dokončane tranzicije. Vse to se bo zgodilo, če bo vsakič, ko nam bo kdo dopovedoval, da smo majhni in nepomembni, da se nič ne da, da nič ne moremo, če si bomo vsakič priklicali v spomin tisti Cankarjev stavek in se zavedali, zakaj se takšna miselnost vsiljuje v slovenske glave. Če se bomo zavedali, da v resnici nismo majhni, da se Slovenci lahko kot posamezniki kosamo z komer koli v Evropi in širše po svetu, da naši rojaki kjer koli praktično danes na zemeljski obli to dokazujejo, da pa velikokrat to ne vemo, če bomo samozavesti, če ne bomo sami sebe dajali v nič in če bomo s ponosom peli tudi drugo kitico Prešernove Zdravljice. Dokler si pa tega ne bomo upali, potem bomo čoln, ki ga bo premetavalo na valovih sedanjega in prihodnjega časa. Če kje, potem je v SDS zbrana energija, ki omogoča, da bomo v Cankarjevem letu tisti njegov stavek »delajo nas majhne,« obrnili v stavek »naredili se bomo velike.« Dragi prijatelji, iskrene čestitke ob skupnem 29. rojstnem dnevu, še posebej čestitke in zahvala vsem nagrajencem, prejemnikom priznanj. Želim vam lep večer in uživanje v kulturnem programu, ki si zagotovo zasluži kakšno pravo nagrado. Danes smo se zbrali tudi za to, da se zahvalimo tistim, ki so v preteklem letu največ naredili za to, da je SDS stala, obstala in napredovala. Lep večer še naprej in Bog živi Slovenijo. Na akademiji so podelili tudi najvišja priznanja za leto 2017, zlate in diamantne znake SDS. Prejemniki Zlatih znakov SDS so Bojan Belna, Ivan Celcer, Alenka Helbl, Jože Homan, Herman Klemenc, Herta in Albert Koštomaj, Srečko Križmančič, Gabrijel Rijavec, Beti Svete, Franci Šon in Maksimiljan Vajda. Diamantni znak SDSD sta prejela Bojana Kos in dr. Anton Jeglič.

NSi

Programska konferenca pod geslom Zdaj je čas!

Lista novinarja Bojana Požarja

Show must go on - šov se nadaljuje

Volitve 2018

Od besed k dejanjem

Oglasna sporočila in partnerji

V Fokusu

pred 15 minutami
Pomembno je, da zmagamo!
Predvolilna vročica je močnejša kot obstoječi in napovedan mraz. Stranke zelo nesramežljivo izjavljajo, da je ...
(0)
pred 17 minutami
Posodi mi jurja
»Posojanje denarja in zaračunavanje obresti je umazano in nekrščansko delo!« je rohnel s svete ...
(0)
pred 4 urami
UKC MARIBOR Svet zavoda zahteva dopolnitev ...
Svet zavoda UKC zahteva dopolnitev strateškega načrta 2018-2022Po ocenah clanov sveta UKC Maribor je ...
(0)
pred 14 urami
Prebivalci podeželja so za državo drugorazredni ...
Rudi Matjašič je nekdanji državni svetnik, sicer zaposle na Pošti Slovenija, v domači občini Kungota ...
(0)
pred 16 urami
SLS bo naredila vse, da bo Slovencem zagotovila ...
"V Slovenski ljudski stranki (SLS) smo zelo zaskrbljeni zaradi negativne ocene preverjanja usposobljenosti slovenske ...
(2)
pred 16 urami
Dr. Boštjan Jazbec pustil najboljši vtis pred ...
V Bruslju so danes člani odbora Evropskega parlamenta za gospodarske in denarne zadeve  obravnavali ...
(0)
pred 19 urami
Opozicija poziva ministrico Katičevo k odstopu
Po tem, ko je na Počku na Natovem preverjanju bojne usposobljenosti pogrnila tako rekoč elitna enota SV, gre za 74. ...
(0)
pred 1 dnevi
21. februar so Združeni narodi izbrali za ...
Mednarodni dan maternega jezika je spominski dan z namenom spodbujanja spoštovanja lastnega in hkrati drugih ...
(0)
pred 2 dnevi
Timmermans vs. Orban ali kako še razložiti ...
Na februarskem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta smo pričakovali že pripravljen pogrom nad poljsko, na ...
(0)
pred 2 dnevi
Risi gredo poklapani domov, Norvežani so imeli ...
Za našimi hokejisti je žalosten dan. Norvežani so nas premagali v podaljšku in ne preostane nam drugega, ...
(1)
pred 2 dnevi
Odprto pismo Slovenke za predsednika evropske ...
Bo pismo Slovenke šokiralo Junckerja? Preberite si, kaj mu je napisala!Ena izmed Slovenk je na spletu javno ...
(3)
pred 2 dnevi
Pogrešana oseba
Iz Policijske uprave Maribor s sporočili, da je neznano kam je odšla Majcen Rahela, 43 let,  stanujoča v ...
(0)